Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Tujci vidijo, kakšen zaklad imamo."

09.08.2020

Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

Jugovzhodna regija: črna človeška ribica pri izviru Jelševnik, reka Krupa, bunker Škrilj

Človeška ribica ni zgolj v Postojni

Da me je navigacija pripeljala na pravi naslov, mi je potrdila železna konstrukcija močerila, ko sem z glavne ceste zavila na stransko pot proti izviru Jelševnika pri Črnomlju, nato pa me je še pred domačijo Zupančič pričakala skulptura črne človeške ribice iz brona. Informacijski center želi predstaviti javnosti tega endemita iz Bele krajine, mi je povedal oskrbnik Rihard Zupančič. Črno podvrsto človeške ribice so odkrili tu pred 34-imi leti.

Seveda vsak zastavi vprašanje: v čem se črna človeška ribica iz Bele krajine razlikuje od svoje slavne sorodnice iz Postojnske jame – bele človeške ribice? »Črna človeška ribica ima še vedno oči in pigment. Tudi število vretenc je malce drugačno.«

Zagledala sem ekran s črno-belimi podobami kamnov. Gre pravzaprav za nočno kamero. »Da se jih ne moti,« pojasni Rihard Zupančič in nadaljuje: »Gre za direkten prenos iz bruhalnika, dejansko gledamo v živo. Zvečer se prebujajo, takrat jih največkrat vidimo. Čeprav zgleda lena, zna biti kar hitra. Med sabo se znajo celo malo 'pošavsati'.«

Reka, ob kateri se na sprehodu osvežiš, hkrati pa je prava paša za oči

S krajevno turistično vodnico Bele krajine Alenko Snoj sva se odpeljali k izviru reke Krupe, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše pri nas. Z razlogom. S svojo modro-zeleno barvo – ta je posledica alg, ki živijo v vodi – očara vsakogar, še posebno tiste, ki želijo ovekovečiti trenutek na družbenih omrežjih, sprehod ob reki v zavetju drevesnih krošenj pa ponuja še kako potrebno osvežitev v poletni vročini. Kopanje zaradi nizkih temperatur – te so od 8 do 10 stopinj, gre pač za kraški izvir – ni možno. Izvir je najbolj prepoznavna turistična točka v Semiču. Kako dolgo pot pravzaprav pohodnik prehodi? »Del od izvira Krupe in brvi je dolg 500 metrov, lani je bila pot ravno zaradi postavitve brvi podaljšana za približno 2.5 kilometra,« mi med sprehodom pojasni sogovornica.

Tukajšnja posebnost pa so sladkovodne školjke: »Lupinice so v tem izviru odkrili že leta 1970, niso pa našli živih školjk kongerija. Nato so leta 2010 malo nižje ob toku reke Krupe v eni od teh kraških vodnih jam odkril žive primerke.«

Skrivni kraj sredi kočevskih gozdov

Privoščila sem si še eno ohladitev na posebnem kraju pri Kočevski Reki – v bunkerju Škrilj, nekdaj strogo varovani kočevski skrivnosti. Tudi zdaj skrivnostnost ohranjajo tako, da je edini dovoljen način dostopa organiziran, samostojen pa nikakor ni mogoč. Turistični vodnik po Kočevski Mihael Petrovič mlajši: »Preden krenemo na poti do bunkerja od TIC Kočevska Reka, dobijo obiskovalci prevezo za oči. Iz preprostega razloga – tudi še po letu 1990 so tisti redki obiskovalci bunkerja, ki so takrat lahko prišli do njega, imeli na očeh masko, da niso prepoznali poti do samega objekta. Še vedno je bil na nek način skrivnost, saj je bil v vojaškem upravljanju. To tradicijo smo danes obdržali kot ilustracijo.«

Podzemni objekt v Škrilju – še en, večji objekt je pod vasjo Gotenica, uporablja pa se kot arhiv – so gradili med letoma 1953 in 1957. V bunkerju s 500 metri hodnikov in šestimi podzemnimi sobami bi lahko brez zunanje pomoči 30 oseb preživelo 3 mesece. V prostoru pred objektom obiskovalci v omaricah odložijo telefone ali katere koli druge snemalne naprave, saj so te prepovedane. Pot naju je vodila po dolgem in hladnem hodniku.

Bunker je v stanju, kakršen je bil v 50-ih letih. To je prednost tega bunkerja, da nikoli ni bil posodobljen.

Ogledala sva si bivalne in delovne prostore bunkerja, v katerih se temperatura povzpne na stalnih 17 stopinj. Bunker ni bil nikoli obnovljen – razen kakšne malenkosti. Samo vzdrževan.

»Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost!«

Na koncu pa me je seveda čakal posladek. Dobesedno. V Mirno Peč sem se odpravila pokusit mirnopeške štruklje. Za avtentično izkušnjo je poskrbelo tamkajšnje Društvo podeželskih žena. Štruklje je pripravila njegova predsednica Jelka Krivec: »Mirnopeški štruklji so iz vlečenega testa, nadev pa vsebuje pregreto smetano, cvrtje, ocvirke, včasih tudi malo skute.«

Sama štruklje še vedno pripravljam na tradicionalni način. Testo naredim sama, sestavine so domače – iz domačih kolin in domačih kokoši.

Kljub osnovnemu receptu pa se lahko strinjamo, da je štrukljev toliko, kolikor je gospodinj. Prav vsak nadev se znajde notri: orehi, skuta, pehtran, čemažev pesto, krvavice, zelje, mleto meso, lignji… »Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost in recepturo, ki ustreza njihovi družini.«


naPOTki

197 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

"Tujci vidijo, kakšen zaklad imamo."

09.08.2020

Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

Jugovzhodna regija: črna človeška ribica pri izviru Jelševnik, reka Krupa, bunker Škrilj

Človeška ribica ni zgolj v Postojni

Da me je navigacija pripeljala na pravi naslov, mi je potrdila železna konstrukcija močerila, ko sem z glavne ceste zavila na stransko pot proti izviru Jelševnika pri Črnomlju, nato pa me je še pred domačijo Zupančič pričakala skulptura črne človeške ribice iz brona. Informacijski center želi predstaviti javnosti tega endemita iz Bele krajine, mi je povedal oskrbnik Rihard Zupančič. Črno podvrsto človeške ribice so odkrili tu pred 34-imi leti.

Seveda vsak zastavi vprašanje: v čem se črna človeška ribica iz Bele krajine razlikuje od svoje slavne sorodnice iz Postojnske jame – bele človeške ribice? »Črna človeška ribica ima še vedno oči in pigment. Tudi število vretenc je malce drugačno.«

Zagledala sem ekran s črno-belimi podobami kamnov. Gre pravzaprav za nočno kamero. »Da se jih ne moti,« pojasni Rihard Zupančič in nadaljuje: »Gre za direkten prenos iz bruhalnika, dejansko gledamo v živo. Zvečer se prebujajo, takrat jih največkrat vidimo. Čeprav zgleda lena, zna biti kar hitra. Med sabo se znajo celo malo 'pošavsati'.«

Reka, ob kateri se na sprehodu osvežiš, hkrati pa je prava paša za oči

S krajevno turistično vodnico Bele krajine Alenko Snoj sva se odpeljali k izviru reke Krupe, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše pri nas. Z razlogom. S svojo modro-zeleno barvo – ta je posledica alg, ki živijo v vodi – očara vsakogar, še posebno tiste, ki želijo ovekovečiti trenutek na družbenih omrežjih, sprehod ob reki v zavetju drevesnih krošenj pa ponuja še kako potrebno osvežitev v poletni vročini. Kopanje zaradi nizkih temperatur – te so od 8 do 10 stopinj, gre pač za kraški izvir – ni možno. Izvir je najbolj prepoznavna turistična točka v Semiču. Kako dolgo pot pravzaprav pohodnik prehodi? »Del od izvira Krupe in brvi je dolg 500 metrov, lani je bila pot ravno zaradi postavitve brvi podaljšana za približno 2.5 kilometra,« mi med sprehodom pojasni sogovornica.

Tukajšnja posebnost pa so sladkovodne školjke: »Lupinice so v tem izviru odkrili že leta 1970, niso pa našli živih školjk kongerija. Nato so leta 2010 malo nižje ob toku reke Krupe v eni od teh kraških vodnih jam odkril žive primerke.«

Skrivni kraj sredi kočevskih gozdov

Privoščila sem si še eno ohladitev na posebnem kraju pri Kočevski Reki – v bunkerju Škrilj, nekdaj strogo varovani kočevski skrivnosti. Tudi zdaj skrivnostnost ohranjajo tako, da je edini dovoljen način dostopa organiziran, samostojen pa nikakor ni mogoč. Turistični vodnik po Kočevski Mihael Petrovič mlajši: »Preden krenemo na poti do bunkerja od TIC Kočevska Reka, dobijo obiskovalci prevezo za oči. Iz preprostega razloga – tudi še po letu 1990 so tisti redki obiskovalci bunkerja, ki so takrat lahko prišli do njega, imeli na očeh masko, da niso prepoznali poti do samega objekta. Še vedno je bil na nek način skrivnost, saj je bil v vojaškem upravljanju. To tradicijo smo danes obdržali kot ilustracijo.«

Podzemni objekt v Škrilju – še en, večji objekt je pod vasjo Gotenica, uporablja pa se kot arhiv – so gradili med letoma 1953 in 1957. V bunkerju s 500 metri hodnikov in šestimi podzemnimi sobami bi lahko brez zunanje pomoči 30 oseb preživelo 3 mesece. V prostoru pred objektom obiskovalci v omaricah odložijo telefone ali katere koli druge snemalne naprave, saj so te prepovedane. Pot naju je vodila po dolgem in hladnem hodniku.

Bunker je v stanju, kakršen je bil v 50-ih letih. To je prednost tega bunkerja, da nikoli ni bil posodobljen.

Ogledala sva si bivalne in delovne prostore bunkerja, v katerih se temperatura povzpne na stalnih 17 stopinj. Bunker ni bil nikoli obnovljen – razen kakšne malenkosti. Samo vzdrževan.

»Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost!«

Na koncu pa me je seveda čakal posladek. Dobesedno. V Mirno Peč sem se odpravila pokusit mirnopeške štruklje. Za avtentično izkušnjo je poskrbelo tamkajšnje Društvo podeželskih žena. Štruklje je pripravila njegova predsednica Jelka Krivec: »Mirnopeški štruklji so iz vlečenega testa, nadev pa vsebuje pregreto smetano, cvrtje, ocvirke, včasih tudi malo skute.«

Sama štruklje še vedno pripravljam na tradicionalni način. Testo naredim sama, sestavine so domače – iz domačih kolin in domačih kokoši.

Kljub osnovnemu receptu pa se lahko strinjamo, da je štrukljev toliko, kolikor je gospodinj. Prav vsak nadev se znajde notri: orehi, skuta, pehtran, čemažev pesto, krvavice, zelje, mleto meso, lignji… »Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost in recepturo, ki ustreza njihovi družini.«


04.10.2020

Cerkno: na prepihu Goriške in Gorenjske

Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.


27.09.2020

Črna na Koroškem: kraj, kjer so olimpijski geni doma

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.


13.09.2020

Apače: med obronki Slovenskih goric in reko Muro

Na zahodu občina Šentilj, na jugozahodu Sveta Ana, na vzhodu Gornja Radgona, na severu reka Mura in meja z Avstrijo. Nataša Rašl je v Apačah obiskala lokalno gospodinjo z uspešno zgodbo na kmetiji, znanega slovenskega vinarja, ki spretno izkorišča dejstvo, da kraji ležijo med obronki Slovenskih goric, in lokalnega posebneža v najboljšem možnem smislu, zaradi katerega ima občina pomembno turistično točko.


06.09.2020

Pot spoznavanja Slovenije se nadaljuje...

12 tednov je minilo, kot bi mignili, v tem času smo v 12 statističnih regijah izbrskali edinstvene, turistično manj poznane, zabavne – in še bi lahko naštevali – znamenitosti in doživetja, ki jih ponuja naša država ter jih zbrali v rubriki 'naPOTki'. Zaradi znanih okoliščin je seveda raziskovanje različnih kotičkov Slovenija morda bolj v ospredju, kot bi bilo sicer. Prav vse reportaže lahko poslušate kadarkoli in kjerkoli, če se naročite na podkast naPOTki, kjer vam bomo že prihodnji teden ponujali novo serijo oddaj, in sicer gredo naPOTki na Prvem po občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer po abecedi od A do Ž. Začnemo z Apačami.


30.08.2020

"Radi presenečamo!"

Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.


23.08.2020

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko

Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.


16.08.2020

Končni cilj: kjer Savinja skoči na glavo

V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.


02.08.2020

Zasavje, podcenjeni grdi raček slovenskega turizma

12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!


26.07.2020

''Geografska zaprtost ne pomeni tudi zaprtega značaja''

Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?


19.07.2020

»Trum turistov tukaj ne bova srečala in to je dobro«

Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝


12.07.2020

Z vinarji "Med divje", modra kri med vrtnicami in zobozdravnika med umetniškimi instalacijami

Če boste v vročih poletnih dneh iskali osvežitev, vam v tokratnih NaPOTkih ponujamo nekaj zamisli za »hlajenje« v goriški statistični regiji: stare obokane vinske kleti in pot divjih užitnih rastlin v Vipavski dolini, grobnico Burbonov in starodavno knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici ter sprehod skozi gozd oz. Park Pečno v Kanalu ob Soči, poln nenavadnih skulptur in umetniških instalacij.


05.07.2020

Naslov oddaje »Napotki« pristoji Koroški, saj tja pridete »po potki«

Koroško statistično regijo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev. Zaščitni znak Koroške je 2126m visoka gora Peca, pod katero naj bi po legendi v votlini spal dobri kralj Matjaž s svojo vojsko in čakal, da se bo prebudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. So se pa že pred njim prebudili mnogi koroški turistični ponudniki, in če k temu dodamo izjemno zgodovino, številne naravne in kulturne znamenitosti, prijazne ljudi in koroško košto, je razlogov za obisk več kot dovolj. Odkrivanja Koroške se je lotil tudi Bojan Leskovec.


28.06.2020

Nekoč odročnost je lahko novodobna prednost

Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.


21.06.2020

Napotki - Osrednjeslovenska regija

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.


14.06.2020

“Ti svoje poznaš, zakaj ne bi spoznal še drugega?”

Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.


07.06.2020

12 nedelj, 12 reportaž iz 12 slovenskih regij

Med 14. junijem in 30. avgustom bomo v nedeljski jutranji rubriki »naPOTki« ob 6:45 iskali napotke za pot. 12 poletnih nedelj bomo na Prvem zapolnili z reportažami iz 12 statističnih regij Slovenije. Raziskovali bomo turistično manj poznane točke. Ko rečemo kremšnita, vemo, da govorimo o Bledu. Ko rečemo Zmajski most, se spomnimo na Ljubljano. Kaj pa, če rečem slovenska Pisa? Ali pa domovanja črne človeške ribice? Bi znali pokazati na zemljevidu naše države, kje se to nahaja? Reportaže lahko spremljate v etru ob nedeljah ob 6:45 in tudi tudi, če se naročite na podkast “naPOTki”. Pri poslušalcih in poslušalkah pa bomo na tedenski ravni preverjali, kako pozorno ste poslušali reportaže, saj vam bomo v etru zastavili nagradno vprašanje.


Stran 10 od 10
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov