Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

03.05.2020


Wagner Moura je zaradi koronavirusa prekinil snemanja in se posvetil promociji filma o diplomatu Združenih narodov

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser, ki je po svetu zaslovel predvsem v vlogi mladega policista v Elitnem vodu (Tropa de Elite), pozneje pa še kot Pablo Escobar v seriji Narcos. Februarja lani je na Berlinalu predstavil še svoj režiserski prvenec Marighella, ki govori o oboroženem boju proti brazilski diktaturi.

Na Netflixu je pred dnevi izšel film Sergio o izjemno prodornem brazilskem diplomatu pri Združenih narodih, ki ga igra Moura. Sérgio Vieria de Mello je bil visoki komisar za človekove pravice. Deloval je tudi v misijah ZN na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Najbolj ga je zaznamovalo reševanje konflikta na Vzhodnem Timorju, ki si je po vojni z Indonezijo izboril neodvisnost. Na misiji v Iraku je postal žrtev prvega terorističnega napada na Združene narode.

Nesojeni generalni sekretar Združenih narodov

Kot razlaga Moura, nedeljski gost na Valu 202, je bi Sérgio Vieira de Mello eden najpomembnejših ljudi v zgodovini Združenih narodov. Številni so ga videli v vlogi naslednika Kofija Annana. Imel je izjemno lastnost empatije, ki je svetovnim voditeljem manjka, sploh med krizo.

"Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Roberta Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom."

Na Netflixu sta istočasno izšla dva filma o Sérgiu, oba z istim naslovom. Prvi je dokumentarni film, v drugem pa nastopa Wagner Moura. Režiser obeh je Greg Baker.

Režiser filma, ki ga Brazilci še niso videli

Moura je po knjigi brazilskega novinarja Mária Magalhãesa režiral film o Carlosu Marighelli, vodji oboroženega boja proti brazilski vojaški diktaturi. Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu, Brazilci pa ga še vedno niso videli. Moura to pripisuje novi obliki cenzure:

"Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, videli Brazilci. Vedno je našla pot, da je preprečila brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v obdobju diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in na splošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ."

Moura obžaluje, da ima Brazilija v obdobju krize s koronavirusom za predsednika človeka, kot je Jair Bolsonaro: "Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Zanika znanost, zanika kulturo in je izjemno neveden, prazen človek."

Neuspeh ameriške vojne proti drogam

Moura se je v pogovoru za Val 202 dotaknil tudi vloge v seriji Narcos in odgovoril na vprašanje,  koga Brazilci poznajo bolje, Pabla Escobarja ali Sérgia Vieiro?

"Morali bi bolje poznati Sérgia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam. Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar sta tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembni. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika Združenih držav, ki pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira."

Celoten intervju v portugalščini je na voljo tukaj.

Transkript intervjuja

Dobro jutro, Wagner Moura, ta hip ste v Los Angelesu. Ko se je začela kriza koronavirusa, niste razmišljali, da bi se vrnili v Brazilijo?

V resnici sem razmišljal o tem. Bil sem v Mehiki. Tam snemamo serijo, ki jo režiram, in razmere so hitro postale zelo nenavadne. Jaz sem prekinil snemanje. Ocenil sem, da se v takšnih razmerah ne da delati, da bodo šle stvari zelo hitro na slabše. Nato sem se vrnil se v Kalifornijo, v Los Angeles, kjer je moja družina. Hkrati me je bilo zelo strah, da bi Trump izkoristil pandemijo in zaprl mejo z Mehiko. Kolikor hitro se je dalo, sem se vrnil domov. Razmišljal sem tudi o tem, da bi se z družino vrnil v Brazilijo. Sem iz Salvadorja v Bahii. A to bi pomenilo, da bi z otroki na letalih potovali v času, ko so bile razmere že negotove.

Ta hip je tudi težko reči, kje je bolj varno, v Braziliji ali Združenih državah Amerike. Novice od nikoder niso ravno vzpodbudne?

Ne vem. A Brazilija z vsemi težavami, ki jih ima, ima vendarle sistem javnega zdravstva, ki je bistveno boljši od ameriškega. Sistem javnega zdravstva v Braziliji ima svoje težave, a deluje. Zdravstvena oskrba je na voljo ljudem, ne da bi morali zanjo posebej plačevati. Tukaj, v Združenih državah Amerike, to ne drži. Revni, ki zbolijo, nimajo veliko možnosti. V tem trenutku so, kot veste, Združene države postale država z največ okuženimi. Vsi so doma. Ko govorim s prijatelji, ki živijo po vseh koncih sveta – zanima me tudi, kako je pri vas – s komerkoli govorim, povsod so razmere bolj ali manj enake. Vsi so doma in zaprti.

Čeprav smo zelo blizu Italije, tu razmere niso tako hude, seveda pa smo tudi pri nas razglasili epidemijo in javno življenje je zastalo. In s tem se zdaj ukvarjamo tudi novinarji. Zanimivo se mi zdi, Wagner Moura, da ste tudi vi za študij izbrali novinarstvo. Se spomnite, zakaj?

Že zelo mlad, pri 15-ih, sem delal kot igralec. Ko sem se moral odločiti za študij, sem razmišljal o tem, da bi izbral gledališče. To sem že počel. Hkrati pa sem pomislil tudi, da bi bilo morda dobro izbrati neko povsem drugo življenjsko pot. Bil sem mlad in nisem vedel, kaj si sploh želim. Ideja novinarstva pa mi je bila od nekdaj všeč. Imel sem nekoliko romantično predstavo o novinarstvu kot poklicu, ki skrbi za vključenost vseh družbenih skupin, ki brani človekove pravice. Pa preiskovalno novinarstvo, ki odkriva nepravilnosti. A v prvih letih svojega novinarskega dela sem bil hitro razočaran nad svojo romantično idejo novinarstva. Razumel sem, da me v resnici veseli igranje, delo v gledališču.

Saj, in morda je delo novinarja in režiserja v resnici zelo podobno. Da bi razumeli lik, ki ga igrate, lahko je to Pablo Escobar ali Sergio Vieira de Mello, o njem govori vaš zadnji film, za oba ste morali raziskati ozadje njune osebnosti. Morda ta del nekoliko spominja na novinarstvo? 

Da, zanimivo, na to nisem pomisli. Tako novinar kot igralec imata veliko dela s preiskovanjem resničnih oseb. Moj proces ima več faz. V drugi se osredotočim predvsem na človeško naravo lika. Začetek raziskovanja pa je povezan s študiranjem političnih in zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile obstoj nekega konkretnega lika, in kako se je ta spreminjal skozi čas. Sergio Vieira je bil človek, ki je bil mimogrede precej povezan tudi s Hrvaško, in to kmalu po vaši osamosvojitvi, leta 92, 93. Vodil je misijo Združenih narodov. Vpleten je bil v številne podobne zgodbe in zame kot novinarja je bilo zanimivo raziskovati vse te kulturne vidike krajev, kjer je deloval. Enako velja tudi za Pabla Escobarja.

A ko ste študirali lik Sergia Vieire de Mella, vam ni bilo treba v Bosno? 

Ne, to sem raziskoval kar od tu.

Kaj pa Vzhodni Timor? Del filma o Sergiu ste snemali tam? 

Del filma se dogaja na Vzhodnem Timorju, posneli pa smo ga na Tajskem.

Ustaviva se še malo pri liku Sergia, ki ga igrate v zadnjem filmu. Kdo je bil Sergio Vieira de Mello?

Sergio Vieira de Mello je bil ena najpomembnejših oseb v zgodovini Združenih narodov. Mnogi pravijo, da se zgodovina OZN deli na obdobje pred in po Sergiu. Najprej zaradi njegovih osebnih lastnosti, bil je edinstven, povezovalen, izjemno izobražen človek. Študiral je filozofijo, doktoriral je na Sorboni in tam prejel najvišji možni naziv. Že po diplomi pri 21 letih se je preselil v Ženevo in zaposlil pri Agenciji Združenih narodov za begunce. Vseh svojih 34 let v Združenih narodih je bil praktično na terenu z begunci. Takšnega profila ljudi z izobrazbo in praktičnim delom v Združenih narodih ni bilo veliko. Zaupali so mu številni sekretarji Združenih narodov, najbolj pa Kofi Annan, s katerim je delal ob koncu svoje kariere. Pošiljali so ga na številne misije po vsem svetu in skoraj vedno je bil izjemno uspešen, na primer v Kambodži ali na Vzhodnem Timorju. Misija na Vzhodnem Timorju je Sergia de Mella in Združene narode še posebej zaznamovala. Po ameriški invaziji so ga nato poslali v Irak, da bi pomagal ponovno vzpostaviti državo. A postal je žrtev prvega terorističnega napada, katerega cilj so bili Združeni narodi. V napadu je umrl. Če bi moral na kratko povzeti, kdo in kaj je bil Sergio? Imel je izjemno lastnost, ki je svetovnim voditeljem pogosto primanjkuje. To je empatija. Ljudje so bili zanj – ljudje, ne številke. Ko je umrl, je bil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice in prav človekove pravice so bile zanj izjemnega pomena.

Nočem, da bi bil najin pogovor kvarnik, spoiler za film, lahko pa namignem, da gre tudi za ljubezensko zgodbo. Sergio pred smrtjo odkrije ljubezen svojega življenja. 

Zagotovo. Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Bobbyja Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom. Že zelo mlad se je poročil in imel dva sinova, a nikoli mu ni uspelo, da bi bil dober oče ali mož. Imel je veliko ljubimk, pogosto so bile to njegove sodelavke pri Združenih narodih. Proti koncu svojega življenja je na Vzhodnem Timorju spoznal ekonomistko iz Argentine. To je bila Carolina Larierra. Z njo je končno našel čustveno stabilnost, ki je po svoji zgodnji poroki nikoli ni imel. In ena izmed tragedij te zgodbe je, da je končno našel to ljubezen, kmalu zatem pa je postal žrtev atentata.

Mislim, da film kar dobro pokaže ta njegov notranji konflikt. Na eni strani vse dobro, kar je storil za Združene narode, in na drugi strani odsotnost družine. Zdaj imamo dva močna lika. En je Sergio Vieira de Mello, drugi pa Pablo Escobar, ki ste igrali v seriji Narcos. Koga menite, Brazilci bolje poznajo, ali bi morali bolje poznati?

 Zanimivo. Morali bi bolje poznati Sergia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam.  Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar je tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembna. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika, ki jo imajo Združene države Amerike in pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira.

Omenili ste pomanjkanje vrednot pri voditeljih. Govorite o predsedniku Brazilije Bolsonaru?

Da, Bolsonaro. Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Je prazen človek, brez človečnosti. Zanika znanost, zanika kulturo, dvomim, da je v življenju prebral dve knjigi. Je izjemno neveden, pa ne mislim v akademskem smislu. Nekateri najbolj briljantni ljudje, ki sem jih v življenju spoznal, niso hodili v šolo. A Bolsonaro je prazen človek. Obžalovanja vredno je, da imamo v Braziliji predsednika, voditelja – oziroma, on ni nikakršen voditelj – da imamo predsednika, ki v času pandemije, na primer, prosi revne, naj se vrnejo na delo, da gospodarstvo ne bi obstalo. Nikoli si nisem mislil, da bomo po 21 letih vojaške diktature še kdaj imeli takšnega predsednika.

Govorite o vojaški diktaturi v Braziliji. Režirali ste film Marighella, ki govori o tem. Premiera je bila februarja lani, v Braziliji pa je še kar ni bilo. Kaj je šlo narobe? 

Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu. Nato smo ga predstavili na festivalih po svetu in povsod je bil zelo dobro sprejet. A to je film, ki je narejen za Brazilce. Govori o Marighelli, vodji oboroženega boja proti vojaški diktaturi. To je ta ista diktatura, za katero predsednik Bolsonaro pravi, da je bila dobra za državo. Da je rešila Brazilijo pred komunizmom. Da so ljudje, ki so mučili zapornike, opravljali dobro delo. Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, Brazilci videli. Vedno so našli pot, da so preprečili brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v času diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in nasplošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ. Tako lahko onemogočijo tudi premiero filma, vendar bomo kljub temu uspeli.

Nazadnje ste premiero premaknili zaradi koronavirusa? 

Da, zdaj smo premiero morali ponovno preložiti. Vrnili smo denar, do katerega smo bili upravičeni. Sprijaznili smo se z izgubo in ostali brez pomoči države. Ta zadnji zamik pa smo morali sprejeti zaradi pandemije.

V Sloveniji vas še ne poznamo kot režiserja, Marighelle še nismo videli, pri nas je najbolj znan vaš lik Pabla Escobarja. Pa serija Narcos sploh ni edina, ki govori o njem. Kolumbijci so na primer posneli El patron del mal. Kako ste se pripravljali nanj? 

Veliko sem študiral, to je vedno prva stvar, ki jo naredim. Prej sva govorila o novinarstvu. Skušal sem razumeti zgodovinski kontekst, v katerem je lik. Poučil sem se o moderni zgodovini Kolumbije, o izvoru trgovine z mamili, prebral sem veliko knjig o Pablu Escobarju in obstajajo –kot ste omenili, dokumentarci, serije. To je bilo precej enostavno najti.

Meni se zdita portugalski in španski jezik precej podobna, a omenili ste že, da se je bilo težko naučiti novega jezika.

Sta podobna jezika. Vendar sta različna.

Morda je bilo to vendarle lažje, kot pa se zrediti za 40 kilogramov. Je bilo vredno ogroziti svoje lastno zdravje za to, da ste lahko odigrali lik Pabla Escobarja? 

Ja, bilo je vredno. Pablo je imel telo, kot ga je pač imel. Težko bi naredil kako drugače. Bil je lik iz resničnega življenja, zato sem moral spremeniti svoj videz. Je bilo pa to precej slabo za moje zdravje in tega ne nameravam ponoviti.

Dosti težje pa je bilo najbrž nato 40 kilogramov izgubiti?

Hujšati je vedno težje.

Sergio Vieira de Mello v filmu razlaga o Arpoadorju, to je rt v Riu de Janeiru, kamor je zelo rad hodil. Ko ste v Braziliji, kje je vaš Arpoador?

Salvador v Bahii. Sem iz Bahije in to je mesto, ki mi je najljubše, kjer živi večina mojih prijateljev, družina. Obožujem Salvador.

Tako kot Gilberto Gil, Caetano Veloso, vsi prihajate iz Bahie. 

Natanko tako.

No, zdaj ste v Kaliforniji. Rekli ste, da ste prekinili snemanje. Težko si predstavljam, da delate od doma. Saj ne morete. Kaj počnete? 

Zdaj predvsem govorim o filmu Sergio. Želel bi, da si ga ogleda čim več ljudi, tudi pri vas. Seveda nismo načrtovali, da bi izšel v času pandemije. A pri filmu je zanimivo to: je nekakšen presek med režiserjem in občinstvom; presek tega, kar je želel povedati režiser, in tega, kako ga občinstvo vidi v nekem določenem trenutku in okoliščinah. Občinstvo, ki je ta hip doma, sredi pandemije, ima priložnost videti film o svetovnem voditelju. Za Sergia so bili mnogi prepričani, da bo naslednji generalni sekretar Združenih narodov, po Kofiju Ananu. Danes bi prinesel velikansko razliko. Poglejte Trumpa, ki za krizo krivi Kitajsko in zadržuje opremo. Za svetovnega voditelja so to res puhle vrednote. Da ne omenjam Bolsonara.  V času te krize še nisem opazil svetovnega voditelja, za katerega bi lahko rekel, da je vzor velikodušnosti, altruizma. Oziroma zdelo se mi je lepo, ko so kubanski zdravniki prihiteli na pomoč v druge države. Gre za občutek bratstva, empatije. Če bi bil Sergio Viera še vedno živ, bi se takšne vrednote videle. Zdi se mi dobro, da lahko ljudem v teh časih pokažemo njegovo zgodbo. In kolikor se da, se trudim, da bi film dosegel čim večje število ljudi.

Morda ima predsednica novozelandske vlade nekaj tega, o čemer govorite. Sočutje, na primer. 

Točno tako. Bral sem o novozelandksi premierki, pa o občini Amsterdam in protokolu za čas po COVIDU-19. Gre za protokol javnih politik, ki zahtevajo družbeno vključenost, spoštovanje okolja in delavskih zakonov. Za vsak izdelek, ki pride v mesto, preverijo, ali proizvodnja upošteva delavsko zakonodajo. Veliko stvari namiguje na to, da svet po krizi zagotovo ne bo enak. Videli bomo nekaj, kar bo podobno postkapitalizmu. Po mojem gre v tem primeru za očitno krizo kapitalizma. Ni nujno, da bomo priča svetu, ki bi bil bolj bratski, človeški, a zagotovo bo drugačen. Ko vidim novozelandsko premierko, ki ste jo omenili, pa kubanske zdravnike, mestno politiko Amsterdama, so to sicer majhne stvari, a vzbujajo upanje. Na makropolitični ravni pa se veliki voditelji odzivajo revno. In zato se mi zdi, da je lepo, če si lahko v tem posebnem trenutku ogledate film o Sergiu.

Ne vem, ali imate čas spremljati številke, a te so za Netflix kar ugodne. V prvi četrtini leta so boljše od pričakovanih. 

Da, ker so ljudje doma. Predvidevam, da to zelo vpliva na številke, saj ljudje predvsem gledajo filme in berejo. In to nam da misliti, kako pomembno je kulturno ustvarjanje. To je še kako aktualna debata v Braziliji. Predsednik je razglasil vojno proti kulturi, umetnikom, a tudi on mora biti zdaj doma in najbrž gleda kakšen film, morda dokumentarec.

Morda veste, koliko vaših filmov je na Netflixu? 

Ne vem, zares ne vem. Morda Elitni vod, zagotovo pa Sergio in Narcos.

Wagner Moura, najlepša hvala, da ste si vzeli čas. 

Hvala vam, pazite nase.


Nedeljski gost

849 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

03.05.2020


Wagner Moura je zaradi koronavirusa prekinil snemanja in se posvetil promociji filma o diplomatu Združenih narodov

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser, ki je po svetu zaslovel predvsem v vlogi mladega policista v Elitnem vodu (Tropa de Elite), pozneje pa še kot Pablo Escobar v seriji Narcos. Februarja lani je na Berlinalu predstavil še svoj režiserski prvenec Marighella, ki govori o oboroženem boju proti brazilski diktaturi.

Na Netflixu je pred dnevi izšel film Sergio o izjemno prodornem brazilskem diplomatu pri Združenih narodih, ki ga igra Moura. Sérgio Vieria de Mello je bil visoki komisar za človekove pravice. Deloval je tudi v misijah ZN na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Najbolj ga je zaznamovalo reševanje konflikta na Vzhodnem Timorju, ki si je po vojni z Indonezijo izboril neodvisnost. Na misiji v Iraku je postal žrtev prvega terorističnega napada na Združene narode.

Nesojeni generalni sekretar Združenih narodov

Kot razlaga Moura, nedeljski gost na Valu 202, je bi Sérgio Vieira de Mello eden najpomembnejših ljudi v zgodovini Združenih narodov. Številni so ga videli v vlogi naslednika Kofija Annana. Imel je izjemno lastnost empatije, ki je svetovnim voditeljem manjka, sploh med krizo.

"Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Roberta Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom."

Na Netflixu sta istočasno izšla dva filma o Sérgiu, oba z istim naslovom. Prvi je dokumentarni film, v drugem pa nastopa Wagner Moura. Režiser obeh je Greg Baker.

Režiser filma, ki ga Brazilci še niso videli

Moura je po knjigi brazilskega novinarja Mária Magalhãesa režiral film o Carlosu Marighelli, vodji oboroženega boja proti brazilski vojaški diktaturi. Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu, Brazilci pa ga še vedno niso videli. Moura to pripisuje novi obliki cenzure:

"Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, videli Brazilci. Vedno je našla pot, da je preprečila brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v obdobju diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in na splošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ."

Moura obžaluje, da ima Brazilija v obdobju krize s koronavirusom za predsednika človeka, kot je Jair Bolsonaro: "Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Zanika znanost, zanika kulturo in je izjemno neveden, prazen človek."

Neuspeh ameriške vojne proti drogam

Moura se je v pogovoru za Val 202 dotaknil tudi vloge v seriji Narcos in odgovoril na vprašanje,  koga Brazilci poznajo bolje, Pabla Escobarja ali Sérgia Vieiro?

"Morali bi bolje poznati Sérgia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam. Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar sta tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembni. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika Združenih držav, ki pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira."

Celoten intervju v portugalščini je na voljo tukaj.

Transkript intervjuja

Dobro jutro, Wagner Moura, ta hip ste v Los Angelesu. Ko se je začela kriza koronavirusa, niste razmišljali, da bi se vrnili v Brazilijo?

V resnici sem razmišljal o tem. Bil sem v Mehiki. Tam snemamo serijo, ki jo režiram, in razmere so hitro postale zelo nenavadne. Jaz sem prekinil snemanje. Ocenil sem, da se v takšnih razmerah ne da delati, da bodo šle stvari zelo hitro na slabše. Nato sem se vrnil se v Kalifornijo, v Los Angeles, kjer je moja družina. Hkrati me je bilo zelo strah, da bi Trump izkoristil pandemijo in zaprl mejo z Mehiko. Kolikor hitro se je dalo, sem se vrnil domov. Razmišljal sem tudi o tem, da bi se z družino vrnil v Brazilijo. Sem iz Salvadorja v Bahii. A to bi pomenilo, da bi z otroki na letalih potovali v času, ko so bile razmere že negotove.

Ta hip je tudi težko reči, kje je bolj varno, v Braziliji ali Združenih državah Amerike. Novice od nikoder niso ravno vzpodbudne?

Ne vem. A Brazilija z vsemi težavami, ki jih ima, ima vendarle sistem javnega zdravstva, ki je bistveno boljši od ameriškega. Sistem javnega zdravstva v Braziliji ima svoje težave, a deluje. Zdravstvena oskrba je na voljo ljudem, ne da bi morali zanjo posebej plačevati. Tukaj, v Združenih državah Amerike, to ne drži. Revni, ki zbolijo, nimajo veliko možnosti. V tem trenutku so, kot veste, Združene države postale država z največ okuženimi. Vsi so doma. Ko govorim s prijatelji, ki živijo po vseh koncih sveta – zanima me tudi, kako je pri vas – s komerkoli govorim, povsod so razmere bolj ali manj enake. Vsi so doma in zaprti.

Čeprav smo zelo blizu Italije, tu razmere niso tako hude, seveda pa smo tudi pri nas razglasili epidemijo in javno življenje je zastalo. In s tem se zdaj ukvarjamo tudi novinarji. Zanimivo se mi zdi, Wagner Moura, da ste tudi vi za študij izbrali novinarstvo. Se spomnite, zakaj?

Že zelo mlad, pri 15-ih, sem delal kot igralec. Ko sem se moral odločiti za študij, sem razmišljal o tem, da bi izbral gledališče. To sem že počel. Hkrati pa sem pomislil tudi, da bi bilo morda dobro izbrati neko povsem drugo življenjsko pot. Bil sem mlad in nisem vedel, kaj si sploh želim. Ideja novinarstva pa mi je bila od nekdaj všeč. Imel sem nekoliko romantično predstavo o novinarstvu kot poklicu, ki skrbi za vključenost vseh družbenih skupin, ki brani človekove pravice. Pa preiskovalno novinarstvo, ki odkriva nepravilnosti. A v prvih letih svojega novinarskega dela sem bil hitro razočaran nad svojo romantično idejo novinarstva. Razumel sem, da me v resnici veseli igranje, delo v gledališču.

Saj, in morda je delo novinarja in režiserja v resnici zelo podobno. Da bi razumeli lik, ki ga igrate, lahko je to Pablo Escobar ali Sergio Vieira de Mello, o njem govori vaš zadnji film, za oba ste morali raziskati ozadje njune osebnosti. Morda ta del nekoliko spominja na novinarstvo? 

Da, zanimivo, na to nisem pomisli. Tako novinar kot igralec imata veliko dela s preiskovanjem resničnih oseb. Moj proces ima več faz. V drugi se osredotočim predvsem na človeško naravo lika. Začetek raziskovanja pa je povezan s študiranjem političnih in zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile obstoj nekega konkretnega lika, in kako se je ta spreminjal skozi čas. Sergio Vieira je bil človek, ki je bil mimogrede precej povezan tudi s Hrvaško, in to kmalu po vaši osamosvojitvi, leta 92, 93. Vodil je misijo Združenih narodov. Vpleten je bil v številne podobne zgodbe in zame kot novinarja je bilo zanimivo raziskovati vse te kulturne vidike krajev, kjer je deloval. Enako velja tudi za Pabla Escobarja.

A ko ste študirali lik Sergia Vieire de Mella, vam ni bilo treba v Bosno? 

Ne, to sem raziskoval kar od tu.

Kaj pa Vzhodni Timor? Del filma o Sergiu ste snemali tam? 

Del filma se dogaja na Vzhodnem Timorju, posneli pa smo ga na Tajskem.

Ustaviva se še malo pri liku Sergia, ki ga igrate v zadnjem filmu. Kdo je bil Sergio Vieira de Mello?

Sergio Vieira de Mello je bil ena najpomembnejših oseb v zgodovini Združenih narodov. Mnogi pravijo, da se zgodovina OZN deli na obdobje pred in po Sergiu. Najprej zaradi njegovih osebnih lastnosti, bil je edinstven, povezovalen, izjemno izobražen človek. Študiral je filozofijo, doktoriral je na Sorboni in tam prejel najvišji možni naziv. Že po diplomi pri 21 letih se je preselil v Ženevo in zaposlil pri Agenciji Združenih narodov za begunce. Vseh svojih 34 let v Združenih narodih je bil praktično na terenu z begunci. Takšnega profila ljudi z izobrazbo in praktičnim delom v Združenih narodih ni bilo veliko. Zaupali so mu številni sekretarji Združenih narodov, najbolj pa Kofi Annan, s katerim je delal ob koncu svoje kariere. Pošiljali so ga na številne misije po vsem svetu in skoraj vedno je bil izjemno uspešen, na primer v Kambodži ali na Vzhodnem Timorju. Misija na Vzhodnem Timorju je Sergia de Mella in Združene narode še posebej zaznamovala. Po ameriški invaziji so ga nato poslali v Irak, da bi pomagal ponovno vzpostaviti državo. A postal je žrtev prvega terorističnega napada, katerega cilj so bili Združeni narodi. V napadu je umrl. Če bi moral na kratko povzeti, kdo in kaj je bil Sergio? Imel je izjemno lastnost, ki je svetovnim voditeljem pogosto primanjkuje. To je empatija. Ljudje so bili zanj – ljudje, ne številke. Ko je umrl, je bil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice in prav človekove pravice so bile zanj izjemnega pomena.

Nočem, da bi bil najin pogovor kvarnik, spoiler za film, lahko pa namignem, da gre tudi za ljubezensko zgodbo. Sergio pred smrtjo odkrije ljubezen svojega življenja. 

Zagotovo. Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Bobbyja Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom. Že zelo mlad se je poročil in imel dva sinova, a nikoli mu ni uspelo, da bi bil dober oče ali mož. Imel je veliko ljubimk, pogosto so bile to njegove sodelavke pri Združenih narodih. Proti koncu svojega življenja je na Vzhodnem Timorju spoznal ekonomistko iz Argentine. To je bila Carolina Larierra. Z njo je končno našel čustveno stabilnost, ki je po svoji zgodnji poroki nikoli ni imel. In ena izmed tragedij te zgodbe je, da je končno našel to ljubezen, kmalu zatem pa je postal žrtev atentata.

Mislim, da film kar dobro pokaže ta njegov notranji konflikt. Na eni strani vse dobro, kar je storil za Združene narode, in na drugi strani odsotnost družine. Zdaj imamo dva močna lika. En je Sergio Vieira de Mello, drugi pa Pablo Escobar, ki ste igrali v seriji Narcos. Koga menite, Brazilci bolje poznajo, ali bi morali bolje poznati?

 Zanimivo. Morali bi bolje poznati Sergia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam.  Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar je tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembna. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika, ki jo imajo Združene države Amerike in pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira.

Omenili ste pomanjkanje vrednot pri voditeljih. Govorite o predsedniku Brazilije Bolsonaru?

Da, Bolsonaro. Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Je prazen človek, brez človečnosti. Zanika znanost, zanika kulturo, dvomim, da je v življenju prebral dve knjigi. Je izjemno neveden, pa ne mislim v akademskem smislu. Nekateri najbolj briljantni ljudje, ki sem jih v življenju spoznal, niso hodili v šolo. A Bolsonaro je prazen človek. Obžalovanja vredno je, da imamo v Braziliji predsednika, voditelja – oziroma, on ni nikakršen voditelj – da imamo predsednika, ki v času pandemije, na primer, prosi revne, naj se vrnejo na delo, da gospodarstvo ne bi obstalo. Nikoli si nisem mislil, da bomo po 21 letih vojaške diktature še kdaj imeli takšnega predsednika.

Govorite o vojaški diktaturi v Braziliji. Režirali ste film Marighella, ki govori o tem. Premiera je bila februarja lani, v Braziliji pa je še kar ni bilo. Kaj je šlo narobe? 

Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu. Nato smo ga predstavili na festivalih po svetu in povsod je bil zelo dobro sprejet. A to je film, ki je narejen za Brazilce. Govori o Marighelli, vodji oboroženega boja proti vojaški diktaturi. To je ta ista diktatura, za katero predsednik Bolsonaro pravi, da je bila dobra za državo. Da je rešila Brazilijo pred komunizmom. Da so ljudje, ki so mučili zapornike, opravljali dobro delo. Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, Brazilci videli. Vedno so našli pot, da so preprečili brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v času diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in nasplošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ. Tako lahko onemogočijo tudi premiero filma, vendar bomo kljub temu uspeli.

Nazadnje ste premiero premaknili zaradi koronavirusa? 

Da, zdaj smo premiero morali ponovno preložiti. Vrnili smo denar, do katerega smo bili upravičeni. Sprijaznili smo se z izgubo in ostali brez pomoči države. Ta zadnji zamik pa smo morali sprejeti zaradi pandemije.

V Sloveniji vas še ne poznamo kot režiserja, Marighelle še nismo videli, pri nas je najbolj znan vaš lik Pabla Escobarja. Pa serija Narcos sploh ni edina, ki govori o njem. Kolumbijci so na primer posneli El patron del mal. Kako ste se pripravljali nanj? 

Veliko sem študiral, to je vedno prva stvar, ki jo naredim. Prej sva govorila o novinarstvu. Skušal sem razumeti zgodovinski kontekst, v katerem je lik. Poučil sem se o moderni zgodovini Kolumbije, o izvoru trgovine z mamili, prebral sem veliko knjig o Pablu Escobarju in obstajajo –kot ste omenili, dokumentarci, serije. To je bilo precej enostavno najti.

Meni se zdita portugalski in španski jezik precej podobna, a omenili ste že, da se je bilo težko naučiti novega jezika.

Sta podobna jezika. Vendar sta različna.

Morda je bilo to vendarle lažje, kot pa se zrediti za 40 kilogramov. Je bilo vredno ogroziti svoje lastno zdravje za to, da ste lahko odigrali lik Pabla Escobarja? 

Ja, bilo je vredno. Pablo je imel telo, kot ga je pač imel. Težko bi naredil kako drugače. Bil je lik iz resničnega življenja, zato sem moral spremeniti svoj videz. Je bilo pa to precej slabo za moje zdravje in tega ne nameravam ponoviti.

Dosti težje pa je bilo najbrž nato 40 kilogramov izgubiti?

Hujšati je vedno težje.

Sergio Vieira de Mello v filmu razlaga o Arpoadorju, to je rt v Riu de Janeiru, kamor je zelo rad hodil. Ko ste v Braziliji, kje je vaš Arpoador?

Salvador v Bahii. Sem iz Bahije in to je mesto, ki mi je najljubše, kjer živi večina mojih prijateljev, družina. Obožujem Salvador.

Tako kot Gilberto Gil, Caetano Veloso, vsi prihajate iz Bahie. 

Natanko tako.

No, zdaj ste v Kaliforniji. Rekli ste, da ste prekinili snemanje. Težko si predstavljam, da delate od doma. Saj ne morete. Kaj počnete? 

Zdaj predvsem govorim o filmu Sergio. Želel bi, da si ga ogleda čim več ljudi, tudi pri vas. Seveda nismo načrtovali, da bi izšel v času pandemije. A pri filmu je zanimivo to: je nekakšen presek med režiserjem in občinstvom; presek tega, kar je želel povedati režiser, in tega, kako ga občinstvo vidi v nekem določenem trenutku in okoliščinah. Občinstvo, ki je ta hip doma, sredi pandemije, ima priložnost videti film o svetovnem voditelju. Za Sergia so bili mnogi prepričani, da bo naslednji generalni sekretar Združenih narodov, po Kofiju Ananu. Danes bi prinesel velikansko razliko. Poglejte Trumpa, ki za krizo krivi Kitajsko in zadržuje opremo. Za svetovnega voditelja so to res puhle vrednote. Da ne omenjam Bolsonara.  V času te krize še nisem opazil svetovnega voditelja, za katerega bi lahko rekel, da je vzor velikodušnosti, altruizma. Oziroma zdelo se mi je lepo, ko so kubanski zdravniki prihiteli na pomoč v druge države. Gre za občutek bratstva, empatije. Če bi bil Sergio Viera še vedno živ, bi se takšne vrednote videle. Zdi se mi dobro, da lahko ljudem v teh časih pokažemo njegovo zgodbo. In kolikor se da, se trudim, da bi film dosegel čim večje število ljudi.

Morda ima predsednica novozelandske vlade nekaj tega, o čemer govorite. Sočutje, na primer. 

Točno tako. Bral sem o novozelandksi premierki, pa o občini Amsterdam in protokolu za čas po COVIDU-19. Gre za protokol javnih politik, ki zahtevajo družbeno vključenost, spoštovanje okolja in delavskih zakonov. Za vsak izdelek, ki pride v mesto, preverijo, ali proizvodnja upošteva delavsko zakonodajo. Veliko stvari namiguje na to, da svet po krizi zagotovo ne bo enak. Videli bomo nekaj, kar bo podobno postkapitalizmu. Po mojem gre v tem primeru za očitno krizo kapitalizma. Ni nujno, da bomo priča svetu, ki bi bil bolj bratski, človeški, a zagotovo bo drugačen. Ko vidim novozelandsko premierko, ki ste jo omenili, pa kubanske zdravnike, mestno politiko Amsterdama, so to sicer majhne stvari, a vzbujajo upanje. Na makropolitični ravni pa se veliki voditelji odzivajo revno. In zato se mi zdi, da je lepo, če si lahko v tem posebnem trenutku ogledate film o Sergiu.

Ne vem, ali imate čas spremljati številke, a te so za Netflix kar ugodne. V prvi četrtini leta so boljše od pričakovanih. 

Da, ker so ljudje doma. Predvidevam, da to zelo vpliva na številke, saj ljudje predvsem gledajo filme in berejo. In to nam da misliti, kako pomembno je kulturno ustvarjanje. To je še kako aktualna debata v Braziliji. Predsednik je razglasil vojno proti kulturi, umetnikom, a tudi on mora biti zdaj doma in najbrž gleda kakšen film, morda dokumentarec.

Morda veste, koliko vaših filmov je na Netflixu? 

Ne vem, zares ne vem. Morda Elitni vod, zagotovo pa Sergio in Narcos.

Wagner Moura, najlepša hvala, da ste si vzeli čas. 

Hvala vam, pazite nase.


16.06.2019

Leon Magdalenc

Glasbeni in kulturni urednik, profesionalni novinar na Radio Študent, natanko pred 30 leti se je podpisal pod Studia Ljubljana in oddajo, na takrat Televiziji Ljubljana, tudi vodil. Bil je piarovec v Pristopu, kreativni direktor pri Publicis Virgo in direktor agencije za direktni marketing Indirekt, pred 17 leti je ustanovil agencijo Nastop plus, 19 let že piše kolumne za Dnevnik in je trener nastopanja. Leon Magdalenc je bil gost četrtkovega pogovornega večera na Radiu Slovenija, pred mikrofon ga je povabila Nataša Zanuttini.


09.06.2019

Tomaž Mihelič, varstveni ornitolog

Ptice so ga pritegnile že v osnovni šoli in zanimanje zanje je kmalu preraslo v strokovno delo. Tomaž Mihelič je naš izjemen poznavalec krilatega sveta in že leta je kot varstveni ornitolog zaposlen na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, naše največje nevladne organizacije za varstvo narave, ki letos obeležuje 40 let. Med njegovimi številnimi varstvenimi projekti je gotovo letos izdani Atlas ptic Slovenije, veliko delo 15-ih let z opisi 239-ih vrst ptic, tudi z nekaterimi, ki jih pri nas ni več mogoče videti.


02.06.2019

Dr. Arturo Galasino, umetnostni zgodovinar

Umetnostni zgodovinar, direktor Fundacije Palazzo Strozzi Arturo Galansino, je bil ob nastopu funkcije z 38 leti najmlajši direktor kakšne pomembne kulturne ustanove v Italiji. Velik poznavalec renesanse je 10 let služboval kot kurator v pariškem Louvru in na Royal Academy of Arts v Londonu, danes pa si na elitni lokaciji v eni najbolj markantnih stavb v svetovni prestolnici renesanse Firencah prizadeva Italijanom približati sodobno umetnost, ki jo prepletajo z Italijanom bližjo klasično pa tudi moderno umetnostjo.


26.05.2019

Marko Vidojković, srbski pisatelj in aktivist

Marko Vidojković je protestniški veteran. Pred dvajsetimi leti je bil v prvih vrstah pri rušenju režima Slobodana Miloševića, zdaj aktivno sodeluje pri poskusih rušenja aktualnega srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Lucidno in brez dlake na jeziku diagnosticira največje bolezni svojega naroda, analizira fenomen Balkana, aktualno dogajanje v Evropi in svetu. Najprej je pisatelj, ki v svoji aktualni knjigi futuristično piše, kako vožnja z vlakom iz Skopja v Ljubljano traja le nekaj ur. V slovenščino sta prevedeni njegovi uspešnici Kremplji in Res vam hvala. Je tudi nekdanji urednik srbskega Playboya, slikal se je za istospolni koledar, je kitarist skupine Crveni vetar, v kateri poje njegova žena. Spominja se zlatih časov beograjske glasbene scene in kultnega benda EKV, se čudi današnji pasivnosti mladih in dejstvu, da je tudi marginalne in zatirane skupine ljudi mogoče na enostaven način kupiti z oblastjo in drobižem. Na TV Šabac vodi do oblasti kritično oddajo, tudi zato so ga tabloidi razglasili za “neozdravljenega narkomana.” Kot srednješolec je vzhičeno doživel veliko evropsko slavje Crvene Zvezde, danes bi nogomet v Srbiji prepovedal, ker je gojišče za pokvarjene menedžerje in skorumpirane navijaške skupine.


19.05.2019

Dr. Roby Abeles

Nedeljska gostja dr. Roby Abeles je avstralska psihoterapevtka z več kot 33-letnimi izkušnjami na področju zdravljenja odvisnosti. Prepričana je, da zasvojenost simptom bolečine, ki jo povzroča travma. Pri svojem delu uporablja terapevtsko metodo brainspotting, ki omogoča dostop do globokih travm. Tudi sama je doživela hude travme, pri drugem letu starosti so ji začeli dajati valium, pri dvanajstih je začela piti alkohol, večkrat je doživela spolno zlorabo, bila je odvisna od kokaina. Tudi na podlagi svoje izkušnje, je prepričana, da nad ljudmi ne smemo nikoli obupati.


12.05.2019

Maja Štamol Drolc, modna oblikovalka

Maja Štamol Droljc je svojo poslovno pot začela z zmago na natečaju za večerno obleko, pred kratkim pa se je, kot sama pravi, za petnajsto obletnico blagovne znamke nagradila s predstavitvijo kolekcije na modni reviji v Washingtonu v organizaciji slovenskega veleposlaništva. Kljub dobrim odzivom, pa ostaja trdo na tleh in se zaveda, da je za uspeh v tujini poleg ustvarjalnosti, potrebnega ogromno denarja. V pogovoru razmišlja o položaju slovenskih oblikovalcev, vnaprej izgubljeni tekmi z nizko cenovno modo, primerjavi s Hrvaško, nasmeh na obraz pa ji nariše vprašanje o dveh posvojenih deklicah in njeni veliki družini.


05.05.2019

Jani Oswald, zamejski pesnik

Nedeljski gost je bil pesnik Jani Oswald, tudi eden naših bolj priljubljenih in odmevnih zamejskih ustvarjalcev. Poznan je predvsem po svojih pesniških eksperimentih, ki zvenijo kot zvočne igre. Jani Oswald: Osvoboditev Kost komu zbiti kos komu biti bos v boj iti ost vodo piti os bo voditi osa bo v riti bodi ti to toti Tito ko bo ti do dotik tak tih o bo po osvo bo ditvi


21.04.2019

Alessandro Vezzosi, eden največjih poznavalcev Leonarda da Vincija

Umetnostni kritik Alessandro Vezzosi je skoraj vse svoje življenje posvetil renesančnemu genialnemu umu Leonardu da Vinciju. Več kot petdeset let zbira kar koli v povezavi z njim, pred leti je tudi izdal eno najbolj celovitih biografij slikarja in znanstvenika z naslovom Neskončni Leonardo. Ročno izdelana knjiga je v slovenščini izšla v 500 izvodih, vsak je stal 3.300 evrov, pošli pa so čisto vsi. A tu se raziskovanje ne konča, temveč se kopanje po življenju in delu da Vincija nadaljuje. Kdo je bil, kaj je počel, zakaj je bil blagoslov, da se je rodil kot nezakonski otrok, kako so ga zaznamovali predniki, kdo so njegovi sorodniki, potomci. Ravno pred kratkim je prof. Vezzosi dokončal 43 let trajajočo študijo o Leonardovih sorodnikih, našli so jih kar 35, zdaj se posveča raziskovanju Leonardovega DNK-ja. Leonardist Alessandro Vezzosi nam bo pred 500-to obletnico smrti Leonarda da Vincija na novo naslikal podobo tega pragmatičnega človeka protislovij in nam razložil, zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča. Z Alessandrom Vezzosijem se je pogovarjala Maja Stepančič.


13.04.2019

Dr. Hubert Kosler, Yaskawa

Dr. Hubert Kosler je osrednja figura v ozadju prizadevanj za to, da je v Kočevju zrasla tovarna industrijskih robotov Yaskawa. V desetletjih dela v industriji in podjetništvu si je to zadal za življenjski cilj. Kako gleda na razvoj robotike in zakaj je pomembno ob tem misliti tudi na prenovo izobraževanja, pove v tokratnem osrednjem tedenskem intervjuju na Valu 202. Z njim pa več tudi o pregovorni japonski nezaupljivosti, Karlu Čapku, vplivnih prednikih in smučanju.


07.04.2019

Partizanski pevski zbor

Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njen naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez.


31.03.2019

Prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani

Prof. dr. Igor Papič svoje znanstveno in raziskovalno delo med drugim posveča razvoju pametnih električnih omrežij, a so njegove trenutne prioritete usmerjene predvsem v koncept avtonomije Univerze v Ljubljani. Ob 100-letnici največje in najstarejše visokošolske ter znanstvenoraziskovalne ustanove pri nas pa je priložnost tudi za razmislek o njeni vlogi v sodobni družbi in hkrati priložnost za razmislek o preteklih dosežkih. Dr. Igor Papič je, kljub rektorski službi, še vedno tudi profesor na Fakulteti za elektrotehniko: “To dojemam kot stik z realnostjo, kot sprostitev po delu na rektoratu. Vem, da bom enkrat šel nazaj na fakulteto, zato moram ostati v stiku s študenti. Znanstvenoraziskovalno delo zdaj dojemam kot hobi.”


15.03.2019

Jaume Cabré

“Ob vsakem sprejetem zakonu je določena tudi pot, kako se mu upreti.” S tem katalonskim pregovorom se začne večkrat nagrajeni roman Sodnik. Napisal ga je Jaume Cabré, eden najbolj cenjenih katalonskih pisateljev. Najprej je delal kot gimnazijski profesor, se vzpenjal kot pisatelj in si priljubljenost pridobil s pisanjem scenarijev za televizijske serije. Jaume Cabré nas je skupaj s prevajalko Simono Škrabec sprejel na svojem domu na obrobju industrijskega mesta Terrassa, uro vožnje iz Barcelone. Razmišljal je o samostojnosti, zakonu, resnici. Sodnikih. O Dragu Jančarju in o zelju v Ljubljani. Tudi o slovenskih medvedih v Pirenejih in liku Ribničana, ki ga je vključil v svoj zadnji roman. Avtor: Luka Hvalc


10.03.2019

Andrej Miklavc

Pravi, da se je ob prehodu iz športne kariere v civilno življenje počutil kot nedonošenček. In to kljub temu, da je študijske obveznosti na ekonomski fakulteti kmalu končal in se zaposlil v komunikacijskem podjetju. Danes je razpet predvsem med Slovenijo, kjer živi z družino, in Kitajsko, kjer je ob pripravah na naslednje zimske olimpijske igre promotor slovenskega znanja o zimskih športih. Napisal je knjigo Šepetalec športnim otrokom, v kateri je združil izkušnje vrhunskega športnika in očeta.


03.03.2019

mag. Dejan Turk

Nedeljski gost je bil mag. Dejan Turk, predsednik uprave dveh telekomunikacijskih podjetij, srbskega Vip Mobila in slovenskega A1. Oktobra je postal menedžer leta v Srbiji, edini tujec doslej. V podjetja prinaša drugačen način vodenja. Ob prevzemu Vip Mobila si je najprej nataknil slušalke in se pridružil zaposlenim v klicnem centru. Z njim se je pogovarjala Nataša Zanuttini. Foto: Osebni arhiv


24.02.2019

Dr. Andrej Kržan

Dr. Andrej Kržan, višji znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, že dolgo raziskuje plastiko. Pravi, da se ji ne moremo kar odpovedati, da pa bi se morali izogibati čezmerni in nepravilni uporabi plastike. ”Plastika je naš neljubi prijatelj. Vedno je tam in rad pomaga, ga tudi izkoriščamo, a hkrati plastiko vedno zanikamo. Prijatelju moramo pomagati,” razmišlja dr. Kržan. Bioekonomija je močna sila, ki prihaja in je povezana s krožnim gospodarstvom: “Vprašanje je, kako bi lahko plastiko bolj gospodarno uporabili in jo reciklirali. Trendi bodo šli v smeri več vračljive embalaže. Popolnoma se enkratni uporabi ne bomo mogli odpovedati, se bodo pa izboljšale metode za predelavo.” Avtorica: Tatjana Pirc


10.02.2019

Dr. Aleksandra Kornhauser Fraser

Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov za razvoj in Svetovne banke.


03.02.2019

Vladimir Milošević

Zanj radi rečejo, da je eden največjih strokovnjakov za psihodramo v tem delu Evrope, a sam na to pravi, da psihiatrija in psihoterapija nista kot tek na 200 metrov, da bi vedeli, kdo je najhitrejši. Iz rojstnega Beograda ga je pot pripeljala v precej manjšo Idrijo, kjer je našel čas za pisanje pred kratkim izdane knjige Psihodrama, Sprememba skozi akcijo, ki je prva knjiga v slovenskem jeziku o psihodrami. Čeprav se je slovenščino učil že pred prihodom v Slovenijo, pa se med sodelavci z idrijskim narečjem v Psihiatrični bolnišnici Idrija najprej ni najbolje znašel.


27.01.2019

Vedno razmišljam o novem songu

V preddverjih ljubljanskih hiš, s staro kitaro in novimi prijatelji nastanejo zametki Mladih levov, priljubljenost pride nenapovedano, znanje nabira po poti. Skozi desetletja je posnel več kot 40 nosilcev zvoka in slike, prejel več kot 20 priznanj in prisega, da biografije ne bo nikoli napisal sam. Njegovo biografijo bi moral spisat bend posameznic in posameznikov, ki bi dogodke opisovali vsak iz svojega zornega kota. Benč je bil namreč vedno rad v skupinah, Bendologija je njegov zaščitni znak.


20.01.2019

Tereza Novak

Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije, zase pravi, da slabe stvari hitro pozabi. Skuša biti konstruktivna in je usmerjena k rezultatom, kljub temu pa brez dlake na jeziku vedno pove, kaj ni v redu. Pravi, da je obdana z ljudmi, ki ji dajejo razlog za optimizem. "Če delaš v taki organizaciji kot jaz, si obkrožen z zelo pozitivnimi ljudmi, ki so pripravljeni nekaj vložiti v to, da bi bilo njim in drugim bolje. O takih ljudeh premalokrat slišimo." Z gostjo se je pogovarjal Gorazd Rečnik.


13.01.2019

Edo Maajka

"Ko zboliš, imaš simptome, ki jih še nihče prej ni imel. Ko si srečen, ni nihče srečen na enak način kot ti. To je tvoja sreča." Tako pravi nedeljski gost Edo Maajka. Z Gašperjem Andrinkom sta govorila o tem, kaj trenutno pesti večino ljudi, pa se tega sploh ne zavedajo, kaj je doživljal ob družinski tragediji, zakaj se na Balkanu vse tako počasi menja, zakaj ljudje raje sprejemajo neuspeh kot uspeh, zakaj bi izdal vsako politično stranko in kako nanj vplivajo novi glasbeni trendi.


Stran 13 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov