Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem
Med Grosupljem in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.
Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.
Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.
V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi Taborska jama. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan protiturški Tabor nad Cerovim. Svoje ime- Županova, je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.
Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana.
Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s Postojnsko jamo. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju Kraljevine SHS, Postojnska jama in Škocjanske jame pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal Damjan Viršek, predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.
Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij. Opisoval jo je tudi J. V. Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.
Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami Lučka Jere. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.
Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.
Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.
V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami. Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.
Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.
Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.
Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz Jamarskega kluba Novo mesto. Na spletni strani društva so zapisali:
Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013
Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.
Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.
Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.
Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.
Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.
Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot Po sledeh vodomca. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.
Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.
Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- Kekčeve ukane, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.
V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!
Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama
878 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem
Med Grosupljem in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.
Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.
Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.
V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi Taborska jama. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan protiturški Tabor nad Cerovim. Svoje ime- Županova, je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.
Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana.
Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s Postojnsko jamo. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju Kraljevine SHS, Postojnska jama in Škocjanske jame pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal Damjan Viršek, predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.
Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij. Opisoval jo je tudi J. V. Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.
Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami Lučka Jere. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.
Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.
Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.
V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami. Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.
Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.
Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.
Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz Jamarskega kluba Novo mesto. Na spletni strani društva so zapisali:
Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013
Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.
Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.
Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.
Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.
Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.
Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot Po sledeh vodomca. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.
Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.
Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- Kekčeve ukane, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.
V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!
Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama
Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost prinesla v naše kraje, je dolga in pisana, pa tudi dobro dokumentirana in naši raziskovalci so jo objavljali. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najznamenitejše ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa ? pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda pa tudi številne druge popotnike sta v Sloveniji prejšnjih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega in še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.
Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.
Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?
Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.
Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.
Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.
Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.
V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.
Neveljaven email naslov