Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj nekaterih priljubljenih dobrot avstrijske Štajerske ne najdemo povsod? Pravijo, da zaradi tega, ker jih domačini tudi sami radi uživajo
Gradec se lahko pohvali s trinajstimi kmečkimi tržnicami, številne krčme in restavracije imajo kakovostne sezonske kuhinje. Na izletu po avstrijski Štajerski lahko sledite nosu, zagotovo vas bo pripeljal do okusne hrane. Zato ne preseneča, da je Gradec prestolnica užitkov. Ta naziv ni kar tako, je uraden, s pečatom kmetijskega ministrstva z Dunaja, nam je povedala Susanne Höller, vodja marketinga in prodaje v graškem turističnem uradu, ki nam je razkrila, da so v zadnjih letih ustvarili vrsto kakovostnih produktov v povezavi s hrano, Gradec namreč obkrožajo kmetije, ki mesto zalagajo s svojimi pridelki in izdelki.
Hrana ima v turistični ponudbi pomembno vlogo, zadnjih deset let še pomembnejšo kot jo je imela, predvsem zaradi tega, ker ljudem ni vseeno, kaj imajo na krožniku in kako dolgo je hrana potovala do mize.
Gospa Höller poudarja, da pri hrani uživamo, ob hrani se družimo, še posebej v Gradcu lahko v restavracijah srečamo meščane, ki se tam pri obedu dobijo s svojimi prijatelji.
Graški turizem zadnje čase promovira tudi ponudbo okolice Gradca, ne le tujcem, tudi Avstrijcem, ki pogosto ne vedo, kako odlične stvari lahko najdejo v bližini mesta Gradec. Takšno je na primer mestece Frohnleiten, ki leži ob Muri, od Gradca pa je oddaljeno 30 kilometrov. Tam se lahko sprehodimo po parku, obiščemo samostanski vrt, tudi gostilnic in restavracij je kar nekaj, izbiramo lahko med tradicionalnimi jedmi ali novodobnimi in uvoženimi …
Hamburgerji v Beef baru na mestnem trgu so res nekaj posebnega. Znamenitost tega konca je tudi pivovarna Flecks. Osnovna dejavnost družine Fleck je sicer izdelovanje opreme za pivovarne. Ko so zvarili dvanajst tisoč litrov testnega piva, so Fleckovi ugotovili, da vsega tega piva ne morejo spiti sami, je povedal Georg Fleck, ko je razlagal, zakaj so odprli še pivovarno.
Pivovarna Flecks je namenjena temu, da kupci in obiskovalci vidijo, kako delujejo stroji in oprema tovarne Flecks, poskusijo odlično pivo, poleg tega pa obiskovalcem na zabaven način predstavljajo proces varjenja piva.
Georg Fleck, ki po pivovarni vodi skupine, v tradicionalnih irharicah zapleše med velikimi cisternami, poje in igra na pianino … Pivovarna Flecks je zagotovo najbolj zabavna pivovarna v vsej Avstriji. Po sprehodih, hrani in pivu se prileže tudi glasba. Če ima kdo raje zvok harmonike, naj se oglasi v bližnjem Semriachu, kjer harmonike izdeluje družina Parz. V domači hiši goste toplo sprejmejo, razkažejo najrazličnejše majhne in velike harmonike z napisom Parz, povedo, da je njihova lepotica sestavljena iz 2500 delov in da je potrebnih veliko delovnih ur, predvsem pa spretne mojstrske roke, preden lahko izvabimo iz nje melodijo.
Veliko svojih glasbil prodajo v tujini, tudi v Sloveniji, na južnem Tirolskem, v Nemčiji, Ameriki … Pri družini Parz je vedno tudi kak vajenec, ki se usposablja za mojstra izdelovanja harmonik.
Po številnih prijetnih srečanjih z domačini ob koncu potepanja po Gradcu in okolici lahko samo prikimamo Susanne Höller, predstavnici graškega turizma, ki pravi, da imamo Slovenci in Avstrijci veliko skupnega in da med nami, razen jezikovnih, ni takih razlik, kot mislimo, da so.
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Zakaj nekaterih priljubljenih dobrot avstrijske Štajerske ne najdemo povsod? Pravijo, da zaradi tega, ker jih domačini tudi sami radi uživajo
Gradec se lahko pohvali s trinajstimi kmečkimi tržnicami, številne krčme in restavracije imajo kakovostne sezonske kuhinje. Na izletu po avstrijski Štajerski lahko sledite nosu, zagotovo vas bo pripeljal do okusne hrane. Zato ne preseneča, da je Gradec prestolnica užitkov. Ta naziv ni kar tako, je uraden, s pečatom kmetijskega ministrstva z Dunaja, nam je povedala Susanne Höller, vodja marketinga in prodaje v graškem turističnem uradu, ki nam je razkrila, da so v zadnjih letih ustvarili vrsto kakovostnih produktov v povezavi s hrano, Gradec namreč obkrožajo kmetije, ki mesto zalagajo s svojimi pridelki in izdelki.
Hrana ima v turistični ponudbi pomembno vlogo, zadnjih deset let še pomembnejšo kot jo je imela, predvsem zaradi tega, ker ljudem ni vseeno, kaj imajo na krožniku in kako dolgo je hrana potovala do mize.
Gospa Höller poudarja, da pri hrani uživamo, ob hrani se družimo, še posebej v Gradcu lahko v restavracijah srečamo meščane, ki se tam pri obedu dobijo s svojimi prijatelji.
Graški turizem zadnje čase promovira tudi ponudbo okolice Gradca, ne le tujcem, tudi Avstrijcem, ki pogosto ne vedo, kako odlične stvari lahko najdejo v bližini mesta Gradec. Takšno je na primer mestece Frohnleiten, ki leži ob Muri, od Gradca pa je oddaljeno 30 kilometrov. Tam se lahko sprehodimo po parku, obiščemo samostanski vrt, tudi gostilnic in restavracij je kar nekaj, izbiramo lahko med tradicionalnimi jedmi ali novodobnimi in uvoženimi …
Hamburgerji v Beef baru na mestnem trgu so res nekaj posebnega. Znamenitost tega konca je tudi pivovarna Flecks. Osnovna dejavnost družine Fleck je sicer izdelovanje opreme za pivovarne. Ko so zvarili dvanajst tisoč litrov testnega piva, so Fleckovi ugotovili, da vsega tega piva ne morejo spiti sami, je povedal Georg Fleck, ko je razlagal, zakaj so odprli še pivovarno.
Pivovarna Flecks je namenjena temu, da kupci in obiskovalci vidijo, kako delujejo stroji in oprema tovarne Flecks, poskusijo odlično pivo, poleg tega pa obiskovalcem na zabaven način predstavljajo proces varjenja piva.
Georg Fleck, ki po pivovarni vodi skupine, v tradicionalnih irharicah zapleše med velikimi cisternami, poje in igra na pianino … Pivovarna Flecks je zagotovo najbolj zabavna pivovarna v vsej Avstriji. Po sprehodih, hrani in pivu se prileže tudi glasba. Če ima kdo raje zvok harmonike, naj se oglasi v bližnjem Semriachu, kjer harmonike izdeluje družina Parz. V domači hiši goste toplo sprejmejo, razkažejo najrazličnejše majhne in velike harmonike z napisom Parz, povedo, da je njihova lepotica sestavljena iz 2500 delov in da je potrebnih veliko delovnih ur, predvsem pa spretne mojstrske roke, preden lahko izvabimo iz nje melodijo.
Veliko svojih glasbil prodajo v tujini, tudi v Sloveniji, na južnem Tirolskem, v Nemčiji, Ameriki … Pri družini Parz je vedno tudi kak vajenec, ki se usposablja za mojstra izdelovanja harmonik.
Po številnih prijetnih srečanjih z domačini ob koncu potepanja po Gradcu in okolici lahko samo prikimamo Susanne Höller, predstavnici graškega turizma, ki pravi, da imamo Slovenci in Avstrijci veliko skupnega in da med nami, razen jezikovnih, ni takih razlik, kot mislimo, da so.
Radensko polje jugovzhodno od Grosupljega je ob našem obisku prekrival sneg, nad belo odejo pa se je dvigal osamelec Kopanj. France Prešeren naj bi bil ob pogledu nanj dejal: “Grič je, cerkev je, kje je pa voda?” Ko voda zalije Radensko polje, Kopanj po pripovedovanju domačinov res spominja na Bled. Morda je to Prešernu v otroških dneh v spomin priklicalo rojstno Gorenjsko. Na Kopanju je namreč preživel dve leti otroštva. Stari stric Jožef Prešeren, kopanjski duhovnik, je malega Franceta vzel k sebi ter ga naučil brati in pisati, pranečak pa je v zameno pasel krave. V spomin na te dni od Grosupljega do Kopanja poteka Prešernova pot, po kateri se 8. februarja vije kolona pohodnikov, privlačen kulturno-pohodniški izlet pa je tudi katerikoli drug dan v letu.
V tokratnem Nedeljskem izletu preverjamo teorijo in prakso slovenskih naravnih drsališč.
V občutljivih časih, ko arbitražna komisija pretresa, kod naj bi tekla meja po morju in ponekod na kopnem med Hrvaško in Slovenijo, ko se spet vrstijo incidenti v Piranskem zalivu in izmenjuje diplomatska pošta med državama se bomo na Valu 202 lotili morda še najbolj perečega vprašanja: je slovenski nacionalni junak Peter Klepec Slovenec ali Hrvat? Mu je bilo res ime Peter ali je bil Petar, se je pisal Klepec ali Klepac? Je bil rojen v Osilnici na tej strani Kolpe ali v Malom Lugu na oni strani? Raziskujemo v Nedeljskem izletu.
Tokratni Nedeljski izlet nas bo popeljal v Udin boršt, skoraj 2000 hektarov veliko gozdnato območje, ki leži severno od Kranja. Čeprav na Gorenjskem, je Udin boršt lep primer konglomeratnega krasa – vrtače, kraški izviri in celo jame dajejo enemu največjih nižinskih gozdnatih območij pri nas razgibano podobo.
Čeprav začetke osmic številni povezujejo z Marijo Terezijo ali celo Karlom Velikim, jih je v resnici leta 1784 uvedel cesar Jožef II. z dekretom, ki je kmetom dovolil neobdavčeno prodajo pridelanega vina. Ena klet oziroma domačija lahko organizira osmico dvakrat letno, obiščete pa jih lahko le na Primorskem - na Krasu, v slovenski Istri in v Vipavski dolini. Razmah osmic je bilo občutiti v prvih letih po drugi svetovni vojni, pa tudi po osamosvojitvi Slovenije so privlačile številne obiskovalce od blizu in daleč. Kako je z njimi danes, kakšen pomen imajo in kaj obiskovalcem ponujajo?
Te dni bodo v okvirju tekmovanja »Moja dežela-lepa in gostoljubna« podelili cel kup nagrad. Turistična zveza Slovenije, prirediteljica tekmovanja je med mnoge druge uvrstila tudi kategorijo; »Naj pot«, ki jo bo dobila pot z nekoliko enigmatičnim naslovom: »Vinotur«. Pot povezuje Svečino v Slovenskih goricah in sosednjo avstrijsko občino Ratch an der Weinstrasse. No, Val 202 ima v Svečini, zahvaljujoč obsežni dopisniški mreži, že nekaj let svojega poročevalca. Sicer je aktiven ob torkih, vendar se je tokrat potrudil tudi za Nedeljski izlet. In še to; pozoren poslušalec bo v današnjem Nedeljskem izlet opazil kar nekaj elementov korupcije, a na srečo KPK razpada, tako da bo oddaja, razen ideje za pot pod noge, minila nekaznovano. Na Vinotur se je s kolesom podal Marko Radmilovič.
"Eno leto in dan za lan," so rekli včasih, toliko dela in časa zahteva ta kulturna rastlina. Včasih so imeli skoraj pri vsaki hiši del njive zasejan z lanom, s prihodom industrijskih tkanin pa je njegova uporaba skoraj zamrla. V tokratnem Nedeljskem izletu potujemo v dediščino lanu, med modra polja, dišeče lanene rjuhe in bistro laneno olje.
Tik preden se Drava zapodi v Maribor ima kar precej dela. In vse to spremlja Kamnica. Kamnica je tako domača, a tako tuja. Kamničanov je vedno manj, prišlekov vedno več.
Pozabite na garmina, tokrat bi s preračunavanjem, kam, oplel. Najlaže boste do Razazije prišli čez Vojsko nad Idrijo. A najlaže pomeni po makadamu, kolovozu in gozdni cesti. Pa vendar je kraj, na južnem pobočju Vojskarske planote v katerem ni industrije, cest in onesnaženja, našlo že nekaj ljudi. Veliko jih je prišlo, malo ostalo. Vsaj za stalno. Čeprav tisti, ki so, uradno živijo v Gorenji Trebuši, se zaselek imenuje Razazija. Od kod to ime, ni jasno. Prav mogoče pa je, da po bogu sonca Raju, ki vsako jutro, ko se pripelje čez hrib, zazija.
Odpravili smo se takoj čez mejo, na italijanske Opčine. Te so že več kot stoletje dom enega najznamenitejših italijanskih, pa tudi evropskih tramvajskih sistemov, ki je kot turistična atrakcija in tehnološka posebnost postal eden pomembnejših simbolov mesta.
Tako blizu in tako daleč ni le misel povezana s slovensko košarkarsko reprezentanco, temveč tudi s Homom. Hom je hrib, morebiti vzpetina, nikakor ne gora. In Hom je eden tistih hribov, ki plačuje ceno neenakomernega regionalnega razvoja v Sloveniji. Hočemo povedati, da če bi bil Hom pri Ljubljani, bi se imenoval Šmarna gora. Ker je pa nad Matkami, je pač Hom.
Dovolj je, da Plitvice vidiš enkrat, ampak enkrat je pa obvezno. Neobvezno, a vseeno priporočljivo je to narediti jeseni ali spomladi, poleti je gneča, potke ob slapovih in jezerih pa nič širše. Območje v Ličko-senjski županiji je najstarejši park v jugovzhodni Evropi in največji na Hrvaškem, prvi obiskovalci pa so tja hodili že v 19. stoletju. Park s 16 jezeri, ki so verjetno prej kot po svoji plitvi globini, ki to pravzaprav ni, dobila ime po reki Plitvici, so ustanovili leta 1949, leta 1979 pa je bil uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.
Letošnje poletje do izletov na prostem ni preveč prijazno, zato smo se tokrat odločili, da gremo pod zemljo. Pa ne v kakšno izmed naravnih jam, ki jih je v Sloveniji na pretek, ampak v jame, ki so posledica dela človeških rok. V kremenčev pesek izkopane repnice na Bizeljskem so služile in še služijo kmetom na različne načine – včasih so v njih shranjevali poljščine, danes tam v steklenicah zori vino. Podzemni sistemi hodnikov in jam kljubujejo času brez kakršnihkoli podpornih materialov.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
V tokratnem Nedeljskem izletu se odpravljamo tja, kjer sta doma voda in energija. In to niso Dravske elektrarne, ali, bog ne daj, veriga elektrarn na spodnji Savi. Obiskali bomo Bukovniško jezero, odmaknjeno od običajne prekmursko-kolesarsko-topliško usmerjene turistične histerije.
Kje je območje, na katerem lahko, ne da bi koga žalili, rečemo guzica ali kurba? Jugozahodno od Pašmana, med Dugim otokom in Žirjami ležijo Kornati. 147 otokov, otočkov in grebenov. Največji je prav otok Kornat, po katerem je otočje dobilo ime.
Oba redna poslušalca Nedeljskega izleta se spomnita, kako smo pred nekaj tedni obiskali dalmatinsko mesto Šibenik in njegovo okolico. Ker je bil odziv poslušalcev tako ugoden, se v Šibenik podajmo še enkrat. Toda tokrat ne v Dalmacijo, temveč v Šentjur pri Celju.
Zaradi vse večjega taljenja ledu, postaja arktično območje vse bolj mikavno za države, ki ga obkrožajo. Bije je se tiha vojna, komu bo pripadal severni pol oziroma – še pomembneje – bogata nahajališča nafte in zemeljskega plina. V arktični krog tako vstopa vedno več znanstvenih odprav, ki iščejo dokaze za to, kdo bi si lahko […]
Med Kninom in Skradinom leži Narodni park Krka. Reki Krki pravijo tudi hči Dinare, saj izvira prav pod to goro, le nekaj kilometrov proč od Knina. Reka v svojem toku, vse do ustja, do kanala svetega Anteja pri Šibeniku, tvori pravo naravno umetnino. Od kanjona, kjer so Nemci našli svoj divji zahod za snemanje filma Winnetou, do zelenih slapov, obdanih z lehnjakom. Tam lahko obiščete obnovljene mline in drugo najstarejšo hidroelektrarno na svetu. Njena graditev je povezana z rastlino bolhač, ki jo danes najdemo celo na Nizozemskem. Na otoku Visovac pa so zasajene rastline iz še bolj oddaljenih dežel.
Neveljaven email naslov