Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako pomembna je kultura, ki nas povezuje in briše meje med ljudmi, jeziki, državami, pripovedujeta zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker in Marjan Štikar
V Šentpetru pri Šentjakobu na avstrijskem Koroškem živita zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker, sicer fizioterapevtka, ki jo poznamo tudi kot odlično pevko, in igralec ter režiser Marjan Štikar, ki je o življenju med JAZ in ICH povedal: "Pri meni je jasno, da je najprej jaz, ta ich je prišel kasneje, saj smo v naši vasi govorili samo slovensko." Rozi pripoveduje, kako pomembna je v teh krajih kultura, ki povezuje in briše meje med ljudmi, jeziki, državami ...
Rozi in Marjan sta se spoznala in zaljubila, ko sta bila dijaka na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Takrat je začel Marjan razmišljati, da bi se začel resno ukvarjati s teatrom: "Bil sem član gledališke skupine Oder mladih in do danes me to ni več izpustilo." Rozi prepeva v Ženskem zboru Rož in v glasbenem triu Praprotnice, ki delujeta v okviru Slovenskega prosvetnega društva Rož v Šentjakobu.
Po zaslugi Marjana so številni koncerti, ki jih režira, veliko več kot koncerti, pripoveduje Rozi: "Marjan zna naši pesmi na odru dodati še sliko."
Glasbeni trio Praprotnice, v katerem poje Rozi, je v sodelovanju z Marjanom Štikarjem pripravil odmeven projekt Pesmi upora, zdaj pa že nastaja nov projekt, to so Pesmi pregona. Ravno v teh dneh obeležujemo 80-letnico pregona koroških Slovencev z njihovih domačij na južnem Koroškem. Nacisti so aprila 1942 pregnali okrog 200 slovenskih družin, med njimi so bili tudi Štikarjevi.
"Te družine so na seznam za pregon dali domačini. V naši družini smo vedeli, da nam je to naredil človek iz sosednje vasi, ki je mislil, da bo dobil našo kmetijo."
Marjan Štikar, pobudnik ustanovitve Teatra Trotamora, ki deluje od 1993, je takrat, ko je za svoje delo v letu 2014 prejel prestižno nagrado za človekove pravice, dejal, da ima morda gledališče res večji vpliv, kot si včasih upa misliti, da ga ima. S svojimi predstavami namreč odpira boleče teme, opozarja na krivice, dotika se tudi globalnih problemov: "Pri tem sem razdvojen, po eni strani mislim, da gledališče kaj pomaga, po drugi strani pa podvomim, ko vidim, kaj ljudje delajo in govorijo."
Rozi Tratar Sticker se spominja, kako je kot desetletnica jokala, ko jo je ravnatelj šole grobo potegnil za lase in v nemščini dejal, da imajo šoli spet Tratarjevo "čefurko", izrekel je grdo žaljivko Tschusch (čuš). Mama ji je razložila, da je to naredil zato, ker govorijo slovensko.
"To je moj jezik! Mi smo doma peli in govorili v slovenščini, mi smo se imeli radi v slovenščini. Ta dogodek je v meni prebudil upor. Rekla sem, da bom ostala Slovenka."
Marjan se je nemško naučil šele v prvem razredu, saj so do takrat doma in na vasi govorili slovensko: "Ko sem prišel na slovensko gimnazijo, so na nas čakale skupine fantov, ki so nas hoteli pretepati. Takrat smo začeli slovensko govoriti bolj potiho ali pa smo preklopili na nemščino. V višjih razredih pa se je to spremenilo v upor, začeli smo se braniti in boriti za naše pravice."
Obudili smo tudi spomin na obeleževanje stote obletnice koroškega plebiscita v Šentjakobu (oktober 2020), ko so z rdečim trakom označili mejo, ki razdvaja ljudi. "S tem smo razburili duhove, eni so bili za, drugi proti," je povedal Marjan Štikar. Ali je gledališče tudi lahko upor? "Zame je gledališče vedno predstavljalo upor. Morda z leti nisem več tako radikalen, osnovna smer je pa ostala."
Rozi in Marjan sta človeka odprtih rok in src, ki pogosto pomagata ljudem v stiski. Rozi pripoveduje, kako so pri njih živeli begunci iz Sirije, zdaj sta svoj dom odprla Svitlani in njenemu 17-letnemu sinu, ki sta pribežala iz Ukrajine."Če se ljudje povežemo, nam je lažje," je prepričana Rozi Tratar Sticker.
Marjan nam ob koncu pove nekaj besed v rožanščini in pojasni, da beseda trotamora, kot se imenuje teater, ki ga vodi, po rožansko pomeni nočna mora. Za to ime se je odločil, ker želi tudi s svojimi predstavami preganjati nočne more, ki bremenijo Slovenke in Slovence na avstrijskem Koroškem.
Ko se dotaknemo mladih in prihodnosti, sta nam Rozi in Marjan še zaupala, da se o svojih morah, bitkah in zmagah veliko pogovarjata tudi s hčerko Ajdo in sinovoma Lanom in Izidorjem.
852 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kako pomembna je kultura, ki nas povezuje in briše meje med ljudmi, jeziki, državami, pripovedujeta zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker in Marjan Štikar
V Šentpetru pri Šentjakobu na avstrijskem Koroškem živita zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker, sicer fizioterapevtka, ki jo poznamo tudi kot odlično pevko, in igralec ter režiser Marjan Štikar, ki je o življenju med JAZ in ICH povedal: "Pri meni je jasno, da je najprej jaz, ta ich je prišel kasneje, saj smo v naši vasi govorili samo slovensko." Rozi pripoveduje, kako pomembna je v teh krajih kultura, ki povezuje in briše meje med ljudmi, jeziki, državami ...
Rozi in Marjan sta se spoznala in zaljubila, ko sta bila dijaka na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Takrat je začel Marjan razmišljati, da bi se začel resno ukvarjati s teatrom: "Bil sem član gledališke skupine Oder mladih in do danes me to ni več izpustilo." Rozi prepeva v Ženskem zboru Rož in v glasbenem triu Praprotnice, ki delujeta v okviru Slovenskega prosvetnega društva Rož v Šentjakobu.
Po zaslugi Marjana so številni koncerti, ki jih režira, veliko več kot koncerti, pripoveduje Rozi: "Marjan zna naši pesmi na odru dodati še sliko."
Glasbeni trio Praprotnice, v katerem poje Rozi, je v sodelovanju z Marjanom Štikarjem pripravil odmeven projekt Pesmi upora, zdaj pa že nastaja nov projekt, to so Pesmi pregona. Ravno v teh dneh obeležujemo 80-letnico pregona koroških Slovencev z njihovih domačij na južnem Koroškem. Nacisti so aprila 1942 pregnali okrog 200 slovenskih družin, med njimi so bili tudi Štikarjevi.
"Te družine so na seznam za pregon dali domačini. V naši družini smo vedeli, da nam je to naredil človek iz sosednje vasi, ki je mislil, da bo dobil našo kmetijo."
Marjan Štikar, pobudnik ustanovitve Teatra Trotamora, ki deluje od 1993, je takrat, ko je za svoje delo v letu 2014 prejel prestižno nagrado za človekove pravice, dejal, da ima morda gledališče res večji vpliv, kot si včasih upa misliti, da ga ima. S svojimi predstavami namreč odpira boleče teme, opozarja na krivice, dotika se tudi globalnih problemov: "Pri tem sem razdvojen, po eni strani mislim, da gledališče kaj pomaga, po drugi strani pa podvomim, ko vidim, kaj ljudje delajo in govorijo."
Rozi Tratar Sticker se spominja, kako je kot desetletnica jokala, ko jo je ravnatelj šole grobo potegnil za lase in v nemščini dejal, da imajo šoli spet Tratarjevo "čefurko", izrekel je grdo žaljivko Tschusch (čuš). Mama ji je razložila, da je to naredil zato, ker govorijo slovensko.
"To je moj jezik! Mi smo doma peli in govorili v slovenščini, mi smo se imeli radi v slovenščini. Ta dogodek je v meni prebudil upor. Rekla sem, da bom ostala Slovenka."
Marjan se je nemško naučil šele v prvem razredu, saj so do takrat doma in na vasi govorili slovensko: "Ko sem prišel na slovensko gimnazijo, so na nas čakale skupine fantov, ki so nas hoteli pretepati. Takrat smo začeli slovensko govoriti bolj potiho ali pa smo preklopili na nemščino. V višjih razredih pa se je to spremenilo v upor, začeli smo se braniti in boriti za naše pravice."
Obudili smo tudi spomin na obeleževanje stote obletnice koroškega plebiscita v Šentjakobu (oktober 2020), ko so z rdečim trakom označili mejo, ki razdvaja ljudi. "S tem smo razburili duhove, eni so bili za, drugi proti," je povedal Marjan Štikar. Ali je gledališče tudi lahko upor? "Zame je gledališče vedno predstavljalo upor. Morda z leti nisem več tako radikalen, osnovna smer je pa ostala."
Rozi in Marjan sta človeka odprtih rok in src, ki pogosto pomagata ljudem v stiski. Rozi pripoveduje, kako so pri njih živeli begunci iz Sirije, zdaj sta svoj dom odprla Svitlani in njenemu 17-letnemu sinu, ki sta pribežala iz Ukrajine."Če se ljudje povežemo, nam je lažje," je prepričana Rozi Tratar Sticker.
Marjan nam ob koncu pove nekaj besed v rožanščini in pojasni, da beseda trotamora, kot se imenuje teater, ki ga vodi, po rožansko pomeni nočna mora. Za to ime se je odločil, ker želi tudi s svojimi predstavami preganjati nočne more, ki bremenijo Slovenke in Slovence na avstrijskem Koroškem.
Ko se dotaknemo mladih in prihodnosti, sta nam Rozi in Marjan še zaupala, da se o svojih morah, bitkah in zmagah veliko pogovarjata tudi s hčerko Ajdo in sinovoma Lanom in Izidorjem.
Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.
Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebno-izpovedni knjigi razkril, da se že več kot 10 let bojuje z depresijo. O svoji bolezni govori odkrito, razmišlja o smislu obstoja, razlogih za nastanek depresije, morebitnih rešitvah, družini, veri in življenju. Tudi o manjših razlogih za srečo, vetru v laseh na plešasti glavi, navdušenju nad Tomosovimi motorji, boksu, petju, poeziji. Praznikih.
Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.
Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.
Ana Petrič vodi center starejših v Notranjih Goricah. Pred skoraj dvema desetletjema je začela kot strežnica, danes v vlogi direktorice uvaja sodobne pristope dela s starejšimi, ki s številnimi aktivnostmi izkoriščajo "zadnje" priložnosti za polno življenje. Od letošnje jeseni se z odprtjem vrtčevskega oddelka v domu razlegata še otroški smeh in jok: medgeneracijsko sobivanje v pravem pomni besede.
Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili.
Nedeljska gostja je direktorica podjetja Adria Dom in aktualna menedžerka leta Marta Kelvišar.
Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.
Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine.
Nedeljska gostja je prva direktorica novega javnega zavoda Center Rog, kulturna menedžerka, nekdanja vodja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, novinarka, filozofinja, jezikoslovka in prevajalka Renata Zamida. Konec novembra, ko bo Evropska unija častna gostja na največjem knjižnem sejmu Latinske Amerike v Guadalajari v Mehiki, bo koordinatorka predstavitve literarnega programa. Z njo se pogovarja Nina Zagoričnik.
Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.
"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"
Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.
Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.
Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.
Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.
Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.
Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.
Neveljaven email naslov