Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.
O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.
Fotografiji: V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje
Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.
Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ljubljanska vrata
Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.
Savinjska vrata
Gledališki stolp
Vodni stolp
Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.
Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.
878 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.
O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.
Fotografiji: V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje
Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.
Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ljubljanska vrata
Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.
Savinjska vrata
Gledališki stolp
Vodni stolp
Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.
Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.
Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.
Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.
Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine znova obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se sprehaja po prostorih in okolici dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Pred stotimi leti je bil ta skriti biser stavbne dediščine dom šoštanjskih industrialcev, družine Vošnjak; pred petdesetimi oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik; danes pa se z dogodki in razstavami ter ob pomoči lokalne skupnosti spet prebuja. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v vasi Cerovo, ki leži v občini Grosuplje, blizu Turjaka. Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti Vodomčevim gajem. Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice. Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame. Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo. Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo. Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami in tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem. Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, je ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave. Pot, vodomčev gaj in druge zanimivosti bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.
Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov