Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.
Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci. Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov