Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Čevlji oblikovalve Vivienne Westwood, ki so bili "usodni" za manekenko Naomi Campbell.
foto: Wikimedia Commons
Armadillo čevlji oblikovalca Alexandra McQueena.
foto: Wikimedia Commons
"Lebdeči čevlji" oblikovalke Iris van Herpen.
foto: Wikimedia Commons
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
877 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kultura oblačenja, oblikovanje, zgodovina, feminizem in simbolika v literaturi
Prvi evropski poskusi višanja obutve so se zgodili v obdobju renesanse v 16. stoletju v Italiji. “Zanimivo je, da so iz Orienta prinesli t.i. čevlje z odebeljenim podplatom, ki so jih imenovali chopine,” pove mag. Sabina Puc, vodja Oddelka za modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Njihova višina je bila v prvi fazi 20 cm, našli so pa tudi različico, ki doseže vrtoglavih 76 cm. Kako so ženske hodile v tako visokih čevljih? Seveda so imele pri tem pomoč svojega soproga, ali pa so odšle na sprehod v spremstvu dveh služabnic.
Pogled v zgodovino razkrije, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kmalu za tem so bogati moški čevljem s peto nadeli še statusni simbol. Lea Pisani, avtorica prvega slovenskega priročnika o oblekah, razlaga, da je bila “konica pomembnih uglednih ljudi dolga tudi do 16 cm. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.”
Vsi poznamo zgodbe, kako je ena družina imela za otroke samo en par čevljev. Ali pa še tistega ne. Čevlji so bili od nekdaj prestiž.”
Sončni kralj je denimo zaradi svoje nizke rasti rad obul pete, ki so merile od 10 do 12 cm. To so bili oglati gležnarji z rdečo peto.
Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest, privlačnost in zapeljivost. Mnoge ženske priznavajo, da so tudi fetiš.
Zakaj v današnji zahodni družbi telo dojemamo skoraj izključno kot objekt? Metka Kuhar, profesorica s Fakultete za družbene vede, razlaga, da je telo naša oglasna deska. Odnos do telesa, ki je pri ženskah pogosto negativen, pa izhaja iz nedosegljivih idealov.
Ljudje poznamo ideale telesnega videza že od nekdaj, ampak dandanes ti ideali pritiskajo na širši krog ljudi, ne več samo na neko elito najpremožnejših. In ideali so tako zastavljeni, da le redki to dosežejo brez da bi bili dobro potrošniki.
Številne industrije na račun nedosegljivosti telesnih idealov kujejo lepe dobičke.
Čeprav se nam kitajska praksa pohabljanja stopal morda zdi tuja, pa je vsakemu otroku na Zahodu znana Pepelka – pravljična verzija omenjene prakse. Milena Mileva Blažić, profesorica slovenske mladinske književnosti na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pripoveduje, da ima Pepelka več verzij in različnih čevljev: “V francoski varianti je to stekleni čevelj, v drugih variantah je pač navaden čevelj. Vendar obstaja še starejša varianta (kot je kitajska varjanta Pepelke) egipčanska varianta, kjer gre za rdeč copat.”
V Pepelki se povezuje nekaj simbolov. Recimo simbol rdeče barve. Mi temu rečemo v jeziku pravljic: rdeča stigma. Potem je čevelj lahko simbol za spolnost. Definitivno je pa še tretji motiv: motiv pepela. Mi ga razlagamo kristianizirano, evropoizirano in menimo, da je to simbol žalovanja.
V azijski kulturi pa je pepel simbol za incest.
Pravijo, da tisti, ki visoko leta nizko pade. Temu pritrjuje tudi mag. Sabina Puc, ki se takole spominja padca manekenke Naomi Campbell: “Najbolj odmeven padec se je zgodil leta 1993 na modni reviji priznane angleške oblikovalke Vivienne Westwood, ko je takrat supermanekenka, ki jo še danes vsi dobro poznamo, padla. Bila je obuta v vijolične čevlje s peto in platformo višine 23 cm, kar je zagotovo bila za tisti čas neverjetna višina.”
Čevlji oblikovalve Vivienne Westwood, ki so bili "usodni" za manekenko Naomi Campbell.
foto: Wikimedia Commons
Armadillo čevlji oblikovalca Alexandra McQueena.
foto: Wikimedia Commons
"Lebdeči čevlji" oblikovalke Iris van Herpen.
foto: Wikimedia Commons
Posledice rednega nošenja visokih pet nikakor niso zapeljive. Še več, lahko so izjemno boleče: poškodba Ahilove tetive, motnje v prekrvavitvi nog, spremenjena oblika prstov in negativni vplivi na hrbtenico. Čevljev z visoko peto po strokovnem mnenju ortopedov ni priporočljivo nositi vsak dan. Nosite jih občasno, predvsem pa z zavedanjem, kaj vse pravzaprav predstavljajo.
Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano.
NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min
Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.
Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.
Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.
Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!
Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča
Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?
V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.
Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu ? Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž. Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ? peček, ki dozori konec avgusta. Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi škofov iz Gornjega Grada, ki so leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče. Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev. Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo. Njihova prizadevanja bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Preden so nekoč ljudje nek prostor naselili, so ga morali poimenovati. Iz krajevnih in ledinskih imen lahko tako razbiramo, kako so ljudje svoje kraje občutili in doživljali nekoč ter kako jih še danes. Nedeljska reportaža se je podala na pot po slovenskih krajih z veselimi, dobrimi, optimističnimi imeni.
Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.
»Jezero je, jezera nej!« Tako domačini ob Cerkniškem jezeru hudomušno odgovorijo na zvedava vprašanja turistov, ki oprezujejo za skrivnostnim presihajočim jezerom in ne opazijo drugega kot grmovje, suhe jezerske trave in trstičje. Cerkniško jezero že tisočletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobre in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno dopolnjuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram v Dolenjem Jezeru pri Cerknici bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.« Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob njej, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več. O spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.
V anglosaških deželah ima policijska oznaka K-9 poseben pomen. Zaradi značilnosti angleške izgovorjave ta črka in številka dajeta besedo, ki označuje slavni rod psa. Pri nas se je izraz »policijski pes« z leti spremenil v »službenega psa,« toda skrivnostnost, pomembnost in seveda malo tudi strahospoštovanje, ki ovija to vrsto naših štirinožnih prijateljev, se niso spremenili. Prejšnje leto smo praznovali sedemdeset let organiziranega šolanja službenih psov pri nas in piko na i temu praznovanju postavljamo v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Računalniški muzej in njegova zbirka Sodobnost zaznamujeta hiter tehnološki napredek in posledično hitro zastarevanje informacijske tehnologije. Veliko stare strojne in programske opreme je zato že romalo tako na smetišče kot na smetišče zgodovine. Nekaj pa se je je skupaj z njenimi zgodbami po zaslugi strokovnjakov in navdušencev znašlo v depoju Računalniškega muzeja v Ljubljani. Tam so zbrani zakladi, ki smo jih nekoč doma in po službah imeli vsi – ne da bi sploh vedeli, da gre za zaklade. Avtor: Ambrož Kvartič
Neveljaven email naslov
