Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čadrg- na potep z Gorazdom Kutinom

15.05.2016


Med vršaci

Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov  nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.

 

Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.

 

Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili  Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.

Izhodišče

Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.

Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina  ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.

Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih  Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.

Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:

"Legendne povedke 

 Poklicali so hudiča

V novejših časih pa so predvsem jamarji članice in člani Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin po desetletjih napornih raziskav v osrčju Tolminskega Migovca odkrili največji jamski sistem v Sloveniji. Ta sistem je daljši od Postojnske jame.

Življenje in nehanje

Življenje v teh krajih  nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine,  in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.

Med prepadi in pobočji

Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč  šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z  Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki  jih je táko življenje  precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli.  Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.

 

Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.

Divja, čudovita narava

Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.

 

To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.

 

Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih  korit in na strma pobočja kipečih vrhov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pekel in nebo

V  vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so  o Hudičevem mostu zapisali:

"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."

 

 

 

 

Dantejeva jama

Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.

Kruh v soteski

Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore.  Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.

 

 

 

 

 

 

Cesta

Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.

 

 

 

Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti  "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.

 

 

 

 

 

 

Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše  tudi za  svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.

 

 

 

Odprtost prinaša srečo

Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno  Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.

Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.

 

 

 

 

Ljudje

V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.

 

Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v  turističnem vodniku ( Modrijan Založba,  2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:

"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."

Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:

"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."

In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."

 

 

Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.

 

 

 

Pomniki preteklosti

 


Nedeljska reportaža

877 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Čadrg- na potep z Gorazdom Kutinom

15.05.2016


Med vršaci

Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov  nad izjemno prepadno sotesko Tolminke.

 

Pot do te, vasi v Triglavskem narodnem parku je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. To si lahko ogledate tudi v videoposnetku dveh mladih popotnikov.

 

Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem, da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva ter izdelajo "dnevno" dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč v opuščeno šolsko stavbo povabili  Skupnost Srečanje Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki.

Izhodišče

Na pot v Čadrg smo se odpravili z Gorazdom Kutinom, ki je nadzornik v Triglavskem narodnem parku.

Triglavski narodni park po mnenju Gorazda Kutina  ni ovira za domačine, večji problem pa so na območju parka vikendaši, zaradi katerih je marsikatera stavba spremenila svojo podobo in namen za kar je bila prvotno postavljena. Poleg tega ti občasni naseljenci, vnašajo neavtohtone rastlinske vrste, ograjujejo svoja "mini" posestva in nergajo zaradi smradu in hrupa, ki ga "povzroča" živina na paši.

Gorazd že od rojstva živi v tej gorski vasici, ki leži na prisojnih pobočjih  Čadrskega vrha, visoko nad dolino reke Tolminke.

Vrhovi nad Čadrgom, so, in imajo še, svojo vlogo v izročilu:

"Legendne povedke 

 Poklicali so hudiča

V novejših časih pa so predvsem jamarji članice in člani Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin po desetletjih napornih raziskav v osrčju Tolminskega Migovca odkrili največji jamski sistem v Sloveniji. Ta sistem je daljši od Postojnske jame.

Življenje in nehanje

Življenje v teh krajih  nikakor ni preprosto. V vasi namreč že od nekdaj nimajo ne gostilne, ne trgovine,  in tudi ne pokopališča. Tako so recimo morali pokojnike nositi v oddaljeni Tolmin, kar ni mačji kašelj. Poleg tega je bil dostop do vasi nekoliko lažji šele po dograditvi ceste in premostitvi Tolminskih korit.

Med prepadi in pobočji

Iz Čadrga do Tolmina vodi namreč zelo ovinkasta, nevarna cesta, ki ji nenehni podori kamenja grozijo, da jo bodo zdaj zdaj izbrisali s svojih strmih pobočij. Zato je bilo samoumevno, da so morali nekoč  šoloobvezni otroci večji del časa preživeti v internatih. Tako je bilo tudi z  Gorazdom in njegovimi vrstniki, ki  jih je táko življenje  precej odtujevalo od staršev. In čeprav se človek sčasoma vsega navadi, pa svojega doma ne pozabi nikoli.  Nekateri se potem vrnejo, drugi se vračajo občasno, spet tretji pa živijo s svojimi kraji le v spominih.

 

Tako je bilo še pred kakimi tridesetimi leti, danes pa se zdi Gorazdu velika prednost to, da lahko starši sami vozijo otroke v dolino. Saj žal nihče izmed pristojnih noče prevzeti odgovornosti za organiziranje skupnega prevoza otrok.

Divja, čudovita narava

Pot v Čadrg se začne v Tolminskih koritih. Tu je reka Tolminka na svoji 10 kilometrov dolgi poti izklesala dihjemajoče soteske, ali korita.

 

To področje je urejeno za turistični obisk že od sredine 50 let prejšnjega stoletja, z njimi pa v zadnjih letih upravlja Lokalna turistična organizacija, ki je uredila zavarovane poti.

 

Vožnja po gorski cesti v Čadrg te pretrese, tako zaradi ozkosti, ovinkov in divjih prepadov, kot zaradi izjemnih razgledov na tanko nitko reke Tolminke globoko v objemu skalnih  korit in na strma pobočja kipečih vrhov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pekel in nebo

V  vodniku po Severni Primorski (Modrijan Založba, 2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 101-102.). so  o Hudičevem mostu zapisali:

"Kadar je bilo tu treba zarotiti višje sile, naj pomagajo premostiti ozke in visoke soteske, so graditelji kolovozov in mostov raje poklicali na pomoč temne angele, za katere se je zdelo, da imajo oblast nad tem peklenskim svetom. Tako se most prek korita Tolminke, s katerim imata vasi Zadlaz in Čadrg edino povezavo s Tolminom, imenuje Hudičev most. Morda je prek njega prišel do jame, ki je pozneje do bila njegovo ime, italijanski pesnik Dante Alighieri (1265–1321). Nad vhodom v to jamo, ki ima sicer ime Zadlaška jama, je vzidana spominska plošča, na kateri piše, da je Dante kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torreja leta 1319 zrl lepoto kraja in strahoto teh sotesk."

 

 

 

 

Dantejeva jama

Od Hudičevega mostu se cesta vzpne proti Dantejevi jami. Zadlaška jama, tudi Dantejeva jama, imenovana po vasi Zadlaz blizu Tolmina, je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m, v jami pa so tudi tri dvorane.

Kruh v soteski

Kljub vse divji prvobitnosti pa je bila reka Tolminka "plovna", po nje so namreč gozdarji plavili les v dolino. Kar je zahtevalo izjemne napore.  Drvarji pa so ob svojem nevarnem početju naleteli tudi na termalni izvir, kar je v Alpah zelo redek pojav. Voda, ki priteče iz tega izvira ima 20 stopinj.

 

 

 

 

 

 

Cesta

Popotovanje po cesti v Čadrg je nekaj posebnega, tako kot to velja za večino gorskih, hribovskih in še kakšnih poti, ki vodijo do oddaljenih zaselkov, samotnih kmetij in planinskih domov. Voznik mora pač upoštevati dejstvo, da bo že za prvim ovinkom naletel na nasproti vozeče vozilo, v kakršnikoli obliki že.

 

 

 

Kot mi je povedal Gorazd Kutin , velja na tej cesti  "že"nenapisano pravilo, da se domačin vedno umakne, saj najbolje ve, kje so izogibališča.

 

 

 

 

 

 

Kot smo že omenili v Čadrgu nikoli niso imeli cerkve in pokopališča. Vendar pa so ob cesti postavljena znamenja, kapelice. Zanimivo pa je, da Čadržani plačujejo maše  tudi za  svetnika svetega Krna, ki ga v naboru svetnikov ne najdemo.

 

 

 

Odprtost prinaša srečo

Vaščani Čadrga so srčni ljudje. Leta 1999 so na, lahko bi rekli vaškem referendumu sprejeli odločitve, da sprejmejo v vas Skupnost srečanje, znano kot komuno  Don Pierina, za zdravljenje odvisnikov. Zanje so namenili opuščeno stavbo šole, ki je postala -Gora Tabor.

Domačini s fanti niso imeli nikakršnih problemov saj ima Skupnost precej strog red, poleg tega pa imajo precej dela na posestvu ki ga obdelujejo. Enkrat na mesec pa so tudi domačini vabljeni, da se fantom pridružijo na obisku svete maše v stavbi Skupnosti.

 

 

 

 

Ljudje

V Čadrgu živi stalno nekje okrog 45 prebivalcev, prevladujejo pa predvsem mlajši.

 

Poglejmo kaj so o prebivalcih Čadrga zapisali v  turističnem vodniku ( Modrijan Založba,  2014, Severna Primorska, Željko Kozinc str. 102).:

"Včasih šumenje rečic iz korit preglasi ropot motorja kakšnega zlodjevega fanta iz Čadrga, ki drvi dol »v lajf« oprezovat za puncami, ki jih v vasi primanjkuje; nihče ne ve, zakaj jih primanjkuje. Zakaj je moških v tej edinstveni vasi več kot žensk, nekateri razlagajo (ne) znanstveno: da je namreč v socialne in delovne razmere tega dela Tolminskega posegla narava. Kmečko delo v silnih strminah da enostavno zahteva več krepkejših moških rok, zato se je v spolnih celicah tukajšnjih ljudi »naselilo« več moških kromosomov."

Legenda o nastanku Čadrga pa je taka:

"Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji tolminskih gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje Čadrg."

In zato naj bi imele žene še danes v Čadrgu "več besede pr hiš."

 

 

Nekoč je v Čadrgu živelo kakih 200 prebivalcev, to so bile velike družine, predvsem pa so bili bajtarji, ki so obdelovali majhne kmetije.

 

 

 

Pomniki preteklosti

 


09.06.2024

Hiša na hribu

Kako prenesti sodobno umetnost v vaško okolje? Kako domačine navdušiti za sodobne umetniške prakse? Kaj lahko umetnost prinese v lokalno okolje in kako se okolje odziva? Je lahko umetnost identifikacijska točka neke skupnosti? Projekt Hiša na Hribu, ki ga je s sodelavkami in sodelavci zagnala Zvonka Simčič pred desetimi leti, odgovarja prav na ta vprašanja. Miha Žorž je obiskal eno od prireditev, ki nastajajo v okviru Hiše na hribu. V Dolu pri Ljubljani se je udeležil ustvarjalne delavnice skupnostnega prta. Več pa v tokratni Nedeljski reportaži.


31.05.2024

Duša govori telesu, telo govori duši

Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes …


26.05.2024

Slovensko morje je biotsko pestro, v njem pa živijo tudi strupene živalske vrste

Jadransko morje je sicer veliko bolj varno kot nekatera druga morja ali oceani, v katerih živijo tudi človeku smrtno nevarne živali. Po odkritju zelo strupene ribe v Jadranskem morju pa se je zastavilo vprašanje, katere strupene živali živijo pri nas? Naše morje je sicer zelo plitvo, a zanimivo in biotsko pestro. Katere živali ga naseljujejo, katere med njimi so strupene in zakaj je veliko vrst ogroženih? Odgovore nam daje tokratna Nedeljska reportaža.


19.05.2024

Praznik situl

Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


12.05.2024

Roza barva za fantke in modra za punčke?

V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.


05.05.2024

Planinska orientacija

Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.


28.04.2024

Muzej baroka

Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


21.04.2024

Pot ob Muri: avantura za začetnike

Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.


14.04.2024

Kam gredo poškodovane zaščitene prostoživeče živali?

Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.


07.04.2024

Hodim, torej grem

»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.


31.03.2024

Franc Ksaver Meško – po poti »neizrečeno mehke duše in prav takega srca«

Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja? V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.


17.03.2024

Lutke v muzeju: obisk pri »treh babah«!

V poplavi digitalne zabave, ki je mnogokrat zgolj kratkočasni šum, vsaj v medijih ne smemo pozabiti na klasično umetnost. Na umetnost, ki še vedno prisega na trodimenzionalno, na pristna človeška čustva in ne nazadnje, ki še vedno časti in slavi umetnika. Ena teh umetnosti je lutkovna umetnost, ki se je skoraj v nespremenjeni obliki ohranila iz pradavnine. Lutke skozi čas niso zgubile niti delčka svoje privlačnosti, še več; zdi se, da so v boljši formi kot kadarkoli. Ne le umetnost kot taka, ne le obisk lutkovnih gledališč - lutkarstvo s seboj prinaša tudi mnoge spremljevalne dejavnosti, ki lutko vraščajo v, pa ne le otrokov, vsakdan. Ena teh spremljevalnih dejavnosti so lutkovni muzeji in tistega v Mariboru je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.


10.03.2024

Dvoživkam pomagamo čez cesto

Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.


03.03.2024

Voda

Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


25.02.2024

O slepicah, slatinah in Slavcu in Slavcu

Kaj je to »mofeta«? Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.


18.02.2024

Potujoča knjižnica Ljubljana

V Sloveniji imamo kar trinajst potujočih knjižnic, ena izmed njih je tudi ljubljanska. Ta deluje v prirejenem avtobusu, imenovanem bibliobus; z njim obiskuje urbane predele in podeželske kraje, v katerih ni v bližini stacionarnih knjižnic. Lani je ljubljanska potujoča knjižnica dobila nov bibliobus, letos pa praznuje že 50. obletnico delovanja. Na eno izmed poti se je za nedeljsko reportažo z bibilobusom zapeljala Tadeja Bizilj.


02.02.2024

Na razstavi: Nekoč je bil Gutenwerd

V Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Narodni muzej Slovenije, kjer je na ogled interaktivna razstava z naslovom Nekoč je bil Gutenwerd. Na razstavi je približno 600 predmetov, ki pričajo o naselju trškega značaja, ki je poleg drugih ohranjenih in že izginulih naselji ob Krki, tam obstajalo več stoletji, razstava pa se osredotoča na obdobje med 12. in 15. stoletjem, do krvavih dogodkov, ko so med roparskimi pohodi kraj uničili osmanski Turki. Razstava pripoveduje predvsem o vsakdanjem življenju prebivalcev izginulega naselja na današnjem Šentjernejskem polju, njihovih dejavnostih, znanjih in veščinah, trdem življenju, pa tudi umetnosti, ki je velikokrat pomenila način sprostitve v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Raziskovalce so zanimali tudi urbanistični načrti, kako so bile speljane ceste, kje so stale hiše in kakšne so bile.


28.01.2024

Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak

Iskanje formule za življenje in preživetje v vedno bolj kompleksni, tudi razslojeni družbi daje večkrat zanimive rezultate. Zavedanje o demografski ogroženosti večine razvitih držav je na površje prineslo mogoče rešitve problema v sodelovanju in vključevanju več generacij. Kajti sodobnost je prinesla dramatično razdružitev posameznih generacij, kar je bilo še pred desetletij nekaj povsem nepredstavljivega. Družine in člani širših skupnosti so živeli skupaj in nihče se ni spraševal ali dvomil v urejene in zacementirane odnose med generacijami. Najrazličnejše revolucije dvajsetega stoletja pa so posamezne generacije razdružile do te mere, da se danes organizacije in posamezniki trudijo člane posameznih generacij ponovno spraviti za isto mizo ali vsaj v isti prostor. Nedeljska reportaža govori o enem takšnih poizkusov. Marko Radmilovič je oddajo naslovil »Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak!«


21.01.2024

Sankanje je doma pod Golico

Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje, ki pa mora biti seveda varno. Čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, v katerih se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub sta v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je Špela Šebenik za lansko marčevsko oddajo Nedeljska reportaža odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame. To sezono so jo odprli prejšnji konec tedna, pripravljajo tudi drsališče.


14.01.2024

Pot Juliana

Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.


Stran 1 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov