Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako pomembna je kultura, ki nas povezuje in briše meje med ljudmi, jeziki, državami, pripovedujeta zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker in Marjan Štikar
V Šentpetru pri Šentjakobu na avstrijskem Koroškem živita zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker, sicer fizioterapevtka, ki jo poznamo tudi kot odlično pevko, in igralec ter režiser Marjan Štikar, ki je o življenju med JAZ in ICH povedal: "Pri meni je jasno, da je najprej jaz, ta ich je prišel kasneje, saj smo v naši vasi govorili samo slovensko." Rozi pripoveduje, kako pomembna je v teh krajih kultura, ki povezuje in briše meje med ljudmi, jeziki, državami ...
Rozi in Marjan sta se spoznala in zaljubila, ko sta bila dijaka na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Takrat je začel Marjan razmišljati, da bi se začel resno ukvarjati s teatrom: "Bil sem član gledališke skupine Oder mladih in do danes me to ni več izpustilo." Rozi prepeva v Ženskem zboru Rož in v glasbenem triu Praprotnice, ki delujeta v okviru Slovenskega prosvetnega društva Rož v Šentjakobu.
Po zaslugi Marjana so številni koncerti, ki jih režira, veliko več kot koncerti, pripoveduje Rozi: "Marjan zna naši pesmi na odru dodati še sliko."
Glasbeni trio Praprotnice, v katerem poje Rozi, je v sodelovanju z Marjanom Štikarjem pripravil odmeven projekt Pesmi upora, zdaj pa že nastaja nov projekt, to so Pesmi pregona. Ravno v teh dneh obeležujemo 80-letnico pregona koroških Slovencev z njihovih domačij na južnem Koroškem. Nacisti so aprila 1942 pregnali okrog 200 slovenskih družin, med njimi so bili tudi Štikarjevi.
"Te družine so na seznam za pregon dali domačini. V naši družini smo vedeli, da nam je to naredil človek iz sosednje vasi, ki je mislil, da bo dobil našo kmetijo."
Marjan Štikar, pobudnik ustanovitve Teatra Trotamora, ki deluje od 1993, je takrat, ko je za svoje delo v letu 2014 prejel prestižno nagrado za človekove pravice, dejal, da ima morda gledališče res večji vpliv, kot si včasih upa misliti, da ga ima. S svojimi predstavami namreč odpira boleče teme, opozarja na krivice, dotika se tudi globalnih problemov: "Pri tem sem razdvojen, po eni strani mislim, da gledališče kaj pomaga, po drugi strani pa podvomim, ko vidim, kaj ljudje delajo in govorijo."
Rozi Tratar Sticker se spominja, kako je kot desetletnica jokala, ko jo je ravnatelj šole grobo potegnil za lase in v nemščini dejal, da imajo šoli spet Tratarjevo "čefurko", izrekel je grdo žaljivko Tschusch (čuš). Mama ji je razložila, da je to naredil zato, ker govorijo slovensko.
"To je moj jezik! Mi smo doma peli in govorili v slovenščini, mi smo se imeli radi v slovenščini. Ta dogodek je v meni prebudil upor. Rekla sem, da bom ostala Slovenka."
Marjan se je nemško naučil šele v prvem razredu, saj so do takrat doma in na vasi govorili slovensko: "Ko sem prišel na slovensko gimnazijo, so na nas čakale skupine fantov, ki so nas hoteli pretepati. Takrat smo začeli slovensko govoriti bolj potiho ali pa smo preklopili na nemščino. V višjih razredih pa se je to spremenilo v upor, začeli smo se braniti in boriti za naše pravice."
Obudili smo tudi spomin na obeleževanje stote obletnice koroškega plebiscita v Šentjakobu (oktober 2020), ko so z rdečim trakom označili mejo, ki razdvaja ljudi. "S tem smo razburili duhove, eni so bili za, drugi proti," je povedal Marjan Štikar. Ali je gledališče tudi lahko upor? "Zame je gledališče vedno predstavljalo upor. Morda z leti nisem več tako radikalen, osnovna smer je pa ostala."
Rozi in Marjan sta človeka odprtih rok in src, ki pogosto pomagata ljudem v stiski. Rozi pripoveduje, kako so pri njih živeli begunci iz Sirije, zdaj sta svoj dom odprla Svitlani in njenemu 17-letnemu sinu, ki sta pribežala iz Ukrajine."Če se ljudje povežemo, nam je lažje," je prepričana Rozi Tratar Sticker.
Marjan nam ob koncu pove nekaj besed v rožanščini in pojasni, da beseda trotamora, kot se imenuje teater, ki ga vodi, po rožansko pomeni nočna mora. Za to ime se je odločil, ker želi tudi s svojimi predstavami preganjati nočne more, ki bremenijo Slovenke in Slovence na avstrijskem Koroškem.
Ko se dotaknemo mladih in prihodnosti, sta nam Rozi in Marjan še zaupala, da se o svojih morah, bitkah in zmagah veliko pogovarjata tudi s hčerko Ajdo in sinovoma Lanom in Izidorjem.
851 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kako pomembna je kultura, ki nas povezuje in briše meje med ljudmi, jeziki, državami, pripovedujeta zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker in Marjan Štikar
V Šentpetru pri Šentjakobu na avstrijskem Koroškem živita zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker, sicer fizioterapevtka, ki jo poznamo tudi kot odlično pevko, in igralec ter režiser Marjan Štikar, ki je o življenju med JAZ in ICH povedal: "Pri meni je jasno, da je najprej jaz, ta ich je prišel kasneje, saj smo v naši vasi govorili samo slovensko." Rozi pripoveduje, kako pomembna je v teh krajih kultura, ki povezuje in briše meje med ljudmi, jeziki, državami ...
Rozi in Marjan sta se spoznala in zaljubila, ko sta bila dijaka na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Takrat je začel Marjan razmišljati, da bi se začel resno ukvarjati s teatrom: "Bil sem član gledališke skupine Oder mladih in do danes me to ni več izpustilo." Rozi prepeva v Ženskem zboru Rož in v glasbenem triu Praprotnice, ki delujeta v okviru Slovenskega prosvetnega društva Rož v Šentjakobu.
Po zaslugi Marjana so številni koncerti, ki jih režira, veliko več kot koncerti, pripoveduje Rozi: "Marjan zna naši pesmi na odru dodati še sliko."
Glasbeni trio Praprotnice, v katerem poje Rozi, je v sodelovanju z Marjanom Štikarjem pripravil odmeven projekt Pesmi upora, zdaj pa že nastaja nov projekt, to so Pesmi pregona. Ravno v teh dneh obeležujemo 80-letnico pregona koroških Slovencev z njihovih domačij na južnem Koroškem. Nacisti so aprila 1942 pregnali okrog 200 slovenskih družin, med njimi so bili tudi Štikarjevi.
"Te družine so na seznam za pregon dali domačini. V naši družini smo vedeli, da nam je to naredil človek iz sosednje vasi, ki je mislil, da bo dobil našo kmetijo."
Marjan Štikar, pobudnik ustanovitve Teatra Trotamora, ki deluje od 1993, je takrat, ko je za svoje delo v letu 2014 prejel prestižno nagrado za človekove pravice, dejal, da ima morda gledališče res večji vpliv, kot si včasih upa misliti, da ga ima. S svojimi predstavami namreč odpira boleče teme, opozarja na krivice, dotika se tudi globalnih problemov: "Pri tem sem razdvojen, po eni strani mislim, da gledališče kaj pomaga, po drugi strani pa podvomim, ko vidim, kaj ljudje delajo in govorijo."
Rozi Tratar Sticker se spominja, kako je kot desetletnica jokala, ko jo je ravnatelj šole grobo potegnil za lase in v nemščini dejal, da imajo šoli spet Tratarjevo "čefurko", izrekel je grdo žaljivko Tschusch (čuš). Mama ji je razložila, da je to naredil zato, ker govorijo slovensko.
"To je moj jezik! Mi smo doma peli in govorili v slovenščini, mi smo se imeli radi v slovenščini. Ta dogodek je v meni prebudil upor. Rekla sem, da bom ostala Slovenka."
Marjan se je nemško naučil šele v prvem razredu, saj so do takrat doma in na vasi govorili slovensko: "Ko sem prišel na slovensko gimnazijo, so na nas čakale skupine fantov, ki so nas hoteli pretepati. Takrat smo začeli slovensko govoriti bolj potiho ali pa smo preklopili na nemščino. V višjih razredih pa se je to spremenilo v upor, začeli smo se braniti in boriti za naše pravice."
Obudili smo tudi spomin na obeleževanje stote obletnice koroškega plebiscita v Šentjakobu (oktober 2020), ko so z rdečim trakom označili mejo, ki razdvaja ljudi. "S tem smo razburili duhove, eni so bili za, drugi proti," je povedal Marjan Štikar. Ali je gledališče tudi lahko upor? "Zame je gledališče vedno predstavljalo upor. Morda z leti nisem več tako radikalen, osnovna smer je pa ostala."
Rozi in Marjan sta človeka odprtih rok in src, ki pogosto pomagata ljudem v stiski. Rozi pripoveduje, kako so pri njih živeli begunci iz Sirije, zdaj sta svoj dom odprla Svitlani in njenemu 17-letnemu sinu, ki sta pribežala iz Ukrajine."Če se ljudje povežemo, nam je lažje," je prepričana Rozi Tratar Sticker.
Marjan nam ob koncu pove nekaj besed v rožanščini in pojasni, da beseda trotamora, kot se imenuje teater, ki ga vodi, po rožansko pomeni nočna mora. Za to ime se je odločil, ker želi tudi s svojimi predstavami preganjati nočne more, ki bremenijo Slovenke in Slovence na avstrijskem Koroškem.
Ko se dotaknemo mladih in prihodnosti, sta nam Rozi in Marjan še zaupala, da se o svojih morah, bitkah in zmagah veliko pogovarjata tudi s hčerko Ajdo in sinovoma Lanom in Izidorjem.
Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.
"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.
Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.
Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.
V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.
Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst. O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju. Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.
Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.
Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija. Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij. Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.
Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.
Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.
Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.
Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.
Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.
Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Neveljaven email naslov