Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Legendarni Bojan Križaj o smučarskih spominih, zmagah v Kranjski Gori, življenju in delu po karieri ter odnosu do novinarjev
Vprašanje, kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Bojan Križaj je utrl smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče ter s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po lastni državi. Pomembno je zaznamoval tudi obdobje Pokala Vitranc, ki letos doživlja svojo 60. izvedbo. V živo je spremljal prvo izvedbo Pokala Vitranc. Takrat je imel štiri leta in je navijal za svojega očeta Petra, ki je bil takrat naš najboljši predstavnik, dosegel je 12. mesto. Pravi, da se tega ne spomni, ne spominja se niti svojih prvih korakov na smučeh, se pa zelo dobro spomni svojih začetkov na Pokalu Vitranc, kjer je tekmoval na vseh razen na aktualni progi v Podkorenu.
"Ko smo potovali po svetu in tekmovali, praktično nismo imeli stika z domom. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Edina vez so bili novinarji. Ta odnos z novinarji je bil takrat verjetno bolj pristen in bolj direkten."
Bojan je na Pokalu Vitranc zmagal dvakrat. Prvič leta 1982, leta 1986 pa sta skupaj z Rokom Petrovičem spisala zgodovino in dosegla dvojno zmago. O tem, kako velik met jima je uspel, priča dejstvo, da je bil na tretjem mestu Ingemar Stenmark, smučar z največ zmagami v zgodovini svetovnega pokala: "Da sva leta 1986 oba z Rokom premagala Stenmarka, je bil toliko večji uspeh. Res nora zgodba. Ni bila lahka tekma, drugi tek se je že prediral, proga ni bila več enostavna za peljat. Ampak enostavno se je izšlo."
"Lažje je živeti, če te ljudje vzpodbujajo, te imajo radi, so s teboj, navijajo zate, živijo s tabo, kot pa da si nekje peto kolo, pozabljen od vsega. Moramo vedeti, da tudi tisti, ki niso tako uspešni, pustijo dušo in telo na treningih in tekmah."
V svoji karieri je Križaj na stopničke svetovnega pokala stopil 33-krat, 8-krat je zmagal. V sezoni 1986/87 je osvojil slalomski kristalni globus, leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu postal svetovni podprvak v slalomu. Ali kaj iz časa svoje športne kariere obžaluje?
"Obžalujem ne, bi si pa želel imeti še olimpijsko medaljo, ne glede na to, kakšne barve bi bila. Sploh ob dejstvu, da mi je ušla samo za dve stotinki."
O tem, ali je kdaj zaradi množice gledalcev, ki ga je spremljala na domačih tekmah, čutil poseben pritisk, razmišlja: "Če si v formi, če si prepričan vase, je strah na startu manjši, sicer pa je to vedno prisotno. Tudi strah pred uspehom." Dodaja, da v profesionalnem športu glava igra tako veliko vlogo, da človek težko verjame.
"Živeli smo v obdobju, ko profesionalizma še ni bilo oz. je bil prepovedan. To je bila tabu tema. Do konca moje kariere smo imeli amaterski status. Nemogoče je bilo zamenjati opremo, čeprav bi se pojavil nekdo, ki bi ponudil več denarja."
Z izjavo, da kot športnik tekmuje najprej zase, potem šele za vse ostale, je takrat dvignil veliko prahu, sploh v reprezentanci so bili jezni nanj. Pravi, da za svojo izjavo še vedno stoji, a poudarja, da za vsako vožnjo, ki jo posameznik opravi na tekmovanju, stoji marsikaj. Na štartu si res sam, a za tabo stoji velika ekipa ljudi in brez ekipe je nemogoče uspeti: "Za tabo je cela ekipa sotekmovalcev, ki te motivira, ti daje impulz na treningih in je indikator tega, kako dober si. Eno brez drugega enostavno ne gre."
"Ob koncu kariere nisem bil sam. To je bila moja prednost. Drugi so mi tlakovali prve korake in to je bila moja sreča. Če bi bil odvisen sam od sebe, vprašanje, kako bi se to končalo oz. kaj bi sploh počel."
Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Aleš Smrekar je ob 60. jubileju tekmovanj za Pokal Vitranc pripravil dva dela posebnega podkasta, kjer se s sogovorniki spominja razvoja tekmovanja in največjih slovenskih uspehov. Vabljeni k poslušanju!
849 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Legendarni Bojan Križaj o smučarskih spominih, zmagah v Kranjski Gori, življenju in delu po karieri ter odnosu do novinarjev
Vprašanje, kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Bojan Križaj je utrl smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče ter s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po lastni državi. Pomembno je zaznamoval tudi obdobje Pokala Vitranc, ki letos doživlja svojo 60. izvedbo. V živo je spremljal prvo izvedbo Pokala Vitranc. Takrat je imel štiri leta in je navijal za svojega očeta Petra, ki je bil takrat naš najboljši predstavnik, dosegel je 12. mesto. Pravi, da se tega ne spomni, ne spominja se niti svojih prvih korakov na smučeh, se pa zelo dobro spomni svojih začetkov na Pokalu Vitranc, kjer je tekmoval na vseh razen na aktualni progi v Podkorenu.
"Ko smo potovali po svetu in tekmovali, praktično nismo imeli stika z domom. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Edina vez so bili novinarji. Ta odnos z novinarji je bil takrat verjetno bolj pristen in bolj direkten."
Bojan je na Pokalu Vitranc zmagal dvakrat. Prvič leta 1982, leta 1986 pa sta skupaj z Rokom Petrovičem spisala zgodovino in dosegla dvojno zmago. O tem, kako velik met jima je uspel, priča dejstvo, da je bil na tretjem mestu Ingemar Stenmark, smučar z največ zmagami v zgodovini svetovnega pokala: "Da sva leta 1986 oba z Rokom premagala Stenmarka, je bil toliko večji uspeh. Res nora zgodba. Ni bila lahka tekma, drugi tek se je že prediral, proga ni bila več enostavna za peljat. Ampak enostavno se je izšlo."
"Lažje je živeti, če te ljudje vzpodbujajo, te imajo radi, so s teboj, navijajo zate, živijo s tabo, kot pa da si nekje peto kolo, pozabljen od vsega. Moramo vedeti, da tudi tisti, ki niso tako uspešni, pustijo dušo in telo na treningih in tekmah."
V svoji karieri je Križaj na stopničke svetovnega pokala stopil 33-krat, 8-krat je zmagal. V sezoni 1986/87 je osvojil slalomski kristalni globus, leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu postal svetovni podprvak v slalomu. Ali kaj iz časa svoje športne kariere obžaluje?
"Obžalujem ne, bi si pa želel imeti še olimpijsko medaljo, ne glede na to, kakšne barve bi bila. Sploh ob dejstvu, da mi je ušla samo za dve stotinki."
O tem, ali je kdaj zaradi množice gledalcev, ki ga je spremljala na domačih tekmah, čutil poseben pritisk, razmišlja: "Če si v formi, če si prepričan vase, je strah na startu manjši, sicer pa je to vedno prisotno. Tudi strah pred uspehom." Dodaja, da v profesionalnem športu glava igra tako veliko vlogo, da človek težko verjame.
"Živeli smo v obdobju, ko profesionalizma še ni bilo oz. je bil prepovedan. To je bila tabu tema. Do konca moje kariere smo imeli amaterski status. Nemogoče je bilo zamenjati opremo, čeprav bi se pojavil nekdo, ki bi ponudil več denarja."
Z izjavo, da kot športnik tekmuje najprej zase, potem šele za vse ostale, je takrat dvignil veliko prahu, sploh v reprezentanci so bili jezni nanj. Pravi, da za svojo izjavo še vedno stoji, a poudarja, da za vsako vožnjo, ki jo posameznik opravi na tekmovanju, stoji marsikaj. Na štartu si res sam, a za tabo stoji velika ekipa ljudi in brez ekipe je nemogoče uspeti: "Za tabo je cela ekipa sotekmovalcev, ki te motivira, ti daje impulz na treningih in je indikator tega, kako dober si. Eno brez drugega enostavno ne gre."
"Ob koncu kariere nisem bil sam. To je bila moja prednost. Drugi so mi tlakovali prve korake in to je bila moja sreča. Če bi bil odvisen sam od sebe, vprašanje, kako bi se to končalo oz. kaj bi sploh počel."
Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Aleš Smrekar je ob 60. jubileju tekmovanj za Pokal Vitranc pripravil dva dela posebnega podkasta, kjer se s sogovorniki spominja razvoja tekmovanja in največjih slovenskih uspehov. Vabljeni k poslušanju!
Medeja Lončar ne dvomi, da bo v prihodnje ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato je vlaganje v raziskovanje nujno. Umetna inteligenca bo nova elektrika in drugačne okoliščine bodo določale poklice, voditelji bodo drugačni in spremembam bomo morali na široko odpreti vrata. Medeja Lončar govori tudi o nujnosti vključevanja žensk v tehnološka podjetja in svojem prepričanju, da sta za uspeh nujna radovednost in pogum.
“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.
Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. Zaposlen je na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za razvojno, otroško in mladostniško nevrologijo, čigar predstojnik je bil več kot 17 let. Kot redni profesor predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ima bogate mednarodne izkušnje kot gostujoči profesor v Kuvajtu, Franciji, Zambiji, na Kosovu in na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posveča se tudi zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje. Z Davidom Neubauerjem se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.
Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Prof. dr. Luka Snoj je z zanimanjem gledal televizijsko serijo Černobil. Potem ko je prisluhnil še podkastu o seriji, pa se je na prizorišče nesreče tudi odpravil. To je bila najboljša službena pot v njegovi karieri. Več kot 30 let po nesreči je izključitvena cona naravni rezervat, kamor so se vrnile tudi živali na robu izumrtja. Vse to kaže, da človek naravi škoduje bolj kot radioaktivnost.
Večina ga pozna kot pevca skupine Niet. A še veliko preden je postal član te legendarne skupine je delal kot učitelj družboslovja in vzgojitelj v ustanovi, kjer poskušajo na pravo pot v življenju usmeriti mladostnike, nad katerimi je večina že obupala. Od nedavnega je tudi ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v Logatcu. Nedeljski gost Miha Švalja je bil Borut Marolt.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Umirjenost, preudarnost in potrpežljivost so lastnosti, primerne oziroma celo nujne za guvernerja centralne banke. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle jih ima. Poleg tega pa tudi precej odločne odgovore, zakaj Evropska centralna banka znižuje že zdaj negativne obrestne mere, kaj se bo zgodilo z 20 milijardami slovenskih prihrankov, naloženih v bankah, če bodo uvedene bančne ležarine, pa tudi o tem, kako ocenjuje bančno sanacijo pred šestimi leti, po kateri se prah še vedno ni polegel.
Že skoraj 40 let gradi mostove, premaguje ovire, povezuje ljudi in ustvarja poti, ki okolju dajo dodatno vrednost.
Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le eden od spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven odšel živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: “Po molčečnežu sem postal klepetulja.” Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … z nedeljskim gostom Olegom Mandićem.
Profesorica matematike Marta Zabret, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, je nedavno lepo število svojih zgodb o dogodivščinah izza matematičnega katedra strnila v knjigi MaRtematične prigode. To je knjiga za na polico med Sveto pismo, Iliado in Kosovelove Integrale, je ob tem zapisal Ervin Hladnik Milharčič. Gospa z izpiljenim slogom in materinsko empatijo do svojih dijakov pravi, da so srednješolci najbolj inovativna in samosvoja plast človeštva in da se je treba postaviti po robu zakoreninjenemu rodbinskemu aksiomu o tem, da nismo za matematiko, tudi če nas kdaj pesti vnetje sinusov in kosinusov. No, v teh dneh tik pred začetkom šolskega leta že razvezuje malho z iksi in ipsiloni, tudi s kančkom treme pred vsemi novimi in starimi obrazi, ki bodo zasedli klopi pred njo.
Jure Apih je bil novinar, urednik Teleksa, bil je direktor Dela in oglaševalec. V sedemdesetih letih je bil kreativni direktor prve slovenske oglaševalske agencije Studio marketing Delo, podpisal se je pod mnogo nagrajenih oglaševalskih kampanj, poleg je bil pri akciji 4 milijone pridnih rok in Podarim dobim. Bil je član mnogih oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, v začetku devetdesetih je zasnoval in sodeloval pri ustanovitvi Zlatega bobna, mednarodnega oglaševalskega festivala. V pokoju se je posvetil pisanju, kolumne so zbrane v knjigi Papirnati boben, napisal je Fino kuhinjo za telebane, Za lepo misel dam cekin in mnoge druge. A zadnja, Rdečega mlina blues, je drugačna knjiga. Je osebna zgodba o Srečku Robinščaku, ki je življenje izgubil v udbovskih zaporih. Gre za pripoved o 1200 straneh udbovskih dokumentov, spletkah, o Srečkovem klicu na pomoč, ki ga ni želel nihče slišati, pa tudi o zamerah, maščevalnosti, desetletjih življenja in dela ter zgodbi, ki jo še mora dokončati. O knjigi, ki jo je moral napisati, Jure Apih v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.
Nedeljski gost Renato Baretić je v Sloveniji verjetno najbolj znan po svojem najuspešnejšem romanu Osmi poverjenik. Zanj je na Hrvaškem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade in velja tudi za roman tistega desetletja, ko je izšel. Pisatelj, pesnik, scenarist in sestavljalec kvizov govori o življenju v Splitu, pomenu novinarstva danes in o tem, kam je zašla hrvaška družba. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Športni psihologi niso vedeževalci in nimajo čarobne paličice, njihovo delo z vrhunskimi športniki je lahko uspešno le z dolgotrajni delom. Tega se slovenski športniki vse bolj zavedajo, čeprav je v naši kulturi še vedno prisotno tudi razmišljanje, da mora svoje težave vsak rešiti sam. Nedeljska gostja je dr. Tanja Kajtna, predsednica sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije, predava na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in sodeluje s številnimi slovenskimi šampioni, tudi z Ilko Štuhec. Z njo se je pogovarjal Aleš Smrekar.
Kdo bi lahko na sodišču bolj pravično razsodil: človek ali robot? Pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, še vedno daje prednost človeški presoji, prepričan je, da moramo več vlagati v ljudi kot pa v tehnologijo: “Mnogi v tehnologiji vidijo rešitev za prav vsako težavo, a tehnologija ne bo rešila družbenih problemov, prej le še bolj poglablja družbeno neenakost.” Slovenska vlada napoveduje, da bo po žičnati ograji zdaj mejo skušala nadzorovati in varovati še z droni: “Z droni bomo dokazali, da znamo varovati mejo. Gre prej za performans za javnost, kot učinkovito varovanje. Podobno je z žično ograjo, prej gre zato, da se izve, da ima neka država ograjo, kot pa za resnično učinkovitost. Gre za teater varnosti.” O teatru varnosti in nadzora, kako demokracijo nadomešča vladavina algoritmov, zakaj si na Norveškem skorajda že sumljiv, če plačuješ z gotovino in o družabnih omrežjih, ki so razkrila neprijetne plati slovenske družbe: “Twitter je nastavil ogledalo družbene realnosti v Sloveniji, razkril je neprijetne plati družbe. Nisem verjel, da pri nas obstaja toliko zanikovalcev znanstveno povsem jasnih zadev, na primer cepljenja ali globalnega segrevanja.” Avtor: Luka Hvalc
Janez Drvarič je že pol stoletja dejaven v slovenski in jugoslovanski košarki. Kot član strokovnega štaba jugoslovanske reprezentance je osvojil 14 kolajn na prvenstvih in olimpijskih igrah. Pred kratkim je praznoval 70 let, vendar še vedno ostaja pri trenerskem delu. Treniral je številne rodove vrhunskih košarkarjev: “S svojimi izkušnjami lahko mladega fanta ocenim, ali bo vrhunski košarkar. Vendar le njegove košarkarske sposobnosti. Ne morem pa vedeti, kakšna je mentaliteta tega fanta. Koliko se je pripravljen podrediti košarki.” Janez Drvarič je vodil slovensko reprezentanco, Olimpijo in Cibono, bil nepogrešljivi član strokovnega štaba briljantne jugoslovanske reprezentance. Učil je nešteto mladih košarkarjev in takoj prepozna, kdo izmed mladeničev bo vrhunski košarkar. Bil je tudi trener legendarnega Dražena Petrovića: “Dražen Petrović je na treningu zadeval tudi prek 100 prostih metov zapored in prek 50 trojk. Proste mete je pogosto treniral z zaprtimi očmi.” Kot enega največjih talentov izpostavi Petra Vilfana: “Peter Vilfan je v Čačku na mladinskem prvenstvu tako navduševal, da so ga gledalci naložili na fotelj in ga nesli do hotela ter vzklikali: Pero majstore!” Bil je tudi član strokovnega štaba na tekmi Jugoslavije in Italije, ki jo je zaznamoval konflikt: “Vilfan se je skušal vplesti v pretep. Jaz sem ga ujel okrog vratu in ga držal kolikor sem mogel.” Avtor: Franci Pavšer
Tomaž Vesel je kariero pričel na Centru vlade RS za informatiko, bil član Državne revizijske komisije, namestnik predsednika Računskega sodišča RS in leta 2013 imenovan za predsednika. Od 2016 pa je tudi predsednik neodvisne komisije za revizijo in skladnost v okviru Mednarodne nogometne zveze (Fifa). Poleg skrbi za zakonito in racionalno porabo javnega denarja mora Računsko sodišče opravljati tudi svetovalno vlogo, je prepričan Tomaž Vesel. Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravila Nataša Zanuttini. Foto: Osebni arhiv Tomaža Vesela.
Janez Pipan, eden najbolj pronicljivih bralcev med gledališkimi režiserji in prav zato med študenti akademije, najbolj strahospoštovani profesor. Gost Nine Zagoričnik.
Neveljaven email naslov