Novodobno suženjstvo – skrito izkoriščanje na katerega ni imuna nobena država

200 let po prepovedi trgovine s sužnji in 70 let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic je po svetu še vedno mogoče najti klasične oblike suženjstva.

Nekdanja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon:

Na primer v Libiji se je suženjstvo razmahnilo znova v povezavi z migrantsko krizo in s tem, da Evropska unija spodbuja Libijo, naj zadržuje afriške migrante na svojem ozemlju. Ti so potem v tako slabem položaju, brez sredstev, brez možnosti, da bi se zavarovali, da se dejansko znajdejo v situaciji suženjstva, tega klasičnega, kot ga poznamo iz zgodovine.

Na novodobne oblike suženjstva sicer ni imuna nobena država. To kruto izkoriščanje ljudi je le zamenjalo preobleko, načini izkoriščanja pa so postali še bolj prefinjeni, zaradi česar jih je še težje prepoznavati in preprečevati. Najnovejši Global slavery index ugotavlja, da je po svetu več kot 40 milijonov sužnjev.

Metka Naglič z Amnesty International:

Ko govorimo o modernem suženjstvu, govorimo o razmerah izkoriščanja, ko oseba ne more oditi. Zakaj? Zaradi groženj, zaradi nasilja, prisile, preslepitve ali pa zaradi zlorabe moči. Danes govorimo o suženjstvu zlasti na dveh področjih: gre za prisilno delo, dostikrat tudi v spolni industriji, žrtve tega so po večini ženske, in za prisilne poroke.

Global slavery index ocenjuje, da je v Sloveniji 5 tisoč sužnjev. Ena od pomembnih metod pridobivanja suženjske sile – trgovina z ljudmi – je pri nas kar 96-odstotno povezana s spolnim izkoriščanjem. Podpredsednica društva Ključ Polona Kovač je povedala, da v povprečju pomagajo 40im osebam na leto:

Ko gre za trgovino z ljudmi, pogosteje govorimo o tujih državljankah. Te prihajajo iz držav Latinske Amerike, vzhodne Evrope, tudi Srbije, ko gre pa za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, pa gre zelo pogosto tudi za slovenske državljanke.

Polona Kovač pravi, da je pri tem pomembno tudi povpraševanje:

In tukaj ozaveščamo predvsem fante, da gre za zlorabo, da to ni delo kot vsako drugo, da tudi spolnost konec koncev ni neka človekova pravica, nekaj, kar ti pripada, da bi tako imel pravico izkoristit drugo osebo, da gre tukaj predvsem za izkoriščanje žensk.

Na svetovni ravni je kar četrtina ljudi, prisiljenih v suženjstvo, otrok. Kako je s tem pri nas – o tem državni sekretar in nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi Sandi Čurin:

Podatki, ki jih imamo, ne kažejo na to, da bi bilo tukaj alarmantno vprašanje otrok žrtev trgovine z ljudmi; so pa bili problemi, predvsem pred nekaj leti, ko so bile mladoletnice prisiljene v sklepanje zakonskih zvez, torej prisilne poroke. Gre za posebnosti, omejene na nekatere etnične skupine, predvsem romsko populacijo.