Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Legendarni Bojan Križaj o smučarskih spominih, zmagah v Kranjski Gori, življenju in delu po karieri ter odnosu do novinarjev
Vprašanje, kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Bojan Križaj je utrl smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče ter s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po lastni državi. Pomembno je zaznamoval tudi obdobje Pokala Vitranc, ki letos doživlja svojo 60. izvedbo. V živo je spremljal prvo izvedbo Pokala Vitranc. Takrat je imel štiri leta in je navijal za svojega očeta Petra, ki je bil takrat naš najboljši predstavnik, dosegel je 12. mesto. Pravi, da se tega ne spomni, ne spominja se niti svojih prvih korakov na smučeh, se pa zelo dobro spomni svojih začetkov na Pokalu Vitranc, kjer je tekmoval na vseh razen na aktualni progi v Podkorenu.
"Ko smo potovali po svetu in tekmovali, praktično nismo imeli stika z domom. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Edina vez so bili novinarji. Ta odnos z novinarji je bil takrat verjetno bolj pristen in bolj direkten."
Bojan je na Pokalu Vitranc zmagal dvakrat. Prvič leta 1982, leta 1986 pa sta skupaj z Rokom Petrovičem spisala zgodovino in dosegla dvojno zmago. O tem, kako velik met jima je uspel, priča dejstvo, da je bil na tretjem mestu Ingemar Stenmark, smučar z največ zmagami v zgodovini svetovnega pokala: "Da sva leta 1986 oba z Rokom premagala Stenmarka, je bil toliko večji uspeh. Res nora zgodba. Ni bila lahka tekma, drugi tek se je že prediral, proga ni bila več enostavna za peljat. Ampak enostavno se je izšlo."
"Lažje je živeti, če te ljudje vzpodbujajo, te imajo radi, so s teboj, navijajo zate, živijo s tabo, kot pa da si nekje peto kolo, pozabljen od vsega. Moramo vedeti, da tudi tisti, ki niso tako uspešni, pustijo dušo in telo na treningih in tekmah."
V svoji karieri je Križaj na stopničke svetovnega pokala stopil 33-krat, 8-krat je zmagal. V sezoni 1986/87 je osvojil slalomski kristalni globus, leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu postal svetovni podprvak v slalomu. Ali kaj iz časa svoje športne kariere obžaluje?
"Obžalujem ne, bi si pa želel imeti še olimpijsko medaljo, ne glede na to, kakšne barve bi bila. Sploh ob dejstvu, da mi je ušla samo za dve stotinki."
O tem, ali je kdaj zaradi množice gledalcev, ki ga je spremljala na domačih tekmah, čutil poseben pritisk, razmišlja: "Če si v formi, če si prepričan vase, je strah na startu manjši, sicer pa je to vedno prisotno. Tudi strah pred uspehom." Dodaja, da v profesionalnem športu glava igra tako veliko vlogo, da človek težko verjame.
"Živeli smo v obdobju, ko profesionalizma še ni bilo oz. je bil prepovedan. To je bila tabu tema. Do konca moje kariere smo imeli amaterski status. Nemogoče je bilo zamenjati opremo, čeprav bi se pojavil nekdo, ki bi ponudil več denarja."
Z izjavo, da kot športnik tekmuje najprej zase, potem šele za vse ostale, je takrat dvignil veliko prahu, sploh v reprezentanci so bili jezni nanj. Pravi, da za svojo izjavo še vedno stoji, a poudarja, da za vsako vožnjo, ki jo posameznik opravi na tekmovanju, stoji marsikaj. Na štartu si res sam, a za tabo stoji velika ekipa ljudi in brez ekipe je nemogoče uspeti: "Za tabo je cela ekipa sotekmovalcev, ki te motivira, ti daje impulz na treningih in je indikator tega, kako dober si. Eno brez drugega enostavno ne gre."
"Ob koncu kariere nisem bil sam. To je bila moja prednost. Drugi so mi tlakovali prve korake in to je bila moja sreča. Če bi bil odvisen sam od sebe, vprašanje, kako bi se to končalo oz. kaj bi sploh počel."
Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Aleš Smrekar je ob 60. jubileju tekmovanj za Pokal Vitranc pripravil dva dela posebnega podkasta, kjer se s sogovorniki spominja razvoja tekmovanja in največjih slovenskih uspehov. Vabljeni k poslušanju!
849 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Legendarni Bojan Križaj o smučarskih spominih, zmagah v Kranjski Gori, življenju in delu po karieri ter odnosu do novinarjev
Vprašanje, kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Bojan Križaj je utrl smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče ter s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po lastni državi. Pomembno je zaznamoval tudi obdobje Pokala Vitranc, ki letos doživlja svojo 60. izvedbo. V živo je spremljal prvo izvedbo Pokala Vitranc. Takrat je imel štiri leta in je navijal za svojega očeta Petra, ki je bil takrat naš najboljši predstavnik, dosegel je 12. mesto. Pravi, da se tega ne spomni, ne spominja se niti svojih prvih korakov na smučeh, se pa zelo dobro spomni svojih začetkov na Pokalu Vitranc, kjer je tekmoval na vseh razen na aktualni progi v Podkorenu.
"Ko smo potovali po svetu in tekmovali, praktično nismo imeli stika z domom. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Edina vez so bili novinarji. Ta odnos z novinarji je bil takrat verjetno bolj pristen in bolj direkten."
Bojan je na Pokalu Vitranc zmagal dvakrat. Prvič leta 1982, leta 1986 pa sta skupaj z Rokom Petrovičem spisala zgodovino in dosegla dvojno zmago. O tem, kako velik met jima je uspel, priča dejstvo, da je bil na tretjem mestu Ingemar Stenmark, smučar z največ zmagami v zgodovini svetovnega pokala: "Da sva leta 1986 oba z Rokom premagala Stenmarka, je bil toliko večji uspeh. Res nora zgodba. Ni bila lahka tekma, drugi tek se je že prediral, proga ni bila več enostavna za peljat. Ampak enostavno se je izšlo."
"Lažje je živeti, če te ljudje vzpodbujajo, te imajo radi, so s teboj, navijajo zate, živijo s tabo, kot pa da si nekje peto kolo, pozabljen od vsega. Moramo vedeti, da tudi tisti, ki niso tako uspešni, pustijo dušo in telo na treningih in tekmah."
V svoji karieri je Križaj na stopničke svetovnega pokala stopil 33-krat, 8-krat je zmagal. V sezoni 1986/87 je osvojil slalomski kristalni globus, leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu postal svetovni podprvak v slalomu. Ali kaj iz časa svoje športne kariere obžaluje?
"Obžalujem ne, bi si pa želel imeti še olimpijsko medaljo, ne glede na to, kakšne barve bi bila. Sploh ob dejstvu, da mi je ušla samo za dve stotinki."
O tem, ali je kdaj zaradi množice gledalcev, ki ga je spremljala na domačih tekmah, čutil poseben pritisk, razmišlja: "Če si v formi, če si prepričan vase, je strah na startu manjši, sicer pa je to vedno prisotno. Tudi strah pred uspehom." Dodaja, da v profesionalnem športu glava igra tako veliko vlogo, da človek težko verjame.
"Živeli smo v obdobju, ko profesionalizma še ni bilo oz. je bil prepovedan. To je bila tabu tema. Do konca moje kariere smo imeli amaterski status. Nemogoče je bilo zamenjati opremo, čeprav bi se pojavil nekdo, ki bi ponudil več denarja."
Z izjavo, da kot športnik tekmuje najprej zase, potem šele za vse ostale, je takrat dvignil veliko prahu, sploh v reprezentanci so bili jezni nanj. Pravi, da za svojo izjavo še vedno stoji, a poudarja, da za vsako vožnjo, ki jo posameznik opravi na tekmovanju, stoji marsikaj. Na štartu si res sam, a za tabo stoji velika ekipa ljudi in brez ekipe je nemogoče uspeti: "Za tabo je cela ekipa sotekmovalcev, ki te motivira, ti daje impulz na treningih in je indikator tega, kako dober si. Eno brez drugega enostavno ne gre."
"Ob koncu kariere nisem bil sam. To je bila moja prednost. Drugi so mi tlakovali prve korake in to je bila moja sreča. Če bi bil odvisen sam od sebe, vprašanje, kako bi se to končalo oz. kaj bi sploh počel."
Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Aleš Smrekar je ob 60. jubileju tekmovanj za Pokal Vitranc pripravil dva dela posebnega podkasta, kjer se s sogovorniki spominja razvoja tekmovanja in največjih slovenskih uspehov. Vabljeni k poslušanju!
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.
Ana Petrič vodi center starejših v Notranjih Goricah. Pred skoraj dvema desetletjema je začela kot strežnica, danes v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope dela s starejšimi, ki s številnimi aktivnostmi izkoriščajo "zadnje" priložnosti za polno življenje. Od letošnje jeseni se z odprtjem vrtčevskega oddelka v domu razlegata še otroški smeh in jok: medgeneracijsko sobivanje v pravem pomni besede.
Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili.
Nedeljska gostja je direktorica podjetja Adria Dom in aktualna menedžerka leta Marta Kelvišar.
Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.
Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine.
Nedeljska gostja je prva direktorica novega javnega zavoda Center Rog, kulturna menedžerka, nekdanja vodja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, novinarka, filozofinja, jezikoslovka in prevajalka Renata Zamida. Konec novembra, ko bo Evropska unija častna gostja na največjem knjižnem sejmu Latinske Amerike v Guadalajari v Mehiki, bo koordinatorka predstavitve literarnega programa. Z njo se pogovarja Nina Zagoričnik.
Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.
"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"
Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.
Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.
Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.
Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.
Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.
Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.
Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.
Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.
Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.
Neveljaven email naslov