Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko

23.08.2020

Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Tržič in Jezersko je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, obe občini sta povezani z Avstrijo in obe sta raj za pohodnike

Za turiste sta med vsemi slovenskimi regijami najbolj priljubljeni Obalno-kraška in Gorenjska regija. Največ turistov in nočitev so lani zabeležili prav v gorskih občinah. Številke bodo letos zaradi novega koronavirusa najbrž nižje, prav tako letos prevladujejo domači in ne tuji gosti. A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka, a izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavila v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike. Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, dobiva se na parkirišču na Ljubelju: podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala:

"Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli nekih velikih vzponov, bo še zgodovinsko zanimivo. Je pa treba tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov." 

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred 2 svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred tunelom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta 2 daljši pohodniški poti – slovenska planinska pot in Via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan. Najina gostiteljica je ostala na planini, midve s planinsko vodnico pa sva se odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično promocijskega in informacijskega centra  Tržič. Letos obeležujejo 700. obletnico omembo Neumarktl, po legendi pa je trg nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca. Zato nas pred prihodom v mestno središče pozdravi tudi velik kip zmaja. No, zanj v središču Tržiča, kjer so ulice res ozke, promet pa povsod poteka dvosmerno, niti ne bi bilo prostora. Tam imajo hiše še vedno kovana železna polkna in vrata, kar je postalo obvezno po požaru, ki je leta 1811 uničil Tržič.

V samem središču mesta stoji cerkev Sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž in kjer je bila baje prvič v slovenščini zapeta Sveta noč, ki jo je prevedel ta duhovnik. Malo naprej pa se vidi že redko ohranjena arhitekturna zanimivost …

"To je posebno navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem. Kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific pravi, da je bilo življenje trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan moj sogovornik. Tržič je seveda najbolj znan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti: usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, mesarstvo, tekstilne obrti, nogavičarstvo ... Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala na obisku ostankov šentanskega rudnika, kjer so do začetka 20. stoletja kopali živosrebrno rudo cinabarit.

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno od najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez masovnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo - s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lasnkem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, Ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj. Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo, a to je le po besedah Marka Meška, vodje turistično-informacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike:

"To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, bili navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati." 

Če je bil masovnek, tradicionalna planšarska gorenjska jed, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko, lahko mu dodajo tudi jajce. Na Jezerskem drugače delajo tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem. Pravijo jim koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja, smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč sodilo pod Koroško, v Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško - Jezersko pa sodi na Koroško.

 

 

 

 

 


naPOTki

217 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko

23.08.2020

Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Tržič in Jezersko je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, obe občini sta povezani z Avstrijo in obe sta raj za pohodnike

Za turiste sta med vsemi slovenskimi regijami najbolj priljubljeni Obalno-kraška in Gorenjska regija. Največ turistov in nočitev so lani zabeležili prav v gorskih občinah. Številke bodo letos zaradi novega koronavirusa najbrž nižje, prav tako letos prevladujejo domači in ne tuji gosti. A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka, a izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavila v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike. Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, dobiva se na parkirišču na Ljubelju: podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala:

"Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli nekih velikih vzponov, bo še zgodovinsko zanimivo. Je pa treba tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov." 

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred 2 svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred tunelom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta 2 daljši pohodniški poti – slovenska planinska pot in Via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan. Najina gostiteljica je ostala na planini, midve s planinsko vodnico pa sva se odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično promocijskega in informacijskega centra  Tržič. Letos obeležujejo 700. obletnico omembo Neumarktl, po legendi pa je trg nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca. Zato nas pred prihodom v mestno središče pozdravi tudi velik kip zmaja. No, zanj v središču Tržiča, kjer so ulice res ozke, promet pa povsod poteka dvosmerno, niti ne bi bilo prostora. Tam imajo hiše še vedno kovana železna polkna in vrata, kar je postalo obvezno po požaru, ki je leta 1811 uničil Tržič.

V samem središču mesta stoji cerkev Sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž in kjer je bila baje prvič v slovenščini zapeta Sveta noč, ki jo je prevedel ta duhovnik. Malo naprej pa se vidi že redko ohranjena arhitekturna zanimivost …

"To je posebno navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem. Kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific pravi, da je bilo življenje trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan moj sogovornik. Tržič je seveda najbolj znan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti: usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, mesarstvo, tekstilne obrti, nogavičarstvo ... Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala na obisku ostankov šentanskega rudnika, kjer so do začetka 20. stoletja kopali živosrebrno rudo cinabarit.

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno od najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez masovnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo - s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lasnkem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, Ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj. Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo, a to je le po besedah Marka Meška, vodje turistično-informacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike:

"To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, bili navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati." 

Če je bil masovnek, tradicionalna planšarska gorenjska jed, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko, lahko mu dodajo tudi jajce. Na Jezerskem drugače delajo tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem. Pravijo jim koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja, smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč sodilo pod Koroško, v Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško - Jezersko pa sodi na Koroško.

 

 

 

 

 


15.09.2024

Bohinj: eden najlepših predelov Alp

V zadnji epizodi planinske sezone naPOTkov smo raziskali še en čudovit del Slovenije. Zanj so poleg čudovite narave, številnih hribov in gora, značilni tudi jezero, mohant, kravji bal, dež in še marsikaj. To je Bohinj, ki ga je alpinist, pedagog in naravovarstvenik Jože Mihelič opisal kot eno "najlepših alpskih dolin, pa ne samo v naših slovenskih gorah, ampak v Alpah nasploh." Bohinj pa ni le okolica jezera, temveč vanj sodi celotno povirje Save Bohinjke z vsemi gorami in planinami vred.


08.09.2024

Ideja za jesenske pohodniške podvige - do Blejske koče, Mrežc in Lipanskega vrha

Mrežce in Lipanski vrh sta le dva vrhova, do katerih je možen dostop z Blejske koče. Izhodišče tokratnih naPOTkov je bila sicer Medvedova konta, ki je od Blejske koče oddaljena pol ure hoda, pot do koče pa nas vodi po nezahtevnem terenu - prav zato je primerna tudi za manj izkušene in mlajše planince. Roman Tratar, planinski vodnik in avtor knjige Julijske Alpe - Vzhodno od Soče in Pišnice, nas v oddaji popelje do nadmorske višine 1975 metrov, na Lipanski vrh in na Mrežce, ki so lahko odlična planinska destinacija tudi v hladnejših mesecih.


31.08.2024

"Pot je zgodba, zgodba je pot."

V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost, predvsem pa je interaktivnost tista, ki obiskovalcu nudi vpogled v bogato slovensko planinsko tradicijo in njen pomen. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi vzpon na goro. Tokratni naPOTki nas torej peljejo na več ciljev in poti, vse pa se bo dogajalo v Mojstrani. Tam je bila Nadia Petauer.


25.08.2024

Po poteh XIV. divizije, od Smrekovca do Komna. Za razglede in razgledanost

Vezno planinsko pot 14. divizije so osnovala planinska društva iz celjske regije 9. novembra 1958 na Slemenu. Sestavlja jo 28 etap, z začetkom v Sedlarjevem in zaključkom v Ljubenskih Ravnah. Prehodite jih lahko posamično ali pa povezujete, seveda odvisno od razmer in vaše fizične pripravljenosti. Etapa, ki jo je za Napotke izbral gospod Franci Horvat, avtor vodnika Po poteh XVI. divizije, je primerna za vse starosti in, kot pravi ta vsestranski fotograf, gornik, alpinist, popotnik in pisec knjig, »tudi za telesno manj pripravljene, če se le malce potrudijo«. V prihodnjih minutah vas Mojca Delač vabi, da v nekaj minutah krajevno prepotujemo pot od Smrekovca do Komna, časovno pa kar nekaj desetletij.


18.08.2024

Z otroki na pot do Zapotoških slapov

Med tem poletjem se v oddaji naPOTki odpravljamo v hribe in gore – in tudi danes se bomo podali na pot. A tokrat ta ne bo tako zahtevna in dolga, Tadeja Bizilj je namreč iskala cilj, ki je primeren za hojo z mlajšimi otroki. Z avtorico knjige Pravljičarije pod Triglavom, publicistko, pravljičarko in prevajalko Kristino Menih, sta se odločili, da obiščeta Zapotoške slapove. Na poti do prvega med njimi je namreč čez strugo Suhega potoka, mimo melišč in čez gozd ob čudovitih pogledih na bližnje hribe pot prijetna za vse družinske člane, tudi tiste najmlajše.


11.08.2024

Po prvi označeni planinski poti v Sloveniji na Donačko goro

Zaradi njene oblike ji včasih rečejo tudi štajerski Triglav. Seveda ji za to manjka približno dva tisoč višinskih metrov. Je pa kljub svojim le 884 metrom višine del Karavank, in sicer njihov najvzhodnejši izrastek. Donačka gora ima tri vrhove, na najvišjem, srednjem, planinci najdejo tudi žig. Nekoč je tu stala cerkvica, a jo je doletela kruta usoda, del je zajet v legendi o Donački gori. Po lahki označeni poti nas je na vse vrhove te gore nad Rogatcem popeljal vodnik Marjan Bradeško.


02.08.2024

Moderne večraztežajne smeri

V Napotkih, ki so v tej sezoni v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije planinsko obarvani, se tokrat odpravljamo plezat. Slovenske gore poleg več kot 10 tisoč kilometrov označenih planinskih poti ponujajo tudi ogromno število plezalnih smeri. V eno izmed njih vas v tokratni epizodi popelje Aleš Ogrin.


28.07.2024

Popestritev družinskih izletov z zakladnico ljudskih pripovedi

V najnovejši epizodi naPOTkov raziskujemo hribovit svet ob bregovih reke Save. "Po poteh ljudskih pripovedi" je naslov knjige, ki združuje ljudske pripovedi in opise poti, primerne za družine z otroki. Značilnostim in zanimivostim vsake od destinacij so dodani tudi podatki o višinski razliki, zahtevnosti poti in priporočeni opremi. Nekajurni izlet otrokom takoj postane bolj zanimiv, če vanj vpletemo zgodbe z zmaji, vitezi in velikani, pravita avtorici knjige, Dušica Kunaver in Irena Mušič Habjan.


20.07.2024

»Železniški predor v katerem vas ne preseneti vlak, ampak vojaška utrdba«

Obdobje rapalske meje spada med temnejša obdobja slovenske zgodovine. V procesu utrjevanja meje sta nastali dve fortifikaciji, na italijanski Alpski zid, na jugoslovanski Rupnikova linija. Pohodi ob utrdbenih sistemih so v tujini prava turistična uspešnica. V zadnjih letih postajajo priljubljeni tudi pri nas. Zato se je tudi odprava NaPOTkov odločila prehoditi en majhen del »meje po razvodnici« Zakaj zgolj en majhen del? Ne samo zaradi julijskega vročinskega vala, ampak tudi zato, ker je bila celotna dolžina rapalske meje 264 kilometrov. Utrdbe, opuščeni železniški predor, bunkerji in temperaturni spust s 35 na 10 stopinj Celzija.


12.07.2024

Slovenska planinska pot

Pot nas bo tokrat popeljala dobro uro iz Ljubljane, mimo Škofje Loke vse do Bevkovega vrha. Ta vrh je namreč točka Slovenske planinske poti in leži med Cerknim in Spodnjo Idrijo. Kaj Slovenska planinska pot sploh je in kakšne posebnosti so na njej, izveste v današnjih Napotkih, ki jih je pripravila Lana Furlan.


05.07.2024

Šepet samotnih stezic: Galetovec

2. epizoda 17. sezone naPOTkov nas to nedeljo odpelje na Pokljuko. Tja sta se konec junija v iskanju »šepeta samotnih stezic« odpravili Darja Pograjc in njena sogovornica Jana Remic. Njun cilj je bil sicer neizrazit vrh Galetovec, ki pa lahko - kot boste slišali - odprtim očem in ušesom pohodnika ponudi ogromno.


28.06.2024

Planinska vzgoja – vsem koristna

Začenjamo 17. sezono naPOTkov. V njej vas bomo peljali po planinskih poteh, pripravljali jo bomo namreč v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije in njenimi strokovnjaki, vodniki in inštruktorji. V prvi epizodi, ki jo je pripravila Nataša Rašl, še ne bomo sopihali na višjih nadmorskih višinah, ampak bomo ture samo načrtovali. Vemo, kakšna pot je pred nami, ko si v dolini zavežemo pohodniške čevlje in si na ramena nadenemo nahrbtnik?


23.06.2024

Dober solinar na dan pograbi vsaj tono soli

Delo solinarja ni enostavno. V najbolj vročih poletni mesecih, ko večina išče senco in osvežitev v vodi, posamezni solinar v povprečju na dan pograbi več kot tono soli. A zdaj še ni čas za žetev, če bo vreme suho, bodo prvi kupčki soli na Sečoveljskih solinah, kjer pridelujejo edino slovensko sol, vidni čez dober teden dni. Piranska sol je kar 3-krat dražja od kakšne uvožene soli na trgovskih policah, razlog za tako ceno pa je postopek pridelave. Ta je ročen in je skoraj poponoma enak že vsaj 700 let. Solinarjev sicer ni dovolj, tisti najbolj zagnani, med njimi tudi naš sogovornik Osman Dedič, pa to delo opravljajo tudi po upokojitvi.


16.06.2024

"Cokle smo včasih nosili povsod"

Cokle so leseno obuvalo, ki je bilo nekdaj razširjeno po vsem svetu, pri nas je bila to obrt, za katero so se izučili moški in se je lotili pozimi, ko na kmetiji ni bilo toliko dela. Kljub temu, da so bile že pred stoletji cokle izjemno priljubljene, zlasti pri revnejšem sloju, zaradi vsestranske uporabe in enostavne izdelave, pa je v vsakem paru ogromno mojstrstva. Od izbire lesa do njegove obdelave. Kljub temu, da je coklarstvo nekdaj predstavljalo pomembno domačo obrt na Gorenjskem, v Zgornjem Posočju, na Kozjaku, Koroškem, zlasti pa na Pohorju, je gospod Martin Mumelj z Brega nad Zrečami še eden redkih, ki to obvlada. Po Napotke se je k njemu odpravila Mojca Delač.


09.06.2024

"Tudi pri pletenju košar se kaj zalomi, sploh, če nimaš dobre palice."

16. sezona NaPOTkov, v kateri predstavljamo različne obrti, se počasi bliža koncu, pred nami so še tri oddaje – in danes gremo na Dolenjsko, točneje v Ribnico. Zagotovo je večina ob omembi tega kraja zdaj pomislila na suho robe in prav imate – Tadeja Bizilj je obiskala Rokodelski center Ribnica in tam izvedela več o tej obrti, ki je ena najstarejših in najbolj prepoznanih zgodovinskih obrti in je predvsem razvita na območju Ribniške doline. Suha roba je tesno povezana z bogato kulturno dediščino in rokodelstvom v regiji, znanje in spretnosti so se prenašale iz generacije v generacijo ribniških rokodelcev, še več pa v tokratni oddaji.


29.05.2024

Več je čipk, a le ena je idrijska čipka

Čipkarske šole sicer delujejo v Žireh, Železnikih in Idriji, čipkarstvo pa bomo v naPOTkih spoznali s sogovornicami iz Idrije in se zaradi tega usmerili na idrijsko čipko. Naša postaja je bila Čipkarska šola Idrija, ki je najstarejša čipkarska šola na svetu z neprekinjenim delovanjem. Leta 1876 je bila ustanovljena po dekretu tedanjega ministrstva za trgovino na Dunaju, med ustanovitelji in prva učiteljica pa je bila domačinka Ivanka Ferjančič. Danes šolo obiskuje skoraj 500 otrok, zato se za klekljanje ni bati, da bi izginilo v pozabo. Kot se je prepričala Špela Šebenik, pa ta obrt zahteva spretne roke, vztrajnost, natančnost in umetniško žilico.


24.05.2024

Čevlji imajo danes lahko tudi bluetooth povezavo

Čevljarstvo je naslednja obrt, ki jo bomo spoznali v Napotkih. A v tokratni epizodi ne bomo gledali v zgodovino najmlajše izmed množičnih obrti v Tržiču, pač pa bomo spoznali, kakšen je sodobni postopek izdelave obutve po meri. Napotke je pripravil Aleš Ogrin.


19.05.2024

'Srčece moje ljubi srčece tvoje'

'Lectarstvo je rokodelska dejavnost, povezana z izdelovanjem in prodajo lecta, poltrajnega medenega peciva v obliki ploščic in okrašenih figuralnih piškotov, izdelanih s pomočjo pločevinastih modelov,' je zapisano v nacionalnem Registru nesnovne kulturne dediščine. Lectarska obrt se lahko povezuje z medičarstvom in svečarstvom, med nosilci te dejavnosti pa sta najbolj znani družina Perger iz Slovenj Gradca in Gostilna Lectar v Radovljici. Lectarsko delavnico v slednji je obiskala Andreja Čokl.


11.05.2024

»Sodarstvo je romantičen poklic, v katerem pa ni nobene romantike«

Ste vedeli, da imajo sodarji svojega boga? V današnjih NaPOTkih, ki jih je pripravila Darja Pograjc, razkrijemo, kako se imenuje. Stare obrti raziskujemo ob nedeljah na Prvem in sodarstvo je naslednja, šesta po vrsti. Kot boste slišali delo sodarja združuje številna znanja: znanja s področja lesarstva, sommeliejsko znanje in seveda znanje izdelave sodov, ki vključuje poznavanje postopkov segrevanja, krivljenja in obžiganja sodov. Obiskali smo sodarstvo Učakar na Vranskem!


05.05.2024

"Na deževen dan ni več toliko popravil dežnikov kot včasih"

Današnji Napotki so kot nalašč za deževne dni. Odpravili se bomo namreč k edini dežnikarici v Ljubljani. Lana Furlan je vzela svoj polomljen dežnik in se sprehodila do Trubarjeve ulice 13. Tam jo je že pričakala Marija Lah, ki ji je povedala vse skrivnosti popravljanja in izdelovanja dežnikov in senčnikov. Več pa v Napotkih.


Stran 1 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov