Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
868 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
Najbrž knjige "Primer Anhovo", ki jo je Boštjan Videmšek označil za "eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih" ne bi bilo, če ne bi Jasmina Jerant doživela tragične izgube brata, ene številnih žrtev bolezni, nastalih zaradi uporabe azbesta.
Kaj pomeni biti Rom? To je eno od vprašanj, s katerimi se je v življenju, ko je pri 13. letih izvedel, da je Rom, moral soočiti radijski in televizijski novinar in voditelj, avtor več knjig in predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat. Kako ga je življenje najprej moralo sesuti, da se je pobral, visoko izobrazil in postal predstavnik prve linije visoko izobraženih Romov, pa tudi o matriarhatu v njegovi vasi, medijskem poročanju in romskih vražah.
Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.
Slavko Gaber je bil šolski minister z najdaljšim, skoraj 10-letnim stažem. V njegovem obdobju smo dobili devetletko, šolski tolar, sekularno šolo. Še vedno je aktiven kot profesor na pedagoški fakulteti, s konkretnimi predlogi sodeluje pri partnerstvu za pravičen in kakovosten vzgojno-izobraževalni sistem. Kakšna je današnja šola, zakaj vlada pomanjkanje učiteljev, katere spremembe so nujne? "Razmere so težje kot v zdravstvu, moramo se zavedati, da v šolah ni čakalnih vrst, otroci so v razredu vsak dan, potrebujejo učitelja," pravi Gaber. Za vstop v vlado ga je pred tremi desetletji prepričal Janez Drnovšek, prepričan je, da v politiko ne smeš zaradi selfijev ali ker se ti potuje. Kako vidi sedanjega premierja Goloba? Tudi o časovni banki, izmenjavi zelenjave, poletnih pohodih s sinom in Kosovelu v kabinetu.
Kolesarji so zadnja leta v Sloveniji največji asi, sodijo med najbolj znane in prepoznavne javne osebnosti. Andrej Velkavrh je zagrizen kolesar. Širša javnost pa ga pozna po predpogoju za uživanje na kolesu, torej vremenu. In kaj je lahko na svetu hujšega kot to, da se meteorolog zmoti? Vreme napoveduje že štiri desetletja.
Se zavedamo, kako zelo pomembna je državna statistika? Se tega zavedajo predvsem tisti, katerih odločitve bi morale temeljiti tudi na statističnih podatkih in rezultatih raziskovanj? Aprila letos je Apolonija Oblak Flander postala generalna direktorica Statističnega urada Republike Slovenije (Surs). Že 25 let je zaposlena na Sursu in ima za seboj lepo kariero. Zase pravi, da je vključujoča, zahtevna, večopravilna, empatična in hkrati zelo stroga. Osemdeseta obletnica statističnega urada je bila povod, razlogov za pogovor z Apolonijo Oblak Flander pa je še veliko več.
Rok, Jure, Luka in Martin Jezeršek so solastniki družinskega podjetja, navdušeni jadralci in kolesarji ter ljubitelji dobre hrane. Ponosni so, da so razvili posel, ki sta jim ga predala starša in še bolj, da kljub zahtevnemu delu najdejo čas za druženje in da so kot bratje zelo povezani. Redko se v medijih pojavljajo vsi skupaj, Anja Hlača Ferjančič pa jih je ujela v Parizu.
Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?
Nedeljski gost je Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja vozil prestižne avtomobilske znamke Mercedes-Benz. Pri nemškem avtomobilskem gigantu je sodeloval pri oblikovanju mnogih pomembnih, tudi kultnih avtomobilov. Z oblikovanjem avtomobilov se je želel ukvarjati že v mladosti, zato se je odpravil na študij v Nemčijo. Kot oblikovalec avtomobilov vedno razmišlja o naslednji generaciji vozil. Zdaj vozi električne avtomobile, ki lahko zvenijo kot vesoljske ladje. Verjame, da imajo avtomobili lepo prihodnost, ki pa naj bi bila v veliki meri električna.
Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.
Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem.
Branko Šturbej, prvak ljubljanske Drame, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Je eden najvidnejših in najbolj vsestranskih igralcev v slovenskem gledališču. Njegov umetniški opus obsega več kot sto različnih gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog. Največ, devetnajst, jih je ustvaril s poljskim režiserjem Januszem Kico, najbolj ustvarjalno obdobje pa je bilo sedemletno sodelovanje v mariborskem teatru z režiserjem Tomažem Pandurjem.
Na dan prve "slovenske" tekme evropskega prvenstva v Nemčiji bomo gostili nekdanjega televizijskega komentatorja in športnega novinarja, ki je bil dolgo časa sinonim za spremljanje nogometa. Pa ne samo nogometa, čeprav je bil v mladosti tudi sam dokaj uspešen nogometaš. V 46 letih dela na Televiziji Slovenija je naštel kar 2335 prenosov, v času olimpijskih iger v Sarajevu je bil urednik športnega programa, oglašal se je s 6 poletnih olimpijskih iger. Bil je tudi vodja televizijske programske enote, svetovalec direktorja in vodja službe za trženje TV-programov.
Ddr. Hans Zollner, jezuit, psiholog in psihoterapevt, vodi Inštitut za antropologijo na rimski Papeški univerzi Gregoriana. Mednarodno priznani strokovnjak za soočanje s spolnimi zlorabami v Katoliški cerkvi, ki je med drugim izstopil iz papeške komisije za zaščito otrok in mladih, ker ni dobil pojasnil glede pristojnosti, odgovornosti in finančnega poslovanja. Je človek s karizmo, ki zna prisluhniti, pa tudi slišati. Tudi žrtvam spolnih zlorab v cerkvi, s katerimi se je nedavno srečal v Sloveniji. Pri tem ne prodaja lažnega upanja, da se da to bolečino pozdraviti, je pa rano mogoče zaceliti. Spregovori tudi o tem, koliko je pedofilov med duhovniki, kakšni so finančni tokovi v Vatikanu, o papežu in razkoraku med načeli in resničnostjo.
Nevrologinja izr. prof dr. Saša Šega Jazbec, nekdanja vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani, je po desetletjih spremljanja tudi neozdravljivo bolnih nevroloških bolnikov pred petimi leti sama postala onkološka bolnica.
Tadej Zupančič je novinar, publicist, fotograf in avtor fotografske monografije London Estates, v kateri so izbrane fotografije občinskih neprofitnih stanovanjskih blokov, ki so jih v britanski prestolnici zgradili med letoma 1946–1981. Tadej Zupančič jih je objavljal na svojem Instagramu. Knjiga, ki je izšla pri britanski založbi Fuel je požela veliko zanimanje, saj avtor poskuša pokazati, kako izjemno pomembna je neprofitna stanovanjska gradnja.
Bogdan Benigar je vodja festivala Druga godba. Po izobrazbi je diplomirani pravnik in je že od otroštva povezan z glasbo. Bil je dolgoletni vodja Jazz Festivala Ljubljana in koncertnih serij Cankarjevi torki ter Glasbe sveta, pa glasbeni urednik na Radiu Študent, skratka, Benigar je človek, ki je močno zaznamoval glasbeno, predvsem koncertno dogajanje pri nas.
Dušan Hren, glasbenik, režiser, vsestranski ustvarjalec, legenda slovenske radiotelevizije, je 5. maja praznoval 95. rojstni dan. V pogovoru se spominja svojega otroštva, očeta, ki je bil ožji sodelavec generala Maistra, vojne, predvsem pa zelo rad pripoveduje o glasbi in delu na RTV Slovenija. Na Radiu Ljubljana se je zaposlil leta 1956, dve leti kasneje pa ga je prevzela televizija, njegova velika ljubezen.
V sodobnih družbah vedno več ljudi postaja ranljivih in izključenih, opozarja nedeljska gostja izredna profesorica dr. Barbara Samaluk s Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavec, ki ni več delavec, ampak je postal storitev, se sooča s cikličnimi prehodi, ker s svojim delom ne more dosegati ekonomske in socialne varnosti. Zato lahko govorimo o sodobni krizi integracije. Barbara Samaluk se posebej posveča tudi delavskim migracijam, pravi, da vedno več držav manipulira ponudbo in povpraševanje delovne sile ravno z upravljanjem migracij. Ljudje ne morejo biti kot vodna pipa, ki jo zapiraš in odpiraš, imajo svoja življenja, vsak prehod je za posameznika naporen, opozarja nedeljska gostja Barbara Samaluk.
Igor Dernovšek je v srednji kemijski šoli spoznal Aleša Češnovarja. Sestavljala sta rubikovo kocko in ustanovila Niet. Vse drugo je zgodovina. Toda Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. Igor Dernovšek razmišlja o uporu in svobodi 40 let pozneje, kako se od nihilističnega optimizma vračamo nazaj v praskupnost. Kot novinar in sindikalist je kritičen do razmer na trgu dela. Če bi bil še enkrat mlad, bi imel pet, šest otrok. Rad se s psom izgublja na Barju. Razmišlja tudi o tem, zakaj je lahko lep dan za smrt v resnici lep dan za življenje.
Neveljaven email naslov