Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
Čeprav je sto metrov zelo nedvoumna in natančno določena dolžina, jo ljudje skozi očala prizadevanj, izkušenj in zgodb vseeno lahko dojemamo zelo različno. Nedeljska reportaža raziskuje, kako sto metrov dojemajo atleti, potapljači na vdih, višinski delavci, jamarji in smučarski skakalci.
Če nam počasi postaja jasno, kakšen bo svet brez zime, pa se še vedno sprašujemo, kakšen bo svet brez smučanja. Marko Radmilovič se v Nedeljski reportaži odpravlja tako na domače hribe kot čez zahodno mejo, da bi se prikopal do vsaj kakšnega odgovora, kako smučati v času brez zime. Čim širši pogled na tematiko, ki je tako zelo kompleksna in za nekatere gospodarske subjekte v naši državi tudi usodna, mu pomagata razkrivati dva legendarna evropska smučarja. Prvi je Tone Vogrinec, alfa in omega slovenskega smučarskega športa, pa tudi smučanja kot takega, drugi pa je dr. Sandro Lazzari, eden izmed ustanoviteljev in še vedno direktor največjega smučišča na svetu, ki leži v osrčju italijanskih Dolomitov.
Več kot trideset let ornitologi na slovenskem ozemlju pozimi preštevajo vodne ptice, od leta 1997 pa je ta popis del širše svetovne akcije popisovanja, v katero so vključene skoraj vse evropske države, pa tudi nekatere države drugih celin, na primer Afrike in Azije. To štetje usklajuje Wetlands International, svetovna organizacija za varstvo mokrišč. Na Slovenskem vsako zimo približno 250 ornitologov in prostovoljcev šteje vodne ptice na osmih krajih: od Mure, Drave, Savinje, zgornje in spodnje Save, Kolpe, Notranjske in Primorske do obalnih mokrišč. Štetje po navadi opravijo sredi januarja oziroma na konec tedna, ki je najbliže 15. januarju. Štetje je delno spremljal Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo. Na Cerkniškem jezeru so našteli približno 4 tisoč osebkov, na Dravi jih je bilo približno dvajset tisoč, na Kočevskem pa nekaj sto. Koliko ptic in koliko vrst jih je bilo med letošnjim štetjem, še ni znano, znano pa je, da je slovensko povprečje dobrih 50 tisoč osebkov 60-ih vrst. Na količino ptic vpliva predvsem vreme in koliko so vodne površine zamrznjene. Največ jih je bilo leta 2008, ko so jih našteli več kot 66 tisoč. Tudi letos bo gotovo največ rac mlakaric in labodov grbcev.
Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2018 praznovalo 70 let delovanja. Sicer pa je zgodovina lutkarstva pri nas zelo pestra. Med obema vojnama je v Sloveniji po češkem vzoru doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojno in »narodno prebudno« vlogo. Pomembni so predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so pozneje izšli prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana. V vojnem času, leta 1944, je sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič kot glavni pobudnik ustanovil Partizansko lutkovno gledališče. V povojnem času pa je Lutkovno gledališče začelo svoje delo leta 1948. V tem obdobju je nastalo veliko predstav, pravljic, spominov in skrivnosti, ki jih želijo deliti tudi s svojim občinstvom. Lutkovno gledališče je zato pripravilo strokovno vodene oglede po Lutkovnem muzeju in Lutkovnem gledališču v Ljubljani za družine. O tem, kako potekajo ogledi, pa boste več izvedeli v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenska manjšina, živeča v Porabju, je nekoliko umaknjena. Tako fizično kot tudi duhovno, saj nikoli zares ne pride v fokus zanimanja javnosti v matici. Skrivnosten svet slovenskih vasi ob Rabi sicer privablja umetnike in ljudi, ki cenijo naravo ter odmaknjenost, žal nekoliko manj tako madžarske kot tudi slovenske investitorje. Obstajajo pa ljudje, ki se za tiste ljudi in pokrajino brez rezerv razdajajo. Eden takih je Miki Roš. Slovenski pisatelj, igralec, esejist in novinar. Prav on je Marka Radmiloviča v Nedeljski reportaži peljal skozi nekaj najbolj izpostavljenih točk in problematik Porabja.
Lani je v okviru akcije Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna leta 2019 prejela priznanje za najboljšo tematsko pot v okviru akcije učna pot škrata Bisera na območju Vinske Gore pri Velenju. Pot je namenjena vsem generacijam, od vrtca do aktivnih upokojencev, in sodi med oblike zelenega trajnostnega turizma. Povezuje dve občini, mestno občino Velenje in občino Dobrna, in zajema številna področja: od biologije, zgodovine, geografije, kulturne in naravne dediščine do prehrane, kmetijstva, pohodništva, psihologije in sprostitve. Na poti spoznate značilnosti okolja, kot sta gozd in voda, in lastno bit. Morda boste po obhodu te poti na gozd gledali drugače. Spoznali boste, da vam lahko na svojevrsten način koristi. Tako so zapisali v brošuri, ki vodi obiskovalce po učni poti. Hoja po nezahtevni poti traja kakšno uro, skupaj z ogledi pa približno tri ure. Po njej se je mogoče odpraviti tudi samostojno, brez vodnika, saj so točke opremljene s tablami z videopredstavitvami. Učno pot škrata Bisera bomo spoznali ob poslušanju Nedeljske reportaže, njen avtor je Milan Trobič.
Bolj mimogrede kot ne smo izvedeli, da so libeliške kuharice znane in spoštovane daleč naokoli po vsej Dravski dolini. Rečeno je bilo, da so vse prireditve v tem kraju na meji z Avstrijo dobro obiskane, zato ker se končajo s poskušanjem dobrot iz libeliških kuhinj. Vse to je dobilo prvo nadgradnjo pred dvajsetimi leti, ko so v kraju pripravili kuharske delavnice, ki so sledile trem ciljem – osvežitvi spomina na tradicionalne jedi, ki so že zahajale v območje pozabe, prenos znanja in veščine kuhanja na mlajše gospodinje in oblikovanje zapisov, ki bodo trajno ohranili podobo tradicionalne libeliške kuhinje. Takrat so v župnišču obnovili črno kuhinjo, do danes pa so tudi nabrali in uvrstili v posebno zbirko skoraj sto predmetov, potrebnih za kuhanje – vse od kozic do lesenih žlic. Za osvežitev spomina in prenos znanja na mlajše so organizirali kuharske delavnice, za trajni spomin pa oblikovali knjigo Libeliška kuharica, ki so jo zaradi velikega povpraševanja trikrat ponatisnili. Po dvajsetih letih in zaradi nič manjšega interesa so te dni natisnili novo, ki je nadgradnja prejšnje. Že prireditev ob predstavitvi v libeliškem gasilskem domu je pokazala, za kako velik interes gre. Kakšna je libeliška tradicionalna kuhinja, je vprašanje, ki je na to prireditev pospremilo tudi Jurija Popova. Vse odgovore je strnil v Nedeljsko reportažo.
Polhov Gradec je od Ljubljane oddaljen dobrih 17 kilometrov in je središče Gradaške doline ter Polhograjskih dolomitov. Kraj se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino, ki jo lahko spoznate, če se odpravite na izlet v polhograjsko graščino. Njeni začetki segajo v 13. in 14. stoletje, ko je tam stala utrdba v obliki stolpa. V stoletjih so ob menjavi lastnikov grad večkrat prezidali. Pomemben pečat mu je dal v 17. stoletju plemič Mark Anton Kunstel plemeniti Baumgarten. Ta je prizidal baročno grajsko kapelo z bogatimi štukaturami, uredil grajski park, na dvorišču postavil razgledni stolp z uro, pred glavni vhod graščine pa Neptunov vodnjak, na katerem je v reliefu upodobljen grb gospodov Polhograjskih. V letih od 1808 do 1858 je graščino upravljal grof Rihard Ursini-Blagay, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem obdobju je postala središče naprednih razsvetljenskih idej. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V njej sta tudi Krajevni muzej in poročna dvorana. Obiskovalci si lahko privoščijo čaj z grofom Blagayem, v poletnih mesecih pa prebirajo knjige v Knjižnici pod krošnjami ali se udeležijo katerega izmed drugih kulturnih dogodkov. Mi bomo v Nedeljski reportaži šli na grofovsko čajanko. Avtor oddaje je Milan Trobič.
V decembrskem času, ko vsi iščemo, kupujemo in zavijamo darila, se Nedeljska reportaža razgleduje po protokolarnih obdarovanjih, obdarovalskem bontonu in zbirkah daril najvišjih državnih funkcionarjev – vse zato, da bi našla čim primernejše praznično darilo za predsednika Republike Slovenije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
"Ni čudno, da gre država k hudiču, če pa nas tako zelo zanima pekel!" Ta stavek je moto oddaje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič. Med jelenčki, palčki, snežinkami in seveda tremi velikimi šefi advente parade pravljičnih likov, je parkelj najbolj skrivnosten. Iz spremljevalca Miklavža je najprej potonil v obskurnost, da bi se zadnja leta v soju peklenskega ognja ponovno ne dvignil na veliko sceno. Več o "Genezi parklja" pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Ulice in trgi, trgovine in javne zgradbe pa tudi že nekateri domovi so v teh dneh dobili blesk, kakršnega lahko prinese samo december. Skupaj s tem bleskom pa se je svet okoli nas potopil v dobro znano in dolgo pričakovano zvočno podobo, ki nam jo bodo ves naslednji mesec podarjali radijske postaje, trgovinski centri, božični koncerti in zabave vseh vrst. Tokratno božično obarvano Nedeljsko reportažo je pripravil Ambrož Kvartič.
Naslov velja za obdobje po tolerančnem ediktu leta 1781. Z njim je cesar Jožef II. prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil svobodno in javno opravljanje bogoslužja luteranom, kalvincem in pravoslavcem. Na našem ozemlju sta bila prvo evangeličansko bogoslužje in prvi krst v Puconcih, tam je bila zgrajena tudi prva luteranska cerkev in ustanovljena prva protestantska občina. Zato je tam zibelka današnjega protestantizma na Slovenskem. Pred dvema letoma je minilo pol tisočletja od začetka reformacije in takrat je bila oblikovana tudi Evropska kulturna pot reformacije, ki poteka tudi skozi Puconce. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža se odpravlja na poznojesenski sprehod med grobovi in cipresami. Na pokopališča bo pogledala skozi oči grafičnih oblikovalcev in kamnosekov ter z njihovo pomočjo iskala odgovor na vprašanje: "Kako napisati nagrobnik?"
Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!" Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.
V Slovenski Bistrici se ponašajo z zanimivo in bogato kulturno dediščino, ki jo želijo predstaviti tudi širši javnosti. Med ta prizadevanja lahko uvrstimo prenovljeno Jernejevo romarsko pot, ki vodi mimo vseh bistriških sakralnih objektov. Začne se pri župnijski cerkvi sv. Jerneja, se nadaljuje do sv. Jožefa, po bližnjici čez Devino do sv. Marjete, do svetega Roka, mimo Anine kapele in mimo Marijine cerkve nazaj na izhodišče. Prvi pohod po omenjeni poti je bil že pred dvema letoma, letos pa so na poti postavili tudi informativne table. Jernejeva pot je nastala v okviru projekta Umetnost za turizem, ki ga je pripravil Umetnostnozgodovinski inštitut dr. Franceta Steleta ZRC SAZU v sklopu programske skupine Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru. Ta prenaša umetnostnozgodovinske vsebine kot podlago za razvoj trajnostnega turizma vzhodne Slovenije. Pri sofinanciranju sodelujejo še: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Evropski sklad za regionalni razvoj in v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru ga iz državnega proračuna sofinancira tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Projekt Jernejeva pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
O popotništvu je mogoče govoriti najbrž na prav toliko načinov, kolikor je potnikov in kolikor je razlogov ali motivov za popotništvo. Kategorizacija popotnikov po kakršnih koli merilih lahko pomaga k preglednosti, vendar le pomaga, saj je težko vsakega popotnika ohraniti v eni sami kategoriji. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bo govor o ženskih popotnicah, Slovenkah, popotnicah, ki potujejo nekonvencionalno, z beležko in kamero v roki. Spoznali bomo nekaj njihovih misli, spoznanj, dobili kakšen nasvet, skratka pobrskali po njihovih nahrbtnikih. Samo v tej napovedi je torej že pet kategorij. Teh pa je še več. Popotništvu se dogaja vse tisto, kar se dogaja vsemu na planetu Zemlja – s časom se spreminja in razvijajo se vedno nove in nove oblike. Ljudje danes ne potujejo, kot so potovali nekoč, njihovi razlogi za potovanje se množijo, za potovanja uporabljajo različna prevozna sredstva, izbirajo različne poti za isti cilj, nekateri pri tem vztrajajo v coni ugodja, drugi ne, vse redkejše so ženske, ki potujejo same. Popotnic, kot je bila najbolj znana slovenska popotnica Alma Karlin – letos mineva sto let od začetka njene poti okoli sveta – ni več. Bolj ko se poglabljamo v popotništvo samo, bolj spoznavamo, da je zgodba vsake popotnice in vsakega popotnika zgodba sama zase z vrsto zanimivosti in premislekov. Na popotovanje v Nedeljski reportaži vas vabi Jurij Popov.
Tu in tam se zgodi, da se ime in priimek čudovito, zabavno ali bizarno ujameta s tem, kar človek počne v življenju. Še več – naj gre za poklic, delovno mesto, konjička ali raziskovalni projekt – včasih se zdi, da se kdo preprosto ni mogel odločiti za drugačno pot, saj ga je nanjo usmerilo njegovo ime. Tokratna oddaja se čudi nad pojavom 'Nomen est omen' – 'Ime je znamenje'.
Do dneva, ko zaznamujemo dan generala Maistra, je še dober mesec. Toda v skladu z geslom našega programa "Vedno prvi" se bomo velikemu Slovencu poklonili že to nedeljo. Marko Radmilovič nam v Nedeljski reportaži prinaša pogled z Zavrha. Prav tisti pogled, ki je navdihnil Maistra kot pesnika pri ustvarjanju njegove najzrelejše poezije.
Pa začnimo našo zgodbo takole: Lužarjev ata – Janez Žnidaršič – je imel dva sinova, Ivana in Justina, ter hčerko Ano, domačo kmetijo pa je prevzel sin Justin. Nekdanji lastnik Janez je bil obenem tudi znan kontrabantar oziroma tihotapec, ki je tihotapili konje čez takratno jugoslovansko-italijansko mejo. Zbirališče konj je bilo prav v Lužarjevem hlevu, v katerem je danes galerija. In tu bi se vprašali, kje se je to dogajalo, kakšna galerija? Vse to je povezano z domačijo Žnidaršič iz vasi Podcerkev iz občine Loška dolina. Pa to ni navadna domačija, ampak je nekaj posebnega, postala je namreč kulturno središče na podeželju. To pa še zdaleč ni vse, domačija ponuja prenočišča, saj je urejena kot hostel, in tu si dobesedno podajajo kljuko najrazličnejši dogodki – od razstav, predavanj, delavnic do gledališča na prostem in še bi lahko naštevali. Leta 1996 je namreč domačijo in kmetijo prevzel invalid tetraplegik Benjamin Žnidaršič, ki se je kot pesnik, pisatelj, slikar in dolgoletni kulturni delavec pri Zvezi paraplegikov Slovenije leta 2009 odločil, da bo kmetijo preuredil v kulturno središče. In tako je nastal Zavod ARS Viva in znotraj tega hostel, ki ja namenjen vsem in je prvi namestitveni objekt v Sloveniji, ki je povsem prilagojen ljudem s posebnimi potrebami, invalidom na vozičkih. V Nedeljski reportaži bomo spoznali Zavod ARS Viva v Podcerkvi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov