Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarka Marta Verginella dela v Ljubljani, živi pa v Trstu. Spregovorila je o togosti javnega sektorja, totalitarizmu, feminizmu, Slovenki in njej ljubem morju
Ugledna mednarodna zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu in že takrat in tam jo je bolj kot politična zgodovina pritegnilo delovanje na robu med zgodovinopisjem in antropologijo, preučevanje zgodovine družine in zgodovine mentalitete po takratnih zgledih iz anglosaškega območja.
Za doktorat na ljubljanski Filozofski fakulteti je preučila več kot 1000 oporok in izdala delo Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Pozneje se je vsaj dotaknila tudi političnih dinamik v zgodovini s svojim lastnim metodološkim biografskim in mikrozgodovinskim pristopom. Njeno delo Meja drugih (s podnaslovom Primorsko vprašanje in slovenski spomin) je leta 2008 sprva izšlo v italijanščini in bilo tisto leto med najbolj prodajanimi esejističnimi deli v Italiji.
"Severno Jadransko regijo bi zaradi zgoščene in travmatične zgodovine lahko imenovali tudi zgodovinski laboratorij,« je prepričana dr. Marta Verginella."
Trenutno vodi največji raziskovalni projekt s področja družboslovja pri nas, ki ga z nekaj več kot dvema milijonoma evrov financira Evropski raziskovalni svet. Petletni projekt z naslovom Post-war transitions in gendered perspective: the case of the North-Eastern Adriatic region se ukvarja z raziskavo o vlogi in položaju žensk v severovzhodnem jadranskem območju v prejšnjem stoletju.
"Če je podjetniški sektor zelo elastičen (…), pa lahko govorim o zelo veliki togosti slovenskega javnega sektorja, kjer se kažejo raznovrstne zanke. Čeprav raziskovanje financira Evropska komisija, ima vsaka država svoja pravila igre in v Sloveniji so nekatere težave pri udejanjanju projekta."
Dr. Marta Verginella se sprva v okviru svojega zgodovinskega preučevanja ni nameravala ukvarjati z zgodovino žensk in študijami spola, saj se ji je tema zdela že "preživeta". Zadnja desetletja pa vse bolj ugotavlja, da ni tako. Izdala je številna dela s tega področja. Leta 2007 je bila članica uredniškega odbora odmevnega zbornika Pozabljena polovica, v katerem so bile pod vodstvom dr. Alenke Šelih zbrane biografije 129 žensk z različnih poklicnih področij, ki so delovale na Slovenskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja.
Konec leta 2017 je izšel zbornik Slovenka, katerega urednica je bila dr. Verginella. V njem je bilo pravzaprav prvič v zgodovini obravnavano izhajanje prve ženske revije s tem imenom. Izhajala je nekaj let pred 120-imi leti v Trstu, ki je bil takrat kulturno in miselno naprednejši od Ljubljane.
Dr. Marta Verginella je leta 2006 postala prva redna profesorica na oddelku za zgodovino v Ljubljani. To je samo po sebi zelo povedno dejstvo, ki priča o moško – ženskih razmerjih pri nas. Predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine.
"Stigmatizacija feministk in feminizma, ki se še vedno dogaja v slovenskem prostoru, je izraz atavizma, ruralno konservativnega okolja, ki ima težave z modernizacijo."
Marta Verginella dela v Ljubljani, živi pa v Trstu, saj se, kot pravi, nikoli ne bi mogla odreči bližini morja. »Čeprav vožnja postaja naporna, mi je v veselje. In tako kot me napade rahla radost, ko se vračam proti Trstu, že pri Postojni, še bolj pa, ko zagledam morje, - prav tako me napade rahla evforija tudi, ko zagledam Ljubljanski grad. Tega, kar ima Trst, Ljubljana nima in obratno. Nikoli pa se ne bi mogla odreči bližini morja in temu, kar mi pomeni že od otroštva.«
Sicer pa naši nedeljski gostji pomenijo vir veselja in navdušenja še leposlovne knjige in filmi. Pa tudi glasba. Ob pogovoru je izbrala Norah Jones, Macy Gray in skladbo Auschwitz italijanskega kantavtorja Francesca Guccinija.
852 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka Marta Verginella dela v Ljubljani, živi pa v Trstu. Spregovorila je o togosti javnega sektorja, totalitarizmu, feminizmu, Slovenki in njej ljubem morju
Ugledna mednarodna zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu in že takrat in tam jo je bolj kot politična zgodovina pritegnilo delovanje na robu med zgodovinopisjem in antropologijo, preučevanje zgodovine družine in zgodovine mentalitete po takratnih zgledih iz anglosaškega območja.
Za doktorat na ljubljanski Filozofski fakulteti je preučila več kot 1000 oporok in izdala delo Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Pozneje se je vsaj dotaknila tudi političnih dinamik v zgodovini s svojim lastnim metodološkim biografskim in mikrozgodovinskim pristopom. Njeno delo Meja drugih (s podnaslovom Primorsko vprašanje in slovenski spomin) je leta 2008 sprva izšlo v italijanščini in bilo tisto leto med najbolj prodajanimi esejističnimi deli v Italiji.
"Severno Jadransko regijo bi zaradi zgoščene in travmatične zgodovine lahko imenovali tudi zgodovinski laboratorij,« je prepričana dr. Marta Verginella."
Trenutno vodi največji raziskovalni projekt s področja družboslovja pri nas, ki ga z nekaj več kot dvema milijonoma evrov financira Evropski raziskovalni svet. Petletni projekt z naslovom Post-war transitions in gendered perspective: the case of the North-Eastern Adriatic region se ukvarja z raziskavo o vlogi in položaju žensk v severovzhodnem jadranskem območju v prejšnjem stoletju.
"Če je podjetniški sektor zelo elastičen (…), pa lahko govorim o zelo veliki togosti slovenskega javnega sektorja, kjer se kažejo raznovrstne zanke. Čeprav raziskovanje financira Evropska komisija, ima vsaka država svoja pravila igre in v Sloveniji so nekatere težave pri udejanjanju projekta."
Dr. Marta Verginella se sprva v okviru svojega zgodovinskega preučevanja ni nameravala ukvarjati z zgodovino žensk in študijami spola, saj se ji je tema zdela že "preživeta". Zadnja desetletja pa vse bolj ugotavlja, da ni tako. Izdala je številna dela s tega področja. Leta 2007 je bila članica uredniškega odbora odmevnega zbornika Pozabljena polovica, v katerem so bile pod vodstvom dr. Alenke Šelih zbrane biografije 129 žensk z različnih poklicnih področij, ki so delovale na Slovenskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja.
Konec leta 2017 je izšel zbornik Slovenka, katerega urednica je bila dr. Verginella. V njem je bilo pravzaprav prvič v zgodovini obravnavano izhajanje prve ženske revije s tem imenom. Izhajala je nekaj let pred 120-imi leti v Trstu, ki je bil takrat kulturno in miselno naprednejši od Ljubljane.
Dr. Marta Verginella je leta 2006 postala prva redna profesorica na oddelku za zgodovino v Ljubljani. To je samo po sebi zelo povedno dejstvo, ki priča o moško – ženskih razmerjih pri nas. Predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine.
"Stigmatizacija feministk in feminizma, ki se še vedno dogaja v slovenskem prostoru, je izraz atavizma, ruralno konservativnega okolja, ki ima težave z modernizacijo."
Marta Verginella dela v Ljubljani, živi pa v Trstu, saj se, kot pravi, nikoli ne bi mogla odreči bližini morja. »Čeprav vožnja postaja naporna, mi je v veselje. In tako kot me napade rahla radost, ko se vračam proti Trstu, že pri Postojni, še bolj pa, ko zagledam morje, - prav tako me napade rahla evforija tudi, ko zagledam Ljubljanski grad. Tega, kar ima Trst, Ljubljana nima in obratno. Nikoli pa se ne bi mogla odreči bližini morja in temu, kar mi pomeni že od otroštva.«
Sicer pa naši nedeljski gostji pomenijo vir veselja in navdušenja še leposlovne knjige in filmi. Pa tudi glasba. Ob pogovoru je izbrala Norah Jones, Macy Gray in skladbo Auschwitz italijanskega kantavtorja Francesca Guccinija.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.
Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.
Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.
Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.
Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.
Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.
Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.
Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.
Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5.300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte. Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti." Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat tedensko vodi radijsko oddajo, občasno nastopa kot DJ.
Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino. O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti? Martina Šolarja je gostil Aleš Smrekar.
Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.
Pred desetimi leti se je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka. Dr. Janez Poklukar, ki je vajen delati ob nedeljah, je bil nedeljski gost Vala 202.
Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje. Z njim se pogovarja Miha Šalehar.
Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.
"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato." To je ena izmed aktualnih besednih domislic Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”
Čeprav diplomirani pravnik je dr. Božidar Jezernik profesionalno in znanstveno delo posvetil etnologiji in kulturni antropologiji. Več kot 20 let se je ukvarjal s preučevanjem življenja v ekstremnih razmerah, s koncentracijskimi taborišči. A teme raziskovanja dr. Božidarja Jezernika so zelo raznovrstne. V njegovih knjigah, ki jih je napisal več kot dvajset, obravnava tako ljubljanske spomenike, junake v slovenski folklori. Napisal je tudi knjigo o kavi, ki je na Kitajskem prejela nagrado za najboljšo knjigo o kavi na svetu v zadnjih dveh desetletjih. Blizu mu je razsvetljenska miselnost, da je znanje tisto, kar izboljša človeka, pomemben pa je tudi spomin:"Če nimamo spomina, ne vemo, kdo smo in od kod prihajamo, in če ne vemo tega, od kod prihajamo, ne moremo vedeti niti, kje smo, kaj šele, kam gremo." Je strasten zbiralec porcelana in keramike, še zlasti tiste, ki je nastala v Libojah, pa tudi razglednic, ki so povezane s temami, ki jih obravnava v svojem raziskovalnem delu.
Tokratni nedeljski gost Timothy P. Carney ne verjame v gospodarsko razlago premikanja volilne baze. Njegova potovanja po ZDA so ga utrdila v prepričanju, da je za človeka najpomembnejša močna, notranje povezana skupnost, v kateri živi. Večji del ZDA pa se sooča z razpadom lokalnih skupnosti, ki se začne že pri razpadu družin, zapiranju cerkva in padcu kakovosti javnih šol. V takšnih okoliščinah umrejo ameriške sanje, ljudje zapadejo malodušju, večina politike pa jih prezre, češ, da se niso sposobni odzvati in prilagoditi spremembam. A namesto, da bi zamenjali ljudstvo, so leta 2016 zamenjali – politiko. Donald Trump je te ljudi znal nagovoriti. Čeprav ni izpolnil obljub, pa je prav verjetno, da ga bodo tokrat volili še enkrat. Timothyja Carneyja je pred mikrofon povabil washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Neveljaven email naslov