Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Posavska regija: ribniki v Mačkovcih pri Brestanici, Bohorski slapovi, Ajdovska jama, Raka in Krakovski gozd
Turistični delavci obiskanih krajev bi rekli, da je Posavje »speča princesa slovenskega turizma.« Tukaj ni toliko razvpitih izletniških točk, pohodniške poti, jame in druge naravne znamenitosti niso tako obljudene, kar pa ne pomeni, da niso vredne obiska. Verjetno nasprotno.
Voda Posavja: krapi in skriti slapovi
Prvega od skritih kotičkov zgornjega roba Posavja sem obiskala v jutranjih urah. Do ribnikov v Mačkovcih se pripeljem mimo Brestanice. Idilična lokacija z urejenim postajališčem za avtodome ponuja vse za kratek oddih, obenem pa omogoča lovljenje številnih vrst rib. Po besedah predsednika ribiške družine Brestanica – Krško Aleša Buršiča so to krap, amur, rdečeoka, rdečeperka, linj in zelenika.
Naslednja točka, ki je prav tako povezana z vodo, vendar bo zahtevala nekaj več vzdržljivosti, je Pot štirih slapov pod Bohorjem. V občini Krško je pohodniških poti veliko. Ta je v celoti dolga 12 kilometrov, zahteva vsaj 6 ur časa, lahko pa se seveda odločite za krajšo pot in obiščete samo enega ali dva od štirih slapov: Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik. Anton Petrovič - Tone, predsednik Turističnega društva Senovo, pove, da je celotna pot zelo raznolika - v nekaterih delih položna, drugje popolno nasprotje, ponekod gre po suhem, na drugem koncu pa boste potok večkrat prečkali in se lahko osvežili v hladnih tolmunih. V bližini je tudi z avtom dostopna Planinska koča na Bohorju. Od tam ste lahko v nekaj minutah na Petrovi skali z neskončnim razgledom - ta dan do Trdinovega vrha na Gorjancih in celo Snežnika.
Porodnišnica za netopirje in »preporodnišnica« za ljudi
Mimo Leskovca pri Krškem se odpeljem proti Ajdovski jami, kulturnem in zgodovinskem spomeniku lokalnega pomena. To je sicer kratka - 62 metrov dolga - vodoravna suha jama z dvema vhodoma. Tukaj so, kot pove Bernardka Zorko iz Zavoda Svibna, nekoč živeli jamski medvedje, ljudje so vanjo ob koncu mlajše kamene in v bakreni dobi pokopavali umrle, zdaj pa tu domujejo netopirji. Ogled Ajdovske jame je ravno zaradi njih možen le po predhodni najavi, pa še to samo med 15. oktobrom in 15. aprilom. Zdaj v poletnem času namreč samice kotijo mladiče, zato je pomembno, da jih ne motimo.
»Danes smo ponosni, da smo č'bularji«
Od Ajdovske jame sem v dobrih desetih minutah na Raki. To je kraj, ki vzhodno Krško kotlino povezuje s Sevnico, in je od dolenjske avtoceste oddaljen približno 5 minut vožnje. V gostilni Tratnik me pričakata kuharica Ana Tratnik, ki v krušni peči vsak dan pripravlja čebulni kruh in čebulno pogačo, in predsednik Turističnega društva Lovrenc Raka Lojze Kerin. Pripovedujeta mi o lokalni sorti čebule, ki jo je nekoč prideloval tudi dedek ameriške prve dame Anton Ulčnik. Novodobna rdečkasta raška č'bula je velika, bolj ploščate kot okrogle oblike, spodnji koreninski sistem je v primerjavi s ptujsko rdečo ali belokranjsko bolj poudarjen. Uvršča se med polpekoče in pekoče čebule in, kar je zelo pomembno, zelo hitro se razpusti.
Gozd, v katerem se ni težko izgubiti
Čez nadvoz nad dolenjsko avtocesto se peljem mimo Gmajne proti Kostanjevici na Krki. Vendar tokrat me ne zanimajo dolenjske Benetke, pač pa največji sklenjen ostanek nižinskih gozdov pri nas, tj. Krakovski gozd. Z lokalno vodičko Aljo Pincolič se dobim pred skulpturo ladijskega vijaka, ki je postavljena v čast znanemu izumitelju Josefu Resllu, ki je v tem kraju služboval. Izvem, da je Krakovski gozd mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka, v njem pa je tudi pragozd, velik 40 ha z več kot 40 m visokimi drevesi. Po obrobju pragozda, mimo ključnih mokrišč, poteka 8 kilometrov dolga sprehajalna Resslova pot.
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Posavska regija: ribniki v Mačkovcih pri Brestanici, Bohorski slapovi, Ajdovska jama, Raka in Krakovski gozd
Turistični delavci obiskanih krajev bi rekli, da je Posavje »speča princesa slovenskega turizma.« Tukaj ni toliko razvpitih izletniških točk, pohodniške poti, jame in druge naravne znamenitosti niso tako obljudene, kar pa ne pomeni, da niso vredne obiska. Verjetno nasprotno.
Voda Posavja: krapi in skriti slapovi
Prvega od skritih kotičkov zgornjega roba Posavja sem obiskala v jutranjih urah. Do ribnikov v Mačkovcih se pripeljem mimo Brestanice. Idilična lokacija z urejenim postajališčem za avtodome ponuja vse za kratek oddih, obenem pa omogoča lovljenje številnih vrst rib. Po besedah predsednika ribiške družine Brestanica – Krško Aleša Buršiča so to krap, amur, rdečeoka, rdečeperka, linj in zelenika.
Naslednja točka, ki je prav tako povezana z vodo, vendar bo zahtevala nekaj več vzdržljivosti, je Pot štirih slapov pod Bohorjem. V občini Krško je pohodniških poti veliko. Ta je v celoti dolga 12 kilometrov, zahteva vsaj 6 ur časa, lahko pa se seveda odločite za krajšo pot in obiščete samo enega ali dva od štirih slapov: Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik. Anton Petrovič - Tone, predsednik Turističnega društva Senovo, pove, da je celotna pot zelo raznolika - v nekaterih delih položna, drugje popolno nasprotje, ponekod gre po suhem, na drugem koncu pa boste potok večkrat prečkali in se lahko osvežili v hladnih tolmunih. V bližini je tudi z avtom dostopna Planinska koča na Bohorju. Od tam ste lahko v nekaj minutah na Petrovi skali z neskončnim razgledom - ta dan do Trdinovega vrha na Gorjancih in celo Snežnika.
Porodnišnica za netopirje in »preporodnišnica« za ljudi
Mimo Leskovca pri Krškem se odpeljem proti Ajdovski jami, kulturnem in zgodovinskem spomeniku lokalnega pomena. To je sicer kratka - 62 metrov dolga - vodoravna suha jama z dvema vhodoma. Tukaj so, kot pove Bernardka Zorko iz Zavoda Svibna, nekoč živeli jamski medvedje, ljudje so vanjo ob koncu mlajše kamene in v bakreni dobi pokopavali umrle, zdaj pa tu domujejo netopirji. Ogled Ajdovske jame je ravno zaradi njih možen le po predhodni najavi, pa še to samo med 15. oktobrom in 15. aprilom. Zdaj v poletnem času namreč samice kotijo mladiče, zato je pomembno, da jih ne motimo.
»Danes smo ponosni, da smo č'bularji«
Od Ajdovske jame sem v dobrih desetih minutah na Raki. To je kraj, ki vzhodno Krško kotlino povezuje s Sevnico, in je od dolenjske avtoceste oddaljen približno 5 minut vožnje. V gostilni Tratnik me pričakata kuharica Ana Tratnik, ki v krušni peči vsak dan pripravlja čebulni kruh in čebulno pogačo, in predsednik Turističnega društva Lovrenc Raka Lojze Kerin. Pripovedujeta mi o lokalni sorti čebule, ki jo je nekoč prideloval tudi dedek ameriške prve dame Anton Ulčnik. Novodobna rdečkasta raška č'bula je velika, bolj ploščate kot okrogle oblike, spodnji koreninski sistem je v primerjavi s ptujsko rdečo ali belokranjsko bolj poudarjen. Uvršča se med polpekoče in pekoče čebule in, kar je zelo pomembno, zelo hitro se razpusti.
Gozd, v katerem se ni težko izgubiti
Čez nadvoz nad dolenjsko avtocesto se peljem mimo Gmajne proti Kostanjevici na Krki. Vendar tokrat me ne zanimajo dolenjske Benetke, pač pa največji sklenjen ostanek nižinskih gozdov pri nas, tj. Krakovski gozd. Z lokalno vodičko Aljo Pincolič se dobim pred skulpturo ladijskega vijaka, ki je postavljena v čast znanemu izumitelju Josefu Resllu, ki je v tem kraju služboval. Izvem, da je Krakovski gozd mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka, v njem pa je tudi pragozd, velik 40 ha z več kot 40 m visokimi drevesi. Po obrobju pragozda, mimo ključnih mokrišč, poteka 8 kilometrov dolga sprehajalna Resslova pot.
Z Napotki se tokrat odpravljamo v Triglavski narodni park, kjer nad Mojstrano leži jezero Kreda. Kot je izvedel avtor oddaje Aleš Ogrin, ki je omenjeno umetno jezero obiskal, je bilo nekdaj industrijsko pomembno – nastalo je zaradi kopanja Krede – danes pa je pravo nasprotje tega, saj je postalo vodni biser sredi narave. A jezero nad Mojstrano ni edino z imenom Kreda na tem območju.
V 8. sezoni oddaje naPOTki raziskujemo slovenska jezera in njihovo okolico. Jezero, ki vam ga bomo predstavili danes, je že odkrilo veliko prebivalcev osrednjeslovenske regije, ob njem pa se radi ustavijo tudi tuji popotniki. Leži namreč nedaleč od Ljubljane, blizu štajerske avtoceste, delita pa si ga dve občini: občina Lukovica in občina Moravče. Gradiško jezero, ki je nastalo šele pred dvema desetletjema, obdaja dobre 4 kilometre dolga sprehajalna pot, po kateri se rada sprehodi tudi kolegica Andreja Čokl, tokrat se je tja odpravila z mikrofonom. In še to: če boste Gradiško jezero obiskali prav danes, boste tam srečali številne tekače, danes dopoldne bo namreč okoli jezera potekal Gradiški tek. Dodajmo še, da bo okolica Gradiškega jezera kmalu bogatejša še za sedež Lovske zveze Slovenije, medtem ko le nekaj kilometrov stran, na Brdu pri Lukovici, že 20 let kraljuje Čebelarski center Slovenije oz. sedež Čebelarske zveze Slovenije.
NaPOTki nas danes popeljejo v deželo Martina Krpana, na nadmorski višini približno 750 metrov leži jezero, ki je sredi gozdov, ki jim gospodari medved, dobilo ime Volčje, v širši javnosti pa je bolj znano pod imenom Bloško jezero. Spada med manjša jezera, saj je njegov obseg le dober kilometer. Njegovo zaledje pa je izjemno bogat habitat rastlinskih in živalskih vrst. Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.
V tokratnih naPOTkih se odpravljamo na severovzhod države. Če približno na sredini avtoceste med Mariborom in Mursko Soboto zavijete proti vasi Cerkvenjak ali pa proti Svetemu Juriju ob Ščavnici, se lahko kaj hitro pripeljete do precej velikega in z gozdom obkroženega Blaguškega jezera. Kako je to sploh nastalo in kaj vse je tam mogoče početi, je raziskovala Alja Zore.
Starodavni gozdovi Pohorja, ki se razprostirajo nad geološko najstarejšo kamnino pri nas, skrivajo v svojih nedrih zaklad črne barve. Do njega na nadmorsko višino 1197 m pridemo po skrivnostnih stopnicah, stezicah in brveh. Če boste tam imeli občutek, da vas nekdo opazuje, imate prav. Starodavna bitja, ki so burila domišljijo naših prednikov, imajo tam svoj dom. In še danes spremljajo naključne mimoidoče in skrbijo, da po njihovem obisku jezero ostane prav takšno, kakršno je bilo. Ob Črno jezero na Pohorju se je odpravil Jure K. Čokl.
V naPOTkih smo se odpravili proti Ilirski Bistrici in obiskali dve jezeri, ki ležita jugozahodno od tega mesta: Klivnik in Mola. Obe sta umetni, nastali sta zaradi uravnavanja vodostaja reke Reke v sušnih mesecih in preprečevanja poplav v času obilnih padavin. Kopanje v obeh jezerih je prepovedano, kljub temu pa sta vredni obiska – zelo dobro ju poznajo ribiči in domači ljubitelji narave in miru.
V naPOTkih se tokrat odpravljamo na jug države, v Kočevje, da od bliže spoznamo Kočevsko oziroma Rudniško jezero. Kot razkrije že ime, je tesno povezano z rudnikom rjavega premoga, ki je 175 let obratoval na tem mestu. Površina jezera meri približno 1,5 km2, naravna kulisa, ki ga obdaja, pa je pomemben habitat za rastline in živali ter v vseh letnih časih skrbi za impresivne prizore, ki so v navdih tudi fotografom. Vse bolj priljubljeno točko za turistični postanek, je obiskala Mojca Delač.
Čas je za novo izdajo NaPOTkov. Andrejo Gradišar je pot nedavno vodila v kraje, kjer se pozdravljajo s »srečno«. Gre torej za rudarsko območje. Prav rudarstvo in iskanje energentov v globinah Zemlje pa je razlog, da je nastalo jezero, ki ga bomo podrobneje spoznali tokrat. Družmirsko jezero je to; v širši Sloveniji ga verjetno bolje poznamo pod imenom Šoštanjsko. Nastalo je leta 1975 in je z izjemo sifona Divjega jezera najglobje jezero v Sloveniji. Pa ga obiščimo.
Na začetku leta, januarja, smo v oddaji Napotki obiskali kraj Podpeč, tokrat pa predstavljamo jezero v bližini tega kraja. Jezero pri Podpeči ali kar Jezero je pravi naravni biser ob robu Ljubljanskega barja. Je majhno, skoraj popolnoma okroglo, globoko in se napaja iz sedmih kraških izvirov pod bližnjim gozdom. Velja za priljubljeno izletniško točko in kraj osvežitve v vročih poletnih dneh. Z njim pa je povezanih tudi veliko različnih pravljic in pripovedk. O vsem tem v nadaljevanju. Na Jezero se je odpravil Marko Rozman.
Pivška presihajoča jezera so tema oziroma lokacija tokratnih naPOTkov. Najbrž ni treba podrobneje razlagati, da je od jezer trenutno prisotna le trava oziroma sušno dno. Je pa Nadia Petauer v Pivki oziroma v tamkajšnjem Krajinskem parku našla štiri odlične sogovornike. V reportaži o rastlinah, ki rastejo na območju jezer, nekdanjem vojaškem poligonu, ledu, ki so ga pivški kmetje od konca 18. do sredine 20. stoletja vozili v Trst ter o povezanosti sedanjih prebivalcev z vodo.
Nekoč so bile Trboje znane po nogometu in smučarski skakalnici. Zajezitev Save, zaradi katere je v 80-ih nastalo Trbojsko jezero, pa je življenje domačinov za vedno spremenilo. Umetno jezero je danes tisto, kar privablja domače turiste, predvsem ljubitelje supa in jagod! Do ene redkih točk, kjer obiskovalec lahko dostopa do sicer precej zaraslega obrežja jezera, se je v sredo odpeljala Darja Pograjc in nastali so današnji Napotki.
4. postaja aktualnih naPOTkov, v katerih raziskujemo slovenska jezera, je na največjem slovenskem umetnem jezeru. Ima kar 113 hektarov površine, celotna pot okoli jezera je dolga 12 kilometrov. Večina ga leži v občini Celje, del v Vojniku. Ime je jezero dobilo po krajevni skupnosti, v kateri se ga nahaja velik del – KS Šmartno v Rožni dolini. In iz vsega tega je verjetno že jasno, da je Andreja Gradišar obiskala Šmartinsko jezero. V dnevu, ko je temperatura zraka presegala 30 stopinj, je tam srečala kar nekaj obiskovalcev, ki so iskali ohladitev; naletela pa je tudi na tekmo ribičev upokojencev.
Tokrat se bomo ustavili nekaj kilometrov severovzhodno od Maribora ob akumulacijskem Perniškem jezeru. Na prvi pogled naravni biser, košček neokrnjene narave, s katerim pa so žal že več kot 50 let – praktično od njegovega nastanka – povezane anomalije z neurejenim lastništvom, koncesijo in posledično nabiranjem mulja.
Nekoč so tu kopali glino, zdaj pa je priljubljeno sprehajališče ter prostor za rekreacijo in srečanja. Veste, o kateri točki v Ljubljani govorimo? Koseški bajer – rečejo mu tudi Koseško jezero – je umetno jezero, ki pa je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ima pa tudi slavne prebivalce – labodjo družino, ki je postala v zadnjih letih prava privlačnost. V naPOTkih, ki se to sezono posvečajo jezerom, je Koseški bajer raziskala Tina Lamovšek.
Na Prvem začenjamo že osmo sezono oddaje in podkasta Napotki. Vse do oktobra bomo namreč spoznavali slovenska jezera. Ana Skrt se je za uvod v sezono odpravila k najglobljemu pri nas, k Divjemu jezeru. To, na površju majhno jezero, velja za prvi naravni spomenik, zanimivo pa je tudi pod gladino, saj še niso dokončno izmerili dolžine rova in s tem njegove globine. Sogovorniki pravijo, da gre za geološko, hidrološko, botanično in speleološko posebnost. Če prav je po imenu divje, pa je treba za to lastnost počakati na pravi trenutek.
7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.
V tokratnih naPOTkih smo se odpravili v Goriško statistično regijo. Kaj nam o zgodovini, naravi in kulturi občin Vipava in Nova Gorica povesta njuna grba, smo govorili z lokalno turistično vodnico iz Vipave Jano Kete in sodelavko Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC Sazu na novogoriški raziskovalni postaji dr. Petro Kolenc. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Med grbi občin na Gorenjskem smo si izbrali grb občine Žirovnica, z njim pa bomo ta del Slovenije spoznali predvsem kot zibelko kulturne dediščine Slovenije. V majhni občini na severu Slovenije leži najvišji vrh Karavank Stol, čeznjo pelje pohodniška pot Julijana Trail, tam najdemo tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji - Ajdno, a raziskovanja te občine se bomo lotili prav s pomočjo grba. Na zlato obrobljenem zelenem ščitu je v satovje nanizanih 5 zlatih peres. Simbolizirajo 5 velikih mož, pet piscev, ki so se rodili na območju majhne, le dobrih 42 km2 velike občine.
Obalno- kraška statistična regija obsega dobrih 1000 kvadratnih kilometrov površine Slovenije in je tako ena njenih manjših regij, v kateri živi približno 5,5 odstotkov prebivalcev. Ankaran, Divača, Hrpelje- Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana so občine, ki jo sestavljajo, in bržkone bi znali opisati vsaj kakšen njihov grb, morda obalnih. Od sonca do bele golobice z oljčno vejico v kljunu in seveda piranskega rdečega križa Svetega Jurija. Mi pa bomo tokrat spoznali dva malo manj znana in skoznju tudi zgodbe krajev, ki jih objemata. Gremo na Kras z Mojco Delač!
Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.
Neveljaven email naslov
