Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
Čeprav je sto metrov zelo nedvoumna in natančno določena dolžina, jo ljudje skozi očala prizadevanj, izkušenj in zgodb vseeno lahko dojemamo zelo različno. Nedeljska reportaža raziskuje, kako sto metrov dojemajo atleti, potapljači na vdih, višinski delavci, jamarji in smučarski skakalci.
Če nam počasi postaja jasno, kakšen bo svet brez zime, pa se še vedno sprašujemo, kakšen bo svet brez smučanja. Marko Radmilovič se v Nedeljski reportaži odpravlja tako na domače hribe kot čez zahodno mejo, da bi se prikopal do vsaj kakšnega odgovora, kako smučati v času brez zime. Čim širši pogled na tematiko, ki je tako zelo kompleksna in za nekatere gospodarske subjekte v naši državi tudi usodna, mu pomagata razkrivati dva legendarna evropska smučarja. Prvi je Tone Vogrinec, alfa in omega slovenskega smučarskega športa, pa tudi smučanja kot takega, drugi pa je dr. Sandro Lazzari, eden izmed ustanoviteljev in še vedno direktor največjega smučišča na svetu, ki leži v osrčju italijanskih Dolomitov.
Več kot trideset let ornitologi na slovenskem ozemlju pozimi preštevajo vodne ptice, od leta 1997 pa je ta popis del širše svetovne akcije popisovanja, v katero so vključene skoraj vse evropske države, pa tudi nekatere države drugih celin, na primer Afrike in Azije. To štetje usklajuje Wetlands International, svetovna organizacija za varstvo mokrišč. Na Slovenskem vsako zimo približno 250 ornitologov in prostovoljcev šteje vodne ptice na osmih krajih: od Mure, Drave, Savinje, zgornje in spodnje Save, Kolpe, Notranjske in Primorske do obalnih mokrišč. Štetje po navadi opravijo sredi januarja oziroma na konec tedna, ki je najbliže 15. januarju. Štetje je delno spremljal Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo. Na Cerkniškem jezeru so našteli približno 4 tisoč osebkov, na Dravi jih je bilo približno dvajset tisoč, na Kočevskem pa nekaj sto. Koliko ptic in koliko vrst jih je bilo med letošnjim štetjem, še ni znano, znano pa je, da je slovensko povprečje dobrih 50 tisoč osebkov 60-ih vrst. Na količino ptic vpliva predvsem vreme in koliko so vodne površine zamrznjene. Največ jih je bilo leta 2008, ko so jih našteli več kot 66 tisoč. Tudi letos bo gotovo največ rac mlakaric in labodov grbcev.
Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2018 praznovalo 70 let delovanja. Sicer pa je zgodovina lutkarstva pri nas zelo pestra. Med obema vojnama je v Sloveniji po češkem vzoru doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojno in »narodno prebudno« vlogo. Pomembni so predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so pozneje izšli prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana. V vojnem času, leta 1944, je sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič kot glavni pobudnik ustanovil Partizansko lutkovno gledališče. V povojnem času pa je Lutkovno gledališče začelo svoje delo leta 1948. V tem obdobju je nastalo veliko predstav, pravljic, spominov in skrivnosti, ki jih želijo deliti tudi s svojim občinstvom. Lutkovno gledališče je zato pripravilo strokovno vodene oglede po Lutkovnem muzeju in Lutkovnem gledališču v Ljubljani za družine. O tem, kako potekajo ogledi, pa boste več izvedeli v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenska manjšina, živeča v Porabju, je nekoliko umaknjena. Tako fizično kot tudi duhovno, saj nikoli zares ne pride v fokus zanimanja javnosti v matici. Skrivnosten svet slovenskih vasi ob Rabi sicer privablja umetnike in ljudi, ki cenijo naravo ter odmaknjenost, žal nekoliko manj tako madžarske kot tudi slovenske investitorje. Obstajajo pa ljudje, ki se za tiste ljudi in pokrajino brez rezerv razdajajo. Eden takih je Miki Roš. Slovenski pisatelj, igralec, esejist in novinar. Prav on je Marka Radmiloviča v Nedeljski reportaži peljal skozi nekaj najbolj izpostavljenih točk in problematik Porabja.
Lani je v okviru akcije Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna leta 2019 prejela priznanje za najboljšo tematsko pot v okviru akcije učna pot škrata Bisera na območju Vinske Gore pri Velenju. Pot je namenjena vsem generacijam, od vrtca do aktivnih upokojencev, in sodi med oblike zelenega trajnostnega turizma. Povezuje dve občini, mestno občino Velenje in občino Dobrna, in zajema številna področja: od biologije, zgodovine, geografije, kulturne in naravne dediščine do prehrane, kmetijstva, pohodništva, psihologije in sprostitve. Na poti spoznate značilnosti okolja, kot sta gozd in voda, in lastno bit. Morda boste po obhodu te poti na gozd gledali drugače. Spoznali boste, da vam lahko na svojevrsten način koristi. Tako so zapisali v brošuri, ki vodi obiskovalce po učni poti. Hoja po nezahtevni poti traja kakšno uro, skupaj z ogledi pa približno tri ure. Po njej se je mogoče odpraviti tudi samostojno, brez vodnika, saj so točke opremljene s tablami z videopredstavitvami. Učno pot škrata Bisera bomo spoznali ob poslušanju Nedeljske reportaže, njen avtor je Milan Trobič.
Bolj mimogrede kot ne smo izvedeli, da so libeliške kuharice znane in spoštovane daleč naokoli po vsej Dravski dolini. Rečeno je bilo, da so vse prireditve v tem kraju na meji z Avstrijo dobro obiskane, zato ker se končajo s poskušanjem dobrot iz libeliških kuhinj. Vse to je dobilo prvo nadgradnjo pred dvajsetimi leti, ko so v kraju pripravili kuharske delavnice, ki so sledile trem ciljem – osvežitvi spomina na tradicionalne jedi, ki so že zahajale v območje pozabe, prenos znanja in veščine kuhanja na mlajše gospodinje in oblikovanje zapisov, ki bodo trajno ohranili podobo tradicionalne libeliške kuhinje. Takrat so v župnišču obnovili črno kuhinjo, do danes pa so tudi nabrali in uvrstili v posebno zbirko skoraj sto predmetov, potrebnih za kuhanje – vse od kozic do lesenih žlic. Za osvežitev spomina in prenos znanja na mlajše so organizirali kuharske delavnice, za trajni spomin pa oblikovali knjigo Libeliška kuharica, ki so jo zaradi velikega povpraševanja trikrat ponatisnili. Po dvajsetih letih in zaradi nič manjšega interesa so te dni natisnili novo, ki je nadgradnja prejšnje. Že prireditev ob predstavitvi v libeliškem gasilskem domu je pokazala, za kako velik interes gre. Kakšna je libeliška tradicionalna kuhinja, je vprašanje, ki je na to prireditev pospremilo tudi Jurija Popova. Vse odgovore je strnil v Nedeljsko reportažo.
Polhov Gradec je od Ljubljane oddaljen dobrih 17 kilometrov in je središče Gradaške doline ter Polhograjskih dolomitov. Kraj se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino, ki jo lahko spoznate, če se odpravite na izlet v polhograjsko graščino. Njeni začetki segajo v 13. in 14. stoletje, ko je tam stala utrdba v obliki stolpa. V stoletjih so ob menjavi lastnikov grad večkrat prezidali. Pomemben pečat mu je dal v 17. stoletju plemič Mark Anton Kunstel plemeniti Baumgarten. Ta je prizidal baročno grajsko kapelo z bogatimi štukaturami, uredil grajski park, na dvorišču postavil razgledni stolp z uro, pred glavni vhod graščine pa Neptunov vodnjak, na katerem je v reliefu upodobljen grb gospodov Polhograjskih. V letih od 1808 do 1858 je graščino upravljal grof Rihard Ursini-Blagay, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem obdobju je postala središče naprednih razsvetljenskih idej. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V njej sta tudi Krajevni muzej in poročna dvorana. Obiskovalci si lahko privoščijo čaj z grofom Blagayem, v poletnih mesecih pa prebirajo knjige v Knjižnici pod krošnjami ali se udeležijo katerega izmed drugih kulturnih dogodkov. Mi bomo v Nedeljski reportaži šli na grofovsko čajanko. Avtor oddaje je Milan Trobič.
V decembrskem času, ko vsi iščemo, kupujemo in zavijamo darila, se Nedeljska reportaža razgleduje po protokolarnih obdarovanjih, obdarovalskem bontonu in zbirkah daril najvišjih državnih funkcionarjev – vse zato, da bi našla čim primernejše praznično darilo za predsednika Republike Slovenije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
"Ni čudno, da gre država k hudiču, če pa nas tako zelo zanima pekel!" Ta stavek je moto oddaje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič. Med jelenčki, palčki, snežinkami in seveda tremi velikimi šefi advente parade pravljičnih likov, je parkelj najbolj skrivnosten. Iz spremljevalca Miklavža je najprej potonil v obskurnost, da bi se zadnja leta v soju peklenskega ognja ponovno ne dvignil na veliko sceno. Več o "Genezi parklja" pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Ulice in trgi, trgovine in javne zgradbe pa tudi že nekateri domovi so v teh dneh dobili blesk, kakršnega lahko prinese samo december. Skupaj s tem bleskom pa se je svet okoli nas potopil v dobro znano in dolgo pričakovano zvočno podobo, ki nam jo bodo ves naslednji mesec podarjali radijske postaje, trgovinski centri, božični koncerti in zabave vseh vrst. Tokratno božično obarvano Nedeljsko reportažo je pripravil Ambrož Kvartič.
Naslov velja za obdobje po tolerančnem ediktu leta 1781. Z njim je cesar Jožef II. prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil svobodno in javno opravljanje bogoslužja luteranom, kalvincem in pravoslavcem. Na našem ozemlju sta bila prvo evangeličansko bogoslužje in prvi krst v Puconcih, tam je bila zgrajena tudi prva luteranska cerkev in ustanovljena prva protestantska občina. Zato je tam zibelka današnjega protestantizma na Slovenskem. Pred dvema letoma je minilo pol tisočletja od začetka reformacije in takrat je bila oblikovana tudi Evropska kulturna pot reformacije, ki poteka tudi skozi Puconce. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža se odpravlja na poznojesenski sprehod med grobovi in cipresami. Na pokopališča bo pogledala skozi oči grafičnih oblikovalcev in kamnosekov ter z njihovo pomočjo iskala odgovor na vprašanje: "Kako napisati nagrobnik?"
Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!" Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.
V Slovenski Bistrici se ponašajo z zanimivo in bogato kulturno dediščino, ki jo želijo predstaviti tudi širši javnosti. Med ta prizadevanja lahko uvrstimo prenovljeno Jernejevo romarsko pot, ki vodi mimo vseh bistriških sakralnih objektov. Začne se pri župnijski cerkvi sv. Jerneja, se nadaljuje do sv. Jožefa, po bližnjici čez Devino do sv. Marjete, do svetega Roka, mimo Anine kapele in mimo Marijine cerkve nazaj na izhodišče. Prvi pohod po omenjeni poti je bil že pred dvema letoma, letos pa so na poti postavili tudi informativne table. Jernejeva pot je nastala v okviru projekta Umetnost za turizem, ki ga je pripravil Umetnostnozgodovinski inštitut dr. Franceta Steleta ZRC SAZU v sklopu programske skupine Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru. Ta prenaša umetnostnozgodovinske vsebine kot podlago za razvoj trajnostnega turizma vzhodne Slovenije. Pri sofinanciranju sodelujejo še: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Evropski sklad za regionalni razvoj in v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru ga iz državnega proračuna sofinancira tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Projekt Jernejeva pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
O popotništvu je mogoče govoriti najbrž na prav toliko načinov, kolikor je potnikov in kolikor je razlogov ali motivov za popotništvo. Kategorizacija popotnikov po kakršnih koli merilih lahko pomaga k preglednosti, vendar le pomaga, saj je težko vsakega popotnika ohraniti v eni sami kategoriji. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bo govor o ženskih popotnicah, Slovenkah, popotnicah, ki potujejo nekonvencionalno, z beležko in kamero v roki. Spoznali bomo nekaj njihovih misli, spoznanj, dobili kakšen nasvet, skratka pobrskali po njihovih nahrbtnikih. Samo v tej napovedi je torej že pet kategorij. Teh pa je še več. Popotništvu se dogaja vse tisto, kar se dogaja vsemu na planetu Zemlja – s časom se spreminja in razvijajo se vedno nove in nove oblike. Ljudje danes ne potujejo, kot so potovali nekoč, njihovi razlogi za potovanje se množijo, za potovanja uporabljajo različna prevozna sredstva, izbirajo različne poti za isti cilj, nekateri pri tem vztrajajo v coni ugodja, drugi ne, vse redkejše so ženske, ki potujejo same. Popotnic, kot je bila najbolj znana slovenska popotnica Alma Karlin – letos mineva sto let od začetka njene poti okoli sveta – ni več. Bolj ko se poglabljamo v popotništvo samo, bolj spoznavamo, da je zgodba vsake popotnice in vsakega popotnika zgodba sama zase z vrsto zanimivosti in premislekov. Na popotovanje v Nedeljski reportaži vas vabi Jurij Popov.
Tu in tam se zgodi, da se ime in priimek čudovito, zabavno ali bizarno ujameta s tem, kar človek počne v življenju. Še več – naj gre za poklic, delovno mesto, konjička ali raziskovalni projekt – včasih se zdi, da se kdo preprosto ni mogel odločiti za drugačno pot, saj ga je nanjo usmerilo njegovo ime. Tokratna oddaja se čudi nad pojavom 'Nomen est omen' – 'Ime je znamenje'.
Do dneva, ko zaznamujemo dan generala Maistra, je še dober mesec. Toda v skladu z geslom našega programa "Vedno prvi" se bomo velikemu Slovencu poklonili že to nedeljo. Marko Radmilovič nam v Nedeljski reportaži prinaša pogled z Zavrha. Prav tisti pogled, ki je navdihnil Maistra kot pesnika pri ustvarjanju njegove najzrelejše poezije.
Pa začnimo našo zgodbo takole: Lužarjev ata – Janez Žnidaršič – je imel dva sinova, Ivana in Justina, ter hčerko Ano, domačo kmetijo pa je prevzel sin Justin. Nekdanji lastnik Janez je bil obenem tudi znan kontrabantar oziroma tihotapec, ki je tihotapili konje čez takratno jugoslovansko-italijansko mejo. Zbirališče konj je bilo prav v Lužarjevem hlevu, v katerem je danes galerija. In tu bi se vprašali, kje se je to dogajalo, kakšna galerija? Vse to je povezano z domačijo Žnidaršič iz vasi Podcerkev iz občine Loška dolina. Pa to ni navadna domačija, ampak je nekaj posebnega, postala je namreč kulturno središče na podeželju. To pa še zdaleč ni vse, domačija ponuja prenočišča, saj je urejena kot hostel, in tu si dobesedno podajajo kljuko najrazličnejši dogodki – od razstav, predavanj, delavnic do gledališča na prostem in še bi lahko naštevali. Leta 1996 je namreč domačijo in kmetijo prevzel invalid tetraplegik Benjamin Žnidaršič, ki se je kot pesnik, pisatelj, slikar in dolgoletni kulturni delavec pri Zvezi paraplegikov Slovenije leta 2009 odločil, da bo kmetijo preuredil v kulturno središče. In tako je nastal Zavod ARS Viva in znotraj tega hostel, ki ja namenjen vsem in je prvi namestitveni objekt v Sloveniji, ki je povsem prilagojen ljudem s posebnimi potrebami, invalidom na vozičkih. V Nedeljski reportaži bomo spoznali Zavod ARS Viva v Podcerkvi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov