Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.
V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.
Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.
Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.
Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.
Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.
V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.
To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.
Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.
Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.
S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.
859 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.
V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.
Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.
Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.
Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.
Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.
V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.
To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.
Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.
Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.
S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.
Da je pisanje lahko tudi terapija in pomoč pri premagovanju najtežjih obdobij v življenju, pove tudi gost današnje oddaje. "Za vse nas" je knjiga izpod peresa Bojana Jurine, zgodba, ki ju je z ženo Branko doletela, in na katero ni pravega odgovora, pojasnila. Ko je bila bolečina ob izgubi obeh otrok najhujša, sta morala iti naprej, v življenje. Z Bojanom Jurino se pogovarja Lucija Fatur.
Na pogovor v tokratno oddajo je prišla Petra Škarja. Petra Škarja, ki je prehodila Camino in o tem napisala tudi knjigo Camino - od suženjstva do svobode. Petra Škarja, ki ji je življenje že v ranem otroštvu namenilo izkušnjo, zaradi katere se je kasneje Camino tudi zgodil. Koliko poti Camina moramo prehoditi, da v življenju najdemo pravo pot in sebe na njej? Kakšne izkušnje moramo prestati in zakaj? Je zmaga dokončna, ko o vsem lahko pripovedujemo na glas? S Petro Škarja se bo pogovarjala Lucija Fatur.
Damjana Bakarič je komunikologinja, publicistka in predavateljica, avtorica knjig Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Raziskovalka človekove psihologije, čustev in duše. Zadnja leta se posveča partnerskim odnosom in si prizadeva, da bi se potencialni partnerji srečevali prek poglobljenih pogovorov. Zato prireja debatno družabne večere za moške in ženske, ki si želijo ustvariti kakovostne partnerske odnose. Damjano Bakarič je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.
Igor Plohl, učitelj v bolnišnični šoli na Oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo v mariborskem Kliničnem centru, je od svojega 29. leta invalid na vozičku. O svoji težki življenjski preizkušnji in spoprijemanju z invalidnostjo je pred leti v zahvalo za pomoč svojim učencem na Osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru ustvaril slikanico o Levu Rogiju, ki je bila začetek novega življenja in poslanstva. O srečevanju z mladimi, aktivizmu za boljši položaj invalidov in delu bolnišničnega učitelja se je z Igorjem Plohlom pogovarjala Brigita Mohorič.
»Nikoli ne bom pozabila, kako mi je srce zaigralo, ko sem ga prvič zagledala. Njega in njegov začudeno preplašeni pogled. Zares me je nekaj privlačilo na njem. Neka neznana sila me je vlekla v njegov objem. Danes bi rekla, da me je vleklo v njegovo zanko.« Zgodba Petre Strelec je zgodba o družinskem in partnerskem nasilju in njeni moči, da je izstopila iz kroga nasilja. Je medicinska sestra in absolventka na Fakulteti za uporabne družbene študije, kjer bo diplomirala iz psihosocialne pomoči na temo vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi. Je avtorica treh knjig: V postelji s sovražnikom?, Pot v svobodo – s preprostimi koraki do osebne svobode in Moje življenjske lekcije.
Živa Kuliš je posvojenka, ki je zelo globoko občutila zadrego, ki nastane med posvojitelji in otrokom, ki pride v družino neplodnega para, ki še ni popolnoma pozdravil svoje rane. Prepričana je, da je treba na posvojitev pripraviti tako otroka kot tudi par, ki ga sprejema v svojo družino, zato se v odraslosti udejstvuje v Deteljici, prostovoljnem društvu posvojiteljev in posvojencev ter rejnikov in rejencev.
Nastja Holc je po izobrazbi socialna pedagoginja, zadnjih devet let pa je bila zaposlena kot svetovalna delavka – pedagoginja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. To je najstrožje varovan zapor pri nas, kjer svojo kazen prestajajo tisti, ki so bili obsojeni za najhujša kriminalna dejanja. Kako je mlado žensko karierna pot pripeljala v moški zapor, kako je tam pomagala zapornikom, jo je bilo pri tem kdaj strah, se v zaporu rodi tudi kakšna dobra zgodba? In kako se delo v zaporu razlikuje od dela v Prevzgojnem domu Radeče, kjer dela zdaj? Z Nastjo Holc se bo v oddaji Med štirimi stenami po deseti pogovarjala Andreja Čokl.
Žiga Kastelic je popoldneve in večere svojega otroštva preživljal s staršema alkoholikoma po gostilnah in bifejih. Zgodbo o vzponih in padcih v družinskih odnosih je opisal v knjigi Ti, v moji krvi, ki je po eni strani hvalnica ljubezni med starši in sinom, po drugi pa zelo trezen pogled na alkoholizem in posledice, ki jih ta povzroči. O razpletih, ki so lahko tudi srečni, se je v oddaji Med štirimi stenami z njim pogovarjala Cirila Štuber. Foto: Vanessa Tivadar
Zgodbo, ki jo je doživela kot 10-letna deklica, naša današnja sogovornica nosi s seboj že vse življenje. Izguba očeta se je Andreji Goropevšek zarezala globoko v srce, zbujala so se ji številna vprašanja in šele s tem, ko je razmišljanja zapisala in bo zgodba izšla v knjigi, je, kot pravi, prišla do določenih spoznanj. Nekaj misli bo Andreja Goropevšek podelila tudi z nami, na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.
O različnih obrazih težav z duševnim zdravjem, mejah prištevnosti in neprištevnosti ter o relativnosti blodenj kot večinsko motečih pogledov na svet in pojave v njem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gost Cirile Štuber je bil Tone Vrhovnik Straka, ki ima tudi sam težave z duševnim zdravjem, hkrati pa je aktivist za blaginjo in pravice takih oseb in avtor knjige »Si danes vzel tablete?«
ADHD je kratica za motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. S temi motnjami oziroma drugačnostjo, posebnostjo, se posameznik rodi in živi. Ta drugačnost pa je lahko marsikdaj naporna za starše, učitelje, za vse, ki prihajajo v stik z otrokom, ki je nemiren, katerega pozornost bega in ima lahko vedenjske težave oziroma druge posebnosti. V tej motnji, poimenovani ADHD, se lahko skriva posebna moč, ki pa jo je treba razumeti. Skrita moč ADHD je tudi naslov priročnika, v katerem so rezultati projekta, pri katerem sta se v študijskem letu 2022/23 povezali Fakulteta za socialno delo v Ljubljani in Pedagoška fakulteta v Ljubljani. Avtorica knjige je doc. dr. Anamarija Kejžar.
»O tem, kako si oz. sta sprejela to odločitev, bi te rada slišala kaj povedati. Se mi zdi, da je to tabu v naši še vedno precej tradicionalni družbi. Sama tudi nisem največja navdušenka nad otroki, vendar ne morem oz. ne znam sprejeti odločitve in to me spravlja v tesnobo.« Tako je – ko je Tika Hribar na svojem Instagram profilu @tixibeauty razkrila, da nima in ne namerava imeti otrok – zapisala njena sledilka. Tika je načela temo in vsule so se zgodbe, vprašanja, mnenja, predvsem pa je bilo čutiti olajšanje, da se o tem nekje vendarle govori. Darja Pograjc jo je zato pred letom in pol povabila v oddajo Med štirimi stenami. Prisluhnite ponovitvi.
V oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o zelo boleči in tragični temi – o samomorih med mladostniki. V petih letih si je v Sloveniji vzelo življenje 23 mladoletnikov, mogoče celo več. Zelo skrb vzbujajoča sta povečevanje števila samomorov med mladimi in zniževanje starostne meje, pri kateri mladi oziroma celo otroci že začnejo razmišljati o samomoru. Vsi strokovnjaki, pedopsihiatri, svetovalni delavci po šolah, psihologi, terapevti in drugi opozarjajo, da je duševno zdravje otrok na splošno zelo načeto. O pasteh ukrepov zaradi covida smo veliko govorili tudi na Prvem. V okviru univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani deluje Enota za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo, ki je edina odprta 24 ur na dan, vseh sedem dni v tednu. Študija, ki so jo opravili, je pokazala, da se povečana stopnja samomorilnosti ni časovno ujemala z zaprtjem šol, ampak se je pokazala devet mesecev pozneje. Najmlajši pacient, ki je bil hospitaliziran zaradi samomorilnih misli, je bil star komaj osem let. Kaj se dogaja, sprašujemo dr. Alberta Mrgoleta, psihologa in psihoterapevta.
Šele, ko se je upokojila, je Jožica Rogelšek našla čas in moč, da je iz precej dolge časovne oddaljenosti zapisala zgodbe iz svojega otroštva, ki je bilo obremenjeno z materino boleznijo – shizofrenijo. Pogled na bolezen s stališča deklice - hčerke, ki jo je to doletelo v predpubertetnem času in jo prisililo, da je odrasla skoraj čez noč, je edinstven zapis o bolečini, strahu in občasnem brezupu na eni in tudi o poti iz brezna ter o posledicah, s katerimi mora živeti še danes, na drugi strani. Jožica Rogelšek je gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.
Na platnici knjige, ki je bila iztočnica za naš današnji pogovor, lahko preberemo, da je "Za vse vas, ki doživljate panične napade, ste pogosto tesnobni in vas je strah, ker ne veste, kaj se dogaja z vami." Knjiga "Adijo, panika in tesnoba" se ponuja kot pomoč, opora, razlaga. Panika in tesnoba nista tako redki težavi, kot se morda komu zdi. Kako hudo je lahko in kako življenje postane lepše, pa pripoveduje avtorica knjige Adijo, panika in tesnoba Bojana Ivanovič. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.
Rak, izgorelost, posttravmatski sindrom so se pojavili kot stanja telesa in psihe navzven najbrž kot posledica potlačenih zlorab in težkih življenjskih preizkušenj, ki jih kot močna ženska ne kaže niti svojim bližnjim, vse do dna, do soočenja z živeti ali umreti. Takrat pa iz dna duše privrejo pesmi kot način zdravljenja in zdravilo samo, predvsem pa kot pogumno razkritje svoje ranljivosti pred vsem svetom. Ksenija Medved je vstala kot feniks iz pepela in prišla v oddajo Med štirimi stenami.
V zadnjem obdobju smo priča več odmevnim primerom medvrstniškega nasilja. Strokovnjaki menijo, da je nasilja med mladimi res več kot nekoč, a to predvsem na račun spletnega nasilja. Splet je namreč odprl nov prostor, kjer se lahko – celo še lažje – izkazuje agresivno vedenje. Raziskave kažejo, da v Evropski uniji in tudi v Sloveniji približno 20 odstotkov otrok doživlja različne oblike medvrstniškega nasilja. Za kakšne oblike gre, kje je meja med igro in nasiljem, kako prepoznati stiske otrok, ki doživljajo nasilje, in kakšne so izkušnje tistih, ki se v svojem vsakodnevnem delu srečujejo z nasiljem med otroki in mladimi, smo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami.
Mineva sto let, odkar se je v stroki zdravstvene nege zgodil velik premik, začelo se je namreč formalno izobraževanje za poklic medicinske sestre. Krovna organizacija Zbornica – Zveza danes združuje več kot 16.800 članic in članov. O delu, razvoju, izzivih in še marsičem se bomo pogovarjali v tokratni oddaji, v kateri gostimo Moniko Ažman, predsednico Zbornice – Zveze.
Skotopični sindrom je motnja vizualne predelave informacij, ki lahko povzroča zelo blage težave, kot je utrujenost pri branju, ali pa glavobole, vrtoglavice in slabosti, ki osebi močno otežujejo in celo preprečujejo branje. O težavah s prepoznavanjem bolezni oz. stanja in diskriminacijo prizadetih v izobraževalnem sistemu bodo v oddaji Med štirimi stenami pripovedovali ljudje, ki se s skotopičnim sindromom soočajo sami ali pri svojcih.
Včasih se je mogoče še slišalo nenavadno, ko je kdo rekel, da meditira ali da obiskuje tečaj čuječnosti. Danes ni več tako. Blagodejni učinki vadbe, s katero treniramo pozornost in zavedanje, hkrati pa tudi neobsojajoče sprejemamo sedanji trenutek, so znani: lahko je tista dejavnost, ki nam omogoča premagovati stres in s katero skrbimo za dobro počutje. Čuječnost v zahodnih družbah uvajajo v šole, v zapore, lahko je del psihoterapije, kot dodatne možnosti izobraževanja jih ponujajo v vojski, policiji, javni upravi in športu, veliko je tudi skupinskih vadb in posameznikov, ki so meditacijo ali čuječnost uvrstili v svoj vsakdanjik. Po drugi strani je meditacija že stoletja pomemben del vzhodnih verskih praks, saj izvira iz budistične tradicije. Kako čuječnost spremeni naš odnos do sebe in drugih? Ali pomaga ohranjati naš um zbran in miren kljub stresu in intenzivnim odnosom, ki jih tkemo z drugimi ljudmi? Kako zbrati energijo in voljo, da se za nekaj minut zazremo sami vase in umirimo svoj um? Kakšna je sploh razlika med čuječnostjo in meditacijo? Odgovore izvemo v današnji oddaji Med štirimi stenami.
Neveljaven email naslov