Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cerkniško jezero je čudovit navdih za mnoge in naravna danost za druge; "jezeru je, jezera nej!" pa hudomušno pravijo domačini
Cerkniško jezero že stoletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobrem in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno nadgrajuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža.
Ustanovitelj Jezerskega hrama Vekoslav Kebe, ima vedno nove ideje in načrte.
Mag. Kristina Kebe je že od malih nog vpeta v delovanje Jezerskega hrama, in tako jo zanima tudi vse, kar je povezano s Cerkniškim jezerom.
Leopold Mišič upokojeni pedagog, učitelj telesne vzgoje, je organiziral obiske učencev v Jezerskem hramu.
Matevž Podjed direktor Notranjskega regijskega parka se zavzema za sodelovanje med vsemi deležniki, ki delujejo na območju Cerkniškega jezera.
V Jezerskem hramu v Dolenjem Jezeru pri Cerknici želijo, da bi postali kulturno-izobraževalno in doživljajsko središče. Vse pa se je začelo, ko se je Vekoslav Kebe pred desetletji začel ukvarjati s turizmom, želel je imeti lokal s prenočišči. Pa mu žilica ni dala miru in se je domislil, da bi postavil tudi maketo Cerkniškega jezera. Po prvih obiskovalcih je spoznal, da ljudje Cerkniško jezero zelo slabo poznajo. Zato je maketo dopolnil in ji dodal razlago pojavov.
Jezerski hram in njegova maketa je pomemben učni pripomoček, je prepričan upokojeni pedagog, učitelj telesne vzgoje Leopold Mišič, ki je udeležence šole v naravi, v centru CŠOD Rakov Škocjan, večkrat pripeljal na obisk, s kolesi.
Zelo zanimiva in pomembna je spominska razstava posvečena spominu na Pavla Kunaverja, izjemnega poznavalca, in ljubitelja naravnih lepot Notranjske, še posebno Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana.
Vekoslav je vsaki svoji vnukinji, Brini, Lini in Ajdi izdelal čoln z njihovimi imeni.
V Jezerskem hramu je poleg makete jezera zelo zanimiva etnološka zbirka z originalnimi predmeti, ki so jih jezerjani – prebivalci vasi ob jezeru – uporabljali za delo in tudi za zabavo.
Vekoslav Kebe je desetletje s fotografskim aparatom beležil spreminjanje podob Cerkniškega jezera, od jeseni do pomladi, in nastalo je na stotine fotografij. Izbor najlepših je vključil v multivizijsko predstavitev.
V Jezerskem hramu sodelujejo med drugimi ( opis vseh sodelujočih najdemo v Jezerskem hramu) tudi s Prirodoslovnim muzejem Slovenije, in nastal je zanimiv projekt spoznavanja ptic na Cerkniškem jezeru. Na posebnem panoju, kjer so fotografije ptic, opis in drugi podatki, lahko s pritiskom na gumb slišimo kako se določena ptica oglaša.
Osrednja točka ali srce zavarovanega območja Notranjskega regijskega parka je seveda prav Cerkniško jezero, kjer pa že nekaj časa brnijo gradbeni stroji.
874 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Cerkniško jezero je čudovit navdih za mnoge in naravna danost za druge; "jezeru je, jezera nej!" pa hudomušno pravijo domačini
Cerkniško jezero že stoletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobrem in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno nadgrajuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža.
Ustanovitelj Jezerskega hrama Vekoslav Kebe, ima vedno nove ideje in načrte.
Mag. Kristina Kebe je že od malih nog vpeta v delovanje Jezerskega hrama, in tako jo zanima tudi vse, kar je povezano s Cerkniškim jezerom.
Leopold Mišič upokojeni pedagog, učitelj telesne vzgoje, je organiziral obiske učencev v Jezerskem hramu.
Matevž Podjed direktor Notranjskega regijskega parka se zavzema za sodelovanje med vsemi deležniki, ki delujejo na območju Cerkniškega jezera.
V Jezerskem hramu v Dolenjem Jezeru pri Cerknici želijo, da bi postali kulturno-izobraževalno in doživljajsko središče. Vse pa se je začelo, ko se je Vekoslav Kebe pred desetletji začel ukvarjati s turizmom, želel je imeti lokal s prenočišči. Pa mu žilica ni dala miru in se je domislil, da bi postavil tudi maketo Cerkniškega jezera. Po prvih obiskovalcih je spoznal, da ljudje Cerkniško jezero zelo slabo poznajo. Zato je maketo dopolnil in ji dodal razlago pojavov.
Jezerski hram in njegova maketa je pomemben učni pripomoček, je prepričan upokojeni pedagog, učitelj telesne vzgoje Leopold Mišič, ki je udeležence šole v naravi, v centru CŠOD Rakov Škocjan, večkrat pripeljal na obisk, s kolesi.
Zelo zanimiva in pomembna je spominska razstava posvečena spominu na Pavla Kunaverja, izjemnega poznavalca, in ljubitelja naravnih lepot Notranjske, še posebno Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana.
Vekoslav je vsaki svoji vnukinji, Brini, Lini in Ajdi izdelal čoln z njihovimi imeni.
V Jezerskem hramu je poleg makete jezera zelo zanimiva etnološka zbirka z originalnimi predmeti, ki so jih jezerjani – prebivalci vasi ob jezeru – uporabljali za delo in tudi za zabavo.
Vekoslav Kebe je desetletje s fotografskim aparatom beležil spreminjanje podob Cerkniškega jezera, od jeseni do pomladi, in nastalo je na stotine fotografij. Izbor najlepših je vključil v multivizijsko predstavitev.
V Jezerskem hramu sodelujejo med drugimi ( opis vseh sodelujočih najdemo v Jezerskem hramu) tudi s Prirodoslovnim muzejem Slovenije, in nastal je zanimiv projekt spoznavanja ptic na Cerkniškem jezeru. Na posebnem panoju, kjer so fotografije ptic, opis in drugi podatki, lahko s pritiskom na gumb slišimo kako se določena ptica oglaša.
Osrednja točka ali srce zavarovanega območja Notranjskega regijskega parka je seveda prav Cerkniško jezero, kjer pa že nekaj časa brnijo gradbeni stroji.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Neveljaven email naslov