Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Prešernovem gledališču v Kranju je na sporedu predstava Zabava za Borisa, v kateri vlogo Borisa, ki je brez nog, igra Simon Šerbinek. Dramski igralec, ki je med drugim gledališki lektor, je invalid tudi v resničnem življenju, saj je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Danes med deseto in enajsto bo Simon Šerbinek gost v oddaji Med štirimi stenami.
Dramski igralec in gledališki lektor Simon Šerbinek
Ko je bil absolvent Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, mu je pot prekrižala nesreča, v kateri je izgubil obe nogi. Postal je obojestranski podkolenski amputiranec. Želel je ostati v gledališču, zato je začel sodelovati z Jožetom Faganelom kot s svojim mentorjem za slovenski jezik, govor in gledališko lektorstvo, kar ga je popeljalo na nov študij. Ker se je v tem času tudi poročil in si ustvaril družino, je študij končal leta 2011.
V Prešernovem gledališču v Kranju je leta 1996 odigral eno od diplomskih predstav. Zdaj pa se je na kranjski oder vrnil po 23. letih z naslovno vlogo Borisa v Bernhardovi drami Zabava za Borisa.
Sam tekst mi je dal posebno noto, saj se ukvarja z bližino smrti, ki sem jo tudi sam doživel. Tudi z vprašanji, ki so pereča v današnjem slovenskem prostoru, kot je na primer tema samomora. V predstavi smo se z invalidnostjo spopadli odkrito. Odkrito smo se spopadli na ta način, da smo prikazali ta hendikep družbe, ki ni samo gibalni, ampak tudi duševni.
Vsak invalid se mora navaditi, da tudi sam pristopi k drugim ljudem. Včasih so namreč v zadregi, kako s se soočiti z invalidom.
Kadar grem na kopališče ali na morje, se razgalim. Kopam se brez protez. Moje telo je takrat drugačno od drugih. Ljudje pa si ne upajo ničesar reči, ampak sprašujejo mojo ženo, kaj se mi je zgodilo. To pa je zelo nerodno in neprijetno. Zato se raje sam izpostavim in navežem stik z ljudmi.
862 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
V Prešernovem gledališču v Kranju je na sporedu predstava Zabava za Borisa, v kateri vlogo Borisa, ki je brez nog, igra Simon Šerbinek. Dramski igralec, ki je med drugim gledališki lektor, je invalid tudi v resničnem življenju, saj je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Danes med deseto in enajsto bo Simon Šerbinek gost v oddaji Med štirimi stenami.
Dramski igralec in gledališki lektor Simon Šerbinek
Ko je bil absolvent Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, mu je pot prekrižala nesreča, v kateri je izgubil obe nogi. Postal je obojestranski podkolenski amputiranec. Želel je ostati v gledališču, zato je začel sodelovati z Jožetom Faganelom kot s svojim mentorjem za slovenski jezik, govor in gledališko lektorstvo, kar ga je popeljalo na nov študij. Ker se je v tem času tudi poročil in si ustvaril družino, je študij končal leta 2011.
V Prešernovem gledališču v Kranju je leta 1996 odigral eno od diplomskih predstav. Zdaj pa se je na kranjski oder vrnil po 23. letih z naslovno vlogo Borisa v Bernhardovi drami Zabava za Borisa.
Sam tekst mi je dal posebno noto, saj se ukvarja z bližino smrti, ki sem jo tudi sam doživel. Tudi z vprašanji, ki so pereča v današnjem slovenskem prostoru, kot je na primer tema samomora. V predstavi smo se z invalidnostjo spopadli odkrito. Odkrito smo se spopadli na ta način, da smo prikazali ta hendikep družbe, ki ni samo gibalni, ampak tudi duševni.
Vsak invalid se mora navaditi, da tudi sam pristopi k drugim ljudem. Včasih so namreč v zadregi, kako s se soočiti z invalidom.
Kadar grem na kopališče ali na morje, se razgalim. Kopam se brez protez. Moje telo je takrat drugačno od drugih. Ljudje pa si ne upajo ničesar reči, ampak sprašujejo mojo ženo, kaj se mi je zgodilo. To pa je zelo nerodno in neprijetno. Zato se raje sam izpostavim in navežem stik z ljudmi.
Na mednarodni dan boja proti otroškemu raku bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o tej redki nenalezljivi bolezni. V Sloveniji za rakom zboli od 70 do 80 otrok na leto, vsak teden pa raka na novo odkrijejo pri enem ali dveh. V razvitem svetu je otroški rak drugi najpogostejši vzrok smrti (za poškodbami) pri otrocih, starih od 5 do 14 let. Pri nas zaradi njega vsako leto umre od 10 do 15 otrok. Gostja oddaje bo Urška Kolenc, pobudnica in predsednica društva Junaki 3. nadstropja, katerega člani so otroci in njihova najožja družina. Vsi otroci in mladostniki, ne glede na vrsto raka, se pri nas zdravijo na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike UKC v Ljubljani. Petra Medved se bo z Urško Kolenc pogovarjala o malih junakih, ki se bojujejo s to boleznijo, o njeni življenjski izkušnji in stiskah staršev ob zdravljenju otrok in po njem, predstavljeni pa bodo tudi programi društva, ki so v oporo in pomoč staršem, ki se znajdejo na tej težki življenjski poti.
Ob dnevu, ko je na prvem mestu kultura, smo se na Prvem vprašali, kako kulturo »vidijo« – v navednicah seveda – slepi in slabovidni, kako dostopna jim je. Med iskanjem odgovora na to vprašanje je Andreja Čokl naletela na Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh in ker jo je zanimalo, kako poteka delo v takem gledališču, je v studio povabila dva člana gledališča.
Maja Buzakovič pravi, da je njena zgodba na videz povsem lahkotna, a hkrati polna izzivov in preizkušenj. V odrasli dobi uresničiti otroške sanje, je res izziv, ki zahteva predanost, pogum, čas. To slednje - čas, ki ga imamo nenehno premalo - marsikoga odvrne od tega, da bi na nek način izstopil iz vsakdanjega življenja in sledil vsaj delčku svojih sanj. Da pa je to pomembno, bomo slišali v tem pogovoru. Majo Buzakovič je v studio povabila Lucija Fatur.
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
V letu 2020 je umrlo 2891 ljudi, povezanih s covidom-19. 1682 oziroma 58 % je bilo stanovalk in stanovalcev domov za starejše občane. Mamo je izgubila tudi Leonida Mrgole. Njena pripoved o izkušnjah bivanja svojca v domu, izgubi, osebju Bolnišnice Jesenice in izkušnji žalovanja, soočanja s smrtjo, je ganljiva, iskrena in čustvena.
Po podatkih pediatrične klinike v Ljubljani, so v preteklem letu zaznali 30 odstotkov več hospitalizacij otrok zaradi poskusa samomora. Znaten je tudi porast motenj hranjenja pri najmlajših, veliko je čustvenih stisk, apatije in občutkov tesnobe. Naši in tuji strokovnjaki opozarjajo, da bo epidemiji covida 19 sledila epidemija duševnih bolezni.
"Še vedno je izziv sprejeti samo sebe," pravi Polona Rodič, mlado dekle, ki se je šest let spopadalo z boleznijo, ki prav mladim pogosto ne prizanaša. Zgubijo se v vrtincu težav, iz katerih ne znajo, pa tudi nočejo izstopiti. Danes o tem svobodno pripoveduje.
Brez običajnega študentskega vrveža v predavalnicah, laboratorijih, na hodnikih fakultet – tudi to je posledica covida 19, saj se je vse, kar je mogoče, preselilo na splet. Kako ta čas preživljajo študenti, o čem razmišljajo, kaj pogrešajo in kaj načrtujejo?
Prazniki so lahko umirjeni in lepi ali pa osamljeni in žalostni. Seveda jih lahko obarvajo tudi vsi drugi čustveni odtenki, tako kot prav vsak trenutek naših življenj. A prazniki so kljub vsemu kulturno zaznamovani kot nekaj lepega. Take želimo tudi tistim, ki se niso rodili v srečne okoliščine ali si jih niso mogli ustvariti. O različnih načinih preseganja materialnih omejitev pri obdarovanju v teh prazničnih dneh bo tekla beseda v današnji oddaji, ki jo je pripravila Cirila Štuber.
V Sloveniji za ploščatoceličnim karcinomom ustne votline vsako leto zboli okrog 100 bolnikov, ki pa velikokrat poiščejo zdravniško pomoč šele v napredovani fazi bolezni. V letošnjem obdobju novega koronavirusa pa tudi na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana ugotavljajo za okoli 30% zmanjšano število novo odkritih rakov. Na pobudo Zdravniške zbornice Slovenije je zato december mesec, ko po nekaterih mestih poteka akcija preventivnih pregledov ustne votline. Več o tem pa asist. dr. Tadej Dovšak, dr. med., in dr. dent. med., specialist maksilofacialne in oralne kirurgije, s Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana.
Kljub temu, da smo vstopili v zadnji mesec leta, ki ga je usodno zaznamovala pandemija, nič ne kaže, da bomo kmalu izstopili iz okov preventivnih ukrepov, izza zidov naših prebivališč, domov. Ob besedah »ostani doma«, ki so postale slogan korona krize, pa smo kot družba v veliki meri pozabili, da dom ni za vse varno zavetje. V mesecu, ko potekajo mednarodni dnevi akcij proti nasilju nad ženskami in deklicami, smo v oddajo Med štirimi stenami povabili tri gostje, žrtve nasilja v družini, ki so pogumno spregovorile o svoji trnovi poti iz začaranega kroga nasilja in z jasnim sporočilom, da je sprememba možna in da rešitev obstaja. Pred mikrofon jih je povabila Martina Černe.
Za uspešno usklajevanje delovnega in prostega časa je potrebna ozaveščenost zaposlenih in vodstev
Epidemija je razgalila zanemarjanje vprašanja oskrbe starejših v domovih za starejše. Kadrovsko in prostorsko pomanjkanje je že veliko let znano, a vendar se tema glavnima problemoma ne posveča potrebne pozornosti. Domovi za starejše so zdaj postali žarišča okužb, oskrbovanci so najbolj ogroženi, največ je okuženih in hospitaliziranih prav v njihovih vrstah, žal je med njimi tudi največ umrlih zaradi bolezni covid-19. Ob tem so domovi postali novodobni zapori: stikov starejših s svojci skorajda ni ali so močno oteženi, obiskov ni, marsikje je omejeno celo gibanje znotraj doma – po hodnikih. Vse to vpliva na zdravje oskrbovancev – telesno in duševno. Po drugi strani pa razmere njihove svojce potiskajo v dodatne stiske, bremenijo jih strah, občutki krivde in nemoči.
Velika vecina že nestrpno pričakuje konec pandemije in sprostitev ukrepov, najdemo pa tudi take, ki jim karantena, čas zase in samota zelo ustrezajo. Gre za visoko občutljive ljudi. Imajo nadpovprečno občutljiv zivčni sistem, ki zaznava veliko večˇ dražljajev iz okolja in posameznikove notranjosti na veliko bolj intenziven način. Visoka občutljivost je osebnostna lastnost, ni bolezen ali kakšna motnja. Je človeška značilnost, ki je prirojena, in se pojavlja pri 15 do 20 odstotkih ljudi. V enakem deležu jo najdemo pri ženskah in moških, prav tako med različnimi rasami. Kakšni so poglavitni znaki, da je nekdo visoko občutljiv in kako živeti z osebo, ki se hitro vznemiri, razjezi ali burno čustveno reagira? Več o tem v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo gostili svetovalko za visoko občutljive odrasle in otroke Eriko Plevel in življenjskega trenerja Primoža Škoberneta. Z vami bo Marko Rozman.
Fibromialgija je sicer že stara bolezen, gre za sindrom, ki združuje veliko simptomov, vendar jo kot bolezen priznavajo šele zadnjih 30 let. Pot do diagnoze je dolga, fibromialgija pa zelo poseže v življenje bolnikov, saj ima veliko obrazov. V tokratni oddaji bomo sindrom fibromialgije spoznali z medicinskega vidika in slišali lastno izkušnjo. Gostje je v studio povabila Lucija Fatur.
Da dajejo predvsem življenje dnevom in ne nasprotno, vedno poudarijo v nevladnem, neprofitnem Slovenskem društvu hospic, kjer že 25 let skrbijo za fizične, psihosocialne in duhovne potrebe umirajočih bolnikov, hkrati pa, tudi zaradi številnih prostovoljcev, dajejo oporo svojcem. Predsednica društva Renata Jakob Roban govori o žalovanju kot individualnem procesu ter o odnosu, ki ga imamo do umiranja in smrti. Prostovoljka Monika Glavonjić dodaja izkušnjo, ki jo je pred tremi leti pripeljala do dela z mladimi, pogosto "prezrtimi" žalovalci.
Rak na dojki je najpogostejša oblika raka pri ženskah, za njo pa lahko zbolijo tudi moški. Vedno več raziskav kaže, da so med najpogostejšimi simptomi, s katerimi se soočajo ženske po zdravljenju raka na dojki, težave v spolnosti. Ne le, da jih pretrese že sama diagnoza, dojke imajo za ženske močan simbolni pomen. Na spolnost vpliva tudi izbira zdravljenja. O spolni rehabilitaciji po zdravljenju raka na dojki bo tekla beseda v oddaji Med štirimi stenami. Vabljeni v našo družbo v ponedeljek ob 10.10.
Avtizem je razvojna nevrološka motnja, ki še ni docela raziskana, je pa o tej motnji znanega mnogo več kot nekaj desetletij nazaj. Pojavlja se v obliki različnih simptomov in težav, ti so lahko komaj opazne, ali pa gre za težje motnje, pri katerih na primer umanjka celo govor in druge običajne življenjske funkcije. Govorimo o motnjah avtističnega spektra. Nekateri ljudje z avtizmom živijo dokaj običajno življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje strokovno pomoč. Predstavljamo nov koncept tako imenovanih razvojnih oddelkov, kjer v Ljubljani v treh vrtčevskih skupinah delajo na prilagojen način in se pri tem poslužujejo sodobnih pedagoških pristopov.
Slovenka leta 2014 in vodja Ignacijevega doma duhovnosti Sonja Pungertnik se vse življenje spoprijema z izzivi, ki jih prinaša slepota. Zaveda pa se, da je slepota samo ena izmed njenih okoliščin, in dokazala je, da zanjo ni ovira v življenju. Sprva je tudi sama delala na področju slepih in slabovidnih, pozneje pa se je preusmerila na duhovno in psihološko pomoč ljudem. Tako danes pomaga ljudem na področju osebnostne in duhovne rasti ter pri vzpostavljanju in vzdrževanju dobrih medosebnih odnosov. Pri tem so ji bolj kot znanje v pomoč njene življenjske izkušnje. V življenju je preživela številne preizkušnje, a naučila se je v njih videti priložnosti za boljše in bolj kvalitetno življenje. O njenem delu, težavah slepih in slabovidnih v vsakdanjem življenju ter o predsodkih, ki nastajajo zaradi neustrezne komunikacije med videčimi in slepimi, se je s Sonjo Pungertnik v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.
Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je tema, ki žal ostaja ob strani. Sledenje sistemsko še ni urejeno in dostopno vsem, ki bi to potrebovali. Redno sledenje lahko rešuje življenje, zato je pomembno tudi osveščanje bolnikov, da skrbno spremljajo in skrbijo za svoje zdravje. Zato je Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, pričelo s kampanjo osveščanja o poznih posledicah zdravljenja raka.
Neveljaven email naslov