Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

03.05.2020


Wagner Moura je zaradi koronavirusa prekinil snemanja in se posvetil promociji filma o diplomatu Združenih narodov

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser, ki je po svetu zaslovel predvsem v vlogi mladega policista v Elitnem vodu (Tropa de Elite), pozneje pa še kot Pablo Escobar v seriji Narcos. Februarja lani je na Berlinalu predstavil še svoj režiserski prvenec Marighella, ki govori o oboroženem boju proti brazilski diktaturi.

Na Netflixu je pred dnevi izšel film Sergio o izjemno prodornem brazilskem diplomatu pri Združenih narodih, ki ga igra Moura. Sérgio Vieria de Mello je bil visoki komisar za človekove pravice. Deloval je tudi v misijah ZN na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Najbolj ga je zaznamovalo reševanje konflikta na Vzhodnem Timorju, ki si je po vojni z Indonezijo izboril neodvisnost. Na misiji v Iraku je postal žrtev prvega terorističnega napada na Združene narode.

Nesojeni generalni sekretar Združenih narodov

Kot razlaga Moura, nedeljski gost na Valu 202, je bi Sérgio Vieira de Mello eden najpomembnejših ljudi v zgodovini Združenih narodov. Številni so ga videli v vlogi naslednika Kofija Annana. Imel je izjemno lastnost empatije, ki je svetovnim voditeljem manjka, sploh med krizo.

"Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Roberta Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom."

Na Netflixu sta istočasno izšla dva filma o Sérgiu, oba z istim naslovom. Prvi je dokumentarni film, v drugem pa nastopa Wagner Moura. Režiser obeh je Greg Baker.

Režiser filma, ki ga Brazilci še niso videli

Moura je po knjigi brazilskega novinarja Mária Magalhãesa režiral film o Carlosu Marighelli, vodji oboroženega boja proti brazilski vojaški diktaturi. Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu, Brazilci pa ga še vedno niso videli. Moura to pripisuje novi obliki cenzure:

"Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, videli Brazilci. Vedno je našla pot, da je preprečila brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v obdobju diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in na splošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ."

Moura obžaluje, da ima Brazilija v obdobju krize s koronavirusom za predsednika človeka, kot je Jair Bolsonaro: "Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Zanika znanost, zanika kulturo in je izjemno neveden, prazen človek."

Neuspeh ameriške vojne proti drogam

Moura se je v pogovoru za Val 202 dotaknil tudi vloge v seriji Narcos in odgovoril na vprašanje,  koga Brazilci poznajo bolje, Pabla Escobarja ali Sérgia Vieiro?

"Morali bi bolje poznati Sérgia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam. Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar sta tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembni. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika Združenih držav, ki pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira."

Celoten intervju v portugalščini je na voljo tukaj.

Transkript intervjuja

Dobro jutro, Wagner Moura, ta hip ste v Los Angelesu. Ko se je začela kriza koronavirusa, niste razmišljali, da bi se vrnili v Brazilijo?

V resnici sem razmišljal o tem. Bil sem v Mehiki. Tam snemamo serijo, ki jo režiram, in razmere so hitro postale zelo nenavadne. Jaz sem prekinil snemanje. Ocenil sem, da se v takšnih razmerah ne da delati, da bodo šle stvari zelo hitro na slabše. Nato sem se vrnil se v Kalifornijo, v Los Angeles, kjer je moja družina. Hkrati me je bilo zelo strah, da bi Trump izkoristil pandemijo in zaprl mejo z Mehiko. Kolikor hitro se je dalo, sem se vrnil domov. Razmišljal sem tudi o tem, da bi se z družino vrnil v Brazilijo. Sem iz Salvadorja v Bahii. A to bi pomenilo, da bi z otroki na letalih potovali v času, ko so bile razmere že negotove.

Ta hip je tudi težko reči, kje je bolj varno, v Braziliji ali Združenih državah Amerike. Novice od nikoder niso ravno vzpodbudne?

Ne vem. A Brazilija z vsemi težavami, ki jih ima, ima vendarle sistem javnega zdravstva, ki je bistveno boljši od ameriškega. Sistem javnega zdravstva v Braziliji ima svoje težave, a deluje. Zdravstvena oskrba je na voljo ljudem, ne da bi morali zanjo posebej plačevati. Tukaj, v Združenih državah Amerike, to ne drži. Revni, ki zbolijo, nimajo veliko možnosti. V tem trenutku so, kot veste, Združene države postale država z največ okuženimi. Vsi so doma. Ko govorim s prijatelji, ki živijo po vseh koncih sveta – zanima me tudi, kako je pri vas – s komerkoli govorim, povsod so razmere bolj ali manj enake. Vsi so doma in zaprti.

Čeprav smo zelo blizu Italije, tu razmere niso tako hude, seveda pa smo tudi pri nas razglasili epidemijo in javno življenje je zastalo. In s tem se zdaj ukvarjamo tudi novinarji. Zanimivo se mi zdi, Wagner Moura, da ste tudi vi za študij izbrali novinarstvo. Se spomnite, zakaj?

Že zelo mlad, pri 15-ih, sem delal kot igralec. Ko sem se moral odločiti za študij, sem razmišljal o tem, da bi izbral gledališče. To sem že počel. Hkrati pa sem pomislil tudi, da bi bilo morda dobro izbrati neko povsem drugo življenjsko pot. Bil sem mlad in nisem vedel, kaj si sploh želim. Ideja novinarstva pa mi je bila od nekdaj všeč. Imel sem nekoliko romantično predstavo o novinarstvu kot poklicu, ki skrbi za vključenost vseh družbenih skupin, ki brani človekove pravice. Pa preiskovalno novinarstvo, ki odkriva nepravilnosti. A v prvih letih svojega novinarskega dela sem bil hitro razočaran nad svojo romantično idejo novinarstva. Razumel sem, da me v resnici veseli igranje, delo v gledališču.

Saj, in morda je delo novinarja in režiserja v resnici zelo podobno. Da bi razumeli lik, ki ga igrate, lahko je to Pablo Escobar ali Sergio Vieira de Mello, o njem govori vaš zadnji film, za oba ste morali raziskati ozadje njune osebnosti. Morda ta del nekoliko spominja na novinarstvo? 

Da, zanimivo, na to nisem pomisli. Tako novinar kot igralec imata veliko dela s preiskovanjem resničnih oseb. Moj proces ima več faz. V drugi se osredotočim predvsem na človeško naravo lika. Začetek raziskovanja pa je povezan s študiranjem političnih in zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile obstoj nekega konkretnega lika, in kako se je ta spreminjal skozi čas. Sergio Vieira je bil človek, ki je bil mimogrede precej povezan tudi s Hrvaško, in to kmalu po vaši osamosvojitvi, leta 92, 93. Vodil je misijo Združenih narodov. Vpleten je bil v številne podobne zgodbe in zame kot novinarja je bilo zanimivo raziskovati vse te kulturne vidike krajev, kjer je deloval. Enako velja tudi za Pabla Escobarja.

A ko ste študirali lik Sergia Vieire de Mella, vam ni bilo treba v Bosno? 

Ne, to sem raziskoval kar od tu.

Kaj pa Vzhodni Timor? Del filma o Sergiu ste snemali tam? 

Del filma se dogaja na Vzhodnem Timorju, posneli pa smo ga na Tajskem.

Ustaviva se še malo pri liku Sergia, ki ga igrate v zadnjem filmu. Kdo je bil Sergio Vieira de Mello?

Sergio Vieira de Mello je bil ena najpomembnejših oseb v zgodovini Združenih narodov. Mnogi pravijo, da se zgodovina OZN deli na obdobje pred in po Sergiu. Najprej zaradi njegovih osebnih lastnosti, bil je edinstven, povezovalen, izjemno izobražen človek. Študiral je filozofijo, doktoriral je na Sorboni in tam prejel najvišji možni naziv. Že po diplomi pri 21 letih se je preselil v Ženevo in zaposlil pri Agenciji Združenih narodov za begunce. Vseh svojih 34 let v Združenih narodih je bil praktično na terenu z begunci. Takšnega profila ljudi z izobrazbo in praktičnim delom v Združenih narodih ni bilo veliko. Zaupali so mu številni sekretarji Združenih narodov, najbolj pa Kofi Annan, s katerim je delal ob koncu svoje kariere. Pošiljali so ga na številne misije po vsem svetu in skoraj vedno je bil izjemno uspešen, na primer v Kambodži ali na Vzhodnem Timorju. Misija na Vzhodnem Timorju je Sergia de Mella in Združene narode še posebej zaznamovala. Po ameriški invaziji so ga nato poslali v Irak, da bi pomagal ponovno vzpostaviti državo. A postal je žrtev prvega terorističnega napada, katerega cilj so bili Združeni narodi. V napadu je umrl. Če bi moral na kratko povzeti, kdo in kaj je bil Sergio? Imel je izjemno lastnost, ki je svetovnim voditeljem pogosto primanjkuje. To je empatija. Ljudje so bili zanj – ljudje, ne številke. Ko je umrl, je bil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice in prav človekove pravice so bile zanj izjemnega pomena.

Nočem, da bi bil najin pogovor kvarnik, spoiler za film, lahko pa namignem, da gre tudi za ljubezensko zgodbo. Sergio pred smrtjo odkrije ljubezen svojega življenja. 

Zagotovo. Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Bobbyja Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom. Že zelo mlad se je poročil in imel dva sinova, a nikoli mu ni uspelo, da bi bil dober oče ali mož. Imel je veliko ljubimk, pogosto so bile to njegove sodelavke pri Združenih narodih. Proti koncu svojega življenja je na Vzhodnem Timorju spoznal ekonomistko iz Argentine. To je bila Carolina Larierra. Z njo je končno našel čustveno stabilnost, ki je po svoji zgodnji poroki nikoli ni imel. In ena izmed tragedij te zgodbe je, da je končno našel to ljubezen, kmalu zatem pa je postal žrtev atentata.

Mislim, da film kar dobro pokaže ta njegov notranji konflikt. Na eni strani vse dobro, kar je storil za Združene narode, in na drugi strani odsotnost družine. Zdaj imamo dva močna lika. En je Sergio Vieira de Mello, drugi pa Pablo Escobar, ki ste igrali v seriji Narcos. Koga menite, Brazilci bolje poznajo, ali bi morali bolje poznati?

 Zanimivo. Morali bi bolje poznati Sergia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam.  Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar je tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembna. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika, ki jo imajo Združene države Amerike in pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira.

Omenili ste pomanjkanje vrednot pri voditeljih. Govorite o predsedniku Brazilije Bolsonaru?

Da, Bolsonaro. Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Je prazen človek, brez človečnosti. Zanika znanost, zanika kulturo, dvomim, da je v življenju prebral dve knjigi. Je izjemno neveden, pa ne mislim v akademskem smislu. Nekateri najbolj briljantni ljudje, ki sem jih v življenju spoznal, niso hodili v šolo. A Bolsonaro je prazen človek. Obžalovanja vredno je, da imamo v Braziliji predsednika, voditelja – oziroma, on ni nikakršen voditelj – da imamo predsednika, ki v času pandemije, na primer, prosi revne, naj se vrnejo na delo, da gospodarstvo ne bi obstalo. Nikoli si nisem mislil, da bomo po 21 letih vojaške diktature še kdaj imeli takšnega predsednika.

Govorite o vojaški diktaturi v Braziliji. Režirali ste film Marighella, ki govori o tem. Premiera je bila februarja lani, v Braziliji pa je še kar ni bilo. Kaj je šlo narobe? 

Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu. Nato smo ga predstavili na festivalih po svetu in povsod je bil zelo dobro sprejet. A to je film, ki je narejen za Brazilce. Govori o Marighelli, vodji oboroženega boja proti vojaški diktaturi. To je ta ista diktatura, za katero predsednik Bolsonaro pravi, da je bila dobra za državo. Da je rešila Brazilijo pred komunizmom. Da so ljudje, ki so mučili zapornike, opravljali dobro delo. Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, Brazilci videli. Vedno so našli pot, da so preprečili brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v času diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in nasplošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ. Tako lahko onemogočijo tudi premiero filma, vendar bomo kljub temu uspeli.

Nazadnje ste premiero premaknili zaradi koronavirusa? 

Da, zdaj smo premiero morali ponovno preložiti. Vrnili smo denar, do katerega smo bili upravičeni. Sprijaznili smo se z izgubo in ostali brez pomoči države. Ta zadnji zamik pa smo morali sprejeti zaradi pandemije.

V Sloveniji vas še ne poznamo kot režiserja, Marighelle še nismo videli, pri nas je najbolj znan vaš lik Pabla Escobarja. Pa serija Narcos sploh ni edina, ki govori o njem. Kolumbijci so na primer posneli El patron del mal. Kako ste se pripravljali nanj? 

Veliko sem študiral, to je vedno prva stvar, ki jo naredim. Prej sva govorila o novinarstvu. Skušal sem razumeti zgodovinski kontekst, v katerem je lik. Poučil sem se o moderni zgodovini Kolumbije, o izvoru trgovine z mamili, prebral sem veliko knjig o Pablu Escobarju in obstajajo –kot ste omenili, dokumentarci, serije. To je bilo precej enostavno najti.

Meni se zdita portugalski in španski jezik precej podobna, a omenili ste že, da se je bilo težko naučiti novega jezika.

Sta podobna jezika. Vendar sta različna.

Morda je bilo to vendarle lažje, kot pa se zrediti za 40 kilogramov. Je bilo vredno ogroziti svoje lastno zdravje za to, da ste lahko odigrali lik Pabla Escobarja? 

Ja, bilo je vredno. Pablo je imel telo, kot ga je pač imel. Težko bi naredil kako drugače. Bil je lik iz resničnega življenja, zato sem moral spremeniti svoj videz. Je bilo pa to precej slabo za moje zdravje in tega ne nameravam ponoviti.

Dosti težje pa je bilo najbrž nato 40 kilogramov izgubiti?

Hujšati je vedno težje.

Sergio Vieira de Mello v filmu razlaga o Arpoadorju, to je rt v Riu de Janeiru, kamor je zelo rad hodil. Ko ste v Braziliji, kje je vaš Arpoador?

Salvador v Bahii. Sem iz Bahije in to je mesto, ki mi je najljubše, kjer živi večina mojih prijateljev, družina. Obožujem Salvador.

Tako kot Gilberto Gil, Caetano Veloso, vsi prihajate iz Bahie. 

Natanko tako.

No, zdaj ste v Kaliforniji. Rekli ste, da ste prekinili snemanje. Težko si predstavljam, da delate od doma. Saj ne morete. Kaj počnete? 

Zdaj predvsem govorim o filmu Sergio. Želel bi, da si ga ogleda čim več ljudi, tudi pri vas. Seveda nismo načrtovali, da bi izšel v času pandemije. A pri filmu je zanimivo to: je nekakšen presek med režiserjem in občinstvom; presek tega, kar je želel povedati režiser, in tega, kako ga občinstvo vidi v nekem določenem trenutku in okoliščinah. Občinstvo, ki je ta hip doma, sredi pandemije, ima priložnost videti film o svetovnem voditelju. Za Sergia so bili mnogi prepričani, da bo naslednji generalni sekretar Združenih narodov, po Kofiju Ananu. Danes bi prinesel velikansko razliko. Poglejte Trumpa, ki za krizo krivi Kitajsko in zadržuje opremo. Za svetovnega voditelja so to res puhle vrednote. Da ne omenjam Bolsonara.  V času te krize še nisem opazil svetovnega voditelja, za katerega bi lahko rekel, da je vzor velikodušnosti, altruizma. Oziroma zdelo se mi je lepo, ko so kubanski zdravniki prihiteli na pomoč v druge države. Gre za občutek bratstva, empatije. Če bi bil Sergio Viera še vedno živ, bi se takšne vrednote videle. Zdi se mi dobro, da lahko ljudem v teh časih pokažemo njegovo zgodbo. In kolikor se da, se trudim, da bi film dosegel čim večje število ljudi.

Morda ima predsednica novozelandske vlade nekaj tega, o čemer govorite. Sočutje, na primer. 

Točno tako. Bral sem o novozelandksi premierki, pa o občini Amsterdam in protokolu za čas po COVIDU-19. Gre za protokol javnih politik, ki zahtevajo družbeno vključenost, spoštovanje okolja in delavskih zakonov. Za vsak izdelek, ki pride v mesto, preverijo, ali proizvodnja upošteva delavsko zakonodajo. Veliko stvari namiguje na to, da svet po krizi zagotovo ne bo enak. Videli bomo nekaj, kar bo podobno postkapitalizmu. Po mojem gre v tem primeru za očitno krizo kapitalizma. Ni nujno, da bomo priča svetu, ki bi bil bolj bratski, človeški, a zagotovo bo drugačen. Ko vidim novozelandsko premierko, ki ste jo omenili, pa kubanske zdravnike, mestno politiko Amsterdama, so to sicer majhne stvari, a vzbujajo upanje. Na makropolitični ravni pa se veliki voditelji odzivajo revno. In zato se mi zdi, da je lepo, če si lahko v tem posebnem trenutku ogledate film o Sergiu.

Ne vem, ali imate čas spremljati številke, a te so za Netflix kar ugodne. V prvi četrtini leta so boljše od pričakovanih. 

Da, ker so ljudje doma. Predvidevam, da to zelo vpliva na številke, saj ljudje predvsem gledajo filme in berejo. In to nam da misliti, kako pomembno je kulturno ustvarjanje. To je še kako aktualna debata v Braziliji. Predsednik je razglasil vojno proti kulturi, umetnikom, a tudi on mora biti zdaj doma in najbrž gleda kakšen film, morda dokumentarec.

Morda veste, koliko vaših filmov je na Netflixu? 

Ne vem, zares ne vem. Morda Elitni vod, zagotovo pa Sergio in Narcos.

Wagner Moura, najlepša hvala, da ste si vzeli čas. 

Hvala vam, pazite nase.


Nedeljski gost

849 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

03.05.2020


Wagner Moura je zaradi koronavirusa prekinil snemanja in se posvetil promociji filma o diplomatu Združenih narodov

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser, ki je po svetu zaslovel predvsem v vlogi mladega policista v Elitnem vodu (Tropa de Elite), pozneje pa še kot Pablo Escobar v seriji Narcos. Februarja lani je na Berlinalu predstavil še svoj režiserski prvenec Marighella, ki govori o oboroženem boju proti brazilski diktaturi.

Na Netflixu je pred dnevi izšel film Sergio o izjemno prodornem brazilskem diplomatu pri Združenih narodih, ki ga igra Moura. Sérgio Vieria de Mello je bil visoki komisar za človekove pravice. Deloval je tudi v misijah ZN na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Najbolj ga je zaznamovalo reševanje konflikta na Vzhodnem Timorju, ki si je po vojni z Indonezijo izboril neodvisnost. Na misiji v Iraku je postal žrtev prvega terorističnega napada na Združene narode.

Nesojeni generalni sekretar Združenih narodov

Kot razlaga Moura, nedeljski gost na Valu 202, je bi Sérgio Vieira de Mello eden najpomembnejših ljudi v zgodovini Združenih narodov. Številni so ga videli v vlogi naslednika Kofija Annana. Imel je izjemno lastnost empatije, ki je svetovnim voditeljem manjka, sploh med krizo.

"Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Roberta Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom."

Na Netflixu sta istočasno izšla dva filma o Sérgiu, oba z istim naslovom. Prvi je dokumentarni film, v drugem pa nastopa Wagner Moura. Režiser obeh je Greg Baker.

Režiser filma, ki ga Brazilci še niso videli

Moura je po knjigi brazilskega novinarja Mária Magalhãesa režiral film o Carlosu Marighelli, vodji oboroženega boja proti brazilski vojaški diktaturi. Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu, Brazilci pa ga še vedno niso videli. Moura to pripisuje novi obliki cenzure:

"Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, videli Brazilci. Vedno je našla pot, da je preprečila brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v obdobju diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in na splošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ."

Moura obžaluje, da ima Brazilija v obdobju krize s koronavirusom za predsednika človeka, kot je Jair Bolsonaro: "Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Zanika znanost, zanika kulturo in je izjemno neveden, prazen človek."

Neuspeh ameriške vojne proti drogam

Moura se je v pogovoru za Val 202 dotaknil tudi vloge v seriji Narcos in odgovoril na vprašanje,  koga Brazilci poznajo bolje, Pabla Escobarja ali Sérgia Vieiro?

"Morali bi bolje poznati Sérgia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam. Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar sta tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembni. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika Združenih držav, ki pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira."

Celoten intervju v portugalščini je na voljo tukaj.

Transkript intervjuja

Dobro jutro, Wagner Moura, ta hip ste v Los Angelesu. Ko se je začela kriza koronavirusa, niste razmišljali, da bi se vrnili v Brazilijo?

V resnici sem razmišljal o tem. Bil sem v Mehiki. Tam snemamo serijo, ki jo režiram, in razmere so hitro postale zelo nenavadne. Jaz sem prekinil snemanje. Ocenil sem, da se v takšnih razmerah ne da delati, da bodo šle stvari zelo hitro na slabše. Nato sem se vrnil se v Kalifornijo, v Los Angeles, kjer je moja družina. Hkrati me je bilo zelo strah, da bi Trump izkoristil pandemijo in zaprl mejo z Mehiko. Kolikor hitro se je dalo, sem se vrnil domov. Razmišljal sem tudi o tem, da bi se z družino vrnil v Brazilijo. Sem iz Salvadorja v Bahii. A to bi pomenilo, da bi z otroki na letalih potovali v času, ko so bile razmere že negotove.

Ta hip je tudi težko reči, kje je bolj varno, v Braziliji ali Združenih državah Amerike. Novice od nikoder niso ravno vzpodbudne?

Ne vem. A Brazilija z vsemi težavami, ki jih ima, ima vendarle sistem javnega zdravstva, ki je bistveno boljši od ameriškega. Sistem javnega zdravstva v Braziliji ima svoje težave, a deluje. Zdravstvena oskrba je na voljo ljudem, ne da bi morali zanjo posebej plačevati. Tukaj, v Združenih državah Amerike, to ne drži. Revni, ki zbolijo, nimajo veliko možnosti. V tem trenutku so, kot veste, Združene države postale država z največ okuženimi. Vsi so doma. Ko govorim s prijatelji, ki živijo po vseh koncih sveta – zanima me tudi, kako je pri vas – s komerkoli govorim, povsod so razmere bolj ali manj enake. Vsi so doma in zaprti.

Čeprav smo zelo blizu Italije, tu razmere niso tako hude, seveda pa smo tudi pri nas razglasili epidemijo in javno življenje je zastalo. In s tem se zdaj ukvarjamo tudi novinarji. Zanimivo se mi zdi, Wagner Moura, da ste tudi vi za študij izbrali novinarstvo. Se spomnite, zakaj?

Že zelo mlad, pri 15-ih, sem delal kot igralec. Ko sem se moral odločiti za študij, sem razmišljal o tem, da bi izbral gledališče. To sem že počel. Hkrati pa sem pomislil tudi, da bi bilo morda dobro izbrati neko povsem drugo življenjsko pot. Bil sem mlad in nisem vedel, kaj si sploh želim. Ideja novinarstva pa mi je bila od nekdaj všeč. Imel sem nekoliko romantično predstavo o novinarstvu kot poklicu, ki skrbi za vključenost vseh družbenih skupin, ki brani človekove pravice. Pa preiskovalno novinarstvo, ki odkriva nepravilnosti. A v prvih letih svojega novinarskega dela sem bil hitro razočaran nad svojo romantično idejo novinarstva. Razumel sem, da me v resnici veseli igranje, delo v gledališču.

Saj, in morda je delo novinarja in režiserja v resnici zelo podobno. Da bi razumeli lik, ki ga igrate, lahko je to Pablo Escobar ali Sergio Vieira de Mello, o njem govori vaš zadnji film, za oba ste morali raziskati ozadje njune osebnosti. Morda ta del nekoliko spominja na novinarstvo? 

Da, zanimivo, na to nisem pomisli. Tako novinar kot igralec imata veliko dela s preiskovanjem resničnih oseb. Moj proces ima več faz. V drugi se osredotočim predvsem na človeško naravo lika. Začetek raziskovanja pa je povezan s študiranjem političnih in zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile obstoj nekega konkretnega lika, in kako se je ta spreminjal skozi čas. Sergio Vieira je bil človek, ki je bil mimogrede precej povezan tudi s Hrvaško, in to kmalu po vaši osamosvojitvi, leta 92, 93. Vodil je misijo Združenih narodov. Vpleten je bil v številne podobne zgodbe in zame kot novinarja je bilo zanimivo raziskovati vse te kulturne vidike krajev, kjer je deloval. Enako velja tudi za Pabla Escobarja.

A ko ste študirali lik Sergia Vieire de Mella, vam ni bilo treba v Bosno? 

Ne, to sem raziskoval kar od tu.

Kaj pa Vzhodni Timor? Del filma o Sergiu ste snemali tam? 

Del filma se dogaja na Vzhodnem Timorju, posneli pa smo ga na Tajskem.

Ustaviva se še malo pri liku Sergia, ki ga igrate v zadnjem filmu. Kdo je bil Sergio Vieira de Mello?

Sergio Vieira de Mello je bil ena najpomembnejših oseb v zgodovini Združenih narodov. Mnogi pravijo, da se zgodovina OZN deli na obdobje pred in po Sergiu. Najprej zaradi njegovih osebnih lastnosti, bil je edinstven, povezovalen, izjemno izobražen človek. Študiral je filozofijo, doktoriral je na Sorboni in tam prejel najvišji možni naziv. Že po diplomi pri 21 letih se je preselil v Ženevo in zaposlil pri Agenciji Združenih narodov za begunce. Vseh svojih 34 let v Združenih narodih je bil praktično na terenu z begunci. Takšnega profila ljudi z izobrazbo in praktičnim delom v Združenih narodih ni bilo veliko. Zaupali so mu številni sekretarji Združenih narodov, najbolj pa Kofi Annan, s katerim je delal ob koncu svoje kariere. Pošiljali so ga na številne misije po vsem svetu in skoraj vedno je bil izjemno uspešen, na primer v Kambodži ali na Vzhodnem Timorju. Misija na Vzhodnem Timorju je Sergia de Mella in Združene narode še posebej zaznamovala. Po ameriški invaziji so ga nato poslali v Irak, da bi pomagal ponovno vzpostaviti državo. A postal je žrtev prvega terorističnega napada, katerega cilj so bili Združeni narodi. V napadu je umrl. Če bi moral na kratko povzeti, kdo in kaj je bil Sergio? Imel je izjemno lastnost, ki je svetovnim voditeljem pogosto primanjkuje. To je empatija. Ljudje so bili zanj – ljudje, ne številke. Ko je umrl, je bil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice in prav človekove pravice so bile zanj izjemnega pomena.

Nočem, da bi bil najin pogovor kvarnik, spoiler za film, lahko pa namignem, da gre tudi za ljubezensko zgodbo. Sergio pred smrtjo odkrije ljubezen svojega življenja. 

Zagotovo. Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Bobbyja Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom. Že zelo mlad se je poročil in imel dva sinova, a nikoli mu ni uspelo, da bi bil dober oče ali mož. Imel je veliko ljubimk, pogosto so bile to njegove sodelavke pri Združenih narodih. Proti koncu svojega življenja je na Vzhodnem Timorju spoznal ekonomistko iz Argentine. To je bila Carolina Larierra. Z njo je končno našel čustveno stabilnost, ki je po svoji zgodnji poroki nikoli ni imel. In ena izmed tragedij te zgodbe je, da je končno našel to ljubezen, kmalu zatem pa je postal žrtev atentata.

Mislim, da film kar dobro pokaže ta njegov notranji konflikt. Na eni strani vse dobro, kar je storil za Združene narode, in na drugi strani odsotnost družine. Zdaj imamo dva močna lika. En je Sergio Vieira de Mello, drugi pa Pablo Escobar, ki ste igrali v seriji Narcos. Koga menite, Brazilci bolje poznajo, ali bi morali bolje poznati?

 Zanimivo. Morali bi bolje poznati Sergia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam.  Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar je tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembna. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika, ki jo imajo Združene države Amerike in pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira.

Omenili ste pomanjkanje vrednot pri voditeljih. Govorite o predsedniku Brazilije Bolsonaru?

Da, Bolsonaro. Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Je prazen človek, brez človečnosti. Zanika znanost, zanika kulturo, dvomim, da je v življenju prebral dve knjigi. Je izjemno neveden, pa ne mislim v akademskem smislu. Nekateri najbolj briljantni ljudje, ki sem jih v življenju spoznal, niso hodili v šolo. A Bolsonaro je prazen človek. Obžalovanja vredno je, da imamo v Braziliji predsednika, voditelja – oziroma, on ni nikakršen voditelj – da imamo predsednika, ki v času pandemije, na primer, prosi revne, naj se vrnejo na delo, da gospodarstvo ne bi obstalo. Nikoli si nisem mislil, da bomo po 21 letih vojaške diktature še kdaj imeli takšnega predsednika.

Govorite o vojaški diktaturi v Braziliji. Režirali ste film Marighella, ki govori o tem. Premiera je bila februarja lani, v Braziliji pa je še kar ni bilo. Kaj je šlo narobe? 

Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu. Nato smo ga predstavili na festivalih po svetu in povsod je bil zelo dobro sprejet. A to je film, ki je narejen za Brazilce. Govori o Marighelli, vodji oboroženega boja proti vojaški diktaturi. To je ta ista diktatura, za katero predsednik Bolsonaro pravi, da je bila dobra za državo. Da je rešila Brazilijo pred komunizmom. Da so ljudje, ki so mučili zapornike, opravljali dobro delo. Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, Brazilci videli. Vedno so našli pot, da so preprečili brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v času diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in nasplošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ. Tako lahko onemogočijo tudi premiero filma, vendar bomo kljub temu uspeli.

Nazadnje ste premiero premaknili zaradi koronavirusa? 

Da, zdaj smo premiero morali ponovno preložiti. Vrnili smo denar, do katerega smo bili upravičeni. Sprijaznili smo se z izgubo in ostali brez pomoči države. Ta zadnji zamik pa smo morali sprejeti zaradi pandemije.

V Sloveniji vas še ne poznamo kot režiserja, Marighelle še nismo videli, pri nas je najbolj znan vaš lik Pabla Escobarja. Pa serija Narcos sploh ni edina, ki govori o njem. Kolumbijci so na primer posneli El patron del mal. Kako ste se pripravljali nanj? 

Veliko sem študiral, to je vedno prva stvar, ki jo naredim. Prej sva govorila o novinarstvu. Skušal sem razumeti zgodovinski kontekst, v katerem je lik. Poučil sem se o moderni zgodovini Kolumbije, o izvoru trgovine z mamili, prebral sem veliko knjig o Pablu Escobarju in obstajajo –kot ste omenili, dokumentarci, serije. To je bilo precej enostavno najti.

Meni se zdita portugalski in španski jezik precej podobna, a omenili ste že, da se je bilo težko naučiti novega jezika.

Sta podobna jezika. Vendar sta različna.

Morda je bilo to vendarle lažje, kot pa se zrediti za 40 kilogramov. Je bilo vredno ogroziti svoje lastno zdravje za to, da ste lahko odigrali lik Pabla Escobarja? 

Ja, bilo je vredno. Pablo je imel telo, kot ga je pač imel. Težko bi naredil kako drugače. Bil je lik iz resničnega življenja, zato sem moral spremeniti svoj videz. Je bilo pa to precej slabo za moje zdravje in tega ne nameravam ponoviti.

Dosti težje pa je bilo najbrž nato 40 kilogramov izgubiti?

Hujšati je vedno težje.

Sergio Vieira de Mello v filmu razlaga o Arpoadorju, to je rt v Riu de Janeiru, kamor je zelo rad hodil. Ko ste v Braziliji, kje je vaš Arpoador?

Salvador v Bahii. Sem iz Bahije in to je mesto, ki mi je najljubše, kjer živi večina mojih prijateljev, družina. Obožujem Salvador.

Tako kot Gilberto Gil, Caetano Veloso, vsi prihajate iz Bahie. 

Natanko tako.

No, zdaj ste v Kaliforniji. Rekli ste, da ste prekinili snemanje. Težko si predstavljam, da delate od doma. Saj ne morete. Kaj počnete? 

Zdaj predvsem govorim o filmu Sergio. Želel bi, da si ga ogleda čim več ljudi, tudi pri vas. Seveda nismo načrtovali, da bi izšel v času pandemije. A pri filmu je zanimivo to: je nekakšen presek med režiserjem in občinstvom; presek tega, kar je želel povedati režiser, in tega, kako ga občinstvo vidi v nekem določenem trenutku in okoliščinah. Občinstvo, ki je ta hip doma, sredi pandemije, ima priložnost videti film o svetovnem voditelju. Za Sergia so bili mnogi prepričani, da bo naslednji generalni sekretar Združenih narodov, po Kofiju Ananu. Danes bi prinesel velikansko razliko. Poglejte Trumpa, ki za krizo krivi Kitajsko in zadržuje opremo. Za svetovnega voditelja so to res puhle vrednote. Da ne omenjam Bolsonara.  V času te krize še nisem opazil svetovnega voditelja, za katerega bi lahko rekel, da je vzor velikodušnosti, altruizma. Oziroma zdelo se mi je lepo, ko so kubanski zdravniki prihiteli na pomoč v druge države. Gre za občutek bratstva, empatije. Če bi bil Sergio Viera še vedno živ, bi se takšne vrednote videle. Zdi se mi dobro, da lahko ljudem v teh časih pokažemo njegovo zgodbo. In kolikor se da, se trudim, da bi film dosegel čim večje število ljudi.

Morda ima predsednica novozelandske vlade nekaj tega, o čemer govorite. Sočutje, na primer. 

Točno tako. Bral sem o novozelandksi premierki, pa o občini Amsterdam in protokolu za čas po COVIDU-19. Gre za protokol javnih politik, ki zahtevajo družbeno vključenost, spoštovanje okolja in delavskih zakonov. Za vsak izdelek, ki pride v mesto, preverijo, ali proizvodnja upošteva delavsko zakonodajo. Veliko stvari namiguje na to, da svet po krizi zagotovo ne bo enak. Videli bomo nekaj, kar bo podobno postkapitalizmu. Po mojem gre v tem primeru za očitno krizo kapitalizma. Ni nujno, da bomo priča svetu, ki bi bil bolj bratski, človeški, a zagotovo bo drugačen. Ko vidim novozelandsko premierko, ki ste jo omenili, pa kubanske zdravnike, mestno politiko Amsterdama, so to sicer majhne stvari, a vzbujajo upanje. Na makropolitični ravni pa se veliki voditelji odzivajo revno. In zato se mi zdi, da je lepo, če si lahko v tem posebnem trenutku ogledate film o Sergiu.

Ne vem, ali imate čas spremljati številke, a te so za Netflix kar ugodne. V prvi četrtini leta so boljše od pričakovanih. 

Da, ker so ljudje doma. Predvidevam, da to zelo vpliva na številke, saj ljudje predvsem gledajo filme in berejo. In to nam da misliti, kako pomembno je kulturno ustvarjanje. To je še kako aktualna debata v Braziliji. Predsednik je razglasil vojno proti kulturi, umetnikom, a tudi on mora biti zdaj doma in najbrž gleda kakšen film, morda dokumentarec.

Morda veste, koliko vaših filmov je na Netflixu? 

Ne vem, zares ne vem. Morda Elitni vod, zagotovo pa Sergio in Narcos.

Wagner Moura, najlepša hvala, da ste si vzeli čas. 

Hvala vam, pazite nase.


26.04.2020

dr. Katarina Keber

Zgodovina človeštva je tudi zgodovina bolezni in epidemij. Dr. Katarina Keber z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU se ukvarja s socialno zgodovino medicine. Ker preučuje tudi epidemije in njihove posledice, je pandemija covida 19 ni zelo presenetila. Pravi, da zdaj analitično opazuje in hkrati na lastni koži doživlja občutke, ki jih je prej ob študiju arhivskega gradiva lahko le slutila … Kako so epidemije kuge, kolere in španske gripe prizadele in spreminjale naš svet? Z dr. Katarino Keber se je pogovarjala Tatjana Pirc.


19.04.2020

Roman Jerala

Roman Jerala je eden od najuspešnejših slovenskih raziskovalcev, tudi med pionirji sintezne biologije pri nas, ki z več plati spremlja korake znanosti pri spopadanju s pandemijo s covidom 19.


12.04.2020

Gregor Čušin

Gregorja Čušina ste morda kdaj ujeli na odru Mestnega gledališča ljubljanskega ali pa ste si ogledali katero od njegovih monokomedij. Morda ga poznate iz serije Jezero ali vam je iz risank znan njegov glas. Ponosen je, da mu pri vzgoji šestih otrok ni bilo treba povzdigovati glasu in da je pri občinstvu še vedno na dobrem glasu, čeprav je zdaj “na svojem.” Anji Hlača Ferjančič je med drugim razkril, zakaj je ves planet na dieti, prebral pesmi iz karantene in povedal, kako se znajde doma.


05.04.2020

Tina Bregant

Dr. Tina Bregant je specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, dokorica nevropediatrije. Od leta 2015 je bila zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem institutu – URI Soča v Ljubljani, zdaj pa deluje v zavodu CIRIUS Kamnik. Je tudi predavateljica in mentorica študentom v programu Kognitivna znanost Univerze v Ljubljani ter na Fakulteti za šport in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Sodeluje v domačih in mednarodnih raziskovalnih skupinah, udeležena je pri oblikovanju državnih programov, ki spodbujajo otroke v razvoju. Je tudi članica Odbora za kakovost in varnost pri Zdravniški zbornici Slovenije.


29.03.2020

Biserka Marolt Meden

Biserka Marolt Meden je humanitarka, prostovoljka, skupaj s sodelavkami je postavila materinski dom v Sloveniji, sodelovala pri izgradnji Pediatrične klinike in bila njena strokovna direktorica. Sedaj je upokojena, a aktivna v civilnem združenju Srebrna nit, ki si prizadeva za drugačen odnos družbe do starostnikov. Izpostavlja nujnost sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi in tudi uzakonitev pravice za dostojno dokončanje življenja, ob epidemiji pa opozarja, da daljša osamitev v domovih za starejše ni najboljša rešitev. Z njo se je pogovarjala Nataša Zanuttini.


22.03.2020

Renata Salecl, filozofinja in sociologinja

Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka. Avtor: Luka Hvalc   


15.03.2020

Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost

Strokovnjak za jedrsko varnost magister Miroslav Gregorič je bil do leta 2002 direktor Uprave RS za jedrsko varnost, več kot šest let je delal pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju. Vmes pa kot predstavnik komisije Združenih narodov UNMOVIC še pred napadom na Irak vodil inšpektorje, ki so tam iskali orožje za množično uničevanje. Po upokojitvi pa se je posvetil tudi raziskovanju ozadij premogovništva v Šaleški dolini. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.


08.03.2020

Ana Jug

Ana Jug je ne le na Goriškem, ampak tudi drugod znana kot odvetnica, ki je na svoji poklicni poti zagovarjala nemočne in tiste, ki nimajo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi soustanoviteljica pro bono ambulante v Novi Gorici in človek, ki verjame, da se dobro z dobrim vrača. Če bi vsi delali dobro, bi bil ves svet srečen in veliko lepši, pravi Zasavka, ki pa se zadnje čase, odkar je upokojena, ukvarja predvsem z izdelovanjem oblek in nakita iz odpadnega materiala, plastike in džinsa, ki ima v njenem srcu prav posebno mesto. Verjame, da je mogoč svet brez smeti, kot smo ga nekoč že imeli, in zato je njena pobuda, da v Novi Gorici odprejo Center ponovne uporabe.


01.03.2020

Andrej Bauer, matematik

Šaljiva definicija pravi, da je matematika sestavljena iz 50% formul, 50% dokazov in 50% domišljije. Andrej Bauer se strinja, da to sploh ni tako slaba definicija. Matematika je gonilna sila številnih ved, ne le računalništva. Tudi če vas v šoli ni navdušila, vas bodo številne zanimive izpeljave problemov, ki jih rešujejo raziskovalci na Fakulteti za matematiko in fiziko.


23.02.2020

Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem

Dr. Barbara Riman je predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, je raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh … Nedeljska gostja Vala 202 Barbara Riman, novinarka Tatjana Pirc in mojster zvoka Damjan Rostan so se sprehodili po Reki, evropski prestolnici kulture.


16.02.2020

Nedeljska gostja - Andreja Leskovšek McQuarrie

V času tekmovanja za Zlato lisico smo se srečali z nekdanjo tekmovalko, potem pa tudi profesionalno smučarko na ameriški turneji. Andreja Leskovšek McQuarrie je v spominu »zrelih« Slovencev predvsem nekdanja alpska smučarka, mladinska svetovna prvakinja, ki je zelo mlada končala kariero. Manj znano je, da je po študiju psihologije ostala v Združenih državah, si tam ustvarila družino in po naključju postala vpeta v organizacijo zimskih olimpijskih iger. 20 let je svetovala organizatorjem zimskih olimpijskih iger, začela v Salt Lake Citiju, se potem selila v Italijo zaradi Torina, pa v Kanado zaradi Vancouvra, potem pa za igre v Sočiju in Pyeongchangu delovala že iz Slovenije, iz Komende. Zaradi hčerke se je po vrnitvi v domovino srečala z ženskim nogometom, postala predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje, glasnica ženskega nogometa, ki ga vidi kot izjemno priložnost, tudi poslovno, obenem pa je že dolgo tudi borka za enake možnosti v športu. "Ne obstajata ženski in moški šport, ostaja samo šport!"


09.02.2020

Dragan Živadinov

Talent gledališkega režiserja in postgravitacijskega umetnika Dragana Živadinova je vesolje zaznalo že v vrtcu v domači Ilirski Bistrici. Vzgojiteljica ga je primerjala kar z velikim slikarjem Černigojem, sam pa se je v mladih letih navduševal nad Dragotinom Kettejem, Srečkom Kosovelom in Markom Brecljem. Dragan Živadinov se pripravlja na izstrelitev umetniškega satelita, v domačem kulturnem vesolju pa ni nikoli našel gladkih tirnic. Trdno je prepričan, da je Republiko Slovenijo zgradila umetnost, ne pa generali … Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik. Foto: Bobo


02.02.2020

Tanja Španić, predsednica Europe donne

Tanjo Španić so izkušnje z boleznijo, ki jo je presenetila na začetku njene znanstvene poti, in želja pomagati, spodbudile, da je opustila znanost in se posvetila vodenju združenja za boj proti raku dojk Europa donna. “Šele kakšni dve leti po bolezni sem začela razmišljati, v kakšni stiski so bili pravzaprav moji starši.“ V Evropi donni (https://europadonna.si/) tudi zato s svojimi programi podpore skrbijo za svojce obolelih. Gosti jo Danila Hradil Kuplen.


24.01.2020

Dr. Andrej Pompe, oglaševalec in glasbenik

Dr. Andrej Pompe je v slovensko oglaševanje vstopil na začetku devetdesetih z ustanovitvijo agencije Formitas, kjer je še vedno partner. Je avtor več kot 140 jinglov za oglase, napisal je pesem za legendarni Frutek: lupimo in čistimo, ribamo, sekljamo … Zdaj predava o blagovnih znamkah. Je ustanovni član skupine Panda, ki že štiriintrideseto leto sooblikuje slovensko pop-rock-jazz sceno s svojo avtorsko glasbo. Tudi o povezovanju I feel Slovenia z Luko Dončićem, pa tudi o tem, kako naš učni sitem ne spodbuja ustvarjalnosti in inovativnosti. Z Andrejem Pompetom se je pogovarjala Nataša Zanuttini.


19.01.2020

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi

Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vugrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah, še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej. Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju. A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi. To je le nekaj izhodišč za pogovor s tokratnim Nedeljskim gostom Markom Slavičem, ki ga je pred mikrofon povabil Miha Švalj.


10.01.2020

Alojz Kodre, fizik in prevajalec

Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.


22.12.2019

Boris Podrecca

Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


15.12.2019

Dana Budisavljević

Režiserko Dano Budisavljević je do največje zgodbe reševanja otrok v Evropi med drugo svetovno vojno pripeljalo naključje, črka, ki jo v imenu loči od imena rešiteljice vsaj 10.000 otrok. Avstrijka Diana Budisavljević je namreč nekaj let trajajoče reševanje otrok pravoslavcev iz taborišč v sklopu Jasenovca popisala v dnevniku, ki ga je njena vnukinja odkrila šele po babičini smrti in ki ob neverjetni humanitarni zgodbi odpira tudi velike rane hrvaške zgodovine.


08.12.2019

Filip Gartner, legendarni smučarski trener

Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.


01.12.2019

Alenka Šelih, pravnica

Tokratna nedeljska gostja na Valu je tiste vrsta oseba, ob kateri ljudje, ki premorejo bistveno manj križev, pomislimo, kako kratke sape smo. Sama je v pravno stroko vstopila že v 60. letih prejšnjega stoletja in spletna bogato mednarodno kariero na področju kazenskega prava in kriminologije, pred dnevi pa je za svoje delo prejela najvišje preiznanje na področju znanosti v Sloveniji. Kot poznavalka kazenskega prava je skeptična do drakonskih kazni in tudi vse bolj represivnih kaznovalnih potez, ki jih zahodne družbe ubirajo zadnje čase. Gospa, ki jo je druga svetovna vojna naučila, kaj pomeni pomagati nekomu v stiski, ob tem danes tudi užaloščeno spremlja nestrpnost, ki se kuha med Slovenci. V prihodnjih minutah pa bo beseda tekla o marsičem.


Stran 11 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov