Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
V Tednu možganov, ki se posveča spanju in sanjanju, smo raziskovali 'sanjanje z odprtimi očmi'
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
Kot sta povedala Hana Hawlina (doktorska raziskovalka na Univerzi v Neuchatelu v Švici) in Jurij Dreo (raziskovalni sodelavec katedre za nevrologijo UL), je sanjarjenje zelo težko ujeti v definicijo.
To je neko početje, ko pozornost ni fokusirana na zunanji, ampak na naš notranji svet, ko nam misli begajo.
Nevroznanstvena literatura je nekako tukaj še nebogljena, je pojasnil Jurij Dreo, in dodal, da na empirični ravni še ni mogoče jasno razlikovati med temi procesi ter tudi odgovoriti na vprašanje, ali je sanjarjenje in tavanje misli enako.
Kot je pojasnila Hana Hawlina:
So nekateri poskusi kategoriziranja različnih oblik sanjarjenja, recimo med bolj pozitivno konstruktivnim sanjarjenjem in recimo bolj negativnimi oblikami, kot je disforično sanjarjenje, povezano z ruminacijo in občutki krivde, in pa sanjarjenje res kot neka oblika tavanja misli in pomanjkljive pozornosti.
Načeloma sanjarimo vsi, je pa v bistvu domet fantazije prizadet pri različnih kliničnih motnjah, je še povedala Hana Hawlina, za zdaj pa kaže, da je gorivo za naše sanjarjenje spomin, predvsem epizodični.
Pri ljudeh, ki imajo poškodovan hipokompus, pri demencah, se res skrči pogostost in obseg sanjarjenja, saj ni toliko dostopa do gradiva za »raznovrstne sanjske svetove«.
To naše ‘mirovno omrežje’ v možganih je dejavno takrat, ko naša pozornost ni fokusno usmerjena na neko nalogo. Jurij Dreo:
Je nekako medigra med dvema področjema, med čelnim režnjem nad očmi in temenskim režnjem. Zanimivo je, da je prvi udeležen pri delovnem spominu in usmerjanju pozornosti, temenski reženj pa v elektro fiziologiji povezujemo predvsem z nadzorom zunanjih dogodkov, senzornimi zaznavami, s pozornostjo.
To omrežje je najbolj dejavno tudi takrat, ko sanjarimo.
Kar zadeva sanjarjenje, so študije zelo težavne, najlažje bi bilo, če bi imeli merilec sanjarjenja, ki bi nam povedal, kdaj sanjarimo in kdaj ne.
Tega merilca seveda še ni, smo se naučili v današnji oddaji. Zato se večina študij zanaša na to, da ljudi vprašaš: Ali sanjarite? In seveda to že samo po sebi pomeni, da se proces spreminja.
Nevroznanost tukaj na sanjarjenje gleda skozi zelo ozko ključavnico, ki pa je takšna, ker nam metode večje ključavnice ne omogočijo.
470 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
V Tednu možganov, ki se posveča spanju in sanjanju, smo raziskovali 'sanjanje z odprtimi očmi'
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
Kot sta povedala Hana Hawlina (doktorska raziskovalka na Univerzi v Neuchatelu v Švici) in Jurij Dreo (raziskovalni sodelavec katedre za nevrologijo UL), je sanjarjenje zelo težko ujeti v definicijo.
To je neko početje, ko pozornost ni fokusirana na zunanji, ampak na naš notranji svet, ko nam misli begajo.
Nevroznanstvena literatura je nekako tukaj še nebogljena, je pojasnil Jurij Dreo, in dodal, da na empirični ravni še ni mogoče jasno razlikovati med temi procesi ter tudi odgovoriti na vprašanje, ali je sanjarjenje in tavanje misli enako.
Kot je pojasnila Hana Hawlina:
So nekateri poskusi kategoriziranja različnih oblik sanjarjenja, recimo med bolj pozitivno konstruktivnim sanjarjenjem in recimo bolj negativnimi oblikami, kot je disforično sanjarjenje, povezano z ruminacijo in občutki krivde, in pa sanjarjenje res kot neka oblika tavanja misli in pomanjkljive pozornosti.
Načeloma sanjarimo vsi, je pa v bistvu domet fantazije prizadet pri različnih kliničnih motnjah, je še povedala Hana Hawlina, za zdaj pa kaže, da je gorivo za naše sanjarjenje spomin, predvsem epizodični.
Pri ljudeh, ki imajo poškodovan hipokompus, pri demencah, se res skrči pogostost in obseg sanjarjenja, saj ni toliko dostopa do gradiva za »raznovrstne sanjske svetove«.
To naše ‘mirovno omrežje’ v možganih je dejavno takrat, ko naša pozornost ni fokusno usmerjena na neko nalogo. Jurij Dreo:
Je nekako medigra med dvema področjema, med čelnim režnjem nad očmi in temenskim režnjem. Zanimivo je, da je prvi udeležen pri delovnem spominu in usmerjanju pozornosti, temenski reženj pa v elektro fiziologiji povezujemo predvsem z nadzorom zunanjih dogodkov, senzornimi zaznavami, s pozornostjo.
To omrežje je najbolj dejavno tudi takrat, ko sanjarimo.
Kar zadeva sanjarjenje, so študije zelo težavne, najlažje bi bilo, če bi imeli merilec sanjarjenja, ki bi nam povedal, kdaj sanjarimo in kdaj ne.
Tega merilca seveda še ni, smo se naučili v današnji oddaji. Zato se večina študij zanaša na to, da ljudi vprašaš: Ali sanjarite? In seveda to že samo po sebi pomeni, da se proces spreminja.
Nevroznanost tukaj na sanjarjenje gleda skozi zelo ozko ključavnico, ki pa je takšna, ker nam metode večje ključavnice ne omogočijo.
V mesecu oktobru praznuje tudi naš radio in zdaj se bomo znova spomnili na epizodo Možganov na dlani, ki je odgovarjala na vprašanje – ali svoj glas res slišimo drugače? Nemalokrat slišimo, da na primer kdo od sodelujočih reče, da svoj glas le stežka posluša po radiu, saj je čisto drugačen. Pa to drži? Kako se slišimo sami in kako nas slišijo drugi? Kaj pa, kadar smo v res tihi in dobro izolirani sobi, ki se ji reče radijski studio? Osvežimo znanje. Na potep v svet nevronov je Mojca Delač zavila s prof. dr. Sabo Batellino s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana.
Ob začetku mednarodne Sinapsine konference se nam bo za dobro jutro v studiu pridružil doc.dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega Inštituta za klinično nevrologijo UKC Ljubljana. Z Mojco Delač se bosta pogovarjala o nekaterih najbolj perečih temah v nevroznanosti, ki jih bodo načeli, poleg tega pa odgovorita tudi na vprašanje naše mlade poslušalke Mete! Vabljeni k poslušanju!
21. september je svetovni dan alzheimerjeve bolezni in današnjo epizodo sem seveda pripravila z mislijo na to. Ampak! Verjetno bi mnogi kot iz topa znali izstreliti, da so v naših možganih nevroni. Kaj pa glija celice? Se še spomnite? So izjemno pomembne, a kar malo v zakulisju možganske slave. V soj žarometov smo jih v Možgani na dlani postavili že dvakrat. Zelo me veseli, da sva se v radijskem studiu znova srečali s prof. dr. Nino Vardjan, z Inštituta za patološko fiziologijo. Že zdaj pa povabilo – za abc znanje o celicah glija in kaj so, pobrskajte po arhivu. Šest let se nismo ujeli v radijskem etru! No, v tem času je seveda novega veliko. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo nekam na pol poti med Parizom in Bordeauxem, v Francijo, prof. Michel Audiffren prihaja iz Poitiersa, raziskovalno pa ga zanima, kako gibanje vpliva na kognicijo. V zadnjem času zlasti to, kako mentalna utrujenost vpliva na gibanje. Pred mikrofon Možganov na dlani ga je povabila Mojca Delač.
Zdaj gre pa zares. Na svidenje poletne počitnice do prihodnjega leta! Pozdravljen, šolsko- delovni ritem. Naši možgani pa se zdaj ne bodo ukvarjali samo z obilico dela in obveznostmi, ampak tudi – z obilico sedenja. Zato to epizodo namenjamo gibanju. Prof. Tibor Hortobagy je profesor znanosti o gibanju ali kineziologije. Raziskuje pa to, kako telovadba vpliva na biomehaniko in možganske funkcije pri zdravih posameznikih in tistih, ki imajo z zdravjem težave. Prihaja iz Madžarske, kjer tudi deloma poučuje, njegovo primarno delo pa poteka na Univerzitetnem kliničnem centru v Groningenu. Pripravlja: Mojca Delač.
Danes se bomo potopili v svet sodelovanja med človekom in robotom. Ampak, to že dolgo seveda ni več kakšna znanstvena fantastika. Kar pomislite na kakšno industrijo, kjer mora človek tega robota upravljati in izostriti gibanje in motoriko. To je področje, s katerim se ukvarja naša tokratna sopotnica v svetu nevronov. Dr. Federica Nenna je postdoktorska raziskovalka na Univerzi v Padovi, kjer dela na oddelku za splošno psihologijo. Pravi, da je njihova skupina zelo raznolika in interdisciplinarna, od psihologije in nevroznanosti, do robotike in virtualne resničnosti. Pripravlja: Mojca Delač.
Ko smo spremljali dogajanje na terenu pred tremi tedni smo se vprašali – pa kdaj te ljudje sploh spijo? Sploh ko govorim o reševalcih, predstavnikih civilne zaščite, gasilcih in tako naprej. Kako možgani reagirajo v takšnih izjemnih situacijah, pri katerih je tudi zelo značilen manjko spanca, sploh ponoči. Kako ga lahko nadoknadijo? Po odgovore se je Mojca Delač odpravila na Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo, k prof. dr. Leji Dolenc Grošelj, ki nas je kot vselej zares imenitno odpeljala v svet spanja!
Tudi ta teden minute za nevrone namenjamo katastrofalnim poplavam, ki so se nam zgodile, kot lahko spremljamo, pa ekstremno vreme, od suše in požarov do poplav in neurij lomasti po vsem svetu. In prizadene mnogo ljudi, vseh starosti. Pretekli teden nam je Breda Jelen Sobočan razložila, kako se naši možgani odzivajo na takšno katastrofo in kako zelo konkretno ravnati, da jim pomagamo. Ta teden pa bodo glavni najmlajši. V radijsko družbo možganov na dlani sem povabila Metko Kališnik Šavli, ki je svojo celotno kariero posvetila delu z otroki in mladostniki v razvojni psihiatriji in kot sistemska družinska psihoterapevtka. Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani so bili v zadnjih dnevih soočeni s katastrofalnimi posledicami poplav, to velja seveda tako za tiste na prizadetih območjih kot tiste, ki vse skupaj spremljajo od daleč. Povezanost in sodelovanje nas v odzivu na stresne, ekstremne razmere je tisto, kar človeške možgane loči od drugih. Na kakšen način pomagati, da se te odzivi pozneje ne prevesijo v travmo? Kaj je ta hip najpomembnejše? O tem s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan. Pripravlja: Mojca Delač.
V tej epizodi se bomo spomnili na oddaje, v katerih smo iskali odgovore na vprašanja, kaj se dogaja z našimi možgani, ko se potapljamo na dah, zakaj kašelj za naše možgane ni mačji kašelj, kaj se zgodi, ko se možgani srečajo z etanolom in kako se v njih rodi misel.
Četrtkove zgodnje izmene na Prvem tudi poleti seveda budijo nevrone in znanje o njih, medtem ko ponavljamo, kaj vse smo se naučili v pretekli sezoni. Tokrat gremo najprej na kronometer, kjer seveda še kako šteje tudi ferplej, vsekakor pa je v športu in življenju ves čas tudi nekaj negotovosti.
Danes se bomo spomnili na posebno mini serijo pretekle sezone, zgodbe in spomine gospe Mete Kramar, slovenske psihologinje, ki se je v mnogočem vtisnila v desetletja razvoja slovenske psihoterapije, pedopsihiatrije, spremljala je zgodnji razvoj in klinično psihologijo. Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni poletni epizodi se bomo spomnili na tri oddaje, v katerih smo govorili o glasovnih motnjah, motnjah govora in nevroloških razlogih za to, pobliže pa smo med temi spoznali afazijo. Pripravlja: Mojca Delač
Možgani so aktivni tudi, ko smo mi na dopustu! In v tej epizodi se bomo spomnili na pestro dogajanje na Evropskem kongresu psihologov v Ljubljani, ki je bil pred natanko letom dni. Pred mikrofon Možganov na dlani so stopili tudi prof. dr. Frank C. Worrell, prof. dr. Ron Rapee in dr. Alice Pailhes. Od nadarjenosti in duševnega zdravja do čarovniških trikov! Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, dragi ljubitelji možganov! Upam, da ste dobro in našim možganom privoščite kaj lepega v teh zadnjih julijskih dnevih. Tudi ko smo mi na počitnicah, so naši možgani zelo dejavni. Dopusta si pač ne privoščijo, lahko pa jim pomagate, da se boljše regenerirajo in jim je dobro! In za to poskrbi tudi – gibanje. Že kar tradicionalno takole ob začetku poletnih počitnic epizodo namenimo poletni šoli TwinBRain, ki je tudi letos potekala v Piranu in ki je pod svoje okrilje povezala raziskovalke in raziskovalce gibanja, nevrodegenerativnih bolezni, umetne inteligence, kineziologije in tako naprej in tako naprej. "Raziskovati dinamiko človeških možganov v gibanju" - to so si zastavili. In tam so bili tudi Možgani na dlani. Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, možgani! O glasu in zvoku smo v naših oddajah že velikokrat govorili. Tokrat pa se za nekaj minut selimo v še eno zares zanimivo znanstveno- raziskovalno področje. Kako materin glas vpliva na razvoj možganov novorojenčka, sploh nedonošenčka? Odgovore je Mojca Delač poiskala pri psihologinji in glasbenici, dr. Manueli Filippa.
Ste med tistimi, ki pred ogledom filma ali branjem knjige radi poizveste, kaj se v njih dogaja? In kje so ključni preobrati? Kvarniki in dražilniki so zagotovo nekaj, kar ljudje ne sprejemamo enoznačno. Nekateri to obožujejo, druge spravlja v obup. Za tem je seveda pravi spekter različnih mehanizmov, procesov in vplivov, ki se zgodijo v naših nevronskih omrežjih. Ali kvarnik res vse pokvari in dražilnik draži možgane? Preverja Mojca Delač s pomočjo psihologinje Hane Hawlina.
Če vam rečem, da si predstavljate svojo najljubšo plažo? Jo vidite? Ali pa sprehod po travniku, kjer občudujete čudovite zgodnje junijske cvetlice? Ali pa veter, ki vam boža lica in nos na razgledišču priljubljenega vzpona? To so svetovi, v katere ste odpotovali ob pomoči svoje domišljije. In svetovi, ki jih raziskuje naša tokratna sogovornica dr. Nadine Dijkstra. Na univerzi UCL v Londonu se ukvarja z vprašanjem, kako ljudje ustvarjamo te namišljene podobe in svetove ter kako prehajamo iz namišljenega v resnični svet ter nazaj. Če vemo, da se lahko izgubimo v resničnem, to velja tudi za namišljenega? Pripravlja: Mojca Delač
V možganih na dlani bomo še malo pod vtisom Dirke po Italiji in kolesarskega kronometra na Sv. Višarje, ki ste ga številni spremljali, doma ali v živo. Tudi če ga niste, pa si zagotovo lahko predstavljate, kakšni napori so to za telo in možgane. Kakšni mehanizmi so v ozadju športnega napora pa nam bosta pomagala razumeti Tjaša Ocvirk, doktorska študentka na Univerzi v Ženevi ter prof. dr. Anton Ušaj s Fakultete za šport. Pripravlja: Mojca Delač.
Dobro jutro, jutro življenja, dobro jutro, mladost! Čez jarek skače, kjer je most, pravi slovenski pregovor. No, te odločitve, kje in kako bomo skakali, pa ne dela brezbrižna, neodgovorna mladost, ampak možgani. . In o tem tudi nevroznanstveniki vedno več vedo. Za večno mladost razcvet našega učenja in čudenja bo znova poskrbel prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti. Z mikrofonom ga je Mojca Delač obiskala na Nevrološki kliniki in ga najprej vprašala, če nevrologi, ko pogledajo možgane, lahko rečejo – oh, ti so pa še tako mladi!
Neveljaven email naslov