Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
471 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
21. junij je svetovni dan hude nevrodegenerativne bolezni, ki se ji reče Amiotrofična Lateralna Skleroza in o kateri smo v naših oddajah že veliko povedali, vse epizode hrani naš radijski arhiv in še enkrat hvala vsem, ki so pripovedovali o izkušnjah življenja s to boleznijo in zdravljenja. Nekateri ALS poznate tudi kot Lou Gehrigovo bolezen, po igralcu bejzbola, ki so mu jo diagnosticirali v 30ih letih prejšnjega stoletja, morda veste, da je za eno od oblik bolehal Stephen Hawking, ste slišali za bolezen motoričnega nevrona ali pa sodelovali pri polivanju z mrzlo vodo. Vse to je ALS. Mojca Delač vas tudi tokrat vabi, da greste z njo v svet čudovitega organa, ki pa se lahko s posameznikom tudi kruto poigra. Pridružila se ji bosta prof. dr. Albert Ludolph in doc. dr. Blaž Koritnik, ki se oglasi z največjega evropskega kongresa za ALS.
Prof. dr. Dick Swaab je zagotovo eden od najbolj znanih nizozemskih nevroznanstvenikov, ki deluje po vsem svetu, uveljavil pa se je predvsem z raziskavami možganske anatomije in fiziologije in v osemdesetih ustanovil tako imenovano možgansko banko. O vsem tem in tudi odgovoru na vprašanje, ali smo res naši možgani – v nadaljevanju! Pripravlja: Mojca Delač.
V tednu slepih in slabovidnih smo se poglobili v njihov sanjski svet s prof. dr. Ivano Rosenzweig in Tadejem Grumom. Možgani na dlani so v živo na sporedu vsak četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja Mojca Delač.
Pred tednom dni smo se v drugem delu mini serije Možganov na dlani o nevropatološkem delu prof. dr. Mare Popović naučili, da možgani le redko ne pokažejo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Velikokrat pa se kaj v razvoju znanja in razumevanja zgodi tudi po naključju. V tretjem, zadnjem delu, bomo tako na dlan dobili bolezen, ki se je pred desetletji pojavila na otoški državi v Oceaniji in pomembno prispevala k razumevanju prionov, beljakovinskih kužnih delcev. Prof. dr. Mara Popović pa nam bo povedala tudi, kaj, poleg osrednjega živčevja in možganov še zanima nevropatologe in kako v jeseni življenja skrbi za svoje možgane. Na potep nas vabi Mojca Delač.
Kakšne zgodbe odkrivajo možgani? Da jih nosi v srcu, bolj kot na dlani, nam je v prvi epizodi priznala prof. dr. Mara Popović, upokojena nevropatologinja, ki se je skoraj štiri desetletja z njimi ukvarjala tako od blizu, kot le malokdo. V drugi epizodi mini serije nam bo povedala, kdaj so jo možgani presenetili ter tudi, kako so skupaj s kolegi prvi razvozlali vprašanje, s katerim se je pred leti ukvarjal ves svet. Pripravlja: Mojca Delač.
Kako je, ko imaš možgane zares na dlani? Kaj je to možganska sekcija? In kaj vse lahko pozornemu in izurjenemu očesu ali pa pod mikroskopom pove možgansko tkivo? O tem s prof. dr. Maro Popović, ki je 37 let vodila nevropatološko dejavnost pri nas. Zdaj, ko je v pokoju, pa z veseljem pripoveduje o svoji zanimivi življenjski in poklicni poti. In o zgodbah, ki jih pišejo možgani. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat potujemo v svet težke nevrodegenerativne bolezni, ki je k sreči redka, pred leti pa je dobila veliko pozornosti javnosti po zaslugi ene od njenih različic. Bolezen, ki jo imamo tokrat na dlani, nastane zaradi beljakovinskih kužnih delcev, ki jim pravimo prioni, imenuje pa se Creutzfeld- Jakobova bolezen. V zadnjih dveh mesecih so pri nas diagnosticirali tri primere. Po odgovore zavijamo na Nevrološko kliniko, k vodji Centra za kognitivne motnje, dr. Milici Gregorič Kramberger. Pripravlja: Mojca Delač.
V praznično- počitniškem tednu, ko mnogi ustvarjate prekrasne nove spomine, brskamo po zakladnici epizod. Se spomnite kaj ste počeli včeraj? Mnogi boste najbrž prikimali. Kaj pa v četrtek pred štirinajstimi dnevi? Enim mesecem? Šestimi leti? Ja, marsikaj, kar se nam zgodi zbledi in utone v pozabo, obstaja pa tudi peščica posameznikov, pri katerih to ni tako in imajo izrazito dober avtobiografski spomin in se odlično spomnijo vsakega dneva življenja od določenega leta naprej. So nevronska omrežja posameznikov s to sposobnostjo drugačna? Kaj imajo skupnega? In zakaj je pozabljanje včasih koristno?O tako imenovani hipertimeziji se je Mojca Delač pogovarjala z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom.
Prof. Dr. Eling de Bruin ima za sabo zanimivo raziskovalno pot. Najprej se je izšolal za fizioterapevta in se nato, ko je že opravljal to delo, odločil, da ga lokomotorni sistem tako zanima, da si želi nadaljnjega študija na tem področju. Pot ga je zato vodila do raziskovanja človeškega gibanja in Švice, kjer je na tem področju razvil akademsko kariero, deluje namreč na sloviti univerzi ETH v Zürichu in na Institutu Karolinska na Švedskem. Raziskovalno se zlasti ukvarja s preprečevanjem padcev pri starejših, telesni strukturi in razvoju telesnih senzorjev. Pripravlja: Mojca Delač.
Vesna van Midden je mlada raziskovalka na nevrološki kliniki v Ljubljani, na kateri bo kmalu začela tudi specializacijo. V novi epizodi Možganov na dlani bomo dobili vpogled v njeno raziskovanje učinkov neinvazivne elektrostimulacije vagusa, to je 10. možganski živec, ki ga morda poznate tudi kot potepuški živec ali klateža, pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. Kakšni so rezultati? Kaj to obeta? In kateri bodo naslednji koraki? Veliko vprašanj za radovedne možgane, nanje bo odgovorila Vesna van Midden v pogovoru z Mojco Delač v novi epizodi Možganov na dlani! Avtor: Mojca Delač
Kako ste kaj s tujimi jeziki? Danes jih bomo primešali v zakladnico znanja o njih in možganih, kajti pred časom nam je pisala poslušalka Manca, ki jo zanima: " V čem tiči razlog, da je naše bralno razumevanje tujega jezika veliko večje od zmožnosti govorjenja - ne nujno, vendar pa se to rado zgodi?" Zavihamo nevrone in na iskanje odgovorov. Za to pa zavijamo v Leipzig, na inštitut Maxa Plancka za kognitivne in možganske znanosti, kjer deluje dr. Alfred Anwander, ki pravi, da so jeziki nekaj najčudovitejšega, kar zmorejo naši možgani. Pripravila: Mojca Delač.
Tokrat bomo znova zapluli na področje nevrodegenerativnih bolezni in predstavili zanimivo raziskavo, ki jo je opravila ekipa nevroznanstvenikom, na čelu z dr. Matejem Perovnikom, mladim zdravnikom, specializantom nevrologije, ki se nam bo pridružil v naslednjih minutah. Raziskava, o kateri bomo govorili, je bila pred letom dni objavljena v ugledni znanstveni reviji Alzheimers& Dementia. Pripravlja: Mojca Delač.
Kakšen zanimiv mesec je za nami! Teden možganov je letos postregel s temo možganov in spolnosti in štirim marčnim epizodam, ki smo jim nadeli ime Ščegetanja, smo se tradicionalno pridružili tudi v Možganih na dlani. To je vselej priložnost za povezovanje v ustvarjalna omrežja in to se mi, ker o omrežjih govorimo, zdi še posebno lepo. Tokrat pa nas bo pobožala naša koža. No, pravzaprav – mi bomo pobožali njo! Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V tretji epizodi marčevske serije Ščegetanja raziskujemo, kaj se dogaja v naših možganih, ko se pojavi spolna želja. Ker pa je to kompleksen koncept, ki ga seveda ne moremo stlačiti v predalčke, skušamo nanj pogledati z več vidikov. Zanimalo nas je tudi, kako občutek poželenja opišejo obiskovalci letošnjega Tedna možganov. Vabljeni k poslušanju!
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Pomen možganov in spolnosti so prepoznali v Tednu možganov, ki se te dni odvija pod sloganom »Greva na samo«. No, mi pa nikakor ne bomo sami, se pa bomo pogovarjali o pomembnih temah, s katerimi se bržkone res prvič srečamo v intimi. V posebni skupni epizodi Možganov na dlani in Frekvence X Luka Hvalc in Mojca Delač raziskujeta (mlade) možgane in zasvojenost s pornografijo.
Marec je vsekakor najbolj možganski mesec, če sklepamo po tem, da se marsikje po svetu odvija Teden možganov, seveda tudi pri nas. In tudi letos smo v Možganih na dlani zraven! V prvi epizodi serije se nam pridruži prof. dr. Mojca Kržan, ki bo s farmakološkega vidika pokomentirala nedavno objavljene izsledke raziskave o povezavi med zdravilom za erektilno disfunkcijo in tveganjem za razvoj Alzheimerjeve bolezni. Pripravlja: Mojca Delač.
V Možgani na dlani znova dobrodošli v plezalni steni. še zadnja, tretja epizoda mini serije o plezanju je pred nami. V prvi smo se z Mino Markovič in prof. dr. Borutom Škodlarjem pogovarjali o duševnem zdravju in psiholoških vidikih plezanja, v drugi sta Ahac Istenič in prof. dr. Uroš Marušič pod drobnogled vzela kineziologijo plezanja in nevrobiologijo tega gibanja.Tokrat pa gremo iz dvoran in sten nižjih nadmorskih višin precej višje, tja, kjer je oskrbe s kisikom manj, kot so jo naši možgani sicer vajeni. Dr. Tadej Debevec je raziskovalec, športnik, profesor športne vzgoje, gorski vodnik, inštruktor alpinizma, gorski reševalec, pa še kaj in dela zelo zanimive raziskave. Vabljeni, da se nama pridružite v Možganih na dlani! Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni epizodi Možganov na dlani spet potujemo v plezalno steno. Ste tudi vi kot otroci veliko plezali naokoli, recimo po drevesih, pohištvu in podobno? Prof. dr. Uroš Marušič z Inštituta za kineziološke raziskave v Kopru pravi, da se ta kompleksni elementarni gibalni vzorec ne pojavlja in spodbuja več tako pogosto, kot včasih, za naše možgane in telo pa je pomemben. Tudi, če želimo nabrati nekaj pomembne "rezerve" za starost. Vse bolj poglobljen pogled razvoj nevroznanosti ponuja tudi v področje rehabilitacije (športnih) plezalcev, s katero se ukvarja kineziolog Ahac Istenič. Oba sta bila gosta Mojce Delač.
"Plezanje zasede veliko kognitivnega prostora," pripoveduje Mina Markovič, ena naših najuspešnejših športnih plezalk, ki jo zanimajo tudi možgani in psihologija. Nič čudnega torej, da se je po končani karieri vrhunske športnice posvetila študiju biopsihologije. Še vedno pa tudi pleza. V tem športu vidi veliko vzporednic z življenjem, naše možgane pa bo med drugim odpeljala tudi v plezalno smer zahtevnosti 9a in jih soočila s strahom pred višino in padci. Na Enoti za psihoterapijo Psihiatrične klinike UKC Ljubljana smo pri prof. dr. Borutu Škodlarju preverili, kako učinkovita je lahko balvanska oz. plezalna terapija pri zdravljenju depresije. Pripravlja Mojca Delač.
Neveljaven email naslov