Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Velikonočni triptih Zorka Simčiča sestavljajo pripovedi iz let 1929, 1959 in 1990. V njih spremljamo avtorjevo doživljanje velikonočnega časa v treh različnih, a prek pripovedovalca med seboj vendarle tudi povezanih mestih: v Mariboru, Buenos Airesu in Ljubljani. Pripoved seveda sega prek prazničnega časa in razpira širšo bivanjsko tematiko in življenje v izgnanstvu. S pripovedovalcem smo tokrat v Buenos Airesu, v letu 1959, letu po tem, ko je ostal brez staršev.
Interpret Pavle Ravnohrib,
glasbeni opremljevalec Marko Stopar,
tonska mojstrica Metka Rojc,
režiser Gregor Tozon.
Produkcija 1996.
4 epizod
Slovenske in tuje književnike predstavljamo z odlomki iz njihovih del in krajšim spremnim besedilom.
Velikonočni triptih Zorka Simčiča sestavljajo pripovedi iz let 1929, 1959 in 1990. V njih spremljamo avtorjevo doživljanje velikonočnega časa v treh različnih, a prek pripovedovalca med seboj vendarle tudi povezanih mestih: v Mariboru, Buenos Airesu in Ljubljani. Pripoved seveda sega prek prazničnega časa in razpira širšo bivanjsko tematiko in življenje v izgnanstvu. S pripovedovalcem smo tokrat v Buenos Airesu, v letu 1959, letu po tem, ko je ostal brez staršev.
Interpret Pavle Ravnohrib,
glasbeni opremljevalec Marko Stopar,
tonska mojstrica Metka Rojc,
režiser Gregor Tozon.
Produkcija 1996.
Sodobni francoski dramatik in pisatelj, prejemnik Goncourteve nagrade Laurent Gaudé (1972) v svojih romanih ne opisuje samo izmišljenih svetov, temveč tudi tragične dogodke iz naše sedanjosti. Na vprašanja, zakaj so njegova dela pogosto temačna, odgovarja, da ga privlačijo dogodki, ki človeka iztrgajo iz vsakdanjika, obveznosti in družinskega konteksta. Šele v takih okoliščinah si lahko zastavimo temeljna eksistencialna vprašanja. Avtorica scenarija Urša Jernejc je izbrala odlomke iz romanov Sonce Scortovih (prevod: Tjaša Mohar) in Eldorado (prevod: Tjaša Mohar). Avtorica scenarija Urša Jernejc, prevajalki Urša Jernejc in Tjaša Mohar, režiser Jože Valentič, bralka Barbara Zupan, interpreti Pavle Ravnohrib in Iva Krajnc Bagola, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojstra zvoka Nejc Zupančič in Sonja Strenar, urednica oddaje Tina Kozin. Produkcija 2018.
Lale Gül, mlada nizozemska pisateljica turškega porekla je pripadnike turške skupnosti na Nizozemskem, pa tudi vso javnost, vsekakor pa svojo družino razburila s knjigo Živela bom. Izšla je pred tremi leti, lani pa tudi pri nas v prevodu Stane Anželj pri Mladinski knjigi. Ob izidu je postala zvezda na Nizozemskem, ne le literarna, pač pa predvsem kot pričevalka o položaju mlade muslimanske ženske v zahodni evropski družbi. Pisateljica je septembra lani obiskala Ljubljano, z njo se je pogovarjala Petra Meterc, avtorica Literarnega portreta, v katerem Lale Gül tudi govori o svoji knjigi. Igralka Tina Resman, bralca Mateja Perpar in Bernard Stramič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2024.
Poljska pisateljica, publicistka in dramatičarka Zofia Nałkowska je bila ena osrednjih osebnosti poljske književnosti med obema vojnama. Rodila se je leta 1884 v intelektualni družini v Varšavi. V prvem ustvarjalnem obdobju je izhajala iz poljske moderne, zlasti simbolizma, in se je ukvarjala predvsem s psihološko upodobitvijo svojih romanesknih likov, zlasti žensk v meščanski družbi, in feminizmom, po prvi svetovni vojni pa se je začela zanimati tudi za širše družbene teme, kar je opazno že v izvirnem modernističnem romanu Choucas iz leta 1927. Pripoved je postavljena v zdravilišče za pljučne bolezni v švicarskih Alpah. Med njenimi najbolj znanimi družbenokritičnimi romani sta Meja iz leta 1935 (v slovenščini smo ga dobili leta 1965) in Vozli življenja (1948). Poleg številnih romanov je napisala tudi več dram in vrsto novelističnih zbirk. Leta 1946 je kot članica mednarodne komisije za preiskavo nemških zločinov na Poljskem poslušala številna pričevanja preživelih taboriščnikov in na tej podlagi je leta 1949 nastala zbirka novel Medaljoni (v slovenščini je izšla leta 1963). Tako pred drugo svetovno vojno kot po njej je bila dejavna v poljskem kulturnem in družbenem življenju. Umrla je leta 1954 v Varšavi. Avtorica scenarija Jana Unuk, interpretira Darja Reichman, vezno besedilo bere Aleksander Golja, glasbena oprema Darja Hlavka Godina, zvok in montaža Urban Gruden, režija Klemen Markovčič, redakcija Tesa Drev Juh, produkcija 2024.
Mineva deset let od smrti velikega kolumbijskega pisatelja Gabriela García Márqueza. Rodil se je leta 1927 in se uveljavil kot eden najpomembnejših prozaistov 20. stoletja. Študiral je pravo in delal kot novinar. V petdesetih letih je bil dopisnik v Parizu, v Bogoti in nato v New Yorku je delal za agencijo Prensa Latina, ki jo je ustanovil režim kubanskega voditelja Fidela Castra. Pozneje se je preselil v Mexico City, med letoma 1967 in 1975 je živel v Španiji, pozneje v Mehiki, Franciji in na Kubi. Pred letom 1967 je García Márquez objavil dva romana, novelo in nekaj kratkih zgodb. Sledilo je Sto let samote, v katerem García Márquez pripoveduje o Macondu, osamljenem mestu, katerega zgodovina je kot zgodovina Latinske Amerike v malem. S prepletom realizma in fantastike je ustvaril t.i. magični realizem.Leta 1982 je za svoje pisanje - predvsem za roman Sto let samote - prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pozneje je objavil še vrsto kakovostnih in odmevnih romanov, med njimi je tudi Patriarhova jesen. Navdih za roman je pisatelj dobil ob begu venezuelskega diktatorja Marcosa Péreza Jiméneza. Kot je dejal, je "bilo to prvič, da smo v Latinski Ameriki videli padec diktatorja." Patriarhovo jesen je začel pisati leta 1968, končal leta 1971, popravljal pa ga je do leta 1975, ko je izšel v Španiji. Z besedami Garcíe Márqueza gre za "pesem o samoti oblasti". Prevod Alenka Bole Vrabec, interpretacija Vojko Zidar, ton in montaža Mirko Marinšek, režija Radivoj Podbršček. Produkcija 1995. Redakcija Staša Grahek.
Neveljaven email naslov