Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Da ste v oddaji slišali same ženske glasove, je zgolj naključje. In hkrati dokaz, da se ta veja alpinizma pri nas razvija zelo hitro, in to ne glede na starost in spol; čeprav se je pri nas pognala relativno pozno – za letnico prvega vzpona šteje leto 1979. Takrat so sicer na tehničen način preplezali slap Lucifer v bližini Gozda – Martuljka, kmalu potem istega leta pa še Sinji slap nad Jezerskim. V teh štiridesetih letih je šel razvoj opreme skokovito naprej – težke cepine je zamenjalo lahko in natančno ledno orodje, kovane dereze lahke in varnejše naslednice, prilagodljive čevljem. Posledično je bilo in je še mogoče preplezati vedno težje smeri.
Drži, ko plezajo izkušene alpinistke in alpinisti, je stvar videti precej preprosta. A je vse prej kot to, pove vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista. In začeti je treba na začetku. Torej v alpinistični šoli ali v spremstvu gorskega vodnika, v vsakem primeru pa pod nadzorom strokovno usposobljene osebe, saj gre, to resnici na ljubo moramo poudariti, za tvegano početje. Nevarnosti nikoli ne moremo popolnoma izključiti, saj se še tako izkušenemu plezalcu lahko zgodi, da ga presenetijo slabo stanje ledu, vremenske razmere ali kos ledu, ki prileti od zgoraj. Včasih se lahko zgodi tudi napaka, ki ima subjektivne razloge – na primer utrujenost ali nepazljivost.
Poznavanje opreme, tehnike plezanja in razmer so osnova varnega plezanja, pove alpinistična inštruktorica Marta Krejan ali Gozdna, kakor jo kličejo soplezalci. Šele potem postane ledno plezanje pravi užitek. Ko enkrat znamo pravilno uporabljati opremo in se naučimo vrvne in ledne tehnike, postane plezanje po ledu izkušnja, ki pritegne marsikoga in skoraj nikogar ne pusti hladnega. Žal to s seboj prinaša tudi težave – vedno več ljudi se v ledne slapove podaja brez znanja, z neustrezno opremo ali s precenjevanjem svojih sposobnosti. Pogosto celo samo zato, da bi naredili kakšno fotografijo.
To najbolj občutijo gorski reševalci. Veliko znanja in izkušenj z reševanjem v gorah ima Andreja Jagodic, alpinistka in gorska reševalka. Reševanje v gorah je izjemno zahtevno, pravi, v zaledenelih slapovih pa postane še za odtenek težje. Sploh letos, ko je v nekakšno čudno modo prišlo nočno plezanje po ledu. V primeru nočnega plezanja namreč gorski reševalci ne morejo računati na pomoč helikopterja, ki je v večini primerov najhitrejša in najboljša rešitev. Žal nekateri pomoč pokličejo tudi takrat, kadar je sploh ne potrebujejo. To močno moti vse naše sogovornice. Življenjska ogroženost je eno, neodgovornost in lahkomiselnost pa drugo.
Ledni plezalci se vsega tega zavedajo in iz njihovih besed lahko razberemo veliko spoštovanje do ledenih čudežev narave. Zavedajo se tudi nevarnosti vseh dejavnikov, na katere nimajo vpliva. A to jih ne odvrne, ampak le še bolj spodbudi k večji previdnosti, doda ledna plezalka Marinka Dretnik.
Ljudje, ki lednega plezanja ne poznajo, pogosto po krivici sklepajo, da gre za početje na robu samomora, ki povzroča sive lase gorskim reševalcem in obremenjuje davkoplačevalce, napol v smehu pove Marta Krejan. Pa ni tako. Velika večina nesreč v naših gorah se zgodi na zavarovanih poteh. Nesreč alpinistov je relativno malo, saj ti praviloma znajo ustrezno poskrbeti za svojo varnost in izberejo ustrezno opremo. Kar se tiče lednih plazov, doda Andreja Jagodic, zaradi velike priljubljenosti žal lahko pričakujemo več nesreč – predvsem neizkušenih plezalcev in tistih, ki precenjujejo svoje sposobnosti.
V času, ko poslušate oddajo, je mraz že popustil in velika večina lednih slapov je do naslednje zmrzali vzela slovo. Do takrat bodo ledne plezalke in plezalci brusili dereze in cepine drugje in se ozirali v nebo, ali jim bo le naklonilo še kakšen dan ali dva užitkov na ledu. In ta bo enak za vse, pa če nosijo čevlje s petko, kot sogovornice v oddaji, ali tiste dolgočasnih barv, ki so narejeni za močnejši spol. ‘Konec koncev’, zaključi Marta Krejan, ‘še v nobeni trgovini nisem slišala, da bi prodajali moške in ženske dereze!’
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Da ste v oddaji slišali same ženske glasove, je zgolj naključje. In hkrati dokaz, da se ta veja alpinizma pri nas razvija zelo hitro, in to ne glede na starost in spol; čeprav se je pri nas pognala relativno pozno – za letnico prvega vzpona šteje leto 1979. Takrat so sicer na tehničen način preplezali slap Lucifer v bližini Gozda – Martuljka, kmalu potem istega leta pa še Sinji slap nad Jezerskim. V teh štiridesetih letih je šel razvoj opreme skokovito naprej – težke cepine je zamenjalo lahko in natančno ledno orodje, kovane dereze lahke in varnejše naslednice, prilagodljive čevljem. Posledično je bilo in je še mogoče preplezati vedno težje smeri.
Drži, ko plezajo izkušene alpinistke in alpinisti, je stvar videti precej preprosta. A je vse prej kot to, pove vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista. In začeti je treba na začetku. Torej v alpinistični šoli ali v spremstvu gorskega vodnika, v vsakem primeru pa pod nadzorom strokovno usposobljene osebe, saj gre, to resnici na ljubo moramo poudariti, za tvegano početje. Nevarnosti nikoli ne moremo popolnoma izključiti, saj se še tako izkušenemu plezalcu lahko zgodi, da ga presenetijo slabo stanje ledu, vremenske razmere ali kos ledu, ki prileti od zgoraj. Včasih se lahko zgodi tudi napaka, ki ima subjektivne razloge – na primer utrujenost ali nepazljivost.
Poznavanje opreme, tehnike plezanja in razmer so osnova varnega plezanja, pove alpinistična inštruktorica Marta Krejan ali Gozdna, kakor jo kličejo soplezalci. Šele potem postane ledno plezanje pravi užitek. Ko enkrat znamo pravilno uporabljati opremo in se naučimo vrvne in ledne tehnike, postane plezanje po ledu izkušnja, ki pritegne marsikoga in skoraj nikogar ne pusti hladnega. Žal to s seboj prinaša tudi težave – vedno več ljudi se v ledne slapove podaja brez znanja, z neustrezno opremo ali s precenjevanjem svojih sposobnosti. Pogosto celo samo zato, da bi naredili kakšno fotografijo.
To najbolj občutijo gorski reševalci. Veliko znanja in izkušenj z reševanjem v gorah ima Andreja Jagodic, alpinistka in gorska reševalka. Reševanje v gorah je izjemno zahtevno, pravi, v zaledenelih slapovih pa postane še za odtenek težje. Sploh letos, ko je v nekakšno čudno modo prišlo nočno plezanje po ledu. V primeru nočnega plezanja namreč gorski reševalci ne morejo računati na pomoč helikopterja, ki je v večini primerov najhitrejša in najboljša rešitev. Žal nekateri pomoč pokličejo tudi takrat, kadar je sploh ne potrebujejo. To močno moti vse naše sogovornice. Življenjska ogroženost je eno, neodgovornost in lahkomiselnost pa drugo.
Ledni plezalci se vsega tega zavedajo in iz njihovih besed lahko razberemo veliko spoštovanje do ledenih čudežev narave. Zavedajo se tudi nevarnosti vseh dejavnikov, na katere nimajo vpliva. A to jih ne odvrne, ampak le še bolj spodbudi k večji previdnosti, doda ledna plezalka Marinka Dretnik.
Ljudje, ki lednega plezanja ne poznajo, pogosto po krivici sklepajo, da gre za početje na robu samomora, ki povzroča sive lase gorskim reševalcem in obremenjuje davkoplačevalce, napol v smehu pove Marta Krejan. Pa ni tako. Velika večina nesreč v naših gorah se zgodi na zavarovanih poteh. Nesreč alpinistov je relativno malo, saj ti praviloma znajo ustrezno poskrbeti za svojo varnost in izberejo ustrezno opremo. Kar se tiče lednih plazov, doda Andreja Jagodic, zaradi velike priljubljenosti žal lahko pričakujemo več nesreč – predvsem neizkušenih plezalcev in tistih, ki precenjujejo svoje sposobnosti.
V času, ko poslušate oddajo, je mraz že popustil in velika večina lednih slapov je do naslednje zmrzali vzela slovo. Do takrat bodo ledne plezalke in plezalci brusili dereze in cepine drugje in se ozirali v nebo, ali jim bo le naklonilo še kakšen dan ali dva užitkov na ledu. In ta bo enak za vse, pa če nosijo čevlje s petko, kot sogovornice v oddaji, ali tiste dolgočasnih barv, ki so narejeni za močnejši spol. ‘Konec koncev’, zaključi Marta Krejan, ‘še v nobeni trgovini nisem slišala, da bi prodajali moške in ženske dereze!’
V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.
Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.
Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.
V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.
Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«
Nedeljska reportaža predstavlja številne podrobnosti in zanimivosti o pomenu, izobešanju in izdelavi slovenskih državnih zastav.
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
Sprehod po Ljubljani ni nič posebnega in neobičajnega, boste rekli. Opazujemo dogajanje okoli sebe, občudujemo lepote in že s kotičkom očesa lahko zaznamo nevarnosti v okolju in se jim lahko uspešno izognemo. Po večini prostor dojemamo vizualno. Hoja po mestu pa postane izziv, če je človek slep, saj slepi in slabovidni prostor, ki nam je skupen, doživljajo drugače. Se videči zavedamo, kako pomembna je dostopnost prostora? Vemo, kaj pomeni talni taktilni vodilni sistem, ki izboljša gibanje ljudi z okvarami vida, s tem pa tudi njihovo samostojnost in kakovost življenja? Kakšne ovire na pot, ki naj bi bila varna, postavljajo neozaveščeni posamezniki in kako jih lahko ogrožajo v prometu? Petra Medved se je na sprehodu po prestolnici pridružila Timoteju Skledarju in Boštjanu Vogrinčiču, ki uporabljata belo palico.
Ste že slišali za Menišijo? To je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti. No, mi se bomo odpravili v enega izmed šestih krajev na tej planoti, v Selšček. Tu je bil rojen znameniti slikar Maksim Gaspari. V njegovi rojstni hiši so imeli vaško furmansko gostilno, v kateri so se ustavljali furmani, ki so vozili les iz hribovskih vasi. Ta živahni promet je spodbudil še prijatelja Gasparijevih, Šviglovega očeta, ki je v Selščku zgradil hišo in v njej odprl še eno gostilno, po domače Pri Markotovih, v kateri je ponujal tudi malice. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prav to danes popolnoma obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.
Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.
Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.
Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.
Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.
Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.
V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.
Vse večja urbanizacija že desetletja krči naravno okolje in tako zmanjšuje življenjski prostor za rastline in prosto živeče živali. Te so se najprej umaknile iz naselij, v zadnjem času pa so se vrnile v betonske džungle in ta trend se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Dandanes ni več čudno, da se na primestnih in mestnih zelenih površina pasejo srne, košute ali poljski zajci. Medvedi so redni gostje v vaseh na Notranjskem in Kočevskem. Ježi in kune se prosto podijo po mestnih ulicah, lisice pa oprezajo v bližini hiš in smetnjakov. Na mestnih stavbah gnezdijo galebi, vrnil se je sokol selec, da ne govorimo o sivih vranah, kavkah in drugih pticah. O vsem tem bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov