Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Primorsko-notranjska regija: Babno Polje, Racna Gora, Mašun, Zalesje, Prem, Ilirska Bistrica
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v Primorsko-notranjski regiji. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje.
Najprej v "slovensko Sibirijo", kjer je mraz najboljša začimba, pravi Babnopoljka Alenka Veber z Rihtarjeve domačije. Tudi zato, po njenem mnenju, v Babnem Polju raste najboljši krompir, za katerega si bo začela prizadevati, da bi ga vpisali na seznam nesnovne kulturne dediščine. Krompir je tudi ena izmed treh sestavin "kavre" (tudi kavle ali bloške trojke): krompir, fižol in koleraba. Domačini pa pravijo, da je dobro, če v značilno notranjsko jed stopi še pujs.
A kaj poleg rekordno nizkih temperatur pod ničlo še ponuja najviše ležeče naseljeno kraško polje v notranjskem podolju? Okoli 100 hišnih številk in 260 prebivalcev, ki so sprva morda res malce sramežljivi, sicer pa izjemno prijazni. Kraj zaenkrat ne ponuja prenočišč, pa tudi gostilne ne. Ima pa predvsem široke travnike, vonj po sveže pokošeni travi, ptičje petje in tudi podobno umirjen mednarodni mejni prehod. In botanično raznolikost, ki bi z lahkoto bila predstavljena v kakšnem botaničnem vrtu.
V gozdovih Racne Gore, kjer je bila ugotovljena največja gostota prisotnosti medvedov v Sloveniji, Miha Mlakar turistom ponuja opazovanje in profesionalno fotografiranje rjavega medveda iz opazovalnic, ki so načrtovane tako, da so mogoči posnetki iz oči v oči.
"Zagotovila, da bomo uzrli medveda seveda ni, obstaja pa za to velika verjetnost. Če le upoštevamo pravila igre in ne vzkliknemo ''Medved!'', ko se ta pojavi."
In pojavi se večinoma v večernih urah. Lahko je sam, lahko sta dva, lahko je medvedka z mladički, lahko jih je pa tudi devet, kar je bil rekord, pove Miha Mlakar, ki je tudi gostinec. A medveda ni na njihovem jedilniku.
"Osnovnega kapitala pa res ne bomo dali na krožnik."
Ga pa – tudi medvedje šape – dajo na krožnik na Mašunu. Medvedje šape so sicer bolj poslastica, "od tega človek ni sit", razloži kuhar Mitja Bolčina in doda, da jih najraje naročijo Italijani in Kitajci.
"Slovenski gosti imajo še vedno raje klasiko – dunajski zrezek in pomfri, pico in sredi snežniških gozdov celo začudeno vprašajo, zakaj nimamo ocvrtih lignjev."
Za raziskovanje po površini druge največje slovenske občine, je priporočljivo imeti družbo zvedavega lokalnega vodnika. Luka Butinar sestavi načrt poti, komaj izvedljiv v enem dnevu. Ogled partizanske bolnice Zalesje na Ostrožnem Brdu oziroma v bližnjem bukovem gozdu, kjer je urejena tudi rekonstrukcija treh objektov; pot po brkinski sadni cesti, ko se pojavi vprašanje ali so slivovi njoki res njoki ali so nemara cmoki; omemba najstarejše trte v Podtaboru, ki je najstarejša na Primorskem; obisk gradu in vasi Prem ter rojstne hiše najbolj znanega prebivalca – Dragotina Ketteja; hiter postanek na Novakovi domačiji, pomembni etnološki posebnosti občine Ilirska Bistrica, saj predstavlja tradicijo mlinarstva na tem območju.
Številni izviri in potoki, ki tečejo skozi stari del Ilirske Bistrice, so poganjali žage (pile) in mline (malne), pove Milojka Primc, ki ima ključe Hodnikovega mlina, drugega največjega, ki je deloval do leta 1970.
"Več kot štirideset jih je bilo na 1200 metrov dolgem potoku Bistrica."
So pa v Ilirski Bistrici marsikaj dobili ali naredili prvi: denimo prvo tovarno testenin v Sloveniji (Pekatete) ali pa prvi po vojni zgrajeni olimpijski bazen v Jugoslaviji, na katerega danes spominja le še skakalnica. Sredi travnika, saj so bazen (ki je sicer pod spomeniškim varstvom) pred nekaj leti zasuli.
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Primorsko-notranjska regija: Babno Polje, Racna Gora, Mašun, Zalesje, Prem, Ilirska Bistrica
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v Primorsko-notranjski regiji. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje.
Najprej v "slovensko Sibirijo", kjer je mraz najboljša začimba, pravi Babnopoljka Alenka Veber z Rihtarjeve domačije. Tudi zato, po njenem mnenju, v Babnem Polju raste najboljši krompir, za katerega si bo začela prizadevati, da bi ga vpisali na seznam nesnovne kulturne dediščine. Krompir je tudi ena izmed treh sestavin "kavre" (tudi kavle ali bloške trojke): krompir, fižol in koleraba. Domačini pa pravijo, da je dobro, če v značilno notranjsko jed stopi še pujs.
A kaj poleg rekordno nizkih temperatur pod ničlo še ponuja najviše ležeče naseljeno kraško polje v notranjskem podolju? Okoli 100 hišnih številk in 260 prebivalcev, ki so sprva morda res malce sramežljivi, sicer pa izjemno prijazni. Kraj zaenkrat ne ponuja prenočišč, pa tudi gostilne ne. Ima pa predvsem široke travnike, vonj po sveže pokošeni travi, ptičje petje in tudi podobno umirjen mednarodni mejni prehod. In botanično raznolikost, ki bi z lahkoto bila predstavljena v kakšnem botaničnem vrtu.
V gozdovih Racne Gore, kjer je bila ugotovljena največja gostota prisotnosti medvedov v Sloveniji, Miha Mlakar turistom ponuja opazovanje in profesionalno fotografiranje rjavega medveda iz opazovalnic, ki so načrtovane tako, da so mogoči posnetki iz oči v oči.
"Zagotovila, da bomo uzrli medveda seveda ni, obstaja pa za to velika verjetnost. Če le upoštevamo pravila igre in ne vzkliknemo ''Medved!'', ko se ta pojavi."
In pojavi se večinoma v večernih urah. Lahko je sam, lahko sta dva, lahko je medvedka z mladički, lahko jih je pa tudi devet, kar je bil rekord, pove Miha Mlakar, ki je tudi gostinec. A medveda ni na njihovem jedilniku.
"Osnovnega kapitala pa res ne bomo dali na krožnik."
Ga pa – tudi medvedje šape – dajo na krožnik na Mašunu. Medvedje šape so sicer bolj poslastica, "od tega človek ni sit", razloži kuhar Mitja Bolčina in doda, da jih najraje naročijo Italijani in Kitajci.
"Slovenski gosti imajo še vedno raje klasiko – dunajski zrezek in pomfri, pico in sredi snežniških gozdov celo začudeno vprašajo, zakaj nimamo ocvrtih lignjev."
Za raziskovanje po površini druge največje slovenske občine, je priporočljivo imeti družbo zvedavega lokalnega vodnika. Luka Butinar sestavi načrt poti, komaj izvedljiv v enem dnevu. Ogled partizanske bolnice Zalesje na Ostrožnem Brdu oziroma v bližnjem bukovem gozdu, kjer je urejena tudi rekonstrukcija treh objektov; pot po brkinski sadni cesti, ko se pojavi vprašanje ali so slivovi njoki res njoki ali so nemara cmoki; omemba najstarejše trte v Podtaboru, ki je najstarejša na Primorskem; obisk gradu in vasi Prem ter rojstne hiše najbolj znanega prebivalca – Dragotina Ketteja; hiter postanek na Novakovi domačiji, pomembni etnološki posebnosti občine Ilirska Bistrica, saj predstavlja tradicijo mlinarstva na tem območju.
Številni izviri in potoki, ki tečejo skozi stari del Ilirske Bistrice, so poganjali žage (pile) in mline (malne), pove Milojka Primc, ki ima ključe Hodnikovega mlina, drugega največjega, ki je deloval do leta 1970.
"Več kot štirideset jih je bilo na 1200 metrov dolgem potoku Bistrica."
So pa v Ilirski Bistrici marsikaj dobili ali naredili prvi: denimo prvo tovarno testenin v Sloveniji (Pekatete) ali pa prvi po vojni zgrajeni olimpijski bazen v Jugoslaviji, na katerega danes spominja le še skakalnica. Sredi travnika, saj so bazen (ki je sicer pod spomeniškim varstvom) pred nekaj leti zasuli.
»Doživite Slovenijo na najboljši način. Prelevite se v raziskovalce izvirnih butičnih zgodb in doživetij ter si ustvarite lepe spomine za vse življenje.« Slovenska turistična organizacija s temi besedami vabi k raziskovanju izvirnih, butičnih zgodb slovenskega turizma, ki ponujajo nekaj več v smislu doživetja samega. Prav takšna doživetja bodo v ospredju nove, že 15. sezone naPOTkov. V Radgonskih goricah je v praksi zaživel ustvarjalen in inovativen turistični produkt, ki temelji na doživetju v popolni temi. Tam – omejeni na čute sluha, vonja in okusa – spoznate prvo penino na svetu, ki je bila tudi pridelana v popolni temi.
“Dvakrat grad, dvakrat samostan” - s temi besedami pater Ernest opiše minoritski samostan Olimje. Po ustnem izročilu naj bi njegova zgodovina segala vse v leto 1015, ko je na ozemlju današnjega samostana stal stolp. Od sedemnajstega stoletja dalje pa v gradu deluje tudi zeliščna lekarna, ki so jo prvi postavili pavlinci, njihovo tradicijo pa danes nadaljujejo minoriti.
Graščina Kodeljevo s kapelo v ljubljanskih Mostah je bila leta 1984 razglašena za kulturni spomenik, park ob njej pa za naravno znamenitost. Najbrž je kakšen delček še vedno povsem tak, kot je bil takrat, ko je tam zrasel »Turn ob Ljubljanici«. A nekaj je gotovo – tako polnega parkirišča v tistem času zagotovo ni bilo. Prvi avtomobil je Codelli v Ljubljano pripeljal leta 1898. Zgodovina dvorca v sebi skriva mnoge biserčke umetnostne zgodovine, pa se je začela pisati že 250 let pred tem. S pomočjo umetnostnih zgodovinark dr. Helene Seražin in Katarine Metelko se je vanjo poglobila Mojca Delač.
Ob obisku Vile Vipolže mnoge najprej navdušijo čudoviti razgledi širom Goriških brd in lepo urejen park pred vilo. Ta je bila že v 19. stoletju znana po cipresah, ki so bile takrat največje v goriški grofiji, so tudi del naravne dediščine, po nekaterih podatkih stare več kot 250 let. Sama stavba, ki jo po obnovi opisujejo kot najlepšo renesančno vilo v Sloveniji, pa stoji na tem mestu že več kot 800 let.
Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.
Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.
V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.
Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.
"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.
Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.
V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.
Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.
Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.
Glede na knjigo Najlepši slovenski dvorci dr. Ivana Stoparja grad Gewerkenegg v Idriji pravzaprav uvrščamo med dvorce. O tej dilemi več v današnji 2. epizodi 14. sezone Napotkov, v kateri bomo spoznali ta renesančni objekt, v katerem niso nikoli prebivali plemiči, graščaki ali grajske gospodične. Veliko trapezasto dvorišče s tremi okroglimi grajskimi stolpi z ene strani varuje hudourniška Nikava – pritok reke Idrijce. Je pa poslopje tudi strateško umeščeno na vzpetino nad mestom. Darja Pograjc si je med drugim ogledala uro v grajskem stolpu, kamor obiskovalcem sicer ni dovoljeno.
Grad Brežice, katerega začetki segajo v 13. stoletje, je v svoji večstoletni zgodovini sprva služil v upravne in obrambne namene salzburške nadškofije, danes pa v njegovih prostorih deluje Posavski muzej Brežice. Zaradi čudovite lokacije s pogledom na stari del mesta in izjemne Viteške dvorane, prvovrstne baročne galerije z bogato mitološko vsebino, je grad prizorišče mnogih prireditev, razstav in koncertov.
V objemu reke Drave, gozdov in barvite Koroške se nahaja Green Resort - Vodni park Radlje ob dravi, ki ponuja vse, kar potrebujemo, da se počutimo povezan s prvinsko naravo. V naravnih, lesenih hišicah, avtodomih in hostlu se ob bližini biološkega bazena vsako leto pred mestnim vrvežem skrije več in več turistov. Zaradi poplav je resort že zaprl vrata za obiskovalce, mi pa smo jih v naPOTkih kljub temu obiskali in se pozanimali, kdaj bodo vrata zelenega resorta ponovno odprta.
Kamp Natura v Podčetrtku je del priljubljenih Term Olimia. Nudi tako prostore za avtodome, počitniške prikolice in šotore kot tudi namestitev v mobilnih hišicah in petzvezdičnem glampingu. Zakaj je kamp poleti najbolj priljubljen med družinami, spomladi in jeseni pa med pari, je preverila Andreja Čokl.
Lovenjakov dvor – manjše posestvo v naselju Polana – leži zgolj nekaj kilometrov iz Murske Sobote. V prvi vrsti je znano po gostilni z lokalno kulinariko, zdaj tudi zaradi manjšega hotela Štrk, ki sloni predvsem na kongresni dejavnosti, od nedavnega pa tudi zaradi postajališča za avtodome in počitniške prikolice.
Ali bi lahko v Ljubljani kot turist prespali za slabih 12 evrov po osebi? Lahko, če ste ljubitelj narave in imate s seboj šotor ali avtodom. Blizu prestolnice je nekaj kampov, Špela Šebenik je tako našla manjši družinski kamp, ki so ga avgusta prizadele poplave, a je zdaj že odprt, njegova posebnost pa je igrišče za nogometni golf. Od tod tudi njegovo ime Camping @ Footballgolf Ljubljana.
Včasih nas oddaja NaPotki odpelje tako daleč, da bi kot uvod vanjo najlaže uporabili tisti znameniti »za devetimi gorami in devetimi vodami«. In ker so na Koroškem gore že od nekdaj, za devet voda pa je poskrbela besneča narava v zadnjih tednih, se je zgodilo prav to. Odpeljali smo se na Ribniško Pohorje, kjer smo obiskali Urško Šantl Urh oziroma teto Leno in njenega moža Marka, lastnika Kmetije tete Lene s campom in apartmajem.
Neveljaven email naslov
