Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji.
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Jugovzhodna regija: črna človeška ribica pri izviru Jelševnik, reka Krupa, bunker Škrilj
Človeška ribica ni zgolj v Postojni
Da me je navigacija pripeljala na pravi naslov, mi je potrdila železna konstrukcija močerila, ko sem z glavne ceste zavila na stransko pot proti izviru Jelševnika pri Črnomlju, nato pa me je še pred domačijo Zupančič pričakala skulptura črne človeške ribice iz brona. Informacijski center želi predstaviti javnosti tega endemita iz Bele krajine, mi je povedal oskrbnik Rihard Zupančič. Črno podvrsto človeške ribice so odkrili tu pred 34-imi leti.
Seveda vsak zastavi vprašanje: v čem se črna človeška ribica iz Bele krajine razlikuje od svoje slavne sorodnice iz Postojnske jame – bele človeške ribice? »Črna človeška ribica ima še vedno oči in pigment. Tudi število vretenc je malce drugačno.«
Zagledala sem ekran s črno-belimi podobami kamnov. Gre pravzaprav za nočno kamero. »Da se jih ne moti,« pojasni Rihard Zupančič in nadaljuje: »Gre za direkten prenos iz bruhalnika, dejansko gledamo v živo. Zvečer se prebujajo, takrat jih največkrat vidimo. Čeprav zgleda lena, zna biti kar hitra. Med sabo se znajo celo malo 'pošavsati'.«
Reka, ob kateri se na sprehodu osvežiš, hkrati pa je prava paša za oči
S krajevno turistično vodnico Bele krajine Alenko Snoj sva se odpeljali k izviru reke Krupe, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše pri nas. Z razlogom. S svojo modro-zeleno barvo – ta je posledica alg, ki živijo v vodi – očara vsakogar, še posebno tiste, ki želijo ovekovečiti trenutek na družbenih omrežjih, sprehod ob reki v zavetju drevesnih krošenj pa ponuja še kako potrebno osvežitev v poletni vročini. Kopanje zaradi nizkih temperatur – te so od 8 do 10 stopinj, gre pač za kraški izvir – ni možno. Izvir je najbolj prepoznavna turistična točka v Semiču. Kako dolgo pot pravzaprav pohodnik prehodi? »Del od izvira Krupe in brvi je dolg 500 metrov, lani je bila pot ravno zaradi postavitve brvi podaljšana za približno 2.5 kilometra,« mi med sprehodom pojasni sogovornica.
Tukajšnja posebnost pa so sladkovodne školjke: »Lupinice so v tem izviru odkrili že leta 1970, niso pa našli živih školjk kongerija. Nato so leta 2010 malo nižje ob toku reke Krupe v eni od teh kraških vodnih jam odkril žive primerke.«
Skrivni kraj sredi kočevskih gozdov
Privoščila sem si še eno ohladitev na posebnem kraju pri Kočevski Reki – v bunkerju Škrilj, nekdaj strogo varovani kočevski skrivnosti. Tudi zdaj skrivnostnost ohranjajo tako, da je edini dovoljen način dostopa organiziran, samostojen pa nikakor ni mogoč. Turistični vodnik po Kočevski Mihael Petrovič mlajši: »Preden krenemo na poti do bunkerja od TIC Kočevska Reka, dobijo obiskovalci prevezo za oči. Iz preprostega razloga – tudi še po letu 1990 so tisti redki obiskovalci bunkerja, ki so takrat lahko prišli do njega, imeli na očeh masko, da niso prepoznali poti do samega objekta. Še vedno je bil na nek način skrivnost, saj je bil v vojaškem upravljanju. To tradicijo smo danes obdržali kot ilustracijo.«
Podzemni objekt v Škrilju – še en, večji objekt je pod vasjo Gotenica, uporablja pa se kot arhiv – so gradili med letoma 1953 in 1957. V bunkerju s 500 metri hodnikov in šestimi podzemnimi sobami bi lahko brez zunanje pomoči 30 oseb preživelo 3 mesece. V prostoru pred objektom obiskovalci v omaricah odložijo telefone ali katere koli druge snemalne naprave, saj so te prepovedane. Pot naju je vodila po dolgem in hladnem hodniku.
Bunker je v stanju, kakršen je bil v 50-ih letih. To je prednost tega bunkerja, da nikoli ni bil posodobljen.
Ogledala sva si bivalne in delovne prostore bunkerja, v katerih se temperatura povzpne na stalnih 17 stopinj. Bunker ni bil nikoli obnovljen – razen kakšne malenkosti. Samo vzdrževan.
»Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost!«
Na koncu pa me je seveda čakal posladek. Dobesedno. V Mirno Peč sem se odpravila pokusit mirnopeške štruklje. Za avtentično izkušnjo je poskrbelo tamkajšnje Društvo podeželskih žena. Štruklje je pripravila njegova predsednica Jelka Krivec: »Mirnopeški štruklji so iz vlečenega testa, nadev pa vsebuje pregreto smetano, cvrtje, ocvirke, včasih tudi malo skute.«
Sama štruklje še vedno pripravljam na tradicionalni način. Testo naredim sama, sestavine so domače – iz domačih kolin in domačih kokoši.
Kljub osnovnemu receptu pa se lahko strinjamo, da je štrukljev toliko, kolikor je gospodinj. Prav vsak nadev se znajde notri: orehi, skuta, pehtran, čemažev pesto, krvavice, zelje, mleto meso, lignji… »Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost in recepturo, ki ustreza njihovi družini.«
Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji.
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Jugovzhodna regija: črna človeška ribica pri izviru Jelševnik, reka Krupa, bunker Škrilj
Človeška ribica ni zgolj v Postojni
Da me je navigacija pripeljala na pravi naslov, mi je potrdila železna konstrukcija močerila, ko sem z glavne ceste zavila na stransko pot proti izviru Jelševnika pri Črnomlju, nato pa me je še pred domačijo Zupančič pričakala skulptura črne človeške ribice iz brona. Informacijski center želi predstaviti javnosti tega endemita iz Bele krajine, mi je povedal oskrbnik Rihard Zupančič. Črno podvrsto človeške ribice so odkrili tu pred 34-imi leti.
Seveda vsak zastavi vprašanje: v čem se črna človeška ribica iz Bele krajine razlikuje od svoje slavne sorodnice iz Postojnske jame – bele človeške ribice? »Črna človeška ribica ima še vedno oči in pigment. Tudi število vretenc je malce drugačno.«
Zagledala sem ekran s črno-belimi podobami kamnov. Gre pravzaprav za nočno kamero. »Da se jih ne moti,« pojasni Rihard Zupančič in nadaljuje: »Gre za direkten prenos iz bruhalnika, dejansko gledamo v živo. Zvečer se prebujajo, takrat jih največkrat vidimo. Čeprav zgleda lena, zna biti kar hitra. Med sabo se znajo celo malo 'pošavsati'.«
Reka, ob kateri se na sprehodu osvežiš, hkrati pa je prava paša za oči
S krajevno turistično vodnico Bele krajine Alenko Snoj sva se odpeljali k izviru reke Krupe, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše pri nas. Z razlogom. S svojo modro-zeleno barvo – ta je posledica alg, ki živijo v vodi – očara vsakogar, še posebno tiste, ki želijo ovekovečiti trenutek na družbenih omrežjih, sprehod ob reki v zavetju drevesnih krošenj pa ponuja še kako potrebno osvežitev v poletni vročini. Kopanje zaradi nizkih temperatur – te so od 8 do 10 stopinj, gre pač za kraški izvir – ni možno. Izvir je najbolj prepoznavna turistična točka v Semiču. Kako dolgo pot pravzaprav pohodnik prehodi? »Del od izvira Krupe in brvi je dolg 500 metrov, lani je bila pot ravno zaradi postavitve brvi podaljšana za približno 2.5 kilometra,« mi med sprehodom pojasni sogovornica.
Tukajšnja posebnost pa so sladkovodne školjke: »Lupinice so v tem izviru odkrili že leta 1970, niso pa našli živih školjk kongerija. Nato so leta 2010 malo nižje ob toku reke Krupe v eni od teh kraških vodnih jam odkril žive primerke.«
Skrivni kraj sredi kočevskih gozdov
Privoščila sem si še eno ohladitev na posebnem kraju pri Kočevski Reki – v bunkerju Škrilj, nekdaj strogo varovani kočevski skrivnosti. Tudi zdaj skrivnostnost ohranjajo tako, da je edini dovoljen način dostopa organiziran, samostojen pa nikakor ni mogoč. Turistični vodnik po Kočevski Mihael Petrovič mlajši: »Preden krenemo na poti do bunkerja od TIC Kočevska Reka, dobijo obiskovalci prevezo za oči. Iz preprostega razloga – tudi še po letu 1990 so tisti redki obiskovalci bunkerja, ki so takrat lahko prišli do njega, imeli na očeh masko, da niso prepoznali poti do samega objekta. Še vedno je bil na nek način skrivnost, saj je bil v vojaškem upravljanju. To tradicijo smo danes obdržali kot ilustracijo.«
Podzemni objekt v Škrilju – še en, večji objekt je pod vasjo Gotenica, uporablja pa se kot arhiv – so gradili med letoma 1953 in 1957. V bunkerju s 500 metri hodnikov in šestimi podzemnimi sobami bi lahko brez zunanje pomoči 30 oseb preživelo 3 mesece. V prostoru pred objektom obiskovalci v omaricah odložijo telefone ali katere koli druge snemalne naprave, saj so te prepovedane. Pot naju je vodila po dolgem in hladnem hodniku.
Bunker je v stanju, kakršen je bil v 50-ih letih. To je prednost tega bunkerja, da nikoli ni bil posodobljen.
Ogledala sva si bivalne in delovne prostore bunkerja, v katerih se temperatura povzpne na stalnih 17 stopinj. Bunker ni bil nikoli obnovljen – razen kakšne malenkosti. Samo vzdrževan.
»Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost!«
Na koncu pa me je seveda čakal posladek. Dobesedno. V Mirno Peč sem se odpravila pokusit mirnopeške štruklje. Za avtentično izkušnjo je poskrbelo tamkajšnje Društvo podeželskih žena. Štruklje je pripravila njegova predsednica Jelka Krivec: »Mirnopeški štruklji so iz vlečenega testa, nadev pa vsebuje pregreto smetano, cvrtje, ocvirke, včasih tudi malo skute.«
Sama štruklje še vedno pripravljam na tradicionalni način. Testo naredim sama, sestavine so domače – iz domačih kolin in domačih kokoši.
Kljub osnovnemu receptu pa se lahko strinjamo, da je štrukljev toliko, kolikor je gospodinj. Prav vsak nadev se znajde notri: orehi, skuta, pehtran, čemažev pesto, krvavice, zelje, mleto meso, lignji… »Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost in recepturo, ki ustreza njihovi družini.«
Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.
Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.
V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.
Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.
"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.
Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.
V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.
Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.
Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.
Glede na knjigo Najlepši slovenski dvorci dr. Ivana Stoparja grad Gewerkenegg v Idriji pravzaprav uvrščamo med dvorce. O tej dilemi več v današnji 2. epizodi 14. sezone Napotkov, v kateri bomo spoznali ta renesančni objekt, v katerem niso nikoli prebivali plemiči, graščaki ali grajske gospodične. Veliko trapezasto dvorišče s tremi okroglimi grajskimi stolpi z ene strani varuje hudourniška Nikava – pritok reke Idrijce. Je pa poslopje tudi strateško umeščeno na vzpetino nad mestom. Darja Pograjc si je med drugim ogledala uro v grajskem stolpu, kamor obiskovalcem sicer ni dovoljeno.
Grad Brežice, katerega začetki segajo v 13. stoletje, je v svoji večstoletni zgodovini sprva služil v upravne in obrambne namene salzburške nadškofije, danes pa v njegovih prostorih deluje Posavski muzej Brežice. Zaradi čudovite lokacije s pogledom na stari del mesta in izjemne Viteške dvorane, prvovrstne baročne galerije z bogato mitološko vsebino, je grad prizorišče mnogih prireditev, razstav in koncertov.
V objemu reke Drave, gozdov in barvite Koroške se nahaja Green Resort - Vodni park Radlje ob dravi, ki ponuja vse, kar potrebujemo, da se počutimo povezan s prvinsko naravo. V naravnih, lesenih hišicah, avtodomih in hostlu se ob bližini biološkega bazena vsako leto pred mestnim vrvežem skrije več in več turistov. Zaradi poplav je resort že zaprl vrata za obiskovalce, mi pa smo jih v naPOTkih kljub temu obiskali in se pozanimali, kdaj bodo vrata zelenega resorta ponovno odprta.
Kamp Natura v Podčetrtku je del priljubljenih Term Olimia. Nudi tako prostore za avtodome, počitniške prikolice in šotore kot tudi namestitev v mobilnih hišicah in petzvezdičnem glampingu. Zakaj je kamp poleti najbolj priljubljen med družinami, spomladi in jeseni pa med pari, je preverila Andreja Čokl.
Lovenjakov dvor – manjše posestvo v naselju Polana – leži zgolj nekaj kilometrov iz Murske Sobote. V prvi vrsti je znano po gostilni z lokalno kulinariko, zdaj tudi zaradi manjšega hotela Štrk, ki sloni predvsem na kongresni dejavnosti, od nedavnega pa tudi zaradi postajališča za avtodome in počitniške prikolice.
Ali bi lahko v Ljubljani kot turist prespali za slabih 12 evrov po osebi? Lahko, če ste ljubitelj narave in imate s seboj šotor ali avtodom. Blizu prestolnice je nekaj kampov, Špela Šebenik je tako našla manjši družinski kamp, ki so ga avgusta prizadele poplave, a je zdaj že odprt, njegova posebnost pa je igrišče za nogometni golf. Od tod tudi njegovo ime Camping @ Footballgolf Ljubljana.
Včasih nas oddaja NaPotki odpelje tako daleč, da bi kot uvod vanjo najlaže uporabili tisti znameniti »za devetimi gorami in devetimi vodami«. In ker so na Koroškem gore že od nekdaj, za devet voda pa je poskrbela besneča narava v zadnjih tednih, se je zgodilo prav to. Odpeljali smo se na Ribniško Pohorje, kjer smo obiskali Urško Šantl Urh oziroma teto Leno in njenega moža Marka, lastnika Kmetije tete Lene s campom in apartmajem.
V Marezigah so gostinsko-turistično ponudbo pred dvema mesecema dopolnili še z odprtjem glamping naselja Wine Paradise Marezige. Nahaja se tik pod vinsko fontano, ki je ena od znanih atrakcij tega kraja v zaledju slovenske Istre. Dvanajst luksuznih hišic je ime dobilo – kako pa drugače – po vinskih sortah.
Na vroč poletni dan se je Klara Eva Kukovičič odpeljala proti Šaleški dolini v Camp Velenje. Zaradi svoje odlične lege tik ob Velenjskem jezeru kamp svojim obiskovalcem ponuja pestro ponudbo športnih aktivnosti na vodi - od supanja, jadranja na deski in veslanja. Priljubljen pa je tudi med glasbenimi navdušenci, ki lahko v času festivalov v bližnjem Vista parku prenočijo v mobilnih hiškah, glamping šotorih, avtodomih ali v šotorih na parcelah v velikosti do 100 m2.
V tokratni epizodi nas razvajajo z belokranjsko gostoljubnostjo ob eni najtoplejših rek pri nas, reki Kolpi. Obiskali smo kamp Bela krajina - Podzemelj, ki se je pred leti iz običajnega manjšega družinskega kampa razvil v – še vedno sicer majhen – a bogat prostor preživljanja prostega časa, dopusta ali preprosto vmesnega postanka na poti proti hrvaški obali. Kamp tujci zapolnijo ravno zaradi same lokacije, med slovenskimi obiskovalci pa je kar nekaj takšnih, ki se štejejo že med stalne goste. Čez Gorjance se je odpeljala Nataša Rašl.
13. sezona naših naPOTkov, v kateri raziskujemo slovenske kamp destinacije, je v polnem teku, poletna sezona pa se bliža vrhuncu. Zato smo tokrat kampiranje združili z morskim okoljem in se odpravili v enega najstarejših in največjih kampov pri nas, ki se, nekoliko ironično, nahaja v eni najmanjših in najmlajših občin pri nas. Govor je o kampu Adria v Ankaranu, ki domače in tuje kampiste privablja že več kot 60 let. Ugodna lokacija in številna drevesa, ki nudijo senco več kot 400 parcelam za kampiranje, sta le dve od prednosti, ki se jih vodstvo kampa dobro zaveda in skuša nadgraditi z dodatno ponudbo.
Neveljaven email naslov
