Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Morten Traavik

30.07.2017


Morten Traavik: "Smučarski skoki bi mogoče lahko bili norveška in slovenska verzija kamikazov ali džihada."

Morten Traavik je eden redkih zahodnjakov, ki mu vrata v Severno Korejo niso zaprta.

Deluje v mednarodnem prostoru in svoje zamisli uresničuje z različnimi umetniškimi žanri. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severnokorejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, ki pa je pravzaprav zaznamovala že njegovo odraščanje na Norveškem.

INTERVJU:

Kje in kdaj ste prvič naleteli na Laibach?

Tam nekje pri 17-ih letih smo šli na zahodu Norveške v kraju, v katerem sem odraščal, s prijatelji v lokalni bar. Tam je bil jukebox z videospoti. Opazili smo, da si lahko izberemo videospot Sympathy for the devil skupine Laibach. Še najbolj podoben je bil grozljivki iz vzhodne Evrope, z vso ikonografijo, da ne omenjam glasbe, ki je bila nekaj posebnega, saj česa takšnega še nismo slišali.

V naslednjih letih je skupina Laibach zelo vplivala name.

Pa samo z glasbo?

In ne samo z glasbo, kar se mi zdi pomembno. Skupina Laibach je bila vedno več kot pa glasbena skupina. Glasba je samo eno izmed komunikacijskih orodij, ki jih uporabljajo. Dokaz tega je tudi to, da se po njih niso zgledovali samo glasbeniki, ampak tudi vizualni umetniki, režiserji, filozofi in številni drugi. Kar je močan dokaz o njihovi ustvarjalni moči.

Kako so se potem vaše poti križale?

To je bilo kar nekaj let pozneje. Vsaj 25 let pozneje. Skupina je v bistvu navezala stik z mano prek francoskega vizualnega umetnika Valnoirja, ki je že sodeloval z njimi.  Ta jim je pokazal videospot, ki sem ga režiral za neko norveško skupino. Bil jim je všeč in tako so me povabili, da bi prevzel režijo pri nekaterih videih za njihov nov album Spectre, ki je ponazarjal njihovo vrnitev. To je bilo leta 2014. Vse skupaj je zelo dobro izpadlo, zato smo si želeli še bolj sodelovati v prihodnosti. In ker sem takrat že imel vzpostavljene zveze s Severno Korejo, saj sem kar nekaj let sodeloval pri umetniških izmenjavah in projektih v Severni Koreji, je bilo takrat povsem očitno - morda ne za vse, vsekakor pa zame in skupino Laibach -, da bomo vsaj poskušali posredovati pri vzpostavitvi stika med zasedbo in Severno Korejo.    

Slavoj Žižek je rekel, da je bil koncert Laibach ena najbolj fascinantnih, kulturnih, ideoloških in političnih dogodkov v 21. stoletju.  Kaj si mislite o tem?

Strinjam se, seveda. Če je to izrekel Slavoj Žižek, je že res in smiselno.

Dejali ste, da sta Severna Koreja in Laibach narobe razumljena na Zahodu. Ste se kdaj bali, da vas bodo narobe razumeli?

Ves čas me narobe razumejo. Ampak po drugi strani bi lahko rekli, da nekaj takega kot “biti narobe razumljen” ne obstaja, kadar govorimo o umetnosti. Vsaj kakor jaz to vidim. Kot umetnik, kot inženir človeških duš, kakor pravi, moraš biti ves čas pripravljen na to, da boš razumljen na več različnih načinov. Umetniki, ki pravijo, da so narobe razumljeni, po mojem mnenju narobe razumejo same sebe. Ker kaj je umetnost v resnici? Prava umetnost je lahko in tudi mora biti razumljena na več načinov, v istem trenutku.    

Ko pa sem rekel, da sta tako zasedba Laibach kot Severna Koreja narobe razumljeni, sem mislil, in točno ta argument sem tudi uporabil, da so Severni Korejci pustili skupini igrati, moral sem namreč poiskati skupne značilnosti, ki bi jih Severni Korejci razumeli. In potem lahko povem, da je bila skupina Laibach obtožena spogledovanja z nacizmom in fašizmom, kar je očiten nesporazum. In prav tako so Severno Korejo večkrat postavili ob bok Hitlerjevi Nemčiji, označevali so jo še precej slabše. Tako je bilo za Severne Korejce precej očitno, če ljudje pravijo, da so člani skupine Laibach privrženci fašistov, je to povsem enako, kot če njih primerjajo s Hitlerjevo Nemčijo.

Kakšen je vaš odnos z Laibach. Ste že del njih?

Vsi smo del zasedbe Laibach. Sicer pa morate o tem vprašati njih. Vsekakor zelo tesno sodelujemo, sploh pri predstavitvi filma, imajo tudi koncerte v določenih državah, v katerih se predvaja film. Lahko bi rekli, da sem zdaj nekakšen minister za propagando. Ampak saj veste, kako je v diktaturah. Zelo tvegano. Kot ministra te lahko vsak čas zamenjajo.  

O projektu ste posneli dokumentarec Dan osvoboditve. Ste že prej vedeli, da ga boste naredili?

Takoj ko smo izvedeli, da je odprava potrjena, smo vedeli, da jo bo treba nekako zaznamovati za naslednje generacije.

V dokumentarnem filmu je koncerta pravzaprav zelo malo. Dobil sem občutek, da koncert niti ni bil glavna stvar celotnega projekta. Kaj je torej bila ključna ideja vsega skupaj?

Odločali smo se, ali naj na koncu naredimo koncertni video ali film o pripravah in odpravi v Severno Korejo. Nekaj vmes ne bi imelo smisla. Zato smo se odločili, da naredimo nekaj več. Kot je tudi zasedba veliko več kot glasbena skupina, je bil tudi ta koncert več kot samo koncert. Zaradi konteksta in vseh okoliščin ter dejstva, da se je koncert sploh lahko zgodil. Ne glede na to, bil je dober laibachovski koncert, vendar nič glasbeno posebnega. Prostor, na katerem se je zgodil, je koncert naredil poseben. Zato smo se tudi v filmu bolj osredotočili na prostor kot pa na koncert. Je pa celoten koncert, ki ga je posnela severnokorejska televizija, dostopen na spletni strani filma liberationday.film.

Ivan Novak je v dokumentarcu dejal, da je bil to majhen korak za Laibach in velik za človeštvo. Kako velik je res bil korak za človeštvo in kako velik za Mortena Traavika?

Odgovoriti moram s citatom. Kitajski premier Zhou Enlai v zgodnjih sedemdesetih je na novinarsko vprašanje, kakšen je bil po njegovem mnenju učinek francoske revolucije, odgovoril: "Mislim, da je za ta odgovor še prezgodaj." In prav takšen je moj odgovor na vaše vprašanje, kako velik korak je bil ta koncert. Ker prvi učinki koncerta so se pokazali v tem, da je veliko ljudi izvedelo za to, vse skupaj ne bo povzročilo padca severnokorejskega sistema, tudi ne bo povzročilo nobene revolucije, ampak je pa zagotovo posejano neko seme. In da nadaljujem to analogijo, določena zemlja je pokvarjena, na določeni pa lahko seme uspe. In nič več in nič manj.

Zame je bil zagotovo velik korak, predvsem za zadovoljitev mojega ega. Vendar to ni tako pomembno pri tem projektu. Najpomembneje pri vsem skupaj je bilo to, da smo vsi v odpravi čutili, da smo v tem skupaj in da smo v ekstremnih razmerah ustvarili nekaj skupaj. In ta občutek pripadanja nečemu večjemu kot samemu sebi se mi zdi, da je zelo globoka človeška potreba in nekaj, kar je zelo pomembno na obeh straneh - tako pri skupini Laibach kot pri Severni Koreji.

Kaj je bolj grozno, živeti v tako izolirani državi ali prebegniti in ugotoviti, kje si sploh živel?

Težko odgovorim, saj v takšnem položaju še nisem bil.

Na spletu ves čas krožijo različni posnetki pričanj tistih, ki so pobegnili iz Severne Koreje. Pred kratkim je "zablestela" Jeonmi Park, če se spomnite ...

Seveda se spomnim. Ampak to je spet tipičen primer, kako izkoriščajo pripoved. Ker Jeonmi Park, tako kot nekaj drugih "znanih" prebežnikov, skoraj zagotovo veliko pretirava. Kar je velika škoda, ker je veliko zgodb drugih severnokorejskih prebežnikov, ki so doživeli veliko hudega. Ne dvomim in ne pravim tega, da Severna Koreja ni represivna država, vendar ljudje, kot je Jeonmi Park, delajo medvedjo uslugo tistim, za katere menijo, da jih zastopa. Če se samo malo bolj potrudite in raziščete, je precej lahko ugotoviti velike pomanjkljivosti in neskladnosti v njeni zgodbi.

Ne mislim, da je tako zelo grozno. Je zelo težko iti iz enega sistema v drugega. Ampak pri devetih od desetih primerov ni tako, kot bi prišli iz pekla v nebesa. Ali nasprotno. Ampak je tako, kot bi prišli iz enega odurnega kraja v malo boljši kraj.   

Vemo, da je večina severnokorejskih prebežnikov, ki navadno končajo v Južni Koreji, zelo slabo integriranih. Preprosto niso dovolj opremljeni in pripravljeni na to kaotično, individualistično, z možnostjo svobodne izbire kulturo.  

Ste se kdaj bali severnokorejskih oblasti?

Včasih sem se zbal samo za severnokorejske prijatelje, s katerimi sodelujem. Tam je tako, da bi Američana, če bi storil kaj neumnega, lahko uporabili kot kakšnega talca. Če pa nisi Američan in če res ne narediš kaj zelo nespametnega, na primer da pokažeš golo zadnjico kipu velikega vodje, se ti načeloma ne sme zgoditi nič tragičnega. Kvečjemu te bodo pospremili v hotelsko sobo in poslali s prvim možnim letom iz države.

Ampak v vsej tej moji zgodbi so največji heroji moji severnokorejski prijatelji, lahko pa bi jim rekel kar bratje, ker smo res veliko doživeli skupaj. Oni namreč tvegajo veliko več kot pa slabo podobo na Twitterju.

Slovensko občinstvo vas najbolje pozna po tem, da ste peljali Laibach v Severno Korejo, svet pa vas je spoznal že prej. Eden vaših najbolj kontroverznih projektov sta bili lepotni tekmovanji za miss zemeljskih min v Angoli in Kambodži. Lahko kaj več poveste o teh projektih?

Miss zemeljskih min je bilo lepotno tekmovanje za ženske, ki so utrpele poškodbe zemeljskih min. Najprej sem ti organiziral v Angoli leta 2008, naslednje leto pa v Kambodži, v jugovzhodni Aziji. Mislim, da ime tekmovanja Miss zemeljskih min pove vse. Pri obeh projektih se mi zdita zanimivi dve dejstvi: navdušenje teh prizadetih žensk, da lahko tudi one pokažejo, da so lepe, in pa podpora javnosti tema projektoma v teh državah. Največ kritik so izrekli ljudje zahodnih držav, ki so bili zaradi teh žensk moralno ponižani. Seveda, ker je lahko soditi, ne da bi vedeli, kako se počutijo. In to se mi zdi zelo zanimivo. To je še en primer projekta, pri katerem se na koncu zgodi nekaj, česar nisi ravno pričakoval, in tako končni izdelek dobi neko drugo dimenzijo celotnega dela. Nikoli nisem pričakoval, da bo tako veliko humanitarnih organizacij in zahodnih feministk tako jeznih zaradi tega projekta, medtem ko so bile tekmovalke tako vesele. In to je nekaj, kar veliko pove o odnosu razvitega sveta do tistega še v razvoju. Tudi takrat, ko hočemo pomagati oziroma ko smo pokroviteljski. In če omenim pokroviteljski odnos, sem ga celo pričakoval, ampak ko ga doživiš, ti je zelo jasno.

Nekje ste dejali, da umetnosti ni treba biti moralna. Kakšna pa potem mora biti? Kaj mora biti moralno? Umetnik?

Umetnosti ni treba biti nikakršna. Po mojem mnenju bi morala biti moralna, a vendar je to vprašanje mojih lastnih prepričanj. Mislim, da umetnost mora predvsem nekaj izzivati in tvegati. Zagotovo mora tvegati tvoje dobro ime, mogoče ne življenja, nikakor pa ne sme tvegati življenja nekoga drugega. Če že mora tvegati katero koli življenje, bi moralo biti tvoje. Moraš pa zagotovo vzeti nekaj v zakup, če se hočeš ukvarjati z umetnostjo, ki posega v politiko ali težave družbe. Na svetu je veliko odlične umetnosti, ki nima nobene politične vsebine. Mislim, da je vprašanje, kakšna mora umetnost biti, zelo široko. Mislim, da mora biti umetnost radovedna, postavljati mora vprašanja in biti igriva.

Kakšen mora biti umetnik?

Moram reči, da se izogibam izrazu umetnik, ker je že zelo zlorabljen. In če hočeš, da te ljudje jemljejo resno, tako kot si nekateri želimo, je to, da te nekdo označi za umetnika, podobno, kot če bi te označil za otroka ali malo zaostalega. Norveški pesnik iz mojega kraja je nekoč slavnostno rekel, da je bila največja tragedija ta, da so mu podelili pomembno pesniško nagrado pri zelo mladih letih, ker ga po tem nihče več ni resno jemal. Potem ko te nekdo označi za umetnika, se znajdeš v neki zaprtosti. Zanimivo je, da se največ mojih projektov v medijih znajde med informativnimi novicami ali novicami iz sveta namesto v kulturnem delu. In to me zelo veseli, saj to kaže na to, da me ne obravnavajo samo kot nekega ljubkega ekscentričnega zabavnega umetnika.

Vaš način dela se imenuje hiperteater. Ga lahko opišete podrobneje?

Lahko poskusim. V bistvu je način režiranja in upravljanja resničnosti, ki razkriva teatralnost vsakdanjega življenja, javnega življenja, političnega življenja. Saj veste, koliko nekih ritualov imamo in jih izvajamo ves čas, včasih ne da bi se jih zavedeli. In to impliciram in potenciram kot performativno strukturo. Hiper izhaja iz besed “nekaj več”, torej pomeni hiperteater “več kot teater”.  Tako kot lahko tudi zasedbo Laibach označimo kot “hiperskupino”.

V nekaj svojih projektov ste vključili tudi svojo družino. Videl sem jo v dokumentarcu o Severni Koreji. Zanima me, kako razumete zasebnost?

Zasebnost je možnost. Lahko jo izberete. Mislim, da, takrat ko sem svojo družino vključil v projekt in to ni bilo velikokrat, nikoli nisem vpletel in izpostavil njihove osebnosti, ampak samo njihovo pojavitev. Zasebnost je izbira, mora biti izbira. Zato ne bi vključil misli svojega sina o svetu ali nekaj, kar je napisal v dnevniku med mojim projektom. Mislim, da morajo ljudje sami izbrati, ali želijo zasebnost ali ne.

Ste imeli kakšnega vzornika?

Skupino Laibach, preden sem jo spoznal. Zelo težko je imeti vzornika, sploh ko postajaš starejši. Edini način, da ga imaš, je distanca. Prihajam do točke v karieri, ko so vzorniki nenadoma zelo blizu, zelo hitro jih lahko srečam ali z njimi celo sodelujem. Moj vzornik bi lahko bil bolj občutek kot pa človek in to bi najverjetneje bila lahko resnicoljubnost. Ta občutek po nenehnem iskanju resnice, ki mogoče ne obstaja več.                    

Do zdaj ste delali veliko z Laibach in ste tudi spoznali Slovenijo in Slovence. Kaj si mislite o nas?

Mislim, da ste zelo severnjaški v vašem značaju. Za Skandinavca se tukaj nikakor ne počutim čudno ali nenavadno. Naš in vaš temperament sta si zelo podobna. Če Slovenec reče, da je nekaj dobro, je ponavadi fantastično. Če reče, da je v redu, je zelo zelo dobro. In če dobim tak odziv, sem zelo vesel. Mogoče ste nekoliko podcenjen, tih, rahlo melanholičen oddelek Skandinavije na severu Balkana. Vsaj tak vtis sem dobil.

Ali spremljate smučarske skoke?

Ne prav podrobno, saj v teh letih Slovenci zmagujejo vsepovprek. Zato poskušam odvrniti misli o njih. Ko sem bil otrok, je bil za Norvežane eden najbolj nadležnih ljudi Primož Ulaga, saj je veliko zmagoval in premagoval naše skakalce. In v smučarskih skokih se mi najdemo. Werner Herzog je naredil vrsto dokumentarnih filmov tem, kako so smučarski skoki kot nekakšna ekstaza za tihe narode. Mogoče so smučarski skoki naša verzija kamikazov, džihada …

Kaj navadno počnete v nedeljo?

Običajno sta dve možnosti. Ali sem na kakšnem filmskem festivalu, na katerem verjetno neprespan predstavljam film, ali pa sem doma z velikimi voditelji - svojimi otroki, ki me običajno poskušajo spraviti iz postelje ob sedmih zjutraj.

Imate radi nedelje?

Poskušam živeti z njimi.

Po mednarodnem indeksu sreče je Norveška že kar nekaj let v vrhu držav, medtem ko smo Slovenci tam okoli 60. mesta. Severne Koreje ni na seznamu. Imate izkušnje iz več držav. Kaj mislite, kje živijo najsrečnejši ljudje na svetu?

Vsekakor se mi zdi, da so v Sloveniji ljudje bolj iskreni kot na Norveškem. Ampak mislim, da takšne lestvice ne povedo ravno veliko, koliko so ljudje srečni, ampak kako ljudje gledajo nase in na svojo državo. Recimo v Sloveniji, kjer sem zaznal malo depresivne, mrke, hladne ljudi, ljudje drug od drugega ne pričakujejo, da bodo tako srečni. V primerjavi z nami Norvežani, ki imamo to sliko v glavi, da smo srečni. Vse skupaj ima največ opraviti z razumevanjem samega sebe. Nesreča je res tako relativna stvar. Za nekatere je sreča stanje brez bolečine, za druge je veliko več od tega. Mislim, da moramo biti previdni pri sojenju univerzalnega standarda sreče. Ker niti nimamo nekoga, ki bi lahko rekel, kaj to sploh je. Vsekakor ne dvomim niti za sekundo, da če se odpoveš določeni materialni in mentalni sreči, potem bi kraji, kot sta Norveška in večina evropskih držav, dosegli visoke uvrstitve na tej lestvici.  

Ampak to je tako zapletena stvar. Toliko je različnih dejavnikov v vsakem trenutku in na vsakem koraku, da bi lahko določili, kako in zakaj smo srečni.

Kakšna je vloga propagande? Do zdaj ste spoznali kar nekaj različnih vrst propagande. So vaša dela prav tako neke vrste propaganda?

Včasih govori jezik propagande, včasih govori jezik popularne kulture, oglaševalcev, umetnosti. Je bolj kameleon ali volk, preoblečen v ovco. Nekakšen trojanski konj, ki ga skušam uporabiti v obliki, kot so lepotna tekmovanja ali rockovski koncerti. V vseh teh skupnih imenovalcih naše globalne popularne kulture kot orodje, da mogoče pretihotapim kakšen virus ali seme, ki bi lahko sčasoma vzklilo ali se razvilo v človeških mislih in srcih.

Eno izmed najpomembnejših vlog propagande nosijo mediji. Po Brexitu in izvolitvi Trumpa v ZDA so se tradicionalni mediji znašli v veliki krizi. Kako vidite medije dandanes?

Najprej moram reči, da sem zelo skeptičen do te histerije nad lažnimi novicami, ker to pač je histerija. Tako imenovane lažne novice so same po sebi v bistvu lažne novice. Je kot strah pred aidsom v devetdesetih. Nenadoma se vsi bojijo tega pojava, ki naj bi se širil vsepovsod in okužil vsakogar. Novice so vedno bile malo lažne, saj jih delajo ljudje. In ljudje niso popolni. Marsikdo ima tudi svojo agendo ali pa dela za drugega, ki ima svojo agendo.

Mediji že igrajo vlogo megafona in to ne samo za diktatorje. Čeprav je dandanes lahko vsak sam zase diktator v njegovem družabnem okolju. Danes ima vsak megafon. Nisem prepričan, ali je to vedno dobro.

Nad slabim poročanjem sem zaskrbljen, vendar je med vsemi temi lažnimi novicami, tudi veliko resničnih novic, ki so prav tako dosegljive kot lažne, samo z miško je treba malo večkrat pritisniti, da jih najdete. Tudi o Severni Koreji je veliko resnih raziskav, dostopnih, ampak za to se je treba potruditi.

Veste, nenehno bombardiranje z novicami oziroma kakršnimi koli informacijami ves čas nas je naredilo bolj stresne in lene. Sploh se ne potrudimo, da bi poiskali resnico, v bistvu niti nimamo časa, da bi naredili več kot en klik.

Res moram reči, da je splet uničil veliko struktur, ki naj bi bile stalnica, in ena od teh so tradicionalni mediji. Če se bodo zaradi tega zgodili kakšni odzivi, da bodo ljudje začutili potrebo po kakovostnih vsebinah ali pa se bo res razvilo kaj dobrega, mislim, da je prehitro, da bi sklepali. Vendar živimo v upanju.

Omenili ste diktatorje, kar nekaj imamo … je kakšna razlika med trumpom, erdoganom, putinom, kimom?

Seveda so razlike. Ljudje dobijo takšnega vodjo, kot si ga zaslužijo. Kdor koli že je, ali diktator ali demokratično izvoljeni vodja, je bolj ali manj samo ogledalo družbe, ki  ga je ustvarila. Erdogan je lahko samo v Turčiji, tako kot je Putin samo v Rusiji. Kim Džong Un zagotovo ne more biti drugje kot v Severni Koreji, seveda v povezavi z nekaterimi zgodovinskimi dejavniki.

Mislim, da je kar nevarno, če si dovolimo razmišljati o tem, da so vsi diktatorji enaki, ker se bomo potem otresli odgovornosti, da bi izvedeli in razumeli več.


Nedeljski gost

851 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Morten Traavik

30.07.2017


Morten Traavik: "Smučarski skoki bi mogoče lahko bili norveška in slovenska verzija kamikazov ali džihada."

Morten Traavik je eden redkih zahodnjakov, ki mu vrata v Severno Korejo niso zaprta.

Deluje v mednarodnem prostoru in svoje zamisli uresničuje z različnimi umetniškimi žanri. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severnokorejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, ki pa je pravzaprav zaznamovala že njegovo odraščanje na Norveškem.

INTERVJU:

Kje in kdaj ste prvič naleteli na Laibach?

Tam nekje pri 17-ih letih smo šli na zahodu Norveške v kraju, v katerem sem odraščal, s prijatelji v lokalni bar. Tam je bil jukebox z videospoti. Opazili smo, da si lahko izberemo videospot Sympathy for the devil skupine Laibach. Še najbolj podoben je bil grozljivki iz vzhodne Evrope, z vso ikonografijo, da ne omenjam glasbe, ki je bila nekaj posebnega, saj česa takšnega še nismo slišali.

V naslednjih letih je skupina Laibach zelo vplivala name.

Pa samo z glasbo?

In ne samo z glasbo, kar se mi zdi pomembno. Skupina Laibach je bila vedno več kot pa glasbena skupina. Glasba je samo eno izmed komunikacijskih orodij, ki jih uporabljajo. Dokaz tega je tudi to, da se po njih niso zgledovali samo glasbeniki, ampak tudi vizualni umetniki, režiserji, filozofi in številni drugi. Kar je močan dokaz o njihovi ustvarjalni moči.

Kako so se potem vaše poti križale?

To je bilo kar nekaj let pozneje. Vsaj 25 let pozneje. Skupina je v bistvu navezala stik z mano prek francoskega vizualnega umetnika Valnoirja, ki je že sodeloval z njimi.  Ta jim je pokazal videospot, ki sem ga režiral za neko norveško skupino. Bil jim je všeč in tako so me povabili, da bi prevzel režijo pri nekaterih videih za njihov nov album Spectre, ki je ponazarjal njihovo vrnitev. To je bilo leta 2014. Vse skupaj je zelo dobro izpadlo, zato smo si želeli še bolj sodelovati v prihodnosti. In ker sem takrat že imel vzpostavljene zveze s Severno Korejo, saj sem kar nekaj let sodeloval pri umetniških izmenjavah in projektih v Severni Koreji, je bilo takrat povsem očitno - morda ne za vse, vsekakor pa zame in skupino Laibach -, da bomo vsaj poskušali posredovati pri vzpostavitvi stika med zasedbo in Severno Korejo.    

Slavoj Žižek je rekel, da je bil koncert Laibach ena najbolj fascinantnih, kulturnih, ideoloških in političnih dogodkov v 21. stoletju.  Kaj si mislite o tem?

Strinjam se, seveda. Če je to izrekel Slavoj Žižek, je že res in smiselno.

Dejali ste, da sta Severna Koreja in Laibach narobe razumljena na Zahodu. Ste se kdaj bali, da vas bodo narobe razumeli?

Ves čas me narobe razumejo. Ampak po drugi strani bi lahko rekli, da nekaj takega kot “biti narobe razumljen” ne obstaja, kadar govorimo o umetnosti. Vsaj kakor jaz to vidim. Kot umetnik, kot inženir človeških duš, kakor pravi, moraš biti ves čas pripravljen na to, da boš razumljen na več različnih načinov. Umetniki, ki pravijo, da so narobe razumljeni, po mojem mnenju narobe razumejo same sebe. Ker kaj je umetnost v resnici? Prava umetnost je lahko in tudi mora biti razumljena na več načinov, v istem trenutku.    

Ko pa sem rekel, da sta tako zasedba Laibach kot Severna Koreja narobe razumljeni, sem mislil, in točno ta argument sem tudi uporabil, da so Severni Korejci pustili skupini igrati, moral sem namreč poiskati skupne značilnosti, ki bi jih Severni Korejci razumeli. In potem lahko povem, da je bila skupina Laibach obtožena spogledovanja z nacizmom in fašizmom, kar je očiten nesporazum. In prav tako so Severno Korejo večkrat postavili ob bok Hitlerjevi Nemčiji, označevali so jo še precej slabše. Tako je bilo za Severne Korejce precej očitno, če ljudje pravijo, da so člani skupine Laibach privrženci fašistov, je to povsem enako, kot če njih primerjajo s Hitlerjevo Nemčijo.

Kakšen je vaš odnos z Laibach. Ste že del njih?

Vsi smo del zasedbe Laibach. Sicer pa morate o tem vprašati njih. Vsekakor zelo tesno sodelujemo, sploh pri predstavitvi filma, imajo tudi koncerte v določenih državah, v katerih se predvaja film. Lahko bi rekli, da sem zdaj nekakšen minister za propagando. Ampak saj veste, kako je v diktaturah. Zelo tvegano. Kot ministra te lahko vsak čas zamenjajo.  

O projektu ste posneli dokumentarec Dan osvoboditve. Ste že prej vedeli, da ga boste naredili?

Takoj ko smo izvedeli, da je odprava potrjena, smo vedeli, da jo bo treba nekako zaznamovati za naslednje generacije.

V dokumentarnem filmu je koncerta pravzaprav zelo malo. Dobil sem občutek, da koncert niti ni bil glavna stvar celotnega projekta. Kaj je torej bila ključna ideja vsega skupaj?

Odločali smo se, ali naj na koncu naredimo koncertni video ali film o pripravah in odpravi v Severno Korejo. Nekaj vmes ne bi imelo smisla. Zato smo se odločili, da naredimo nekaj več. Kot je tudi zasedba veliko več kot glasbena skupina, je bil tudi ta koncert več kot samo koncert. Zaradi konteksta in vseh okoliščin ter dejstva, da se je koncert sploh lahko zgodil. Ne glede na to, bil je dober laibachovski koncert, vendar nič glasbeno posebnega. Prostor, na katerem se je zgodil, je koncert naredil poseben. Zato smo se tudi v filmu bolj osredotočili na prostor kot pa na koncert. Je pa celoten koncert, ki ga je posnela severnokorejska televizija, dostopen na spletni strani filma liberationday.film.

Ivan Novak je v dokumentarcu dejal, da je bil to majhen korak za Laibach in velik za človeštvo. Kako velik je res bil korak za človeštvo in kako velik za Mortena Traavika?

Odgovoriti moram s citatom. Kitajski premier Zhou Enlai v zgodnjih sedemdesetih je na novinarsko vprašanje, kakšen je bil po njegovem mnenju učinek francoske revolucije, odgovoril: "Mislim, da je za ta odgovor še prezgodaj." In prav takšen je moj odgovor na vaše vprašanje, kako velik korak je bil ta koncert. Ker prvi učinki koncerta so se pokazali v tem, da je veliko ljudi izvedelo za to, vse skupaj ne bo povzročilo padca severnokorejskega sistema, tudi ne bo povzročilo nobene revolucije, ampak je pa zagotovo posejano neko seme. In da nadaljujem to analogijo, določena zemlja je pokvarjena, na določeni pa lahko seme uspe. In nič več in nič manj.

Zame je bil zagotovo velik korak, predvsem za zadovoljitev mojega ega. Vendar to ni tako pomembno pri tem projektu. Najpomembneje pri vsem skupaj je bilo to, da smo vsi v odpravi čutili, da smo v tem skupaj in da smo v ekstremnih razmerah ustvarili nekaj skupaj. In ta občutek pripadanja nečemu večjemu kot samemu sebi se mi zdi, da je zelo globoka človeška potreba in nekaj, kar je zelo pomembno na obeh straneh - tako pri skupini Laibach kot pri Severni Koreji.

Kaj je bolj grozno, živeti v tako izolirani državi ali prebegniti in ugotoviti, kje si sploh živel?

Težko odgovorim, saj v takšnem položaju še nisem bil.

Na spletu ves čas krožijo različni posnetki pričanj tistih, ki so pobegnili iz Severne Koreje. Pred kratkim je "zablestela" Jeonmi Park, če se spomnite ...

Seveda se spomnim. Ampak to je spet tipičen primer, kako izkoriščajo pripoved. Ker Jeonmi Park, tako kot nekaj drugih "znanih" prebežnikov, skoraj zagotovo veliko pretirava. Kar je velika škoda, ker je veliko zgodb drugih severnokorejskih prebežnikov, ki so doživeli veliko hudega. Ne dvomim in ne pravim tega, da Severna Koreja ni represivna država, vendar ljudje, kot je Jeonmi Park, delajo medvedjo uslugo tistim, za katere menijo, da jih zastopa. Če se samo malo bolj potrudite in raziščete, je precej lahko ugotoviti velike pomanjkljivosti in neskladnosti v njeni zgodbi.

Ne mislim, da je tako zelo grozno. Je zelo težko iti iz enega sistema v drugega. Ampak pri devetih od desetih primerov ni tako, kot bi prišli iz pekla v nebesa. Ali nasprotno. Ampak je tako, kot bi prišli iz enega odurnega kraja v malo boljši kraj.   

Vemo, da je večina severnokorejskih prebežnikov, ki navadno končajo v Južni Koreji, zelo slabo integriranih. Preprosto niso dovolj opremljeni in pripravljeni na to kaotično, individualistično, z možnostjo svobodne izbire kulturo.  

Ste se kdaj bali severnokorejskih oblasti?

Včasih sem se zbal samo za severnokorejske prijatelje, s katerimi sodelujem. Tam je tako, da bi Američana, če bi storil kaj neumnega, lahko uporabili kot kakšnega talca. Če pa nisi Američan in če res ne narediš kaj zelo nespametnega, na primer da pokažeš golo zadnjico kipu velikega vodje, se ti načeloma ne sme zgoditi nič tragičnega. Kvečjemu te bodo pospremili v hotelsko sobo in poslali s prvim možnim letom iz države.

Ampak v vsej tej moji zgodbi so največji heroji moji severnokorejski prijatelji, lahko pa bi jim rekel kar bratje, ker smo res veliko doživeli skupaj. Oni namreč tvegajo veliko več kot pa slabo podobo na Twitterju.

Slovensko občinstvo vas najbolje pozna po tem, da ste peljali Laibach v Severno Korejo, svet pa vas je spoznal že prej. Eden vaših najbolj kontroverznih projektov sta bili lepotni tekmovanji za miss zemeljskih min v Angoli in Kambodži. Lahko kaj več poveste o teh projektih?

Miss zemeljskih min je bilo lepotno tekmovanje za ženske, ki so utrpele poškodbe zemeljskih min. Najprej sem ti organiziral v Angoli leta 2008, naslednje leto pa v Kambodži, v jugovzhodni Aziji. Mislim, da ime tekmovanja Miss zemeljskih min pove vse. Pri obeh projektih se mi zdita zanimivi dve dejstvi: navdušenje teh prizadetih žensk, da lahko tudi one pokažejo, da so lepe, in pa podpora javnosti tema projektoma v teh državah. Največ kritik so izrekli ljudje zahodnih držav, ki so bili zaradi teh žensk moralno ponižani. Seveda, ker je lahko soditi, ne da bi vedeli, kako se počutijo. In to se mi zdi zelo zanimivo. To je še en primer projekta, pri katerem se na koncu zgodi nekaj, česar nisi ravno pričakoval, in tako končni izdelek dobi neko drugo dimenzijo celotnega dela. Nikoli nisem pričakoval, da bo tako veliko humanitarnih organizacij in zahodnih feministk tako jeznih zaradi tega projekta, medtem ko so bile tekmovalke tako vesele. In to je nekaj, kar veliko pove o odnosu razvitega sveta do tistega še v razvoju. Tudi takrat, ko hočemo pomagati oziroma ko smo pokroviteljski. In če omenim pokroviteljski odnos, sem ga celo pričakoval, ampak ko ga doživiš, ti je zelo jasno.

Nekje ste dejali, da umetnosti ni treba biti moralna. Kakšna pa potem mora biti? Kaj mora biti moralno? Umetnik?

Umetnosti ni treba biti nikakršna. Po mojem mnenju bi morala biti moralna, a vendar je to vprašanje mojih lastnih prepričanj. Mislim, da umetnost mora predvsem nekaj izzivati in tvegati. Zagotovo mora tvegati tvoje dobro ime, mogoče ne življenja, nikakor pa ne sme tvegati življenja nekoga drugega. Če že mora tvegati katero koli življenje, bi moralo biti tvoje. Moraš pa zagotovo vzeti nekaj v zakup, če se hočeš ukvarjati z umetnostjo, ki posega v politiko ali težave družbe. Na svetu je veliko odlične umetnosti, ki nima nobene politične vsebine. Mislim, da je vprašanje, kakšna mora umetnost biti, zelo široko. Mislim, da mora biti umetnost radovedna, postavljati mora vprašanja in biti igriva.

Kakšen mora biti umetnik?

Moram reči, da se izogibam izrazu umetnik, ker je že zelo zlorabljen. In če hočeš, da te ljudje jemljejo resno, tako kot si nekateri želimo, je to, da te nekdo označi za umetnika, podobno, kot če bi te označil za otroka ali malo zaostalega. Norveški pesnik iz mojega kraja je nekoč slavnostno rekel, da je bila največja tragedija ta, da so mu podelili pomembno pesniško nagrado pri zelo mladih letih, ker ga po tem nihče več ni resno jemal. Potem ko te nekdo označi za umetnika, se znajdeš v neki zaprtosti. Zanimivo je, da se največ mojih projektov v medijih znajde med informativnimi novicami ali novicami iz sveta namesto v kulturnem delu. In to me zelo veseli, saj to kaže na to, da me ne obravnavajo samo kot nekega ljubkega ekscentričnega zabavnega umetnika.

Vaš način dela se imenuje hiperteater. Ga lahko opišete podrobneje?

Lahko poskusim. V bistvu je način režiranja in upravljanja resničnosti, ki razkriva teatralnost vsakdanjega življenja, javnega življenja, političnega življenja. Saj veste, koliko nekih ritualov imamo in jih izvajamo ves čas, včasih ne da bi se jih zavedeli. In to impliciram in potenciram kot performativno strukturo. Hiper izhaja iz besed “nekaj več”, torej pomeni hiperteater “več kot teater”.  Tako kot lahko tudi zasedbo Laibach označimo kot “hiperskupino”.

V nekaj svojih projektov ste vključili tudi svojo družino. Videl sem jo v dokumentarcu o Severni Koreji. Zanima me, kako razumete zasebnost?

Zasebnost je možnost. Lahko jo izberete. Mislim, da, takrat ko sem svojo družino vključil v projekt in to ni bilo velikokrat, nikoli nisem vpletel in izpostavil njihove osebnosti, ampak samo njihovo pojavitev. Zasebnost je izbira, mora biti izbira. Zato ne bi vključil misli svojega sina o svetu ali nekaj, kar je napisal v dnevniku med mojim projektom. Mislim, da morajo ljudje sami izbrati, ali želijo zasebnost ali ne.

Ste imeli kakšnega vzornika?

Skupino Laibach, preden sem jo spoznal. Zelo težko je imeti vzornika, sploh ko postajaš starejši. Edini način, da ga imaš, je distanca. Prihajam do točke v karieri, ko so vzorniki nenadoma zelo blizu, zelo hitro jih lahko srečam ali z njimi celo sodelujem. Moj vzornik bi lahko bil bolj občutek kot pa človek in to bi najverjetneje bila lahko resnicoljubnost. Ta občutek po nenehnem iskanju resnice, ki mogoče ne obstaja več.                    

Do zdaj ste delali veliko z Laibach in ste tudi spoznali Slovenijo in Slovence. Kaj si mislite o nas?

Mislim, da ste zelo severnjaški v vašem značaju. Za Skandinavca se tukaj nikakor ne počutim čudno ali nenavadno. Naš in vaš temperament sta si zelo podobna. Če Slovenec reče, da je nekaj dobro, je ponavadi fantastično. Če reče, da je v redu, je zelo zelo dobro. In če dobim tak odziv, sem zelo vesel. Mogoče ste nekoliko podcenjen, tih, rahlo melanholičen oddelek Skandinavije na severu Balkana. Vsaj tak vtis sem dobil.

Ali spremljate smučarske skoke?

Ne prav podrobno, saj v teh letih Slovenci zmagujejo vsepovprek. Zato poskušam odvrniti misli o njih. Ko sem bil otrok, je bil za Norvežane eden najbolj nadležnih ljudi Primož Ulaga, saj je veliko zmagoval in premagoval naše skakalce. In v smučarskih skokih se mi najdemo. Werner Herzog je naredil vrsto dokumentarnih filmov tem, kako so smučarski skoki kot nekakšna ekstaza za tihe narode. Mogoče so smučarski skoki naša verzija kamikazov, džihada …

Kaj navadno počnete v nedeljo?

Običajno sta dve možnosti. Ali sem na kakšnem filmskem festivalu, na katerem verjetno neprespan predstavljam film, ali pa sem doma z velikimi voditelji - svojimi otroki, ki me običajno poskušajo spraviti iz postelje ob sedmih zjutraj.

Imate radi nedelje?

Poskušam živeti z njimi.

Po mednarodnem indeksu sreče je Norveška že kar nekaj let v vrhu držav, medtem ko smo Slovenci tam okoli 60. mesta. Severne Koreje ni na seznamu. Imate izkušnje iz več držav. Kaj mislite, kje živijo najsrečnejši ljudje na svetu?

Vsekakor se mi zdi, da so v Sloveniji ljudje bolj iskreni kot na Norveškem. Ampak mislim, da takšne lestvice ne povedo ravno veliko, koliko so ljudje srečni, ampak kako ljudje gledajo nase in na svojo državo. Recimo v Sloveniji, kjer sem zaznal malo depresivne, mrke, hladne ljudi, ljudje drug od drugega ne pričakujejo, da bodo tako srečni. V primerjavi z nami Norvežani, ki imamo to sliko v glavi, da smo srečni. Vse skupaj ima največ opraviti z razumevanjem samega sebe. Nesreča je res tako relativna stvar. Za nekatere je sreča stanje brez bolečine, za druge je veliko več od tega. Mislim, da moramo biti previdni pri sojenju univerzalnega standarda sreče. Ker niti nimamo nekoga, ki bi lahko rekel, kaj to sploh je. Vsekakor ne dvomim niti za sekundo, da če se odpoveš določeni materialni in mentalni sreči, potem bi kraji, kot sta Norveška in večina evropskih držav, dosegli visoke uvrstitve na tej lestvici.  

Ampak to je tako zapletena stvar. Toliko je različnih dejavnikov v vsakem trenutku in na vsakem koraku, da bi lahko določili, kako in zakaj smo srečni.

Kakšna je vloga propagande? Do zdaj ste spoznali kar nekaj različnih vrst propagande. So vaša dela prav tako neke vrste propaganda?

Včasih govori jezik propagande, včasih govori jezik popularne kulture, oglaševalcev, umetnosti. Je bolj kameleon ali volk, preoblečen v ovco. Nekakšen trojanski konj, ki ga skušam uporabiti v obliki, kot so lepotna tekmovanja ali rockovski koncerti. V vseh teh skupnih imenovalcih naše globalne popularne kulture kot orodje, da mogoče pretihotapim kakšen virus ali seme, ki bi lahko sčasoma vzklilo ali se razvilo v človeških mislih in srcih.

Eno izmed najpomembnejših vlog propagande nosijo mediji. Po Brexitu in izvolitvi Trumpa v ZDA so se tradicionalni mediji znašli v veliki krizi. Kako vidite medije dandanes?

Najprej moram reči, da sem zelo skeptičen do te histerije nad lažnimi novicami, ker to pač je histerija. Tako imenovane lažne novice so same po sebi v bistvu lažne novice. Je kot strah pred aidsom v devetdesetih. Nenadoma se vsi bojijo tega pojava, ki naj bi se širil vsepovsod in okužil vsakogar. Novice so vedno bile malo lažne, saj jih delajo ljudje. In ljudje niso popolni. Marsikdo ima tudi svojo agendo ali pa dela za drugega, ki ima svojo agendo.

Mediji že igrajo vlogo megafona in to ne samo za diktatorje. Čeprav je dandanes lahko vsak sam zase diktator v njegovem družabnem okolju. Danes ima vsak megafon. Nisem prepričan, ali je to vedno dobro.

Nad slabim poročanjem sem zaskrbljen, vendar je med vsemi temi lažnimi novicami, tudi veliko resničnih novic, ki so prav tako dosegljive kot lažne, samo z miško je treba malo večkrat pritisniti, da jih najdete. Tudi o Severni Koreji je veliko resnih raziskav, dostopnih, ampak za to se je treba potruditi.

Veste, nenehno bombardiranje z novicami oziroma kakršnimi koli informacijami ves čas nas je naredilo bolj stresne in lene. Sploh se ne potrudimo, da bi poiskali resnico, v bistvu niti nimamo časa, da bi naredili več kot en klik.

Res moram reči, da je splet uničil veliko struktur, ki naj bi bile stalnica, in ena od teh so tradicionalni mediji. Če se bodo zaradi tega zgodili kakšni odzivi, da bodo ljudje začutili potrebo po kakovostnih vsebinah ali pa se bo res razvilo kaj dobrega, mislim, da je prehitro, da bi sklepali. Vendar živimo v upanju.

Omenili ste diktatorje, kar nekaj imamo … je kakšna razlika med trumpom, erdoganom, putinom, kimom?

Seveda so razlike. Ljudje dobijo takšnega vodjo, kot si ga zaslužijo. Kdor koli že je, ali diktator ali demokratično izvoljeni vodja, je bolj ali manj samo ogledalo družbe, ki  ga je ustvarila. Erdogan je lahko samo v Turčiji, tako kot je Putin samo v Rusiji. Kim Džong Un zagotovo ne more biti drugje kot v Severni Koreji, seveda v povezavi z nekaterimi zgodovinskimi dejavniki.

Mislim, da je kar nevarno, če si dovolimo razmišljati o tem, da so vsi diktatorji enaki, ker se bomo potem otresli odgovornosti, da bi izvedeli in razumeli več.


22.12.2023

Aleksandar Stanković: Depresija je, ko tri mesece čakaš, da ti bo 15 minut bolje

Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebno-izpovedni knjigi razkril, da se že več kot 10 let bojuje z depresijo. O svoji bolezni govori odkrito, razmišlja o smislu obstoja, razlogih za nastanek depresije, morebitnih rešitvah, družini, veri in življenju. Tudi o manjših razlogih za srečo, vetru v laseh na plešasti glavi, navdušenju nad Tomosovimi motorji, boksu, petju, poeziji. Praznikih.


15.12.2023

Vida Drame Orožim: Dober zdravnik mora biti predvsem dober človek, ki zna nekaj malega medicine

Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.


09.12.2023

Iztok Osojnik: Strast je ključ vsega. Če je v tebi strast, si živ

Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.


03.12.2023

Ana Petrič: Na starost se je treba pripraviti

Ana Petrič vodi center starejših v Notranjih Goricah. Pred skoraj dvema desetletjema je začela kot strežnica, danes v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope dela s starejšimi, ki s številnimi aktivnostmi izkoriščajo "zadnje" priložnosti za polno življenje. Od letošnje jeseni se z odprtjem vrtčevskega oddelka v domu razlegata še otroški smeh in jok: medgeneracijsko sobivanje v pravem pomni besede.


25.11.2023

Marko Radmilovič: Po 1003 Močvirjih vidiš, da nismo ničesar spremenili

Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili.


17.11.2023

Marta Kelvišar: Posel je timski šport

Nedeljska gostja je direktorica podjetja Adria Dom in aktualna menedžerka leta Marta Kelvišar.


12.11.2023

Martin Gruzovin: Globalno segrevanje pušča svoj odtis tudi na vinu

Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.


30.10.2023

Stefan Komandarev: Tako zdravnik kot režiser morata postaviti natančno diagnozo

Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine.


28.10.2023

Renata Zamida: Pomembno je, da so otroci obkroženi s knjigami in da vidijo starše brati

Nedeljska gostja je prva direktorica novega javnega zavoda Center Rog, kulturna menedžerka, nekdanja vodja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, novinarka, filozofinja, jezikoslovka in prevajalka Renata Zamida. Konec novembra, ko bo Evropska unija častna gostja na največjem knjižnem sejmu Latinske Amerike v Guadalajari v Mehiki, bo koordinatorka predstavitve literarnega programa. Z njo se pogovarja Nina Zagoričnik.


21.10.2023

dr. Nada Rotovnik Kozjek: Diete so že nekaj časa na smetišču zgodovine

Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.


15.10.2023

Viljem Leban, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice: Del mojega programa je, da zgradimo NUK 2

"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"


05.10.2023

Paul Lendvai: Ne žrtvujte svobode za ceno miru

Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.


01.10.2023

Prof. dr. Gregor Majdič: Fascinantno mi je srečevati druge ljudi, spoznavati svet in širiti svoja obzorja

Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.


24.09.2023

Dr. Matej Ogrin: Širitev avtocest? Kot bi se proti debelosti borili z nakupom širših hlač.

Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.


17.09.2023

Dr. Lumír Ondřej Hanuš: Rad imam droge, a samo za znanost, ne za uporabo

D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.


08.09.2023

Barbara Šurk: Vojna nikoli ne izbruhne kar tako

Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.


02.09.2023

Vilma Štritof: Gledališče vedno pogrešam

Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.


26.08.2023

Peter Vilfan: Vedel sem, proti čemu se borim, in vedel sem, da bom zmagal

Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.


13.08.2023

Janez Polajnar: Tokratne poplave seštevek vseh največjih poplav minulih desetletij

Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.


22.07.2023

Frančiška Šonaja: Boleče je, da se morda ne bom vrnila v hišo, kjer so ostali vsi spomini

Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.


Stran 2 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov