Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Primorsko-notranjska regija: Babno Polje, Racna Gora, Mašun, Zalesje, Prem, Ilirska Bistrica
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v Primorsko-notranjski regiji. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje.
Najprej v "slovensko Sibirijo", kjer je mraz najboljša začimba, pravi Babnopoljka Alenka Veber z Rihtarjeve domačije. Tudi zato, po njenem mnenju, v Babnem Polju raste najboljši krompir, za katerega si bo začela prizadevati, da bi ga vpisali na seznam nesnovne kulturne dediščine. Krompir je tudi ena izmed treh sestavin "kavre" (tudi kavle ali bloške trojke): krompir, fižol in koleraba. Domačini pa pravijo, da je dobro, če v značilno notranjsko jed stopi še pujs.
A kaj poleg rekordno nizkih temperatur pod ničlo še ponuja najviše ležeče naseljeno kraško polje v notranjskem podolju? Okoli 100 hišnih številk in 260 prebivalcev, ki so sprva morda res malce sramežljivi, sicer pa izjemno prijazni. Kraj zaenkrat ne ponuja prenočišč, pa tudi gostilne ne. Ima pa predvsem široke travnike, vonj po sveže pokošeni travi, ptičje petje in tudi podobno umirjen mednarodni mejni prehod. In botanično raznolikost, ki bi z lahkoto bila predstavljena v kakšnem botaničnem vrtu.
V gozdovih Racne Gore, kjer je bila ugotovljena največja gostota prisotnosti medvedov v Sloveniji, Miha Mlakar turistom ponuja opazovanje in profesionalno fotografiranje rjavega medveda iz opazovalnic, ki so načrtovane tako, da so mogoči posnetki iz oči v oči.
"Zagotovila, da bomo uzrli medveda seveda ni, obstaja pa za to velika verjetnost. Če le upoštevamo pravila igre in ne vzkliknemo ''Medved!'', ko se ta pojavi."
In pojavi se večinoma v večernih urah. Lahko je sam, lahko sta dva, lahko je medvedka z mladički, lahko jih je pa tudi devet, kar je bil rekord, pove Miha Mlakar, ki je tudi gostinec. A medveda ni na njihovem jedilniku.
"Osnovnega kapitala pa res ne bomo dali na krožnik."
Ga pa – tudi medvedje šape – dajo na krožnik na Mašunu. Medvedje šape so sicer bolj poslastica, "od tega človek ni sit", razloži kuhar Mitja Bolčina in doda, da jih najraje naročijo Italijani in Kitajci.
"Slovenski gosti imajo še vedno raje klasiko – dunajski zrezek in pomfri, pico in sredi snežniških gozdov celo začudeno vprašajo, zakaj nimamo ocvrtih lignjev."
Za raziskovanje po površini druge največje slovenske občine, je priporočljivo imeti družbo zvedavega lokalnega vodnika. Luka Butinar sestavi načrt poti, komaj izvedljiv v enem dnevu. Ogled partizanske bolnice Zalesje na Ostrožnem Brdu oziroma v bližnjem bukovem gozdu, kjer je urejena tudi rekonstrukcija treh objektov; pot po brkinski sadni cesti, ko se pojavi vprašanje ali so slivovi njoki res njoki ali so nemara cmoki; omemba najstarejše trte v Podtaboru, ki je najstarejša na Primorskem; obisk gradu in vasi Prem ter rojstne hiše najbolj znanega prebivalca – Dragotina Ketteja; hiter postanek na Novakovi domačiji, pomembni etnološki posebnosti občine Ilirska Bistrica, saj predstavlja tradicijo mlinarstva na tem območju.
Številni izviri in potoki, ki tečejo skozi stari del Ilirske Bistrice, so poganjali žage (pile) in mline (malne), pove Milojka Primc, ki ima ključe Hodnikovega mlina, drugega največjega, ki je deloval do leta 1970.
"Več kot štirideset jih je bilo na 1200 metrov dolgem potoku Bistrica."
So pa v Ilirski Bistrici marsikaj dobili ali naredili prvi: denimo prvo tovarno testenin v Sloveniji (Pekatete) ali pa prvi po vojni zgrajeni olimpijski bazen v Jugoslaviji, na katerega danes spominja le še skakalnica. Sredi travnika, saj so bazen (ki je sicer pod spomeniškim varstvom) pred nekaj leti zasuli.
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Primorsko-notranjska regija: Babno Polje, Racna Gora, Mašun, Zalesje, Prem, Ilirska Bistrica
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v Primorsko-notranjski regiji. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje.
Najprej v "slovensko Sibirijo", kjer je mraz najboljša začimba, pravi Babnopoljka Alenka Veber z Rihtarjeve domačije. Tudi zato, po njenem mnenju, v Babnem Polju raste najboljši krompir, za katerega si bo začela prizadevati, da bi ga vpisali na seznam nesnovne kulturne dediščine. Krompir je tudi ena izmed treh sestavin "kavre" (tudi kavle ali bloške trojke): krompir, fižol in koleraba. Domačini pa pravijo, da je dobro, če v značilno notranjsko jed stopi še pujs.
A kaj poleg rekordno nizkih temperatur pod ničlo še ponuja najviše ležeče naseljeno kraško polje v notranjskem podolju? Okoli 100 hišnih številk in 260 prebivalcev, ki so sprva morda res malce sramežljivi, sicer pa izjemno prijazni. Kraj zaenkrat ne ponuja prenočišč, pa tudi gostilne ne. Ima pa predvsem široke travnike, vonj po sveže pokošeni travi, ptičje petje in tudi podobno umirjen mednarodni mejni prehod. In botanično raznolikost, ki bi z lahkoto bila predstavljena v kakšnem botaničnem vrtu.
V gozdovih Racne Gore, kjer je bila ugotovljena največja gostota prisotnosti medvedov v Sloveniji, Miha Mlakar turistom ponuja opazovanje in profesionalno fotografiranje rjavega medveda iz opazovalnic, ki so načrtovane tako, da so mogoči posnetki iz oči v oči.
"Zagotovila, da bomo uzrli medveda seveda ni, obstaja pa za to velika verjetnost. Če le upoštevamo pravila igre in ne vzkliknemo ''Medved!'', ko se ta pojavi."
In pojavi se večinoma v večernih urah. Lahko je sam, lahko sta dva, lahko je medvedka z mladički, lahko jih je pa tudi devet, kar je bil rekord, pove Miha Mlakar, ki je tudi gostinec. A medveda ni na njihovem jedilniku.
"Osnovnega kapitala pa res ne bomo dali na krožnik."
Ga pa – tudi medvedje šape – dajo na krožnik na Mašunu. Medvedje šape so sicer bolj poslastica, "od tega človek ni sit", razloži kuhar Mitja Bolčina in doda, da jih najraje naročijo Italijani in Kitajci.
"Slovenski gosti imajo še vedno raje klasiko – dunajski zrezek in pomfri, pico in sredi snežniških gozdov celo začudeno vprašajo, zakaj nimamo ocvrtih lignjev."
Za raziskovanje po površini druge največje slovenske občine, je priporočljivo imeti družbo zvedavega lokalnega vodnika. Luka Butinar sestavi načrt poti, komaj izvedljiv v enem dnevu. Ogled partizanske bolnice Zalesje na Ostrožnem Brdu oziroma v bližnjem bukovem gozdu, kjer je urejena tudi rekonstrukcija treh objektov; pot po brkinski sadni cesti, ko se pojavi vprašanje ali so slivovi njoki res njoki ali so nemara cmoki; omemba najstarejše trte v Podtaboru, ki je najstarejša na Primorskem; obisk gradu in vasi Prem ter rojstne hiše najbolj znanega prebivalca – Dragotina Ketteja; hiter postanek na Novakovi domačiji, pomembni etnološki posebnosti občine Ilirska Bistrica, saj predstavlja tradicijo mlinarstva na tem območju.
Številni izviri in potoki, ki tečejo skozi stari del Ilirske Bistrice, so poganjali žage (pile) in mline (malne), pove Milojka Primc, ki ima ključe Hodnikovega mlina, drugega največjega, ki je deloval do leta 1970.
"Več kot štirideset jih je bilo na 1200 metrov dolgem potoku Bistrica."
So pa v Ilirski Bistrici marsikaj dobili ali naredili prvi: denimo prvo tovarno testenin v Sloveniji (Pekatete) ali pa prvi po vojni zgrajeni olimpijski bazen v Jugoslaviji, na katerega danes spominja le še skakalnica. Sredi travnika, saj so bazen (ki je sicer pod spomeniškim varstvom) pred nekaj leti zasuli.
Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.
Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti.
V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.
V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti.
Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.
Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.
Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl.
Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Za Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že velikokrat slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki spoznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Če ob prihodu v Borovnico niste pozorni, ga lahko hitro spregledate. Darja Pograjc v Napotkih pove, kam se morate ozreti, da ga ne zgrešite.
Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države.
5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
V naPOTkih se danes podajamo na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
Kot vemo, je ladja plovilo, veliko vodno vozilo, ki izpluje iz pristanišča, pluje, lahko tudi nasede ali se potopi. V naši državi pa najdemo tudi kraj s tem imenom. Pri imenu kraja Ladja gre za vodno krajevno ime, ki po vsej verjetnosti izhaja iz dejstva, da je bil v bližini jez. Predvidevajo, da je bilo v preteklosti sotočje Save in Sore v bližini ladenske cerkve ter da je zato nastal v dolini jez. Od kod torej izvor imena kraja? Je kdaj po reki Sori plula kakšna ladja?
NaPOTki se tokrat odpravljajo v Prekmurje, v manjšo ravninsko občino Tišina. Tam te kdaj pa kdaj zmoti regljanje Plavčka, brnenje traktorja ali klopotanje štorklje, ki na zorani njivi išče črve. Občina se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino in nudi številne možnosti aktivnega preživljanja prostega časa in rekreacije ali pa oddih in sproščujoče sprehode v naravi in parkih. Ljudje so gostoljubni, kar je občutila tudi Tadeja Bizilj – kam vse sta jo odpeljala njena sogovornika in kje se morate ustaviti tudi sami, če obiščete te kraje pa v naslednjih minutah ….
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Neveljaven email naslov
