Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
878 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.
Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.
Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine znova obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se sprehaja po prostorih in okolici dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Pred stotimi leti je bil ta skriti biser stavbne dediščine dom šoštanjskih industrialcev, družine Vošnjak; pred petdesetimi oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik; danes pa se z dogodki in razstavami ter ob pomoči lokalne skupnosti spet prebuja. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v vasi Cerovo, ki leži v občini Grosuplje, blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami in tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Pot, vodomčev gaj in druge zanimivosti bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.
Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov