Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Posavska regija: ribniki v Mačkovcih pri Brestanici, Bohorski slapovi, Ajdovska jama, Raka in Krakovski gozd
Turistični delavci obiskanih krajev bi rekli, da je Posavje »speča princesa slovenskega turizma.« Tukaj ni toliko razvpitih izletniških točk, pohodniške poti, jame in druge naravne znamenitosti niso tako obljudene, kar pa ne pomeni, da niso vredne obiska. Verjetno nasprotno.
Voda Posavja: krapi in skriti slapovi
Prvega od skritih kotičkov zgornjega roba Posavja sem obiskala v jutranjih urah. Do ribnikov v Mačkovcih se pripeljem mimo Brestanice. Idilična lokacija z urejenim postajališčem za avtodome ponuja vse za kratek oddih, obenem pa omogoča lovljenje številnih vrst rib. Po besedah predsednika ribiške družine Brestanica – Krško Aleša Buršiča so to krap, amur, rdečeoka, rdečeperka, linj in zelenika.
Naslednja točka, ki je prav tako povezana z vodo, vendar bo zahtevala nekaj več vzdržljivosti, je Pot štirih slapov pod Bohorjem. V občini Krško je pohodniških poti veliko. Ta je v celoti dolga 12 kilometrov, zahteva vsaj 6 ur časa, lahko pa se seveda odločite za krajšo pot in obiščete samo enega ali dva od štirih slapov: Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik. Anton Petrovič - Tone, predsednik Turističnega društva Senovo, pove, da je celotna pot zelo raznolika - v nekaterih delih položna, drugje popolno nasprotje, ponekod gre po suhem, na drugem koncu pa boste potok večkrat prečkali in se lahko osvežili v hladnih tolmunih. V bližini je tudi z avtom dostopna Planinska koča na Bohorju. Od tam ste lahko v nekaj minutah na Petrovi skali z neskončnim razgledom - ta dan do Trdinovega vrha na Gorjancih in celo Snežnika.
Porodnišnica za netopirje in »preporodnišnica« za ljudi
Mimo Leskovca pri Krškem se odpeljem proti Ajdovski jami, kulturnem in zgodovinskem spomeniku lokalnega pomena. To je sicer kratka - 62 metrov dolga - vodoravna suha jama z dvema vhodoma. Tukaj so, kot pove Bernardka Zorko iz Zavoda Svibna, nekoč živeli jamski medvedje, ljudje so vanjo ob koncu mlajše kamene in v bakreni dobi pokopavali umrle, zdaj pa tu domujejo netopirji. Ogled Ajdovske jame je ravno zaradi njih možen le po predhodni najavi, pa še to samo med 15. oktobrom in 15. aprilom. Zdaj v poletnem času namreč samice kotijo mladiče, zato je pomembno, da jih ne motimo.
»Danes smo ponosni, da smo č'bularji«
Od Ajdovske jame sem v dobrih desetih minutah na Raki. To je kraj, ki vzhodno Krško kotlino povezuje s Sevnico, in je od dolenjske avtoceste oddaljen približno 5 minut vožnje. V gostilni Tratnik me pričakata kuharica Ana Tratnik, ki v krušni peči vsak dan pripravlja čebulni kruh in čebulno pogačo, in predsednik Turističnega društva Lovrenc Raka Lojze Kerin. Pripovedujeta mi o lokalni sorti čebule, ki jo je nekoč prideloval tudi dedek ameriške prve dame Anton Ulčnik. Novodobna rdečkasta raška č'bula je velika, bolj ploščate kot okrogle oblike, spodnji koreninski sistem je v primerjavi s ptujsko rdečo ali belokranjsko bolj poudarjen. Uvršča se med polpekoče in pekoče čebule in, kar je zelo pomembno, zelo hitro se razpusti.
Gozd, v katerem se ni težko izgubiti
Čez nadvoz nad dolenjsko avtocesto se peljem mimo Gmajne proti Kostanjevici na Krki. Vendar tokrat me ne zanimajo dolenjske Benetke, pač pa največji sklenjen ostanek nižinskih gozdov pri nas, tj. Krakovski gozd. Z lokalno vodičko Aljo Pincolič se dobim pred skulpturo ladijskega vijaka, ki je postavljena v čast znanemu izumitelju Josefu Resllu, ki je v tem kraju služboval. Izvem, da je Krakovski gozd mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka, v njem pa je tudi pragozd, velik 40 ha z več kot 40 m visokimi drevesi. Po obrobju pragozda, mimo ključnih mokrišč, poteka 8 kilometrov dolga sprehajalna Resslova pot.
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Posavska regija: ribniki v Mačkovcih pri Brestanici, Bohorski slapovi, Ajdovska jama, Raka in Krakovski gozd
Turistični delavci obiskanih krajev bi rekli, da je Posavje »speča princesa slovenskega turizma.« Tukaj ni toliko razvpitih izletniških točk, pohodniške poti, jame in druge naravne znamenitosti niso tako obljudene, kar pa ne pomeni, da niso vredne obiska. Verjetno nasprotno.
Voda Posavja: krapi in skriti slapovi
Prvega od skritih kotičkov zgornjega roba Posavja sem obiskala v jutranjih urah. Do ribnikov v Mačkovcih se pripeljem mimo Brestanice. Idilična lokacija z urejenim postajališčem za avtodome ponuja vse za kratek oddih, obenem pa omogoča lovljenje številnih vrst rib. Po besedah predsednika ribiške družine Brestanica – Krško Aleša Buršiča so to krap, amur, rdečeoka, rdečeperka, linj in zelenika.
Naslednja točka, ki je prav tako povezana z vodo, vendar bo zahtevala nekaj več vzdržljivosti, je Pot štirih slapov pod Bohorjem. V občini Krško je pohodniških poti veliko. Ta je v celoti dolga 12 kilometrov, zahteva vsaj 6 ur časa, lahko pa se seveda odločite za krajšo pot in obiščete samo enega ali dva od štirih slapov: Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik. Anton Petrovič - Tone, predsednik Turističnega društva Senovo, pove, da je celotna pot zelo raznolika - v nekaterih delih položna, drugje popolno nasprotje, ponekod gre po suhem, na drugem koncu pa boste potok večkrat prečkali in se lahko osvežili v hladnih tolmunih. V bližini je tudi z avtom dostopna Planinska koča na Bohorju. Od tam ste lahko v nekaj minutah na Petrovi skali z neskončnim razgledom - ta dan do Trdinovega vrha na Gorjancih in celo Snežnika.
Porodnišnica za netopirje in »preporodnišnica« za ljudi
Mimo Leskovca pri Krškem se odpeljem proti Ajdovski jami, kulturnem in zgodovinskem spomeniku lokalnega pomena. To je sicer kratka - 62 metrov dolga - vodoravna suha jama z dvema vhodoma. Tukaj so, kot pove Bernardka Zorko iz Zavoda Svibna, nekoč živeli jamski medvedje, ljudje so vanjo ob koncu mlajše kamene in v bakreni dobi pokopavali umrle, zdaj pa tu domujejo netopirji. Ogled Ajdovske jame je ravno zaradi njih možen le po predhodni najavi, pa še to samo med 15. oktobrom in 15. aprilom. Zdaj v poletnem času namreč samice kotijo mladiče, zato je pomembno, da jih ne motimo.
»Danes smo ponosni, da smo č'bularji«
Od Ajdovske jame sem v dobrih desetih minutah na Raki. To je kraj, ki vzhodno Krško kotlino povezuje s Sevnico, in je od dolenjske avtoceste oddaljen približno 5 minut vožnje. V gostilni Tratnik me pričakata kuharica Ana Tratnik, ki v krušni peči vsak dan pripravlja čebulni kruh in čebulno pogačo, in predsednik Turističnega društva Lovrenc Raka Lojze Kerin. Pripovedujeta mi o lokalni sorti čebule, ki jo je nekoč prideloval tudi dedek ameriške prve dame Anton Ulčnik. Novodobna rdečkasta raška č'bula je velika, bolj ploščate kot okrogle oblike, spodnji koreninski sistem je v primerjavi s ptujsko rdečo ali belokranjsko bolj poudarjen. Uvršča se med polpekoče in pekoče čebule in, kar je zelo pomembno, zelo hitro se razpusti.
Gozd, v katerem se ni težko izgubiti
Čez nadvoz nad dolenjsko avtocesto se peljem mimo Gmajne proti Kostanjevici na Krki. Vendar tokrat me ne zanimajo dolenjske Benetke, pač pa največji sklenjen ostanek nižinskih gozdov pri nas, tj. Krakovski gozd. Z lokalno vodičko Aljo Pincolič se dobim pred skulpturo ladijskega vijaka, ki je postavljena v čast znanemu izumitelju Josefu Resllu, ki je v tem kraju služboval. Izvem, da je Krakovski gozd mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka, v njem pa je tudi pragozd, velik 40 ha z več kot 40 m visokimi drevesi. Po obrobju pragozda, mimo ključnih mokrišč, poteka 8 kilometrov dolga sprehajalna Resslova pot.
Na Prvem bomo nedeljska jutra popestrili že s 3. sezono naPOTkov. Tokratna rdeča nit bodo kraji, ki so hkrati tudi osebna imena. Lucija, Lenart, Draga, Zala, Bela, Biljana, Florjan, Gaj, Vitan, Dane. Kot prvo naselje s soimenjakinjo med prebivalkami Slovenije, ki ga predstavljamo v novi sezoni, je Lucija. Tini Lamovšek sicer ni uspelo najti prebivalke s tem imenom, je pa našla neko drugo. In sicer cerkev svete Lucije. Foto: Tina Lamovšek, Radio Prvi
V naPOTkih tokrat pod drobnogled jemljemo najmanjšo izmed treh slovenskih občin, ki se začnejo s črko Z, in sicer Zavrč. Gre za majhno občino z malo prebivalci, ki se je leta 1994 odcepila od Mestne občine Ptuj. Najrazvitejša dejavnost v Zavrču je vinogradništvo, poleg tega pa so prisotne tudi gostinska, trgovska in drobna obrtna dejavnost. Neokrnjena narava in naravne lepote pomenijo tudi potencial za pohodništvo in kmečki turizem, se pa Zavrč sooča z veliko težavo demografske narave.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na kvadratnem kilometru občine, v katero gremo danes v naPOTkih, živi približno 28 prebivalcev. Glavna atrakcija je mogočna trdnjava nad reko Krko – grad Žužemberk, vendar domačini stavijo še na nekaj drugih zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Občina s tem imenom poleg dveh glavnih naselij obsega še številne druge manj znane in redko poseljene vasi na planotah.
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
Še na začetku 20. stoletja je naselje Šalovci bilo eno največjih naselij na Goričkem. Danes v Šalovcih živi le nekaj več kot 430 ljudi, še slabša je demografska slika v drugih naseljih občine, ki jo sestavlja 6 naselij: Budinci, Markovci, Dolenci, Čepinci, Domanjševci in Šalovci. Idilična gričevnata prekmurska pokrajina je sicer izrazito kmetijsko območje, na katerem se opazen del prebivalstva preživlja s kmetijstvom. A nove priložnosti se kažejo v t.i. mehkem turizmu, ki ga omogočata neokrnjena narava in industrijska neobremenjenost. Na pot na skrajni severovzhod Slovenije se je podala Nadia Petauer.
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Ribnica na Pohorju leži na Ribniškem Pohorju. Občina je majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero smo pustili za poletni obisk, naš prvi postanek je bilo središče občine, nato smučišče, ki je sicer samevalo, sledil pa je še obisk Kmetije tete Lene.
Podvleka je bila nekoč pomembno splavarsko središče v Dravski dolini, danes se zakladi skrivajo v ljudeh, ki skrbijo za kulturno in naravno dediščino teh krajev.
Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.
Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.
Danes gremo v Prekmurje, katere del so tudi Haloze, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Tokrat bomo prečesali občino, ki je geografsko največja v regiji in v kateri je 28 naselij. V njej najdemo številne kulturne spomenike in pestro, marsikomu všečno, kulinarično ponudbo. Vsekakor pa je zaščitni znak tega predela države zdraviliški turizem. Z Markom Rozmanom se tokrat odpravljamo v Moravske toplice.
Skrb za tradicijo in ohranjanje okusov. Tako bi lahko opisali občino Luče, ki jo danes predstavljamo v naPOTkih. Občina Luče poleg istoimenske vasi, obsega tudi zaselke: Krnica, Podvolovljek, Podveža, Raduha, Stremec in Konjski Vrh. Med naravnimi znamenitostmi občine je sicer najbolj obiskana in znana Snežna jama, ki pa jo je Nadia Petauer namerno izpustila, ter se podala na pot raziskovanja drugih lokalnih posebnosti. Pomembno je omeniti, da so se lansko leto Luče pridružile mednarodni mreži Gorniške vasi, ki povezuje alpske turistične kraje, predane spoštovanju gorniške tradicije in trajnostnemu razvoju turizma. Skupni imenovalec naslednje reportaže je torej tradicija.
Občina, v katero se odpravljamo tokrat, je Občina Kostel, ki je del jugovzhodne statistične regije. Leži med občinama Kočevje in Osilnica, ob mejni reki Kolpi in po površini meri 56 km2. Sedež občine je v vasi Vas. Po podatkih statističnega urada iz leta 2018 je imela občina Kostel približno 650 prebivalcev. Kostel ima 54 vasi in 16 zaselkov, nima trgovine, gostilne ali stalnega zdravnika, ima pa zakladnico geografskih značilnosti, zgodovinskega dogajanja in naravnih ter kulturnih bogastev. Z radijskim mikrofonom se je na pot po napotke tja odpravila Mojca Delač.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko! Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Nadpovprečno veliko avtov (631 na 1000 prebivalcev) in eden največjih selitvenih prirastov v naši državi. Tako so nam Divačo ob začetku 2. serije naših naPOTkov predstavili na statističnem uradu. Če govorimo o presežkih, pa v tej občini nikakor ne moremo mimo kraških jam. V Divači na primer leži ena najdaljših slovenskih jam – 20 kilometrov dolga Kačna jama, v katero se jamarji spustijo skozi 180 metrov globoko vhodno brezno. To seveda pomeni, da ni dostopna vsakomur; so pa vsakomur dostopne točke, ki jih je obiskala Andreja Gradišar. Pelje nas na Krasoslovno naravoslovno učno pot, odkrivanje druge dimenzije v Divaški jami in druženje z filmskimi zvezdami v Muzeju slovenskih filmskih igralcev.
Velik del občine, ki jo predstavljamo danes, leži v Triglavskem narodnem parku, in to dejstvo zelo verjetno zaznamuje tudi naslednje podatke – po površini se občina uvršča na 4. mesto, po številu prebivalcev pa šele na 152. mesto. V povprečju v občini Bovec na kvadratnem kilometru živi le 8 prebivalcev. Spoznali smo, katera je skrivna sestavina bovških krafov, obiskali sirarno, kjer pridelujejo bovški sir s certifikatom, v kaverni spoznavali življenje vojakov med fronto in na koncu še uživali v čudoviti naravi Lepene, kjer je Šunikov vodni gaj.
Tokrat se v Napotkih odpravljamo v občino Gorje! Kraj z imenom Gorje sicer ne obstaja, obstajata pa Spodnje in Zgornje Gorje. Četudi po številu prebivalcev sodi med manjše slovenske občine, po površini in po naravnih lepotah gotovo ne. Prvič so bile Gorje omenjene že leta 1173, slovijo pa po bogati fužinarsko-kovaški tradiciji in zvončarstvu. Ena največjih in najbolj poznanih naravnih znamenitosti v gorjanski občini je nedvomno med Hom in Boršt vrezana Soteska Vintgar. A o njej v tokratnih Napotkih ne bomo. Raje se posvetimo manj poznanim kulturnim, zgodovinskim in naravnim znamenitostim gorjanskega. Na pot sta se podala Katja Krajnc in Peter Močnik.
Neveljaven email naslov
