Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Morten Traavik

30.07.2017


Morten Traavik: "Smučarski skoki bi mogoče lahko bili norveška in slovenska verzija kamikazov ali džihada."

Morten Traavik je eden redkih zahodnjakov, ki mu vrata v Severno Korejo niso zaprta.

Deluje v mednarodnem prostoru in svoje zamisli uresničuje z različnimi umetniškimi žanri. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severnokorejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, ki pa je pravzaprav zaznamovala že njegovo odraščanje na Norveškem.

INTERVJU:

Kje in kdaj ste prvič naleteli na Laibach?

Tam nekje pri 17-ih letih smo šli na zahodu Norveške v kraju, v katerem sem odraščal, s prijatelji v lokalni bar. Tam je bil jukebox z videospoti. Opazili smo, da si lahko izberemo videospot Sympathy for the devil skupine Laibach. Še najbolj podoben je bil grozljivki iz vzhodne Evrope, z vso ikonografijo, da ne omenjam glasbe, ki je bila nekaj posebnega, saj česa takšnega še nismo slišali.

V naslednjih letih je skupina Laibach zelo vplivala name.

Pa samo z glasbo?

In ne samo z glasbo, kar se mi zdi pomembno. Skupina Laibach je bila vedno več kot pa glasbena skupina. Glasba je samo eno izmed komunikacijskih orodij, ki jih uporabljajo. Dokaz tega je tudi to, da se po njih niso zgledovali samo glasbeniki, ampak tudi vizualni umetniki, režiserji, filozofi in številni drugi. Kar je močan dokaz o njihovi ustvarjalni moči.

Kako so se potem vaše poti križale?

To je bilo kar nekaj let pozneje. Vsaj 25 let pozneje. Skupina je v bistvu navezala stik z mano prek francoskega vizualnega umetnika Valnoirja, ki je že sodeloval z njimi.  Ta jim je pokazal videospot, ki sem ga režiral za neko norveško skupino. Bil jim je všeč in tako so me povabili, da bi prevzel režijo pri nekaterih videih za njihov nov album Spectre, ki je ponazarjal njihovo vrnitev. To je bilo leta 2014. Vse skupaj je zelo dobro izpadlo, zato smo si želeli še bolj sodelovati v prihodnosti. In ker sem takrat že imel vzpostavljene zveze s Severno Korejo, saj sem kar nekaj let sodeloval pri umetniških izmenjavah in projektih v Severni Koreji, je bilo takrat povsem očitno - morda ne za vse, vsekakor pa zame in skupino Laibach -, da bomo vsaj poskušali posredovati pri vzpostavitvi stika med zasedbo in Severno Korejo.    

Slavoj Žižek je rekel, da je bil koncert Laibach ena najbolj fascinantnih, kulturnih, ideoloških in političnih dogodkov v 21. stoletju.  Kaj si mislite o tem?

Strinjam se, seveda. Če je to izrekel Slavoj Žižek, je že res in smiselno.

Dejali ste, da sta Severna Koreja in Laibach narobe razumljena na Zahodu. Ste se kdaj bali, da vas bodo narobe razumeli?

Ves čas me narobe razumejo. Ampak po drugi strani bi lahko rekli, da nekaj takega kot “biti narobe razumljen” ne obstaja, kadar govorimo o umetnosti. Vsaj kakor jaz to vidim. Kot umetnik, kot inženir človeških duš, kakor pravi, moraš biti ves čas pripravljen na to, da boš razumljen na več različnih načinov. Umetniki, ki pravijo, da so narobe razumljeni, po mojem mnenju narobe razumejo same sebe. Ker kaj je umetnost v resnici? Prava umetnost je lahko in tudi mora biti razumljena na več načinov, v istem trenutku.    

Ko pa sem rekel, da sta tako zasedba Laibach kot Severna Koreja narobe razumljeni, sem mislil, in točno ta argument sem tudi uporabil, da so Severni Korejci pustili skupini igrati, moral sem namreč poiskati skupne značilnosti, ki bi jih Severni Korejci razumeli. In potem lahko povem, da je bila skupina Laibach obtožena spogledovanja z nacizmom in fašizmom, kar je očiten nesporazum. In prav tako so Severno Korejo večkrat postavili ob bok Hitlerjevi Nemčiji, označevali so jo še precej slabše. Tako je bilo za Severne Korejce precej očitno, če ljudje pravijo, da so člani skupine Laibach privrženci fašistov, je to povsem enako, kot če njih primerjajo s Hitlerjevo Nemčijo.

Kakšen je vaš odnos z Laibach. Ste že del njih?

Vsi smo del zasedbe Laibach. Sicer pa morate o tem vprašati njih. Vsekakor zelo tesno sodelujemo, sploh pri predstavitvi filma, imajo tudi koncerte v določenih državah, v katerih se predvaja film. Lahko bi rekli, da sem zdaj nekakšen minister za propagando. Ampak saj veste, kako je v diktaturah. Zelo tvegano. Kot ministra te lahko vsak čas zamenjajo.  

O projektu ste posneli dokumentarec Dan osvoboditve. Ste že prej vedeli, da ga boste naredili?

Takoj ko smo izvedeli, da je odprava potrjena, smo vedeli, da jo bo treba nekako zaznamovati za naslednje generacije.

V dokumentarnem filmu je koncerta pravzaprav zelo malo. Dobil sem občutek, da koncert niti ni bil glavna stvar celotnega projekta. Kaj je torej bila ključna ideja vsega skupaj?

Odločali smo se, ali naj na koncu naredimo koncertni video ali film o pripravah in odpravi v Severno Korejo. Nekaj vmes ne bi imelo smisla. Zato smo se odločili, da naredimo nekaj več. Kot je tudi zasedba veliko več kot glasbena skupina, je bil tudi ta koncert več kot samo koncert. Zaradi konteksta in vseh okoliščin ter dejstva, da se je koncert sploh lahko zgodil. Ne glede na to, bil je dober laibachovski koncert, vendar nič glasbeno posebnega. Prostor, na katerem se je zgodil, je koncert naredil poseben. Zato smo se tudi v filmu bolj osredotočili na prostor kot pa na koncert. Je pa celoten koncert, ki ga je posnela severnokorejska televizija, dostopen na spletni strani filma liberationday.film.

Ivan Novak je v dokumentarcu dejal, da je bil to majhen korak za Laibach in velik za človeštvo. Kako velik je res bil korak za človeštvo in kako velik za Mortena Traavika?

Odgovoriti moram s citatom. Kitajski premier Zhou Enlai v zgodnjih sedemdesetih je na novinarsko vprašanje, kakšen je bil po njegovem mnenju učinek francoske revolucije, odgovoril: "Mislim, da je za ta odgovor še prezgodaj." In prav takšen je moj odgovor na vaše vprašanje, kako velik korak je bil ta koncert. Ker prvi učinki koncerta so se pokazali v tem, da je veliko ljudi izvedelo za to, vse skupaj ne bo povzročilo padca severnokorejskega sistema, tudi ne bo povzročilo nobene revolucije, ampak je pa zagotovo posejano neko seme. In da nadaljujem to analogijo, določena zemlja je pokvarjena, na določeni pa lahko seme uspe. In nič več in nič manj.

Zame je bil zagotovo velik korak, predvsem za zadovoljitev mojega ega. Vendar to ni tako pomembno pri tem projektu. Najpomembneje pri vsem skupaj je bilo to, da smo vsi v odpravi čutili, da smo v tem skupaj in da smo v ekstremnih razmerah ustvarili nekaj skupaj. In ta občutek pripadanja nečemu večjemu kot samemu sebi se mi zdi, da je zelo globoka človeška potreba in nekaj, kar je zelo pomembno na obeh straneh - tako pri skupini Laibach kot pri Severni Koreji.

Kaj je bolj grozno, živeti v tako izolirani državi ali prebegniti in ugotoviti, kje si sploh živel?

Težko odgovorim, saj v takšnem položaju še nisem bil.

Na spletu ves čas krožijo različni posnetki pričanj tistih, ki so pobegnili iz Severne Koreje. Pred kratkim je "zablestela" Jeonmi Park, če se spomnite ...

Seveda se spomnim. Ampak to je spet tipičen primer, kako izkoriščajo pripoved. Ker Jeonmi Park, tako kot nekaj drugih "znanih" prebežnikov, skoraj zagotovo veliko pretirava. Kar je velika škoda, ker je veliko zgodb drugih severnokorejskih prebežnikov, ki so doživeli veliko hudega. Ne dvomim in ne pravim tega, da Severna Koreja ni represivna država, vendar ljudje, kot je Jeonmi Park, delajo medvedjo uslugo tistim, za katere menijo, da jih zastopa. Če se samo malo bolj potrudite in raziščete, je precej lahko ugotoviti velike pomanjkljivosti in neskladnosti v njeni zgodbi.

Ne mislim, da je tako zelo grozno. Je zelo težko iti iz enega sistema v drugega. Ampak pri devetih od desetih primerov ni tako, kot bi prišli iz pekla v nebesa. Ali nasprotno. Ampak je tako, kot bi prišli iz enega odurnega kraja v malo boljši kraj.   

Vemo, da je večina severnokorejskih prebežnikov, ki navadno končajo v Južni Koreji, zelo slabo integriranih. Preprosto niso dovolj opremljeni in pripravljeni na to kaotično, individualistično, z možnostjo svobodne izbire kulturo.  

Ste se kdaj bali severnokorejskih oblasti?

Včasih sem se zbal samo za severnokorejske prijatelje, s katerimi sodelujem. Tam je tako, da bi Američana, če bi storil kaj neumnega, lahko uporabili kot kakšnega talca. Če pa nisi Američan in če res ne narediš kaj zelo nespametnega, na primer da pokažeš golo zadnjico kipu velikega vodje, se ti načeloma ne sme zgoditi nič tragičnega. Kvečjemu te bodo pospremili v hotelsko sobo in poslali s prvim možnim letom iz države.

Ampak v vsej tej moji zgodbi so največji heroji moji severnokorejski prijatelji, lahko pa bi jim rekel kar bratje, ker smo res veliko doživeli skupaj. Oni namreč tvegajo veliko več kot pa slabo podobo na Twitterju.

Slovensko občinstvo vas najbolje pozna po tem, da ste peljali Laibach v Severno Korejo, svet pa vas je spoznal že prej. Eden vaših najbolj kontroverznih projektov sta bili lepotni tekmovanji za miss zemeljskih min v Angoli in Kambodži. Lahko kaj več poveste o teh projektih?

Miss zemeljskih min je bilo lepotno tekmovanje za ženske, ki so utrpele poškodbe zemeljskih min. Najprej sem ti organiziral v Angoli leta 2008, naslednje leto pa v Kambodži, v jugovzhodni Aziji. Mislim, da ime tekmovanja Miss zemeljskih min pove vse. Pri obeh projektih se mi zdita zanimivi dve dejstvi: navdušenje teh prizadetih žensk, da lahko tudi one pokažejo, da so lepe, in pa podpora javnosti tema projektoma v teh državah. Največ kritik so izrekli ljudje zahodnih držav, ki so bili zaradi teh žensk moralno ponižani. Seveda, ker je lahko soditi, ne da bi vedeli, kako se počutijo. In to se mi zdi zelo zanimivo. To je še en primer projekta, pri katerem se na koncu zgodi nekaj, česar nisi ravno pričakoval, in tako končni izdelek dobi neko drugo dimenzijo celotnega dela. Nikoli nisem pričakoval, da bo tako veliko humanitarnih organizacij in zahodnih feministk tako jeznih zaradi tega projekta, medtem ko so bile tekmovalke tako vesele. In to je nekaj, kar veliko pove o odnosu razvitega sveta do tistega še v razvoju. Tudi takrat, ko hočemo pomagati oziroma ko smo pokroviteljski. In če omenim pokroviteljski odnos, sem ga celo pričakoval, ampak ko ga doživiš, ti je zelo jasno.

Nekje ste dejali, da umetnosti ni treba biti moralna. Kakšna pa potem mora biti? Kaj mora biti moralno? Umetnik?

Umetnosti ni treba biti nikakršna. Po mojem mnenju bi morala biti moralna, a vendar je to vprašanje mojih lastnih prepričanj. Mislim, da umetnost mora predvsem nekaj izzivati in tvegati. Zagotovo mora tvegati tvoje dobro ime, mogoče ne življenja, nikakor pa ne sme tvegati življenja nekoga drugega. Če že mora tvegati katero koli življenje, bi moralo biti tvoje. Moraš pa zagotovo vzeti nekaj v zakup, če se hočeš ukvarjati z umetnostjo, ki posega v politiko ali težave družbe. Na svetu je veliko odlične umetnosti, ki nima nobene politične vsebine. Mislim, da je vprašanje, kakšna mora umetnost biti, zelo široko. Mislim, da mora biti umetnost radovedna, postavljati mora vprašanja in biti igriva.

Kakšen mora biti umetnik?

Moram reči, da se izogibam izrazu umetnik, ker je že zelo zlorabljen. In če hočeš, da te ljudje jemljejo resno, tako kot si nekateri želimo, je to, da te nekdo označi za umetnika, podobno, kot če bi te označil za otroka ali malo zaostalega. Norveški pesnik iz mojega kraja je nekoč slavnostno rekel, da je bila največja tragedija ta, da so mu podelili pomembno pesniško nagrado pri zelo mladih letih, ker ga po tem nihče več ni resno jemal. Potem ko te nekdo označi za umetnika, se znajdeš v neki zaprtosti. Zanimivo je, da se največ mojih projektov v medijih znajde med informativnimi novicami ali novicami iz sveta namesto v kulturnem delu. In to me zelo veseli, saj to kaže na to, da me ne obravnavajo samo kot nekega ljubkega ekscentričnega zabavnega umetnika.

Vaš način dela se imenuje hiperteater. Ga lahko opišete podrobneje?

Lahko poskusim. V bistvu je način režiranja in upravljanja resničnosti, ki razkriva teatralnost vsakdanjega življenja, javnega življenja, političnega življenja. Saj veste, koliko nekih ritualov imamo in jih izvajamo ves čas, včasih ne da bi se jih zavedeli. In to impliciram in potenciram kot performativno strukturo. Hiper izhaja iz besed “nekaj več”, torej pomeni hiperteater “več kot teater”.  Tako kot lahko tudi zasedbo Laibach označimo kot “hiperskupino”.

V nekaj svojih projektov ste vključili tudi svojo družino. Videl sem jo v dokumentarcu o Severni Koreji. Zanima me, kako razumete zasebnost?

Zasebnost je možnost. Lahko jo izberete. Mislim, da, takrat ko sem svojo družino vključil v projekt in to ni bilo velikokrat, nikoli nisem vpletel in izpostavil njihove osebnosti, ampak samo njihovo pojavitev. Zasebnost je izbira, mora biti izbira. Zato ne bi vključil misli svojega sina o svetu ali nekaj, kar je napisal v dnevniku med mojim projektom. Mislim, da morajo ljudje sami izbrati, ali želijo zasebnost ali ne.

Ste imeli kakšnega vzornika?

Skupino Laibach, preden sem jo spoznal. Zelo težko je imeti vzornika, sploh ko postajaš starejši. Edini način, da ga imaš, je distanca. Prihajam do točke v karieri, ko so vzorniki nenadoma zelo blizu, zelo hitro jih lahko srečam ali z njimi celo sodelujem. Moj vzornik bi lahko bil bolj občutek kot pa človek in to bi najverjetneje bila lahko resnicoljubnost. Ta občutek po nenehnem iskanju resnice, ki mogoče ne obstaja več.                    

Do zdaj ste delali veliko z Laibach in ste tudi spoznali Slovenijo in Slovence. Kaj si mislite o nas?

Mislim, da ste zelo severnjaški v vašem značaju. Za Skandinavca se tukaj nikakor ne počutim čudno ali nenavadno. Naš in vaš temperament sta si zelo podobna. Če Slovenec reče, da je nekaj dobro, je ponavadi fantastično. Če reče, da je v redu, je zelo zelo dobro. In če dobim tak odziv, sem zelo vesel. Mogoče ste nekoliko podcenjen, tih, rahlo melanholičen oddelek Skandinavije na severu Balkana. Vsaj tak vtis sem dobil.

Ali spremljate smučarske skoke?

Ne prav podrobno, saj v teh letih Slovenci zmagujejo vsepovprek. Zato poskušam odvrniti misli o njih. Ko sem bil otrok, je bil za Norvežane eden najbolj nadležnih ljudi Primož Ulaga, saj je veliko zmagoval in premagoval naše skakalce. In v smučarskih skokih se mi najdemo. Werner Herzog je naredil vrsto dokumentarnih filmov tem, kako so smučarski skoki kot nekakšna ekstaza za tihe narode. Mogoče so smučarski skoki naša verzija kamikazov, džihada …

Kaj navadno počnete v nedeljo?

Običajno sta dve možnosti. Ali sem na kakšnem filmskem festivalu, na katerem verjetno neprespan predstavljam film, ali pa sem doma z velikimi voditelji - svojimi otroki, ki me običajno poskušajo spraviti iz postelje ob sedmih zjutraj.

Imate radi nedelje?

Poskušam živeti z njimi.

Po mednarodnem indeksu sreče je Norveška že kar nekaj let v vrhu držav, medtem ko smo Slovenci tam okoli 60. mesta. Severne Koreje ni na seznamu. Imate izkušnje iz več držav. Kaj mislite, kje živijo najsrečnejši ljudje na svetu?

Vsekakor se mi zdi, da so v Sloveniji ljudje bolj iskreni kot na Norveškem. Ampak mislim, da takšne lestvice ne povedo ravno veliko, koliko so ljudje srečni, ampak kako ljudje gledajo nase in na svojo državo. Recimo v Sloveniji, kjer sem zaznal malo depresivne, mrke, hladne ljudi, ljudje drug od drugega ne pričakujejo, da bodo tako srečni. V primerjavi z nami Norvežani, ki imamo to sliko v glavi, da smo srečni. Vse skupaj ima največ opraviti z razumevanjem samega sebe. Nesreča je res tako relativna stvar. Za nekatere je sreča stanje brez bolečine, za druge je veliko več od tega. Mislim, da moramo biti previdni pri sojenju univerzalnega standarda sreče. Ker niti nimamo nekoga, ki bi lahko rekel, kaj to sploh je. Vsekakor ne dvomim niti za sekundo, da če se odpoveš določeni materialni in mentalni sreči, potem bi kraji, kot sta Norveška in večina evropskih držav, dosegli visoke uvrstitve na tej lestvici.  

Ampak to je tako zapletena stvar. Toliko je različnih dejavnikov v vsakem trenutku in na vsakem koraku, da bi lahko določili, kako in zakaj smo srečni.

Kakšna je vloga propagande? Do zdaj ste spoznali kar nekaj različnih vrst propagande. So vaša dela prav tako neke vrste propaganda?

Včasih govori jezik propagande, včasih govori jezik popularne kulture, oglaševalcev, umetnosti. Je bolj kameleon ali volk, preoblečen v ovco. Nekakšen trojanski konj, ki ga skušam uporabiti v obliki, kot so lepotna tekmovanja ali rockovski koncerti. V vseh teh skupnih imenovalcih naše globalne popularne kulture kot orodje, da mogoče pretihotapim kakšen virus ali seme, ki bi lahko sčasoma vzklilo ali se razvilo v človeških mislih in srcih.

Eno izmed najpomembnejših vlog propagande nosijo mediji. Po Brexitu in izvolitvi Trumpa v ZDA so se tradicionalni mediji znašli v veliki krizi. Kako vidite medije dandanes?

Najprej moram reči, da sem zelo skeptičen do te histerije nad lažnimi novicami, ker to pač je histerija. Tako imenovane lažne novice so same po sebi v bistvu lažne novice. Je kot strah pred aidsom v devetdesetih. Nenadoma se vsi bojijo tega pojava, ki naj bi se širil vsepovsod in okužil vsakogar. Novice so vedno bile malo lažne, saj jih delajo ljudje. In ljudje niso popolni. Marsikdo ima tudi svojo agendo ali pa dela za drugega, ki ima svojo agendo.

Mediji že igrajo vlogo megafona in to ne samo za diktatorje. Čeprav je dandanes lahko vsak sam zase diktator v njegovem družabnem okolju. Danes ima vsak megafon. Nisem prepričan, ali je to vedno dobro.

Nad slabim poročanjem sem zaskrbljen, vendar je med vsemi temi lažnimi novicami, tudi veliko resničnih novic, ki so prav tako dosegljive kot lažne, samo z miško je treba malo večkrat pritisniti, da jih najdete. Tudi o Severni Koreji je veliko resnih raziskav, dostopnih, ampak za to se je treba potruditi.

Veste, nenehno bombardiranje z novicami oziroma kakršnimi koli informacijami ves čas nas je naredilo bolj stresne in lene. Sploh se ne potrudimo, da bi poiskali resnico, v bistvu niti nimamo časa, da bi naredili več kot en klik.

Res moram reči, da je splet uničil veliko struktur, ki naj bi bile stalnica, in ena od teh so tradicionalni mediji. Če se bodo zaradi tega zgodili kakšni odzivi, da bodo ljudje začutili potrebo po kakovostnih vsebinah ali pa se bo res razvilo kaj dobrega, mislim, da je prehitro, da bi sklepali. Vendar živimo v upanju.

Omenili ste diktatorje, kar nekaj imamo … je kakšna razlika med trumpom, erdoganom, putinom, kimom?

Seveda so razlike. Ljudje dobijo takšnega vodjo, kot si ga zaslužijo. Kdor koli že je, ali diktator ali demokratično izvoljeni vodja, je bolj ali manj samo ogledalo družbe, ki  ga je ustvarila. Erdogan je lahko samo v Turčiji, tako kot je Putin samo v Rusiji. Kim Džong Un zagotovo ne more biti drugje kot v Severni Koreji, seveda v povezavi z nekaterimi zgodovinskimi dejavniki.

Mislim, da je kar nevarno, če si dovolimo razmišljati o tem, da so vsi diktatorji enaki, ker se bomo potem otresli odgovornosti, da bi izvedeli in razumeli več.


Nedeljski gost

852 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Morten Traavik

30.07.2017


Morten Traavik: "Smučarski skoki bi mogoče lahko bili norveška in slovenska verzija kamikazov ali džihada."

Morten Traavik je eden redkih zahodnjakov, ki mu vrata v Severno Korejo niso zaprta.

Deluje v mednarodnem prostoru in svoje zamisli uresničuje z različnimi umetniškimi žanri. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severnokorejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, ki pa je pravzaprav zaznamovala že njegovo odraščanje na Norveškem.

INTERVJU:

Kje in kdaj ste prvič naleteli na Laibach?

Tam nekje pri 17-ih letih smo šli na zahodu Norveške v kraju, v katerem sem odraščal, s prijatelji v lokalni bar. Tam je bil jukebox z videospoti. Opazili smo, da si lahko izberemo videospot Sympathy for the devil skupine Laibach. Še najbolj podoben je bil grozljivki iz vzhodne Evrope, z vso ikonografijo, da ne omenjam glasbe, ki je bila nekaj posebnega, saj česa takšnega še nismo slišali.

V naslednjih letih je skupina Laibach zelo vplivala name.

Pa samo z glasbo?

In ne samo z glasbo, kar se mi zdi pomembno. Skupina Laibach je bila vedno več kot pa glasbena skupina. Glasba je samo eno izmed komunikacijskih orodij, ki jih uporabljajo. Dokaz tega je tudi to, da se po njih niso zgledovali samo glasbeniki, ampak tudi vizualni umetniki, režiserji, filozofi in številni drugi. Kar je močan dokaz o njihovi ustvarjalni moči.

Kako so se potem vaše poti križale?

To je bilo kar nekaj let pozneje. Vsaj 25 let pozneje. Skupina je v bistvu navezala stik z mano prek francoskega vizualnega umetnika Valnoirja, ki je že sodeloval z njimi.  Ta jim je pokazal videospot, ki sem ga režiral za neko norveško skupino. Bil jim je všeč in tako so me povabili, da bi prevzel režijo pri nekaterih videih za njihov nov album Spectre, ki je ponazarjal njihovo vrnitev. To je bilo leta 2014. Vse skupaj je zelo dobro izpadlo, zato smo si želeli še bolj sodelovati v prihodnosti. In ker sem takrat že imel vzpostavljene zveze s Severno Korejo, saj sem kar nekaj let sodeloval pri umetniških izmenjavah in projektih v Severni Koreji, je bilo takrat povsem očitno - morda ne za vse, vsekakor pa zame in skupino Laibach -, da bomo vsaj poskušali posredovati pri vzpostavitvi stika med zasedbo in Severno Korejo.    

Slavoj Žižek je rekel, da je bil koncert Laibach ena najbolj fascinantnih, kulturnih, ideoloških in političnih dogodkov v 21. stoletju.  Kaj si mislite o tem?

Strinjam se, seveda. Če je to izrekel Slavoj Žižek, je že res in smiselno.

Dejali ste, da sta Severna Koreja in Laibach narobe razumljena na Zahodu. Ste se kdaj bali, da vas bodo narobe razumeli?

Ves čas me narobe razumejo. Ampak po drugi strani bi lahko rekli, da nekaj takega kot “biti narobe razumljen” ne obstaja, kadar govorimo o umetnosti. Vsaj kakor jaz to vidim. Kot umetnik, kot inženir človeških duš, kakor pravi, moraš biti ves čas pripravljen na to, da boš razumljen na več različnih načinov. Umetniki, ki pravijo, da so narobe razumljeni, po mojem mnenju narobe razumejo same sebe. Ker kaj je umetnost v resnici? Prava umetnost je lahko in tudi mora biti razumljena na več načinov, v istem trenutku.    

Ko pa sem rekel, da sta tako zasedba Laibach kot Severna Koreja narobe razumljeni, sem mislil, in točno ta argument sem tudi uporabil, da so Severni Korejci pustili skupini igrati, moral sem namreč poiskati skupne značilnosti, ki bi jih Severni Korejci razumeli. In potem lahko povem, da je bila skupina Laibach obtožena spogledovanja z nacizmom in fašizmom, kar je očiten nesporazum. In prav tako so Severno Korejo večkrat postavili ob bok Hitlerjevi Nemčiji, označevali so jo še precej slabše. Tako je bilo za Severne Korejce precej očitno, če ljudje pravijo, da so člani skupine Laibach privrženci fašistov, je to povsem enako, kot če njih primerjajo s Hitlerjevo Nemčijo.

Kakšen je vaš odnos z Laibach. Ste že del njih?

Vsi smo del zasedbe Laibach. Sicer pa morate o tem vprašati njih. Vsekakor zelo tesno sodelujemo, sploh pri predstavitvi filma, imajo tudi koncerte v določenih državah, v katerih se predvaja film. Lahko bi rekli, da sem zdaj nekakšen minister za propagando. Ampak saj veste, kako je v diktaturah. Zelo tvegano. Kot ministra te lahko vsak čas zamenjajo.  

O projektu ste posneli dokumentarec Dan osvoboditve. Ste že prej vedeli, da ga boste naredili?

Takoj ko smo izvedeli, da je odprava potrjena, smo vedeli, da jo bo treba nekako zaznamovati za naslednje generacije.

V dokumentarnem filmu je koncerta pravzaprav zelo malo. Dobil sem občutek, da koncert niti ni bil glavna stvar celotnega projekta. Kaj je torej bila ključna ideja vsega skupaj?

Odločali smo se, ali naj na koncu naredimo koncertni video ali film o pripravah in odpravi v Severno Korejo. Nekaj vmes ne bi imelo smisla. Zato smo se odločili, da naredimo nekaj več. Kot je tudi zasedba veliko več kot glasbena skupina, je bil tudi ta koncert več kot samo koncert. Zaradi konteksta in vseh okoliščin ter dejstva, da se je koncert sploh lahko zgodil. Ne glede na to, bil je dober laibachovski koncert, vendar nič glasbeno posebnega. Prostor, na katerem se je zgodil, je koncert naredil poseben. Zato smo se tudi v filmu bolj osredotočili na prostor kot pa na koncert. Je pa celoten koncert, ki ga je posnela severnokorejska televizija, dostopen na spletni strani filma liberationday.film.

Ivan Novak je v dokumentarcu dejal, da je bil to majhen korak za Laibach in velik za človeštvo. Kako velik je res bil korak za človeštvo in kako velik za Mortena Traavika?

Odgovoriti moram s citatom. Kitajski premier Zhou Enlai v zgodnjih sedemdesetih je na novinarsko vprašanje, kakšen je bil po njegovem mnenju učinek francoske revolucije, odgovoril: "Mislim, da je za ta odgovor še prezgodaj." In prav takšen je moj odgovor na vaše vprašanje, kako velik korak je bil ta koncert. Ker prvi učinki koncerta so se pokazali v tem, da je veliko ljudi izvedelo za to, vse skupaj ne bo povzročilo padca severnokorejskega sistema, tudi ne bo povzročilo nobene revolucije, ampak je pa zagotovo posejano neko seme. In da nadaljujem to analogijo, določena zemlja je pokvarjena, na določeni pa lahko seme uspe. In nič več in nič manj.

Zame je bil zagotovo velik korak, predvsem za zadovoljitev mojega ega. Vendar to ni tako pomembno pri tem projektu. Najpomembneje pri vsem skupaj je bilo to, da smo vsi v odpravi čutili, da smo v tem skupaj in da smo v ekstremnih razmerah ustvarili nekaj skupaj. In ta občutek pripadanja nečemu večjemu kot samemu sebi se mi zdi, da je zelo globoka človeška potreba in nekaj, kar je zelo pomembno na obeh straneh - tako pri skupini Laibach kot pri Severni Koreji.

Kaj je bolj grozno, živeti v tako izolirani državi ali prebegniti in ugotoviti, kje si sploh živel?

Težko odgovorim, saj v takšnem položaju še nisem bil.

Na spletu ves čas krožijo različni posnetki pričanj tistih, ki so pobegnili iz Severne Koreje. Pred kratkim je "zablestela" Jeonmi Park, če se spomnite ...

Seveda se spomnim. Ampak to je spet tipičen primer, kako izkoriščajo pripoved. Ker Jeonmi Park, tako kot nekaj drugih "znanih" prebežnikov, skoraj zagotovo veliko pretirava. Kar je velika škoda, ker je veliko zgodb drugih severnokorejskih prebežnikov, ki so doživeli veliko hudega. Ne dvomim in ne pravim tega, da Severna Koreja ni represivna država, vendar ljudje, kot je Jeonmi Park, delajo medvedjo uslugo tistim, za katere menijo, da jih zastopa. Če se samo malo bolj potrudite in raziščete, je precej lahko ugotoviti velike pomanjkljivosti in neskladnosti v njeni zgodbi.

Ne mislim, da je tako zelo grozno. Je zelo težko iti iz enega sistema v drugega. Ampak pri devetih od desetih primerov ni tako, kot bi prišli iz pekla v nebesa. Ali nasprotno. Ampak je tako, kot bi prišli iz enega odurnega kraja v malo boljši kraj.   

Vemo, da je večina severnokorejskih prebežnikov, ki navadno končajo v Južni Koreji, zelo slabo integriranih. Preprosto niso dovolj opremljeni in pripravljeni na to kaotično, individualistično, z možnostjo svobodne izbire kulturo.  

Ste se kdaj bali severnokorejskih oblasti?

Včasih sem se zbal samo za severnokorejske prijatelje, s katerimi sodelujem. Tam je tako, da bi Američana, če bi storil kaj neumnega, lahko uporabili kot kakšnega talca. Če pa nisi Američan in če res ne narediš kaj zelo nespametnega, na primer da pokažeš golo zadnjico kipu velikega vodje, se ti načeloma ne sme zgoditi nič tragičnega. Kvečjemu te bodo pospremili v hotelsko sobo in poslali s prvim možnim letom iz države.

Ampak v vsej tej moji zgodbi so največji heroji moji severnokorejski prijatelji, lahko pa bi jim rekel kar bratje, ker smo res veliko doživeli skupaj. Oni namreč tvegajo veliko več kot pa slabo podobo na Twitterju.

Slovensko občinstvo vas najbolje pozna po tem, da ste peljali Laibach v Severno Korejo, svet pa vas je spoznal že prej. Eden vaših najbolj kontroverznih projektov sta bili lepotni tekmovanji za miss zemeljskih min v Angoli in Kambodži. Lahko kaj več poveste o teh projektih?

Miss zemeljskih min je bilo lepotno tekmovanje za ženske, ki so utrpele poškodbe zemeljskih min. Najprej sem ti organiziral v Angoli leta 2008, naslednje leto pa v Kambodži, v jugovzhodni Aziji. Mislim, da ime tekmovanja Miss zemeljskih min pove vse. Pri obeh projektih se mi zdita zanimivi dve dejstvi: navdušenje teh prizadetih žensk, da lahko tudi one pokažejo, da so lepe, in pa podpora javnosti tema projektoma v teh državah. Največ kritik so izrekli ljudje zahodnih držav, ki so bili zaradi teh žensk moralno ponižani. Seveda, ker je lahko soditi, ne da bi vedeli, kako se počutijo. In to se mi zdi zelo zanimivo. To je še en primer projekta, pri katerem se na koncu zgodi nekaj, česar nisi ravno pričakoval, in tako končni izdelek dobi neko drugo dimenzijo celotnega dela. Nikoli nisem pričakoval, da bo tako veliko humanitarnih organizacij in zahodnih feministk tako jeznih zaradi tega projekta, medtem ko so bile tekmovalke tako vesele. In to je nekaj, kar veliko pove o odnosu razvitega sveta do tistega še v razvoju. Tudi takrat, ko hočemo pomagati oziroma ko smo pokroviteljski. In če omenim pokroviteljski odnos, sem ga celo pričakoval, ampak ko ga doživiš, ti je zelo jasno.

Nekje ste dejali, da umetnosti ni treba biti moralna. Kakšna pa potem mora biti? Kaj mora biti moralno? Umetnik?

Umetnosti ni treba biti nikakršna. Po mojem mnenju bi morala biti moralna, a vendar je to vprašanje mojih lastnih prepričanj. Mislim, da umetnost mora predvsem nekaj izzivati in tvegati. Zagotovo mora tvegati tvoje dobro ime, mogoče ne življenja, nikakor pa ne sme tvegati življenja nekoga drugega. Če že mora tvegati katero koli življenje, bi moralo biti tvoje. Moraš pa zagotovo vzeti nekaj v zakup, če se hočeš ukvarjati z umetnostjo, ki posega v politiko ali težave družbe. Na svetu je veliko odlične umetnosti, ki nima nobene politične vsebine. Mislim, da je vprašanje, kakšna mora umetnost biti, zelo široko. Mislim, da mora biti umetnost radovedna, postavljati mora vprašanja in biti igriva.

Kakšen mora biti umetnik?

Moram reči, da se izogibam izrazu umetnik, ker je že zelo zlorabljen. In če hočeš, da te ljudje jemljejo resno, tako kot si nekateri želimo, je to, da te nekdo označi za umetnika, podobno, kot če bi te označil za otroka ali malo zaostalega. Norveški pesnik iz mojega kraja je nekoč slavnostno rekel, da je bila največja tragedija ta, da so mu podelili pomembno pesniško nagrado pri zelo mladih letih, ker ga po tem nihče več ni resno jemal. Potem ko te nekdo označi za umetnika, se znajdeš v neki zaprtosti. Zanimivo je, da se največ mojih projektov v medijih znajde med informativnimi novicami ali novicami iz sveta namesto v kulturnem delu. In to me zelo veseli, saj to kaže na to, da me ne obravnavajo samo kot nekega ljubkega ekscentričnega zabavnega umetnika.

Vaš način dela se imenuje hiperteater. Ga lahko opišete podrobneje?

Lahko poskusim. V bistvu je način režiranja in upravljanja resničnosti, ki razkriva teatralnost vsakdanjega življenja, javnega življenja, političnega življenja. Saj veste, koliko nekih ritualov imamo in jih izvajamo ves čas, včasih ne da bi se jih zavedeli. In to impliciram in potenciram kot performativno strukturo. Hiper izhaja iz besed “nekaj več”, torej pomeni hiperteater “več kot teater”.  Tako kot lahko tudi zasedbo Laibach označimo kot “hiperskupino”.

V nekaj svojih projektov ste vključili tudi svojo družino. Videl sem jo v dokumentarcu o Severni Koreji. Zanima me, kako razumete zasebnost?

Zasebnost je možnost. Lahko jo izberete. Mislim, da, takrat ko sem svojo družino vključil v projekt in to ni bilo velikokrat, nikoli nisem vpletel in izpostavil njihove osebnosti, ampak samo njihovo pojavitev. Zasebnost je izbira, mora biti izbira. Zato ne bi vključil misli svojega sina o svetu ali nekaj, kar je napisal v dnevniku med mojim projektom. Mislim, da morajo ljudje sami izbrati, ali želijo zasebnost ali ne.

Ste imeli kakšnega vzornika?

Skupino Laibach, preden sem jo spoznal. Zelo težko je imeti vzornika, sploh ko postajaš starejši. Edini način, da ga imaš, je distanca. Prihajam do točke v karieri, ko so vzorniki nenadoma zelo blizu, zelo hitro jih lahko srečam ali z njimi celo sodelujem. Moj vzornik bi lahko bil bolj občutek kot pa človek in to bi najverjetneje bila lahko resnicoljubnost. Ta občutek po nenehnem iskanju resnice, ki mogoče ne obstaja več.                    

Do zdaj ste delali veliko z Laibach in ste tudi spoznali Slovenijo in Slovence. Kaj si mislite o nas?

Mislim, da ste zelo severnjaški v vašem značaju. Za Skandinavca se tukaj nikakor ne počutim čudno ali nenavadno. Naš in vaš temperament sta si zelo podobna. Če Slovenec reče, da je nekaj dobro, je ponavadi fantastično. Če reče, da je v redu, je zelo zelo dobro. In če dobim tak odziv, sem zelo vesel. Mogoče ste nekoliko podcenjen, tih, rahlo melanholičen oddelek Skandinavije na severu Balkana. Vsaj tak vtis sem dobil.

Ali spremljate smučarske skoke?

Ne prav podrobno, saj v teh letih Slovenci zmagujejo vsepovprek. Zato poskušam odvrniti misli o njih. Ko sem bil otrok, je bil za Norvežane eden najbolj nadležnih ljudi Primož Ulaga, saj je veliko zmagoval in premagoval naše skakalce. In v smučarskih skokih se mi najdemo. Werner Herzog je naredil vrsto dokumentarnih filmov tem, kako so smučarski skoki kot nekakšna ekstaza za tihe narode. Mogoče so smučarski skoki naša verzija kamikazov, džihada …

Kaj navadno počnete v nedeljo?

Običajno sta dve možnosti. Ali sem na kakšnem filmskem festivalu, na katerem verjetno neprespan predstavljam film, ali pa sem doma z velikimi voditelji - svojimi otroki, ki me običajno poskušajo spraviti iz postelje ob sedmih zjutraj.

Imate radi nedelje?

Poskušam živeti z njimi.

Po mednarodnem indeksu sreče je Norveška že kar nekaj let v vrhu držav, medtem ko smo Slovenci tam okoli 60. mesta. Severne Koreje ni na seznamu. Imate izkušnje iz več držav. Kaj mislite, kje živijo najsrečnejši ljudje na svetu?

Vsekakor se mi zdi, da so v Sloveniji ljudje bolj iskreni kot na Norveškem. Ampak mislim, da takšne lestvice ne povedo ravno veliko, koliko so ljudje srečni, ampak kako ljudje gledajo nase in na svojo državo. Recimo v Sloveniji, kjer sem zaznal malo depresivne, mrke, hladne ljudi, ljudje drug od drugega ne pričakujejo, da bodo tako srečni. V primerjavi z nami Norvežani, ki imamo to sliko v glavi, da smo srečni. Vse skupaj ima največ opraviti z razumevanjem samega sebe. Nesreča je res tako relativna stvar. Za nekatere je sreča stanje brez bolečine, za druge je veliko več od tega. Mislim, da moramo biti previdni pri sojenju univerzalnega standarda sreče. Ker niti nimamo nekoga, ki bi lahko rekel, kaj to sploh je. Vsekakor ne dvomim niti za sekundo, da če se odpoveš določeni materialni in mentalni sreči, potem bi kraji, kot sta Norveška in večina evropskih držav, dosegli visoke uvrstitve na tej lestvici.  

Ampak to je tako zapletena stvar. Toliko je različnih dejavnikov v vsakem trenutku in na vsakem koraku, da bi lahko določili, kako in zakaj smo srečni.

Kakšna je vloga propagande? Do zdaj ste spoznali kar nekaj različnih vrst propagande. So vaša dela prav tako neke vrste propaganda?

Včasih govori jezik propagande, včasih govori jezik popularne kulture, oglaševalcev, umetnosti. Je bolj kameleon ali volk, preoblečen v ovco. Nekakšen trojanski konj, ki ga skušam uporabiti v obliki, kot so lepotna tekmovanja ali rockovski koncerti. V vseh teh skupnih imenovalcih naše globalne popularne kulture kot orodje, da mogoče pretihotapim kakšen virus ali seme, ki bi lahko sčasoma vzklilo ali se razvilo v človeških mislih in srcih.

Eno izmed najpomembnejših vlog propagande nosijo mediji. Po Brexitu in izvolitvi Trumpa v ZDA so se tradicionalni mediji znašli v veliki krizi. Kako vidite medije dandanes?

Najprej moram reči, da sem zelo skeptičen do te histerije nad lažnimi novicami, ker to pač je histerija. Tako imenovane lažne novice so same po sebi v bistvu lažne novice. Je kot strah pred aidsom v devetdesetih. Nenadoma se vsi bojijo tega pojava, ki naj bi se širil vsepovsod in okužil vsakogar. Novice so vedno bile malo lažne, saj jih delajo ljudje. In ljudje niso popolni. Marsikdo ima tudi svojo agendo ali pa dela za drugega, ki ima svojo agendo.

Mediji že igrajo vlogo megafona in to ne samo za diktatorje. Čeprav je dandanes lahko vsak sam zase diktator v njegovem družabnem okolju. Danes ima vsak megafon. Nisem prepričan, ali je to vedno dobro.

Nad slabim poročanjem sem zaskrbljen, vendar je med vsemi temi lažnimi novicami, tudi veliko resničnih novic, ki so prav tako dosegljive kot lažne, samo z miško je treba malo večkrat pritisniti, da jih najdete. Tudi o Severni Koreji je veliko resnih raziskav, dostopnih, ampak za to se je treba potruditi.

Veste, nenehno bombardiranje z novicami oziroma kakršnimi koli informacijami ves čas nas je naredilo bolj stresne in lene. Sploh se ne potrudimo, da bi poiskali resnico, v bistvu niti nimamo časa, da bi naredili več kot en klik.

Res moram reči, da je splet uničil veliko struktur, ki naj bi bile stalnica, in ena od teh so tradicionalni mediji. Če se bodo zaradi tega zgodili kakšni odzivi, da bodo ljudje začutili potrebo po kakovostnih vsebinah ali pa se bo res razvilo kaj dobrega, mislim, da je prehitro, da bi sklepali. Vendar živimo v upanju.

Omenili ste diktatorje, kar nekaj imamo … je kakšna razlika med trumpom, erdoganom, putinom, kimom?

Seveda so razlike. Ljudje dobijo takšnega vodjo, kot si ga zaslužijo. Kdor koli že je, ali diktator ali demokratično izvoljeni vodja, je bolj ali manj samo ogledalo družbe, ki  ga je ustvarila. Erdogan je lahko samo v Turčiji, tako kot je Putin samo v Rusiji. Kim Džong Un zagotovo ne more biti drugje kot v Severni Koreji, seveda v povezavi z nekaterimi zgodovinskimi dejavniki.

Mislim, da je kar nevarno, če si dovolimo razmišljati o tem, da so vsi diktatorji enaki, ker se bomo potem otresli odgovornosti, da bi izvedeli in razumeli več.


21.03.2021

Dr. Nataša Pirc Musar

Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.


14.03.2021

Bojan Križaj

Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.


07.03.2021

Dr Jana Javornik

Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.


28.02.2021

Manca Juvan

Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.


21.02.2021

dr. Metoda Dodič Fikfak

Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.


14.02.2021

Brita Krebs, humanitarka v Gambiji

Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.


07.02.2021

Tanja Prušnik

Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.


31.01.2021

Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka

Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.


24.01.2021

Ivo Pogorelić

Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.


17.01.2021

Kevin Sullivan, Washington Post

Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.


10.01.2021

Igor Vidmar

Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.


20.12.2020

Emil Tedeschi

Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5.300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte. Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti." Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat tedensko vodi radijsko oddajo, občasno nastopa kot DJ.


13.12.2020

Martin Šolar, direktor Kobariškega muzeja

Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino. O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti? Martina Šolarja je gostil Aleš Smrekar.


06.12.2020

Jakob J. Kenda

Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.


29.11.2020

Dr. Janez Poklukar, generalni direktor UKC Ljubljana

Pred desetimi leti se je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka. Dr. Janez Poklukar, ki je vajen delati ob nedeljah, je bil nedeljski gost Vala 202.


22.11.2020

Jani Novak, vodja zasedbe Laibach

Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje. Z njim se pogovarja Miha Šalehar.


15.11.2020

Virologinja Tatjana Avšič Županc: Na kaj takega se nihče na svetu ni mogel pripraviti

Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.


08.11.2020

Esad Babačić: "Slovenija je bitka na majhnem prostoru"

"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato." To je ena izmed aktualnih besednih domislic Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”


01.11.2020

Dr. Božidar Jezernik

Čeprav diplomirani pravnik je dr. Božidar Jezernik profesionalno in znanstveno delo posvetil etnologiji in kulturni antropologiji. Več kot 20 let se je ukvarjal s preučevanjem življenja v ekstremnih razmerah, s koncentracijskimi taborišči. A teme raziskovanja dr. Božidarja Jezernika so zelo raznovrstne. V njegovih knjigah, ki jih je napisal več kot dvajset, obravnava tako ljubljanske spomenike, junake v slovenski folklori. Napisal je tudi knjigo o kavi, ki je na Kitajskem prejela nagrado za najboljšo knjigo o kavi na svetu v zadnjih dveh desetletjih. Blizu mu je razsvetljenska miselnost, da je znanje tisto, kar izboljša človeka, pomemben pa je tudi spomin:"Če nimamo spomina, ne vemo, kdo smo in od kod prihajamo, in če ne vemo tega, od kod prihajamo, ne moremo vedeti niti, kje smo, kaj šele, kam gremo." Je strasten zbiralec porcelana in keramike, še zlasti tiste, ki je nastala v Libojah, pa tudi razglednic, ki so povezane s temami, ki jih obravnava v svojem raziskovalnem delu.


25.10.2020

Timothy P. Carney: Sanje odtujene Amerike

Tokratni nedeljski gost Timothy P. Carney ne verjame v gospodarsko razlago premikanja volilne baze. Njegova potovanja po ZDA so ga utrdila v prepričanju, da je za človeka najpomembnejša močna, notranje povezana skupnost, v kateri živi. Večji del ZDA pa se sooča z razpadom lokalnih skupnosti, ki se začne že pri razpadu družin, zapiranju cerkva in padcu kakovosti javnih šol. V takšnih okoliščinah umrejo ameriške sanje, ljudje zapadejo malodušju, večina politike pa jih prezre, češ, da se niso sposobni odzvati in prilagoditi spremembam. A namesto, da bi zamenjali ljudstvo, so leta 2016 zamenjali – politiko. Donald Trump je te ljudi znal nagovoriti. Čeprav ni izpolnil obljub, pa je prav verjetno, da ga bodo tokrat volili še enkrat. Timothyja Carneyja je pred mikrofon povabil washingtonski dopisnik Andrej Stopar.


Stran 9 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov