Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cerkniško jezero je čudovit navdih za mnoge in naravna danost za druge; "jezeru je, jezera nej!" pa hudomušno pravijo domačini
Cerkniško jezero že stoletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobrem in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno nadgrajuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža.
Ustanovitelj Jezerskega hrama Vekoslav Kebe, ima vedno nove ideje in načrte.
Mag. Kristina Kebe je že od malih nog vpeta v delovanje Jezerskega hrama, in tako jo zanima tudi vse, kar je povezano s Cerkniškim jezerom.
Leopold Mišič upokojeni pedagog, učitelj telesne vzgoje, je organiziral obiske učencev v Jezerskem hramu.
Matevž Podjed direktor Notranjskega regijskega parka se zavzema za sodelovanje med vsemi deležniki, ki delujejo na območju Cerkniškega jezera.
V Jezerskem hramu v Dolenjem Jezeru pri Cerknici želijo, da bi postali kulturno-izobraževalno in doživljajsko središče. Vse pa se je začelo, ko se je Vekoslav Kebe pred desetletji začel ukvarjati s turizmom, želel je imeti lokal s prenočišči. Pa mu žilica ni dala miru in se je domislil, da bi postavil tudi maketo Cerkniškega jezera. Po prvih obiskovalcih je spoznal, da ljudje Cerkniško jezero zelo slabo poznajo. Zato je maketo dopolnil in ji dodal razlago pojavov.
Jezerski hram in njegova maketa je pomemben učni pripomoček, je prepričan upokojeni pedagog, učitelj telesne vzgoje Leopold Mišič, ki je udeležence šole v naravi, v centru CŠOD Rakov Škocjan, večkrat pripeljal na obisk, s kolesi.
Zelo zanimiva in pomembna je spominska razstava posvečena spominu na Pavla Kunaverja, izjemnega poznavalca, in ljubitelja naravnih lepot Notranjske, še posebno Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana.
Vekoslav je vsaki svoji vnukinji, Brini, Lini in Ajdi izdelal čoln z njihovimi imeni.
V Jezerskem hramu je poleg makete jezera zelo zanimiva etnološka zbirka z originalnimi predmeti, ki so jih jezerjani – prebivalci vasi ob jezeru – uporabljali za delo in tudi za zabavo.
Vekoslav Kebe je desetletje s fotografskim aparatom beležil spreminjanje podob Cerkniškega jezera, od jeseni do pomladi, in nastalo je na stotine fotografij. Izbor najlepših je vključil v multivizijsko predstavitev.
V Jezerskem hramu sodelujejo med drugimi ( opis vseh sodelujočih najdemo v Jezerskem hramu) tudi s Prirodoslovnim muzejem Slovenije, in nastal je zanimiv projekt spoznavanja ptic na Cerkniškem jezeru. Na posebnem panoju, kjer so fotografije ptic, opis in drugi podatki, lahko s pritiskom na gumb slišimo kako se določena ptica oglaša.
Osrednja točka ali srce zavarovanega območja Notranjskega regijskega parka je seveda prav Cerkniško jezero, kjer pa že nekaj časa brnijo gradbeni stroji.
878 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Cerkniško jezero je čudovit navdih za mnoge in naravna danost za druge; "jezeru je, jezera nej!" pa hudomušno pravijo domačini
Cerkniško jezero že stoletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobrem in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno nadgrajuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža.
Ustanovitelj Jezerskega hrama Vekoslav Kebe, ima vedno nove ideje in načrte.
Mag. Kristina Kebe je že od malih nog vpeta v delovanje Jezerskega hrama, in tako jo zanima tudi vse, kar je povezano s Cerkniškim jezerom.
Leopold Mišič upokojeni pedagog, učitelj telesne vzgoje, je organiziral obiske učencev v Jezerskem hramu.
Matevž Podjed direktor Notranjskega regijskega parka se zavzema za sodelovanje med vsemi deležniki, ki delujejo na območju Cerkniškega jezera.
V Jezerskem hramu v Dolenjem Jezeru pri Cerknici želijo, da bi postali kulturno-izobraževalno in doživljajsko središče. Vse pa se je začelo, ko se je Vekoslav Kebe pred desetletji začel ukvarjati s turizmom, želel je imeti lokal s prenočišči. Pa mu žilica ni dala miru in se je domislil, da bi postavil tudi maketo Cerkniškega jezera. Po prvih obiskovalcih je spoznal, da ljudje Cerkniško jezero zelo slabo poznajo. Zato je maketo dopolnil in ji dodal razlago pojavov.
Jezerski hram in njegova maketa je pomemben učni pripomoček, je prepričan upokojeni pedagog, učitelj telesne vzgoje Leopold Mišič, ki je udeležence šole v naravi, v centru CŠOD Rakov Škocjan, večkrat pripeljal na obisk, s kolesi.
Zelo zanimiva in pomembna je spominska razstava posvečena spominu na Pavla Kunaverja, izjemnega poznavalca, in ljubitelja naravnih lepot Notranjske, še posebno Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana.
Vekoslav je vsaki svoji vnukinji, Brini, Lini in Ajdi izdelal čoln z njihovimi imeni.
V Jezerskem hramu je poleg makete jezera zelo zanimiva etnološka zbirka z originalnimi predmeti, ki so jih jezerjani – prebivalci vasi ob jezeru – uporabljali za delo in tudi za zabavo.
Vekoslav Kebe je desetletje s fotografskim aparatom beležil spreminjanje podob Cerkniškega jezera, od jeseni do pomladi, in nastalo je na stotine fotografij. Izbor najlepših je vključil v multivizijsko predstavitev.
V Jezerskem hramu sodelujejo med drugimi ( opis vseh sodelujočih najdemo v Jezerskem hramu) tudi s Prirodoslovnim muzejem Slovenije, in nastal je zanimiv projekt spoznavanja ptic na Cerkniškem jezeru. Na posebnem panoju, kjer so fotografije ptic, opis in drugi podatki, lahko s pritiskom na gumb slišimo kako se določena ptica oglaša.
Osrednja točka ali srce zavarovanega območja Notranjskega regijskega parka je seveda prav Cerkniško jezero, kjer pa že nekaj časa brnijo gradbeni stroji.
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec-Rovte-Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre. Pri arheoloških izkopavanjih sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč in kamnitih orodij. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi so namenjene plezalcem. Matjaževe kamre bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Zaspanost štajerskega podeželja, sta pred letom obudila dva navdušenca nad starinami. Vmes je vskočil še propadajoči baročni dvorec in rodila se je "dobra praksa" - kot se reče. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Grofičino popoldne!"
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Bogastvo vodnih virov je za številne nekaj samoumevnega, nekateri pa imajo še vedno zelo omejen dostop do zdrave pitne vode. Tudi v naši državi, čeprav slovi kot zelena oaza Evrope, ki ji vode ne manjka. Posebna zgodba pa so izviri mineralnih voda, slatin in podobnih, ki jih na tako rekoč vseh območjih države najdemo kar lepo število. Nekaj teh izvirov ima zaradi stoletnega zdravstvenega in ekonomskega izkoriščanja svetovni sloves, spet drugi pa so med širšo javnostjo bolj malo znani. Mednje sodi tudi izvir Kisle vode. Ta leži na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralnih voda. Kisla ali Železna voda izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje oziroma nad Logarsko dolino. Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira. Izvir Kisle vode bomo spoznali ob poslušanju današnje nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Danes so čevlji z visoko peto simbol ženskega spola, medtem ko pogled v zgodovino razkriva, da so pete svoje mesto sprva našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti, v 17. stoletju, so jih, zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev, nosili moški. Kasneje je višina pet skupaj z dolžino konice čevlja nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost. Če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. Nedeljsko reportažo o čevljih s peto je pripravila Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko so se zime še vlekle v poletje, se je v naših Alpah odvil dogodek, ki mu ni para v naši smučarski zgodovini. Elitna planinska enota ameriške vojske, je na pogorju Mangarta tik po koncu velike svetovne morije organizirala smučarsko tekmo. Junija 1945 ko meja z Italijo še ni bila natančno določena, so se v slovenski Alpah mudili pripadniki 10 gorske divizije ameriške vojske in poskrbeli za prvi nastop ameriških smučarjev na Evropskih tleh po zimski olimpijadi iz leta 1936, ki je bila v nemškem Garmischu. Več o tem in o razstavi, ki so je na to temo pripravil Slovenski smučarski muzej v Tržiču pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Približno dve tretjini tokratne Nedeljske reportaže je nastalo visoko nad tlemi – v toplozračnem balonu nekje med Rušami v Dravski dolini, Mariborom in Marjeto na Dravskem polju. Bili smo na balonarskem prazniku v Rušah, kjer so gostili skorajda vse, kar na ta način leti na slovenskem nebu. Z mikrofonom – in vsaj na začetku z malim cmokom v grlu – se je v nebo podal Stane Kocutar.
Je sokolarjenje sport ali ljubiteljsko gojenje ptic? Kaksna je tradicija sokolarjenja na slovenskem, kaksne lastnosti ima ta ptica, kako je z vracanjem teh ptic v naravo- vse to bomo izvedeli v Nedeljski reportazi s Petro Medved, ki je obiskala dva slovenska sokolarja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Na pragu Logarske doline se v slikovitem naravnem okolju skriva tematski park Fidov gaj - Dediščina ljudske modrosti. Fidov gaj predstavlja izjemno zapuščino solčavskega zdravilca Vida Strgarja - Fide in nas hkrati seznanja z življenjem in delom naših preprostih in marljivih prednikov, ki so znali živeti v spoštljivem sobivanju z naravo." Tako so zapisali na spletnih straneh gostišča Firšt, kjer so uredili omenjeni etnološki park. Poleg tega imajo v svojih prostorih manjši muzej, kjer sta urejeni stalni razstavi: Potočka zijalka - zatočišče ledenodobnega človeka na Olševi ter Zdravje bolnikov - ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, kjer lahko spoznamo ljudskega učenjaka, zdravilca in čudodelca Vida Strgarja - Fido. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo časa čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in preko vseh ovir, ki se vedno znova pojavljajo in to regijo silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred nekaj desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. V nedeljski reportaži se je Jure K. Čokl podal po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno bolj pomembna tržna niša in Koroško poleg športnikov in lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
V iskanju dediščine na slovenskem, se raziskovalci ustavijo ali na snovni, redkeje na nesnovni dediščini. Nikomur do sedaj pa še ni padlo na pamet, da bi zvok proglasil za dediščino. Vse do trenutka, ko sta v staro gotsko pletersko cerkev vstopila Janez in Danilo.
V povprečju vsakdo izmed nas na leto zavrže 5 kg še uporabnih izdelkov. Inovativna poslovna ideja o ustanovitvi Centra ponovne uporabe je bila odgovor na globalni trend nenehnega nadomeščanja starih, še vedno uporabnih izdelkov, z novimi. Center ponovne uporabe deluje v sistemu krožnega gospodarstva in prispeva k varčevanju virov, surovin in omogoča pripravo na ponovno uporabo zavrženih, a še vedno uporabnih izdelkov, ki bi sicer postali odpadek. V Sloveniji deluje že devet takšnih centrov, v nedeljski reportaži pa bomo obiskali prvi in najstarejši center pri nas, ki deluje v Rogaški Slatini. V centru pravijo, da izvajajo tako imenovani upcycling in izdelke preoblikujejo v nove unikatne mojstrovine. Center pa je tudi dober primer socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Neveljaven email naslov