Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Morda ste ga ujeli na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, si ogledali njegovo monokomedijo, ga gledali v seriji Jezero ali pa vam je njegov glas znan iz risank. Nedeljski gost Anje Hlača Ferjančič je Gregor Čušin
Slovenski igralec Gregor Čušin se je dvajset let s Koroške Bele vozil na delo v Ljubljano, kjer je bil zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem, pred nekaj leti pa se je odločil za samostojno pot, saj pravi, da se je zasitil gledališča.
"Naporno je bilo, ne rečem, da ne. Zdaj pa se mi to obrestuje. Sem na kmetih, meščani pa imate težave, ste omejeni na balkone in Tivoli, jaz pa tukaj stopim ven in sem dejansko v naravi. Pred leti sem dokupil sosednje posestvo. Kredit, ki mi je uničil deset let življenja, se mi zdaj obrestuje. Če mi prepovedo vsako gibanje zunaj domačega teritorija, lahko še vedno naredim krepek obhod. Za to, kolikor se gibam, bo kar poskrbljeno." – nedeljski gost Gregor Čušin o letih vožnje v Ljubljano in življenju na podeželju
Za njegov domači kraj – Koroško Belo – ljudje velikokrat mislijo, da je na Koroškem, a ni. Je kraj na Gorenjskem, ime pa verjetno izhaja iz tega, da je blizu Bohinjske Bele in tako so ju ločili med seboj, ena je na poti proti Bohinju, druga proti Koroški. Gregor Čušin pa o kraju poudarja tudi dve zgodovinski zanimivosti: "Iz naše vasi izhajajo starši Matije Čopa, če pa gre verjeti Franu Milčinskemu, je imel v naši vasi krojača France Prešeren. Sklepamo lahko, da se je Prešeren dejansko sprehajal po naših cestah."
Gregor Čušin ima z ženo Melito šest otrok, vsi imajo dve imeni, ker je toliko lepih imen, da se nista mogla odločiti samo za eno, pa še tako imajo vsi dva nebeška zavetnika: "Če bi se otroci rojevali danes, ko ne velja več akt, da ima lahko človek največ dve imeni in dva priimka, bi imeli dolga imena kot Brazilci," pove v šali. Pravi, da so tudi sicer bolj zapečkarska družina, tako da so v teh časih z lahkoto in veseljem doma, pa tudi sicer se dobro prenašajo in so radi skupaj. Ker se otroci zdaj šolajo na daljavo, je moral svoj delovni računalnik odstopiti za namene izobraževanja, sam pa je našel star računalnik, ki ga uporablja kot pisalni stroj, saj kaj več na njem ne deluje več. Napisal je že več pesmi iz karantene:
Pesem iz karantene št. 9
S to "šola na daljavo" sem potegnil kratko:
učitelj sem, ki ga nihče ne mara,
ravnatelj brez podpore kolektiva,
čistilka, ki pometa in pomiva
in kuharica, ki požrejo ji vse sladko.
Imam poln kufer, polni se omara!
Da vsaka šola nekaj stane, to razumem...
ampak zakaj le jaz položnice plačujem?!?!Pesem iz karantene št. 3
Kako glumač igram naj na daljavo?
Če ni občinstva, je ves trud le - vaja!
Ob smeh sem, ob aplavz, ob slavo...
Čisto navaden človek brez značaja.
V nadaljevanki Jezero, posneti po knjigi Tadeja Goloba, je igral vlogo inšpektorja Brajca. Pravi, da gre za njegov največji televizijski projekt v življenju, da je bil zanj izbran, pa je bil splet srečnih naključij: "Inšpektor Brajc je v knjigi opisan kot obilnejši možakar, v Sloveniji pa ni veliko igralcev, ki bi bili tako 'lepi' kot sem jaz." Sam je zadovoljen s končnim izdelkom, pravi, da bi lahko bilo vse skupaj še boljše, a opozarja, da bi lahko bilo tudi veliko slabše. Ker je bila serija deležna tudi različnih kritik, ga je Anja Hlača Ferjančič povprašala tudi o tem, kako sam sprejema kritike: "Kritike od ljudi, ki jih cenim, vzamem zelo resno. Priznam, vsaka kritika me prizadene. A vsak ima pravico do svojega mnenja in ga ima pravico povedati. Kritike od ljudi, za katere se ne zmenim kaj preveč, pa prespim in gredo mimo."
"Pred leti, mislim, da je že petnajst let od tega, sem hujšal za neko vlogo. Šel sem na očiščevalno dieto, pil sem samo sirupe in sokove. V prvih štirinajstih dnevih je šel iz mene ves balast. Topili so se sladkorji in maščobe, postal sem evforičen. Tudi ta virus in izolacija sta neke vrste dieta, neki balast odpada in ljudje, ki smo zdravi, postajamo evforični, gledamo na pozitivne učinke te izolacije. A je tako kot z dieto, ko se vrneš na stara pota, ko začneš jesti bureke, sendviče in pice, sem se poredil nazaj in sem debel, kot sem bil prej, mogoče še celo bolj. Bojim se, da se zna s to planetarno čiščo zgoditi enako."
853 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Morda ste ga ujeli na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, si ogledali njegovo monokomedijo, ga gledali v seriji Jezero ali pa vam je njegov glas znan iz risank. Nedeljski gost Anje Hlača Ferjančič je Gregor Čušin
Slovenski igralec Gregor Čušin se je dvajset let s Koroške Bele vozil na delo v Ljubljano, kjer je bil zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem, pred nekaj leti pa se je odločil za samostojno pot, saj pravi, da se je zasitil gledališča.
"Naporno je bilo, ne rečem, da ne. Zdaj pa se mi to obrestuje. Sem na kmetih, meščani pa imate težave, ste omejeni na balkone in Tivoli, jaz pa tukaj stopim ven in sem dejansko v naravi. Pred leti sem dokupil sosednje posestvo. Kredit, ki mi je uničil deset let življenja, se mi zdaj obrestuje. Če mi prepovedo vsako gibanje zunaj domačega teritorija, lahko še vedno naredim krepek obhod. Za to, kolikor se gibam, bo kar poskrbljeno." – nedeljski gost Gregor Čušin o letih vožnje v Ljubljano in življenju na podeželju
Za njegov domači kraj – Koroško Belo – ljudje velikokrat mislijo, da je na Koroškem, a ni. Je kraj na Gorenjskem, ime pa verjetno izhaja iz tega, da je blizu Bohinjske Bele in tako so ju ločili med seboj, ena je na poti proti Bohinju, druga proti Koroški. Gregor Čušin pa o kraju poudarja tudi dve zgodovinski zanimivosti: "Iz naše vasi izhajajo starši Matije Čopa, če pa gre verjeti Franu Milčinskemu, je imel v naši vasi krojača France Prešeren. Sklepamo lahko, da se je Prešeren dejansko sprehajal po naših cestah."
Gregor Čušin ima z ženo Melito šest otrok, vsi imajo dve imeni, ker je toliko lepih imen, da se nista mogla odločiti samo za eno, pa še tako imajo vsi dva nebeška zavetnika: "Če bi se otroci rojevali danes, ko ne velja več akt, da ima lahko človek največ dve imeni in dva priimka, bi imeli dolga imena kot Brazilci," pove v šali. Pravi, da so tudi sicer bolj zapečkarska družina, tako da so v teh časih z lahkoto in veseljem doma, pa tudi sicer se dobro prenašajo in so radi skupaj. Ker se otroci zdaj šolajo na daljavo, je moral svoj delovni računalnik odstopiti za namene izobraževanja, sam pa je našel star računalnik, ki ga uporablja kot pisalni stroj, saj kaj več na njem ne deluje več. Napisal je že več pesmi iz karantene:
Pesem iz karantene št. 9
S to "šola na daljavo" sem potegnil kratko:
učitelj sem, ki ga nihče ne mara,
ravnatelj brez podpore kolektiva,
čistilka, ki pometa in pomiva
in kuharica, ki požrejo ji vse sladko.
Imam poln kufer, polni se omara!
Da vsaka šola nekaj stane, to razumem...
ampak zakaj le jaz položnice plačujem?!?!Pesem iz karantene št. 3
Kako glumač igram naj na daljavo?
Če ni občinstva, je ves trud le - vaja!
Ob smeh sem, ob aplavz, ob slavo...
Čisto navaden človek brez značaja.
V nadaljevanki Jezero, posneti po knjigi Tadeja Goloba, je igral vlogo inšpektorja Brajca. Pravi, da gre za njegov največji televizijski projekt v življenju, da je bil zanj izbran, pa je bil splet srečnih naključij: "Inšpektor Brajc je v knjigi opisan kot obilnejši možakar, v Sloveniji pa ni veliko igralcev, ki bi bili tako 'lepi' kot sem jaz." Sam je zadovoljen s končnim izdelkom, pravi, da bi lahko bilo vse skupaj še boljše, a opozarja, da bi lahko bilo tudi veliko slabše. Ker je bila serija deležna tudi različnih kritik, ga je Anja Hlača Ferjančič povprašala tudi o tem, kako sam sprejema kritike: "Kritike od ljudi, ki jih cenim, vzamem zelo resno. Priznam, vsaka kritika me prizadene. A vsak ima pravico do svojega mnenja in ga ima pravico povedati. Kritike od ljudi, za katere se ne zmenim kaj preveč, pa prespim in gredo mimo."
"Pred leti, mislim, da je že petnajst let od tega, sem hujšal za neko vlogo. Šel sem na očiščevalno dieto, pil sem samo sirupe in sokove. V prvih štirinajstih dnevih je šel iz mene ves balast. Topili so se sladkorji in maščobe, postal sem evforičen. Tudi ta virus in izolacija sta neke vrste dieta, neki balast odpada in ljudje, ki smo zdravi, postajamo evforični, gledamo na pozitivne učinke te izolacije. A je tako kot z dieto, ko se vrneš na stara pota, ko začneš jesti bureke, sendviče in pice, sem se poredil nazaj in sem debel, kot sem bil prej, mogoče še celo bolj. Bojim se, da se zna s to planetarno čiščo zgoditi enako."
Z nedeljskim pogovorom bomo odpotovali v čase, ko smo imeli na tekmovanju za Zlato lisico kar štiri slovenske slalomistke v prvi jakostni skupini. V čase »vražjih Slovenk«, ki jih je kot šef ekipe vodil legendarni Jaro Kalan. Dolgoletnega trenerja, v zadnjem obdobju profesionalne kariere tudi direktorja Smučarske zveze gosti Aleš Smrekar.
Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.
Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebno-izpovedni knjigi razkril, da se že več kot 10 let bojuje z depresijo. O svoji bolezni govori odkrito, razmišlja o smislu obstoja, razlogih za nastanek depresije, morebitnih rešitvah, družini, veri in življenju. Tudi o manjših razlogih za srečo, vetru v laseh na plešasti glavi, navdušenju nad Tomosovimi motorji, boksu, petju, poeziji. Praznikih.
Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.
Ana Petrič vodi center starejših v Notranjih Goricah. Pred skoraj dvema desetletjema je začela kot strežnica, danes v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope dela s starejšimi, ki s številnimi aktivnostmi izkoriščajo "zadnje" priložnosti za polno življenje. Od letošnje jeseni se z odprtjem vrtčevskega oddelka v domu razlegata še otroški smeh in jok: medgeneracijsko sobivanje v pravem pomni besede.
Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili.
Nedeljska gostja je direktorica podjetja Adria Dom in aktualna menedžerka leta Marta Kelvišar.
Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.
Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine.
Nedeljska gostja je prva direktorica novega javnega zavoda Center Rog, kulturna menedžerka, nekdanja vodja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, novinarka, filozofinja, jezikoslovka in prevajalka Renata Zamida. Konec novembra, ko bo Evropska unija častna gostja na največjem knjižnem sejmu Latinske Amerike v Guadalajari v Mehiki, bo koordinatorka predstavitve literarnega programa. Z njo se pogovarja Nina Zagoričnik.
Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.
"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"
Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.
Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.
Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.
Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.
Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.
Neveljaven email naslov