Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Turistična zveza Slovenije sicer skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja.
Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.
Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.
Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.
https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/
Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.
Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.
Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.
Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.
Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.
Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.
Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.
Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske, socialne in ekonomske vidike poti.
877 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Turistična zveza Slovenije sicer skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja.
Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.
Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.
Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.
https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/
Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.
Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.
Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.
Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.
Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.
Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.
Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.
Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske, socialne in ekonomske vidike poti.
Josip Primožič Tošo se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Bil je vrhunski telovadec z najvišjimi odličji s svetovnih tekmovanj, udeleženec olimpijskih iger 1924 v Parizu, dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Leta 1930 je v Luksemburgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luksemburgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je na bradlji in ekipno v mešanih vajah osvojil bronasti kolajni. To pa še ni vse. Bil je tudi odličen slikar, gledališki scenarist – osebnost, ki si zasluži pomnik. Pot do njega pa bomo spoznali v tokratni Nedeljski reportaži.
Odkrivanje podzemnega sveta je sicer delo jamarjev in speleologov, a v tokratni Nedeljski reportaži se bomo imeli priložnost tudi mi spustiti v brezno in občudovati podzemne kraške pojave. Pri tem ne bo šlo brez vrvi, oponk in plezalnih prijemov, saj je dostop do kraške jame, ki jo v katastru kraških jam Slovenije najdemo pod katastrsko številko 3893, dokaj težak. Podoživite spust v jamsko brezno v oddaji Nedeljska reportaža.
Sopota je reka, bolje rečeno, rečica, ki se v Radečah z desne strani izlije v reko Savo na nadmorski višini 200 m. Njena dolina in s tem seveda tudi večji del njenega toka potekata v smeri od zahoda proti vzhodu. Izvir leži v gozdu med vasjo Velika Preska in zaselkom Borovak na 760 m nadmorske višine in ima tri pritoke. Do izliva pa Sopota opravi skoraj 21 km dolgo pot. Veliko večino te poti teče skozi gozd, nekaj po kmetijskih površinah ter na koncu skozi strnjeno urbano okolje. Ta rečica je redek primer sonaravne rabe tekočih voda, ki je bil na Sopoti živ še po drugi svetovni vojni, ko je na njej delovalo vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn. To zanimivo dolino bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
V Sloveniji nam je uspelo ohraniti nekaj lepih šolskih poslopij. Sploh gimnazijske stavbe so pogosto okras svojih lokalnih okolij in eno najlepših takšnih poslopij stoji v Mariboru. Prva gimnazija Maribor ni le pomembna za zgodovino šolstva v mestu, temveč je tudi pomemben arhitektonski spomenik. A oddaja Nedeljska reportaža govori o enem samem detajlu na veličastni fasadi te stavbe. Govori o uri. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.
Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, v kateri opažamo tudi vulkansko dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred 3 milijoni let bruhal zadnji ognjenik na Slovenskem. Njegovo žrelo je imelo premer približno 1 kilometer. Danes na delu tega vulkanskega žrela leži Doživljajski park Vulkanija. Smrekovec pa je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zaporedoma izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik ognjenik in njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovec bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Javnost so nedavni ekscesi s pojavom neonacizma precej vznemirili. Precej mirni pa so ostali danes seniorji, ki so vso reč enkrat že doživeli. Med strahom pred kovidom so lahko le nemočno zavzdihnili: »Adolf? Pa menda ja ne že spet…!«
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.
Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč pa tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je recimo Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.
Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev. V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.
Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.
Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.
Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.
Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.
Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Neveljaven email naslov