Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
876 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rodik je pomemben in znan po svojih bogatih izročilih
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača–Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali »tržaški gospodi«, sami prenočevali na senikih.
Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Ta bo zagotovo edinstven v Evropi, saj gre za preplet izročil, ki so precej starejša od slovanskih in krščanskih. Podoben mitski park imajo v Moščenicah na Hrvaškem, kjer pa gre za klasičen park in predvsem za predstavitev slovanskih obredov in ostankov verovanj, kot je recimo verovanje v boga Peruna in podobno.
Rodik je zaradi svoje bogate arheološke preteklosti in folklore že pred stoletji pritegnil zanimanje arheologov in etnologov. Mitsko-folklorna pot v Rodiku popelje pohodnika mimo dvanajstih točk, ki večinoma ležijo na nekdanjih mejah rodiške srenjske posesti ali ob glavnih vaških poteh. Zaradi bogate mitske krajine je pot tako kot vas razdeljena na dva dela, brkinsko (zgornjo) in kraško (spodnjo) ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.)
Mitski park bo imel svoje središče v vaškem domu, kjer naj bi nastal Turistično informacijski center z muzejsko zbirko. Tu bi sodelovali tudi članice in člani Turističnega društva Rodik.
O starodavnem nastanku Rodika priča napisni kamen z latinskim besedilom razsodbe o spremembi poteka poti, ki je vodila prek posesti Gaja Lekanija Basa in jo je imela pravico uporabljati skupnost Rundiktov. Odkrit je bil v bližini Materije in je danes razstavljen v Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost v Trstu (Museo Civico di Storia ed Arte di Trieste). Pred nekaj leti so namestili v središču Rodika njegovo kopijo.
Središčna lika poti sta strašni lintvern, kačon, ki so ga vaščani skušali pomiriti s procesijami, da ne bi povzročal poplav v dolinah pod Čukom. Drugi tak lik pa je baba, kamniti osamelec, monolit, ki so ga žal pred leti razstrelili, vendar pa so ostanki te mogočne skale še ohranjeni na mestu, kjer je ta baba od vekomaj stala.
V Robidi, v bližini Tabora, naj bi na ruševinah srednjeveške utrdbe živela kača, po eni varianti lepa, velika in bela, po drugi velika in črna, po tretji pa kot zakleta grofična.
Ledina Kobilja glava predstavlja eno najbolj enigmatičnih mest na Rodiškem. Izročili o poimenovanju tega mesta sta vsaj dve. Prvo pravi, da naj bi na tem mestu volk raztrgal kobilo, od katere je ostala le njena lobanja. Po drugem izročilu naj bi tu stal kol s konjsko glavo, okrog katere naj bi plesale čarovnice. Ob prvi polni luni po Veliki noči naj bi tu čarovnice raztrgale vedamca, človeka z nadnaravnimi lastnostmi, kar spominja na grški mit o Penteju, ki ga menda raztrgajo v divjem plesu ( vir: Beguš Ines, Hrobat Virologet Katja, Pajenk Aleksander, 2015, Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2007-2013, Trst.).
Po izročilu naj bi bilo tu pokopališče ajdov, stara vas ali njihove njive. V tem kraju ob srenjski zemlji naj bi strašilo, zato so se ga domačini ponoči izogibali. Tu naj bi stala kovačija, v kateri naj bi kovač nudil popotnikom prenočišče. Če popotnik ni ustrezal dolžini postelje, ga je kovač "skrajšal" tako, da mu je odsekal ude in jih zakopal za kovačijo. Motiv spominja na grški mit o Prokrustovi postelji.
Na tromeji katastrskih občin Rodik, Artviže in Podgrad je Križen drev, imenovan tudi "konfin", mejnik. Velja za strašljiv kraj. Po eni pripovedi se je tu na dan pusta ob polnoči nekomu prikazal velik obešenec, ki je pred njim razpadel in se zopet sestavil v kosmato pošast. Po drugi pa naj bi na Križen drevu ležal zaklad pod kupom kamenja, ki ga varuje kača.
Izročila o ajdih z Ajdovščine nad Rodikom se razlikujejo od drugih po tem, da se z običajno podobo velikanov prepleta poseben antropološki opis. Bili naj bi manjše postave, temne polti, črnolasi, govorili naj bi svoj jezik. Bili naj bi dobri kovači in naj bi kradli poljske pridelke vaščanom spodaj, zaradi česar naj bi pogosto prihajalo do sporov.
Čuk ali "Gura", kot ga imenujejo domačini, naj bi bil po izročilu hrib poln vode. Na vrhu Čuka, v izviru oziroma kalu z imenom Jezero, naj bi prebival lintvern, kačon s petelinjo rožo na glavi in strupeno sapo, ki je imela moč nad vodo. Če so ga domačini razjezili, jih je kaznoval tako, da je nad njih poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore.
Domačini so v želji, da bi umirili nevarnega "vraga" vsak mesec organizirali procesije k Jezeru in ob križu pri njem prirejali maše. Do leta 1787 so priredili tudi do 21 procesij letno do Jezera, da bi pomirili strašnega kačona.
Rodiško ustno izročilo pozna dve vrsti povedk o babi, ene se jasno nanašajo na tako imenovano skalo v bližini prazgodovinskega gradišča Debela griža, druge na lik baba na splošno. V skali so Rodičani prepoznali Babo z "obliko riti, ženske in prsi". Po eni pripovedi naj bi otroci-velikani postavili svoji materi kip, po drugi naj bi šlo za žensko, ki je okamenela zaradi laži. Po pripovedi iz Rodiških pravc (pravljic, pripovedi) in zgodb naj bi "rodiška baba" tako kot druge babe vplivala na vremenske razmere.
Rodiška pečina je veliko brezno ob obzidju prazgodovinskega gradišča, kjer naj bilo izvedeno premirje med Napoleonom in avstrijskim prestolonaslednikom. Po drugi strani naj bi ga ustvaril Kristus v tekmovanju s sv. Petrom, tako kot Cikovo in Šlavrovo jamo.
V krajini Rodika se je vhod v drugi svet odpiral v Cikovi in Šlavrovi jami. Po izročilu naj bi v Cikovo jamo padel pastiček in se iz nje vrnil po več stoletjih, tako, da ni našel več svoje družine. Obiskovalci parka pa bodo lahko obiskali še vhode v dve jami, Fukovo in v Šlavrovo jamo.
Tu naj bi živel škrat ali zmaj, h kateremu naj bi se ženske zatekale s svojimi težavami. Če je bilo mogoče jim je škrat pomagal z nasvetom, v nasprotnem primeru pa jih je povabil k sebi v jamo in jih "ponesel v nebesa". Domačini se še danes spominjajo zadnje ženske, ki je v jami storila samomor.
Mejnik na ledini Pod lisično označuje stičišče ozemlje treh posesti Rodika, Dan in Kačič. Mimo naj bi čez prelaz Prelovec z velikim truščem in ognjem drvela šembilja- goreča kočija, ki jo je vodil hudič. O tem naj bi pričali sledovi kolesnic v skali Pod Lisično. Zraven so vidni stolčki z luknjo za rep od hudiča in malih hudičkov ob potoku Zdrava voda, kjer so se mali hudički "zamotili" in pomočili noge v potok.
Po ljudskem izročilu naj bi mimo Pod lisično potekala rimska cesta Lokev-Materija, kar so potrdile tudi arheološke raziskave. Pod lisično predstavlja poleg Križen dreva, Kobilje glave, Tabora, Mrzleka, Vrhul, Njivic, in Remeščice še eno mesto na rodiški srenjski meji, kjer se nahajajo prikazni iz onostranstva, zaradi česar so ta mesta v folklori prežeta s pridihom nevarnosti, skrivnostnosti.
V Občini Hrpelje-Kozina se zavedajo, da Mitski park ne bo prenesel množičnega turizma. Park bo namreč urejen tako, da ne bodo grobo posegali v naravo. Zato želijo pridobiti predvsem tiste obiskovalce, ki jih zanima nekornjena narava in bogata izročilna dediščina. Za ureditev parka, pohodnih poti, informacijskih točk, sprejemnega centra z manjšim muzejem, bo potrebnega kar nekja denarja. Zato so ta projekt vključili v meddržavni projekt Interreg, kjer sodelujejo skupaj s Hrvaško. Vključili pa so tudi druge deležnike, od Univerze na Primorskem, do Turističnega društva Rodik, ki so vpeti v nastajanje mitskega parka. Ob tem so kandidirali tudi za pridobitev Eu sredstev in če jim bo uspelo, bo Mitski park Rodik "polno" zaživel leta 2019. Če EU denarja ne bo, potem bo Občina Hrpelje-Kozina skušala projekt izpeljati sama.
O Rodiški Babi- 4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje.../174456907
V Nedeljski reportaži gremo danes po sledeh zgodbe, ki je v preteklih mesecih kar dobro razburkala del laične in precej večji del strokovne javnosti. Ob obnovi samostanskega kompleksa v Žičah so na novo ostrešili tudi ruševine cerkve sv. Janeza Krstnika. Samostanski kompleks je obiskal Marko Radmilovič.
Slovenske gorice niso samo največje slovensko gričevje, sestavljeno iz sedimentnih kamenin, ki niso nič drugega kot usedline že davno izginulega panonskega morja, ampak so tudi veliko več. Ta valovita pokrajina med avstrijsko in hrvaško mejo je omejena z rekama Muro in Dravo. Tu gojijo izvrstna vina, tu so gradovi, jezera, dobri ljudje in naravne znamenitosti, ki jim ni para. To so slatine, mineralni izviri in mofete, za katere najbrž še niste slišali. Mofeta je naravni izvir, ki se na površju vidi kot reža ali kroglasta odprtina v tleh, iz katere izhajajo plini, največkrat hladen in skorajda čist ogljikov dioksid. Navadno je ta suha oziroma je njena kotanja zapolnjena le z deževnico, in vodna gladina živahno brbota, ko plin prehaja iz vode v ozračje. V Sloveniji so mofete predvsem na območju Slovenskih goric, v vzhodnem, panonskem delu države. V svetu pogosto kažejo na aktivno ognjeniško delovanje, ki ga v Sloveniji ni več, zato so bolj posledica dobrih 30 kilometrov globokih prepustnih con, ki segajo v zemljino skorjo. Mofete, slatine in mineralni izvir bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Naslednje pol ure vas v Nedeljski reportaži vabimo, da se razgibate. Začeti dan z gibanjem pomeni, da dobro vplivate na svoje zdravje, razlagajo v Društvu Šola zdravja, v katerem organizirajo jutranjo telovadbo, imenovano 1000 gibov, že v 90 občinah po Sloveniji. Z vadbo skrbijo za ohranjanje in izboljšanje zdravja udeležencev, predvsem starejših. Njihovi udeleženci vadijo v skupinah vsako jutro in v vsakem vremenu, 30 minut. Jutranji telovadbi v ljubljanskem Tivoliju se je pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V tokratni Nedeljski reportaži vas bomo odpeljali na Gorenjsko, na kamniti vrh pod Stolom, ki ni zanimiv le za pohodnike, temveč tudi za ljubitelje zgodovine. Potovali torej ne bomo le po zemljevidu, temveč tudi v času in se preselili 1.500 let ali še več v preteklost. Vabljeni na Ajdno, pomembno arheološko najdišče v Sloveniji, ki leži nad Žirovnico na tisoč metrih nadmorske višine …
Nedeljska reportaža se bo tokrat vzpela k svetemu Miklavžu na Goro, na vzpetino nad Tuhinjsko dolino, ki je skriti biser za izletnike in ljubitelje kulturne dediščine. Sveti Miklavž skozi vse leto pripoveduje zgodbe, ki jih je skril v vsak kotiček svoje gore - naj gre za zidove protiturškega tabora, pisano poslikani cerkveni strop, etnološke zanimivosti stare mežnarske domačije ali pa za prečudovite razglede.
Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem. Poslušali bomo ponovitev oddaje.
Družina Pahernik in sonaravno gospodarjenje z gozdom v radeljski enoti Koroškega pokrajinskega muzeja Dobrih 500 hektarjev gozdov, ki so bili nekoč v lasti inženirja Franja Pahernika (1882–1976), pionirja sonaravnega gozdarstva na Slovenskem, danes občudujejo strokovnjaki od blizu in daleč. Njihovo povezanost z družino Pahernik bomo v tokratni Nedeljski reportaži spoznavali na terenu in v enoti Koroškega pokrajinskega muzeja v Radljah ob Dravi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se je tokrat ustavila v Podsmreki pri Velikih Laščah in obiskala staro, s slamo krito kaščo na domačiji, kjer se je rodil pisatelj, pesnik in dramatik Josip Stritar. Kašča danes še vedno služi svojemu osnovnemu namenu, z zbirko starega kmečkega orodja pa je tudi pomnik lokalne kulturne dediščine. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Sveta Trojica v Slovenskih goricah je celo med vsemi čudesi, polnimi v slovenskih krajih, poseben trg. Čudes se tam gori kar tre: od energijskega parka do Cankarjevega bivališča prek poti sv. Martina. Predvsem pa so ponosni na prekrasno romarsko cerkev sv. Trojice, ki je eden najlepših primerov baročne arhitekture v naših krajih. Daleč vidno svetišče se ponaša, kar je velika posebnost, kar s tremi zvoniki. In o teh zvonikih bo tekla beseda v Nedeljski reportaži, ki jo je z naslovom Zgodba o odsluženem zvoniku pripravil Marko Radmilovič.
Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.
Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov