Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolina tisočerih skrivnosti...
Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.
Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi "mali čudež", saj za ceste v manjših krajih vedno zmanjka denarja.
Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.
Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.
Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.
Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink. Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.
Čolnarjenje v Pajsarjevi jami, 1930.
Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.
Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja prezidana v današnjo podobo. Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali kritino in žlebove.
Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.
Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo. Hiša je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.
V Podlipi imajo gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.
Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.
Na gostinskem dvorišču si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.
Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto - v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal: " Mejimo na občino Logatec, Horjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt..."
Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska. Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m, nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.
Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih v Sloveniji. Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.
Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.
Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.
Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.
Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.
V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.
Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.
Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.
Leta 2012 so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.
Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira, na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.
873 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dolina tisočerih skrivnosti...
Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.
Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi "mali čudež", saj za ceste v manjših krajih vedno zmanjka denarja.
Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.
Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.
Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.
Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink. Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.
Čolnarjenje v Pajsarjevi jami, 1930.
Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.
Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja prezidana v današnjo podobo. Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali kritino in žlebove.
Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.
Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo. Hiša je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.
V Podlipi imajo gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.
Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.
Na gostinskem dvorišču si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.
Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto - v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal: " Mejimo na občino Logatec, Horjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt..."
Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska. Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m, nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.
Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih v Sloveniji. Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.
Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.
Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.
Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.
Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.
V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.
Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.
Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.
Leta 2012 so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.
Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira, na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja? V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
V poplavi digitalne zabave, ki je mnogokrat zgolj kratkočasni šum, vsaj v medijih ne smemo pozabiti na klasično umetnost. Na umetnost, ki še vedno prisega na trodimenzionalno, na pristna človeška čustva in ne nazadnje, ki še vedno časti in slavi umetnika. Ena teh umetnosti je lutkovna umetnost, ki se je skoraj v nespremenjeni obliki ohranila iz pradavnine. Lutke skozi čas niso zgubile niti delčka svoje privlačnosti, še več; zdi se, da so v boljši formi kot kadarkoli. Ne le umetnost kot taka, ne le obisk lutkovnih gledališč - lutkarstvo s seboj prinaša tudi mnoge spremljevalne dejavnosti, ki lutko vraščajo v, pa ne le otrokov, vsakdan. Ena teh spremljevalnih dejavnosti so lutkovni muzeji in tistega v Mariboru je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.
Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj je to »mofeta«? Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.
V Sloveniji imamo kar trinajst potujočih knjižnic, ena izmed njih je tudi ljubljanska. Ta deluje v prirejenem avtobusu, imenovanem bibliobus; z njim obiskuje urbane predele in podeželske kraje, v katerih ni v bližini stacionarnih knjižnic. Lani je ljubljanska potujoča knjižnica dobila nov bibliobus, letos pa praznuje že 50. obletnico delovanja. Na eno izmed poti se je za nedeljsko reportažo z bibilobusom zapeljala Tadeja Bizilj.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Narodni muzej Slovenije, kjer je na ogled interaktivna razstava z naslovom Nekoč je bil Gutenwerd. Na razstavi je približno 600 predmetov, ki pričajo o naselju trškega značaja, ki je poleg drugih ohranjenih in že izginulih naselji ob Krki, tam obstajalo več stoletji, razstava pa se osredotoča na obdobje med 12. in 15. stoletjem, do krvavih dogodkov, ko so med roparskimi pohodi kraj uničili osmanski Turki. Razstava pripoveduje predvsem o vsakdanjem življenju prebivalcev izginulega naselja na današnjem Šentjernejskem polju, njihovih dejavnostih, znanjih in veščinah, trdem življenju, pa tudi umetnosti, ki je velikokrat pomenila način sprostitve v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Raziskovalce so zanimali tudi urbanistični načrti, kako so bile speljane ceste, kje so stale hiše in kakšne so bile.
Iskanje formule za življenje in preživetje v vedno bolj kompleksni, tudi razslojeni družbi daje večkrat zanimive rezultate. Zavedanje o demografski ogroženosti večine razvitih držav je na površje prineslo mogoče rešitve problema v sodelovanju in vključevanju več generacij. Kajti sodobnost je prinesla dramatično razdružitev posameznih generacij, kar je bilo še pred desetletij nekaj povsem nepredstavljivega. Družine in člani širših skupnosti so živeli skupaj in nihče se ni spraševal ali dvomil v urejene in zacementirane odnose med generacijami. Najrazličnejše revolucije dvajsetega stoletja pa so posamezne generacije razdružile do te mere, da se danes organizacije in posamezniki trudijo člane posameznih generacij ponovno spraviti za isto mizo ali vsaj v isti prostor. Nedeljska reportaža govori o enem takšnih poizkusov. Marko Radmilovič je oddajo naslovil »Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak!«
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje, ki pa mora biti seveda varno. Čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, v katerih se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub sta v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je Špela Šebenik za lansko marčevsko oddajo Nedeljska reportaža odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame. To sezono so jo odprli prejšnji konec tedna, pripravljajo tudi drsališče.
Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Od leta 2008 v stavbi polhograjske graščine domuje Muzej pošte in telekomunikacij. Tam ga je po obnovi gradu uredil Tehniški muzej Slovenije. Ta z graščino tudi upravlja. Grad s svojo prostornostjo ponuja možnost dveh zbirk oziroma stalnih razstav – Zgodovina pošte in (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri. V Nedeljski reportaži se je po obeh stalnih razstavah Muzeja pošte in telekomunikacij sprehodil Aleš Ogrin.
Včasih so jo imenovali najdaljša noč v letu, a zadnja leta je postala najbolj množična in najbolj bučna. Silvestrovanja na prostem so silvestrsko obredje v marsičem postavila na glavo in z njimi je nekaj malega izgubil tudi najbolj slavnostni obrok leta: silvestrska večerja. Vsaj malo bomo pokukali v jedilnik in tradicije okoli tega znamenitega obroka, a v Nedeljski reportaži to storimo nekoliko drugače. Prepustili se bomo umetnosti in spominom profesionalnih gostincev, ki jim je bila silvestrska večerja nekoč največji poklicni izziv v vsem letu.
Letos mineva 800 let od prve postavitve živih jaslic – sv. Frančišek Asiški jih je postavil v votlino v italijanskem Grecciou, od takrat pa se je ta upodobitev Jezusovega rojstva razširila v vse dele sveta. Konec decembra lahko ponekod občudujemo žive jaslice, figuralne upodobitve Jezusovega rojstva pa krasijo številne trge, vasi, cerkve in domove. Da bi spoznali zgodovino jaslic, njihov pomen, raznolikost ter neizmerno ustvarjalnost, smo obiskali en muzej, dve cerkvi in se pogovarjali s tremi ljudmi, ki o jaslicah vedo res veliko. Vabljeni k poslušanju Nedeljske reportaže, v kateri bomo izvedeli, kako se jaslice pripravljajo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in kakšen zaklad jaslic z vsega sveta skriva Muzej jaslic Brezje.
Ljubljana je bila že od nekdaj znana kot bela, zelena, baročna, Plečnikova ali kot, recimo, mesto ob reki. V zadnjem času pa na primer poudarjajo, da je pravzaprav otok, obdan z vodnim tokom. Ena izmed oznak je tudi, da je Ljubljana mesto mostov. In eden najzanimivejših je zagotovo Zmajski ali – z malo manj znanim imenom – Jubilejni most. Ta most je imel med Plečnikovimi hudo konkurenco in je postavljen prav na rob območja, ki ga zajema zaščita Unescove svetovne dediščine. To območje sega od Špice do zapornic. Zmajski most tako sodi v najvišjo kategorijo svetovne, ne samo krajevne ali državne kulturne dediščine. Ob tem je zelo pomembna njegova simbolika, ki ga povezuje z ljubljanskim grbom. Ta je imel najprej v središču utrdbo, v baročnem obdobju pa je dobil tudi na stolpu sedečo kačo ali kuščarja, ki se je v stoletjih razvil v zmaja. Ta je skupaj s svojimi tovariši na Zmajskem mostu postal simbol mesta Ljubljana. O Zmajskem mostu, simboliki zmaja in mostu pa več v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov