Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Marica Škorjanec-Kosterca
Bere: Jasna Rodošek
Knjigo Vaški godec je Breda Mulec, doktorica prava in predavateljica na Fakulteti za državne in evropske študije in Evropski pravni fakulteti Nove univerze v Novi Gorici, napisala na podlagi številnih virov. V zadnjih letih se poleg znanstvenega dela s posebnim zanimanjem za zgodovino in ljudska pričevanja vrača v domače kraje, deželo prednikov, kjer je preživela otroštvo, v vasi ob Dravi in bližnjih Slovenskih Goricah: Duplek, Vurberk, Korena, Ciglence…
Po pravljici o vurberškem zmaju se je posvetila zgodovinskim pričevanjem in spominskemu izročilu pripovedovalcev, dedov, prastricev in pratet. V zadnjih desetletjih se z globalnim tehnološkim razvojem in uporabo medijev tudi na podeželju izgublja zgodovinski spomin, pozabljene so nekdanje pesmi in »povesti«, ko je skupno delo še povezovalo ljudi in spodbujalo pripovedovanje zgodb in prigod.
Zelo natančno so v knjigi navedeni viri, iz katerih pisateljica zajema snov za svoje pripovedi. Gradivo je črpala iz nadškofijskih arhivov, urbarjev, registrov, kronik in druge dokumentacije. Tudi imena pripovedovalcev so natančno navedena, na primer: po pripovedovanju prastrica Franca Mulca, po pripovedovanju nečakinje vaškega godca itn. Prva od desetih pripovednih enot v knjigi je nostalgično spominsko besedilo je zgodba o Lujzeku Brodnjaku iz Vurberka z naslovom Lujzek, dupleški vaški godec. Bil je telesno zaznamovan, zaostal je v rasti, vendar si je z življenjsko radostjo in lepoto glasbe pridobil naklonjenost vaščanov, da so ga vzeli za sebi enakega.
Naslovna napoved Vojna bo opisuje tesnobo in strah domačinov pred drugo svetovno vojno, življenje med nemško okupacijo na Štajerskem, pripoveduje o žrtvah, mladih fantih, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko, eden od njih je preživel celo zgodovinsko izkrcanje zaveznikov v Normandiji in se vrnil domov. Pripoveduje pa tudi o težkih časih po vojni, o križarjih ali Matjaževi vojski v Slovenskih goricah, političnem razkolu in razmerah pod novo oblastjo v socializmu. V 19. stoletje pa je zamaknjena zgodba Razburljiva leta višjega topničarja Jožeta iz Dupleka.
Poglavje Bolezni nas reši, o Gospod! Pa neumnosti tudi! je nastalo med epidemijo covida in je premišljevanje o drugih nalezljivih boleznih, ki so stoletja razsajale po Evropi in v naših krajih, pomorile na tisoče otrok in izbrisale mnogo družin. Tuberkuloza, črne koze, španska gripa … največ žrtev pa je pobrala kuga še v 17. stoletju. Za zdravljenje bolezni so modre ženske, čarovnice, varile krastačja mazila in zmlete veverice.
Spominu na izumrle poklice so posvečene večinoma družinske zgodbe o nekdanjih mlinih in mlinarjih, o ciglenčarjih iz vasi Ciglence, ki so doma žgali opeko, in o flosarjih (splavarjih) na Dravi.
V zakladnici Bogastvo pripovedk Dupleka z okolico so zgodbe o hudobnih in dobrih čarovnicah, o duhovih in strahovih, celo o pesjanih (pasjeglavcih) in Kresniku. Etnolog Zmago Šmitek je Vurberk z okolico umestil v mitološko središče Slovenije.
Zelo zanimivo je preigravanje stilov, od vzvišenega verskega govora, ljudskega pripovedovanja in uradnega pisanja do osebnih spominov avtorice, ki je v otroštvu rada prisluhnila pripovedovanju starejših.
V spremni besedi h knjigi Vaški godec Tone Partljič ugotavlja, da je Breda Mulec s tenkim ušesom prisluhnila pripovedovanju domačinov in ga hitro zasledimo v zapisu sočnih domačih besed. »Avtorica posrečeno hodi roko v roki tako s tragiko kot s humorjem, kar dela prozo še bolj vabljivo in življenjsko,« je zapisal.
Ilustracije mladega likovnika Vanje Flisa pogosto z domiselnim humorjem ali fantastiko skladno dopolnjujejo posamezne prizore zgodb, na primer kako si višji topničar na straži zaželi dobro rejene kokoši ali kakšno je bilo srečanje s hudičem pri Nackovem križu.
Literarizirana kronika obdravskih krajev odpira vrata v preteklost, obuja spomin na minule rodove, njihove radosti in trpljenje; je pričevanje o ljudskem izročilu, ki se je ohranjalo iz roda v rod. Knjiga Vaški godec je pomemben prispevek k slovenskemu narodopisju, predvsem pa pripovedno zanimiv literarni in zgodovinski dokument o življenju v Dupleku, Vurberku, Ciglencah in drugih vaseh ob Dravi.
Piše: Marica Škorjanec-Kosterca
Bere: Jasna Rodošek
Knjigo Vaški godec je Breda Mulec, doktorica prava in predavateljica na Fakulteti za državne in evropske študije in Evropski pravni fakulteti Nove univerze v Novi Gorici, napisala na podlagi številnih virov. V zadnjih letih se poleg znanstvenega dela s posebnim zanimanjem za zgodovino in ljudska pričevanja vrača v domače kraje, deželo prednikov, kjer je preživela otroštvo, v vasi ob Dravi in bližnjih Slovenskih Goricah: Duplek, Vurberk, Korena, Ciglence…
Po pravljici o vurberškem zmaju se je posvetila zgodovinskim pričevanjem in spominskemu izročilu pripovedovalcev, dedov, prastricev in pratet. V zadnjih desetletjih se z globalnim tehnološkim razvojem in uporabo medijev tudi na podeželju izgublja zgodovinski spomin, pozabljene so nekdanje pesmi in »povesti«, ko je skupno delo še povezovalo ljudi in spodbujalo pripovedovanje zgodb in prigod.
Zelo natančno so v knjigi navedeni viri, iz katerih pisateljica zajema snov za svoje pripovedi. Gradivo je črpala iz nadškofijskih arhivov, urbarjev, registrov, kronik in druge dokumentacije. Tudi imena pripovedovalcev so natančno navedena, na primer: po pripovedovanju prastrica Franca Mulca, po pripovedovanju nečakinje vaškega godca itn. Prva od desetih pripovednih enot v knjigi je nostalgično spominsko besedilo je zgodba o Lujzeku Brodnjaku iz Vurberka z naslovom Lujzek, dupleški vaški godec. Bil je telesno zaznamovan, zaostal je v rasti, vendar si je z življenjsko radostjo in lepoto glasbe pridobil naklonjenost vaščanov, da so ga vzeli za sebi enakega.
Naslovna napoved Vojna bo opisuje tesnobo in strah domačinov pred drugo svetovno vojno, življenje med nemško okupacijo na Štajerskem, pripoveduje o žrtvah, mladih fantih, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko, eden od njih je preživel celo zgodovinsko izkrcanje zaveznikov v Normandiji in se vrnil domov. Pripoveduje pa tudi o težkih časih po vojni, o križarjih ali Matjaževi vojski v Slovenskih goricah, političnem razkolu in razmerah pod novo oblastjo v socializmu. V 19. stoletje pa je zamaknjena zgodba Razburljiva leta višjega topničarja Jožeta iz Dupleka.
Poglavje Bolezni nas reši, o Gospod! Pa neumnosti tudi! je nastalo med epidemijo covida in je premišljevanje o drugih nalezljivih boleznih, ki so stoletja razsajale po Evropi in v naših krajih, pomorile na tisoče otrok in izbrisale mnogo družin. Tuberkuloza, črne koze, španska gripa … največ žrtev pa je pobrala kuga še v 17. stoletju. Za zdravljenje bolezni so modre ženske, čarovnice, varile krastačja mazila in zmlete veverice.
Spominu na izumrle poklice so posvečene večinoma družinske zgodbe o nekdanjih mlinih in mlinarjih, o ciglenčarjih iz vasi Ciglence, ki so doma žgali opeko, in o flosarjih (splavarjih) na Dravi.
V zakladnici Bogastvo pripovedk Dupleka z okolico so zgodbe o hudobnih in dobrih čarovnicah, o duhovih in strahovih, celo o pesjanih (pasjeglavcih) in Kresniku. Etnolog Zmago Šmitek je Vurberk z okolico umestil v mitološko središče Slovenije.
Zelo zanimivo je preigravanje stilov, od vzvišenega verskega govora, ljudskega pripovedovanja in uradnega pisanja do osebnih spominov avtorice, ki je v otroštvu rada prisluhnila pripovedovanju starejših.
V spremni besedi h knjigi Vaški godec Tone Partljič ugotavlja, da je Breda Mulec s tenkim ušesom prisluhnila pripovedovanju domačinov in ga hitro zasledimo v zapisu sočnih domačih besed. »Avtorica posrečeno hodi roko v roki tako s tragiko kot s humorjem, kar dela prozo še bolj vabljivo in življenjsko,« je zapisal.
Ilustracije mladega likovnika Vanje Flisa pogosto z domiselnim humorjem ali fantastiko skladno dopolnjujejo posamezne prizore zgodb, na primer kako si višji topničar na straži zaželi dobro rejene kokoši ali kakšno je bilo srečanje s hudičem pri Nackovem križu.
Literarizirana kronika obdravskih krajev odpira vrata v preteklost, obuja spomin na minule rodove, njihove radosti in trpljenje; je pričevanje o ljudskem izročilu, ki se je ohranjalo iz roda v rod. Knjiga Vaški godec je pomemben prispevek k slovenskemu narodopisju, predvsem pa pripovedno zanimiv literarni in zgodovinski dokument o življenju v Dupleku, Vurberku, Ciglencah in drugih vaseh ob Dravi.
Varen kraj je eden od hrvaških igranih filmov prejšnjega leta, ki so vzbudili največ pozornosti. Za svoj prikaz majhnosti človeka v trenutkih velike duševne stiske, je Juraj Lerotić, ki je napisal scenarij za film, ga režiral in v njem odigral glavno vlogo, prejel nagrado za najboljši prvenec v Locarnu, za najboljši film na Sarajevskem filmskem festivalu, prejel je tudi vodomca na ljubljanskem Liffu. Oceno filma je pripravila Petra Meterc.
Film Sveti pajek iransko-švedskega režiserja Alija Abbasija temelji na resničnih dogodkih in prek zgodbe o serijskem morilcu, ki na ulicah Mašhada ubija prostitutke, spregovori o globoko zakoreninjeni mizoginiji iranske družbe. Sveti pajek je navdušil Gorazda Trušnovca, njegovo besedilo bere Renato Horvat.
Piše: Veronika Šoster Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pri Zoranu Pevcu smo vajeni pomensko zahtevnejše poezije, ki se pogosto staplja s filozofijo, in tudi pri zbirki Beckett – moj advokat ni nič drugače, kljub temu pa zbirka ostaja zelo odprta in dostopna, na trenutke celo najbolj do zdaj. Pesmi namreč temeljijo na jasnih, sodobnih podobah, se potapljajo v jezik, ki odseva svet okrog nas, poln paradoksov in izpraznjenosti, zato tudi same postanejo bolj spontane in igrive. A samo na površju, saj avtor že z naslovom napoveduje pomenski okvir, kot je to storil na primer z zbirko To ni Michel Foucault. Tokrat je v središču irski pisatelj in dramatik Samuel Beckett, predstavnik dramatike absurda, pri nas najbolj znan po delih Čakajoč Godota, Konec igre, Mercier in Camier, trilogiji o Molloyu in Srečnih dnevih. Knjigo sestavlja pet delov po deset pesmi, vsak del pa pomensko določa in napoveduje uvodna pesem, ki se tematsko nanaša na Beckettova dela oziroma na njegove teme. To so na primer vrtenje v krogu, minljivost, pasivni upor in eksistencialna izkušnja. Te uvodne pesmi po strukturi in zasnovi lepo korespondirajo med sabo, saj so vse napisane na način stopnjevanja in ponavljanja in so ciklične – prvi in zadnji verz se stakneta skupaj. Tudi in predvsem s tem zadnjim uspešno evocirajo naslovnega Becketta, ki se v svojih delih nenehno vrača, čeprav se zdi, da se ves čas premika in odhaja, če spomnim le na sloviti sklepni prizor drame Čakajoč Godota. Uvodne pesmi pa niso naivni pamfleti, napisani po vzoru irskega dramatika, temveč pretanjene skice sodobnega časa in ljudi, bolj ali manj ujetih v njem. Veliko pesmi v zbirki se zaključuje z negativno noto, obupano ali resignirano, pa tudi jezno: pred praznim listom ali ekranom, z dvignjenim sredincem, bledim odsevom v ogledalu ali onemelimi glasovi. Kljub temu pa v zbirki ne prevladuje nihilizem, saj je nabita z ironijo in cinizmom, kar je tudi njena največja prednost: »človek se rodi s svobodno voljo s katero lahko počne kar se mu zahoče težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bog najprej ne sme pojesti vsega kar bi rad potem enkrat mora in drugič ne sme prevarati brata pa izbira lahko samo med natančno določenimi dejanji« Knjiga Beckett – moj advokat je prepojena z družbeno kritiko, tematizira potrošništvo, globalizem, individualizem, kapitalizem in druge -izme, ki nas pokopavajo pod seboj in tiščijo v veliko premajhne okvirje, zato ni nič čudnega, da je prva pesem v zbirki o tem, kako spodleteti znova in bolje. Pesnik nam kaže človeka, ki je v svetu izgubljen kot da bi gledali »hrčka na oblazinjenem kolesu / miga hitro miga / se premika / a hodi kar naprej nazaj«. Človek se zato ne zanaša samo na boga in oblast, ampak tudi na razne njune podaljške in v končni fazi celo na naprave, ki ga usmerjajo, kot so na primer senzorji za vse mogoče: za vrata in okna, topel in hladen zrak, gibanje, žmrkanje in poslušanje, pečico Sylvie Plath, celo za pesniško misel. Iskanje identitete in ohranjanje človečnosti v vsebinsko in čustveno izpraznjenem in osiromašenem svetu je nemogoča naloga, zato so pesmi na trenutke precej jezne in odrezave. Pesnik ponuja iskriv uvid, kako je človek postal izdelek za zadovoljevanje lastnih potreb, kar pomeni, da se nenehno preobraža in prilagaja trendom, pritiskom in pričakovanjem. Zato je logično, da mu kdaj prekipi in se zateče v pasivni upor. Ta ni prost po Beckettu, temveč po Melvillu in njegovem Bartlebyju, ki pravi: »raje bi, da ne«. Pesnik se tako sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se različne (fiktivne in resnične) osebe uprle, a bi potem sploh pesnik lahko rekel »raje bi, da ne«? Morda se na tej točki lahko ozremo k Beckettu kot advokatu, kot nastopa v naslovu. Morda gre za advokata v smislu zagovornika iz nekih časov, ki se nam iz današnje perspektive zdijo bolj umirjeni in smiselni, a so bili ravno takšnim, kot je Beckett, prav tako absurdni kot nam sedanji čas. Človek mora postati advokat pač sam sebi, če le lahko. Sploh če je pesnik. Pisanje poezije je namreč tisto grajenje in stvarjenje sveta, ki je pravičnejše ali pa bi vsaj želelo biti. Pesnik se ukvarja z besedami: za njimi pleza na zelene veje, jih daje v praznino, jih potaplja v morje, ponavlja si zloge, menja vrstni red črk in se nasploh plazi naokrog v lovu za tistimi, ki mu bodo prišle prav. Pa tudi on se včasih zasači, da kakšni zategne pas, da bo bolj sprejemljiva. Pesmi so žive entitete, ki se vsakič kažejo drugače in se dotikajo večnosti, zato se tudi tako pogosto ukvarjajo s človekovo minljivostjo. Glede na to je močna pesem o človeku, ki bi rad živel večno, a ga smrt dohiti, »ker želiš več od življenja / padeš v komo / umreš in to prav takrat / ko najbolj si«. Smrt nastopa kot edina stalnica, ki je ni mogoče pregnati, lahko ji sicer rečeš, da bi raje, da ne, a vse obravnava enakopravno. Ali kot v sklepni pesmi še ene večplastne knjige, ki nas obenem nezadržno vabi, da bi spet vzeli v roke Becketta, zapiše Zoran Pevec: »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo«.
Piše: Miša Gams Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pesniška zbirka Toneta Škrjanca Indigo je že njegova dvanajsta po vrsti. Tako kot zbirko Nekaj o nas kot živalih, ki je izšla dve leti pred njo, je tudi to razdelil na dva sklopa, v njiju pa spretno umestil petinpetdeset pesmi, ki bralca nemudoma pritegnejo že z naslovi. Ti variirajo od melanholično razpoloženjskih, kot so srna v megli, dva laboda in kladivo in pejsaž z drevesi, mačko in travnikom, do hudomušno začinjenih, kot so: nekaj kompleksnega me liže, danes je menda praznik in res je vse prazno in drugače sem precej stabilen in lahko dalj časa stojim na eni nogi. Na splošno se zdi, kot da naslovi, za katere si je avtor vzel zadosti časa, izražajo več vsebine kot same pesmi. Te so napisane v prepoznavnem stilu kot refleksije trenutka, ki lahko udari kot strela z jasnega, ali pa sedanjosti, ki traja v neskončnost. Na sploh sta prostor in čas v poeziji Toneta Škrjanca izjemno relativna in izmuzljiva pojma, tako kot tudi smisel, o katerem v pesmi kava in smisel piše: “… tako da vem, da se / res nima smisla / ves čas ukvarjati s smislom. /včasih enostavno ne gre, / ker nima smisla. / ali pa se mi ne da. nima smisla. / raje skrhan glas Roberta Wyatta / in vonj po kavi.” Tavtološko ponavljanje ene in iste ugotovitve nima za cilj filozofskega pojasnjevanja, temveč predstavlja zgolj žongliranje z občutenjem absurda, ki ga zna Škrjanec tako lepo izraziti v številnih odtenkih in barvah najrazličnejših emocij brez odvečne pompoznosti in pretirane samoironije. Čeprav naslov pesniške zbirke Indigo asociira na barvo morske globine, se v njej poleg utrinkov, ki se avtorju porajajo na plaži in obmorskih sprehodih, znajde predvsem opis travnika sveže zelene barve in sivega mesta, v katerem prevladuje megla s posameznimi sončnimi preboji in občasno mavrico. V pesmi modro na vse mogoče načine zapiše: “takole skoraj sam z meglo, / ki se kot gromozanski duh približuje / preko travnika, malo sem tukaj, / kjer se mavrica lomi skozi zasopel zrak, / in malo ves čas na robu absurda …” dokler se ob ženski z vijolično ruto ne zave, da je to njegova oporna točka, “orientir, ki mi pokaže, da sem / in da sem na neki način zdaj, / čeprav zataknjen v tem kupu simbolov in / površnih kategorizacij, / enostavno tukaj sem / in lovim trenutke večnosti, / kakorkoli trapasto že to zveni.” V pesmi oranžna eksplozija pesnik omenja simbolična vrata, za katera nikoli ne veš, kam vse se lahko odprejo – v megleno brezčasje ali na smrdljivo ulico velemesta – mesta, katerega ruševine v pesmi takšni časi: barve, simboli razkrivajo prepoznavne grafite, kot sta stisnjena pest in roza pištola. Med prebiranjem pesniške zbirke Indigo Toneta Škrjanca tudi brez omenjanja glasbenikov, kot so Solomon Burke, Frank Zappa, Jimmy Hendrix, Robert Wyatt in Canned Heat, začutimo utrip soula, bluesa in pristnega rocka, barviti opisi posameznih krajev in pokrajin, ki so na avtorja naredili velik vtis, pa nas navdajajo z mislijo, da zremo v impresionistično sliko, na kateri lahko začutimo ugriz mravlje, ki pesnika piči istočasno, ko zasliši krik otroka, medtem ko se na obronkih morja bela jadra jadrnic zlivajo z belino plavajočih teles. Čeprav se pesem z naslovom drugače sem precej stabilen in lahko dalj časa stojim na eni nogi zaključi z mislijo, “nikoli ne moreš / odsevati mesta / tako kot ga zvečer reka,” pesem tihožitje z jabolkom primerja slikanje in poezijo: “počnem tisto, kar počnejo tisti, ki ne znajo risat, / čeprav jaz znam in to počnem že od malega, ampak tu gre / za besede, z njimi je drugače, prihajajo same od sebe po ena / ali v majhnih gručah, potem jim samo še čuječe slediš …” Na začetek pesmi z naslovom pismo je Tone Škrjanec uvrstil citat ameriškega pesnika Williama Carlosa Williamsa, ki pravi: “Ne poskušaj razumeti moderne pesmi … Dopusti ji, naj jo raznese v tvoj obraz.” Ne preseneča nas, da je Škrjanec fasciniran s pesniki, kot so Walt Whitman, beat pesnica Diane Di Prima ter utemeljitelj kubizma Appolinaire, saj v njih najde navdih za pesem, ki “ne buči in ne doni, / ampak se počasi kot fina krema vpije v kožo,” da jo bralec subtilno začuti na svojem telesu bodisi kot nenavadno drhtenje bodisi kot vonj svežine, ki jo prinaša sozvočje besed, zvokov in slik oziroma vizij, ki vzbujajo domišljijo. Čeprav Tone Škrjanec v eni izmed pesmi v zbirki Indigo pravi, da ga ne zanima, kakšne barve je njegova nesmrtna duša, bralca vendarle zanima, zakaj se pesnik v eni zadnjih pesmi tako zelo poistoveti z indigo barvo. Morda se odgovor skriva v asociaciji na indigo papir, za katerega je značilno, da podvaja besedilo in pušča sledi na praznem papirju – tako kot v bralcu pusti odtis Škrjančeva v osnovi skromna, nepretenciozna, subtilna in intuitivna poezija.
Piše: Marija Švajncer, Bere: Jure Franko, Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič. Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«. Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru. Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti. V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost. Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«
Piše: Katja Šifkovič Bere: Maja Moll Celjski pisatelj, scenarist in odvetnik Igor Karlovšek v svojih delih obravnava kriminaliteto, slovenski pravno-legalni sistem, predvsem pa kritično premišljuje o lažeh in skrivnostih, ki v njegovih romanih pogosto vodijo v pogubo. V romanu Še sem živa se po smrti Toneta Markoviča znajdemo v otožnem svetu njegove vdove Jane, sina Nejca in zunajzakonske hčerke Klare. Z zelo stereotipno slovenskim prizorom na sodišču, ko udeleženci sojenja nestrpno čakajo na sodničino obravnavo in razglasitev oporoke, se roman začne zapletati. Pripoved nas zagrabi že po prvih desetih straneh in nas ne izpusti do razpleta zgodbe. Sprašujemo se, kaj se je zgodilo z denarjem, kam je šlo premoženje farmacevtskega podjetja in kolikšno vlogo je imela pri stečaju igrala banka? Karlovšek poglobljeno raziskuje notranje delovanje bančnih institucij. Pripoved o temi, ki je v sodobnem leposlovju redko obravnavana, raziskuje zapletene mreže slovenskega bančništva ter osvetljuje njegovo pogosto nepregledno delovanje. Poleg osrednje tematike avtor romana Še sem živa poglobljeno obravnava tudi travmo starševstva in neznosno težo in bolečino družinskih odnosov. Sprašuje se o tem, ali je sploh koga zares mogoče poznati do potankosti. Z neposrednim pripovedovanjem in scenarističnimi dialogi je več kot spretno ustvaril realističen in nekoliko mračen prikaz naše sodobne družbe. Karlovšek z dvojno perspektivo, ki daje romanu večjo pripovedno dinamiko, z vsako stranjo stopnjuje napetost, ob tem pa bralcem omogoča boljše seznanjanje z liki, temami in zapleti. Predvsem pa nam omogoča pogled iz dveh zornih kotov, kar nam pokaže, da resnica ni nekaj statičnega in objektivnega, temveč je nerazdružljivo povezana s partikularnostjo posameznikove izkušnje. Igor Karlovšek sicer slovi po hitrem tempu dogajanja in preciznem slogu. Njegova proza je napeta, kar bralce drži ukleščene med platnice. Tudi tokrat je zgodba prežeta z nekoliko temačnimi in atmosferičnimi toni, ki vzbujajo občutek tesnobe in napetosti, a bralcem kljub temu ponuja upanje. Še sem živa je roman, ki prikazuje brutalnost korupcije in odpornost posameznikov v boju proti zatiralskim sistemom, predvsem pa predanost pravnikov, ki si neutrudno prizadevajo za spoštovanje zakona. Roman je spodbuda in opomin, da lahko pravica zmaga tudi v nesreči in da ima vsak posameznik moč, da se bojuje zase in za boljšo prihodnost.
Romunija, 1972. Ana in Sórin sta srednješolski par tik pred maturo. Ano pretrese dejstvo, da Sorin in njegova mama pripravljata kovčke, da bi se kot emigranta pridružila očetu v Nemčiji. S sošolci se srečajo na poslovilni hišni zabavi, kjer poslušajo ilegalni Radio Svobodna Evropa in kultnega romunskega didžeja Cornela Chiriaca /kornela kiriaka/, ki jih seznanja z zahodnimi glasbenimi smernicami in idejami družbe osebne svobode. Na zabavo vdrejo agentje tajne družbe Securitáte in pozaprejo mladostnike ter jih prisilijo k ovajanju drug drugega. Ana se temu upre, saj je prišla na zabavo zaradi Sorina … Celovečerec Metronom je podpisal scenarist in režiser Alexandru Belc /aleksándru b^elk/, ki se je kalil kot asistent pri avtorjih, kot sta Mungiu /mundžíu/ in Porumboiu /porumbóju/. Film, ki je lani dobil nagrado za režijo v programu Posebni pogled na festivalu v Cannesu, je sprva načrtoval kot dokumentarec, a se je odločil za sežetek različnih resničnih pripovedi v fiktivno zgodbo, ki preraste portret nekega obdobja. Gre za čas, ko se je Ceausescu, navdihnjen s potovanjem po Aziji, odločil zaostriti komunistično diktaturo, s čimer je za skoraj dve desetletji Romunija postala nekakšna evropska Severna Koreja. Metronom lepo pokaže, kako se je večina odraslih sistemu zaradi udobnega življenja hitro prilagodila, da pa so se seveda našli tudi mladi, ki so z represijo imeli težave. Film Metronom je tipično delo romunskega novega vala v tem, da se v njem v nekem akcijskem smislu zgodi silno malo, v človeškem pa hkrati vse. Posnet je z minimalističnim pristopom v nekaj pretežno zaprtih prostorih z dolgimi kadri. Čeprav je izdelana vizualna podoba skoraj na meji nostalgije, govori delo o maturitetnem, zrelostnem izpitu v širšem smislu, o odraščanju in izgubi nedolžnosti v dejanskem in prenesenem pomenu. Je samo naključje, da lahko najdemo ime Ana v Antigoni? V ključnem trenutku filma, ko se Ana upre agentom Securitate in brezkompromisno vztraja v tem, kar je po njenem prav, najdemo primer čiste etične drže, in Alexandru Belc nas s spretnim stopnjevanjem napetosti spravi na rob stola v dilemi, ali bo kot krhko dekle zdržalo pod pritiski z različnih strani … Sinteza, kot je pri romunskem filmu v navadi, je lahko samo grenko-sladka in delno odprta. Poenostavljenih spoznanj tu ni, umazanija je del odraščanja. Trpek sadež spoznanja. Ima pa v enem, zunajfilmskem smislu pripoved vseeno srečen konec: taista rokenrol generacija bo Ceausesca in njegov zločinski režim potem, konec 80. let, vendarle pospravila.
Piše: Silvija Žnidar Bere: Maja Moll Pričakovanja drugih in družbe gotovo vplivajo na pričakovanja, ki jih kot posamezniki gojimo do sebe. Včasih lahko »velika pričakovanja« hromijo, preoblikujejo lastne želje ali pa jih tako potencirajo, da konzumirajo celotno naše življenje. Pisateljica Anja Mugerli nas z romanom Pričakovanja popelje na občutljivo območje pristopanja k možnosti starševstva, kjer se posamezničino telo znajde v primežu različnih pričakovanj. Ta se pnejo od lastne želje po otroku do zunanjih, spolno zaznamovanih pritiskov okolice in družbe, ki ženski »smoter« reducirajo oziroma zožijo na reproduktivno, materinsko vlogo, zaradi česar se pojave, kot je neplodnost, dojema malodane kot bolezen, primanjkljaj ženskega telesa. Prvoosebna pripovedovalka Pričakovanj Jana, ki se skozi pisavo brezkompromisno in iskreno razgalja, in njen partner Primož si nadvse želita otroka, a žal do zanositve ne pride, zato se podata na bolečo pot umetne oploditve. Kar na začetku deluje kot intimna odločitev posameznice in posameznika, se ob neprijetnih ginekoloških postopkih in preiskavah, ki jim prisostvujejo številni medicinski strokovnjaki, kot tudi ob »dobrohotnem« vmešavanju znancev in prijateljev spremeni v »skupinski projekt«, pri katerem se je za spočetje otroka treba potruditi z vsemi možnimi sredstvi in pri katerem se od morebitne matere skorajda pričakuje, da za možnost spočetja žrtvuje psihično in fizično zdravje. Jana je z vsako menstrualno krvavitvijo, ki priča o odsotnosti nosečnosti, vse bolj krhka in ranljiva, krivi tudi sebe, vse bolj se ji dozdeva, da v postopku umetne oploditve nima več nadzora nad lastnim telesom, v katerem se počuti že domala tuje. Zdi se, kot da se je od trenutka, ko je vstopila v postopek, njena celotna subjektiviteta osrediščila na eno samo hotenje, en sam cilj, pri čemer izgublja različne plasti sebe. Roman Anje Mugerli Pričakovanja nas v neki meri spomni na lani izdani roman Katje Gorečan Materinska knjižica. Ta se sicer vrti okoli teme spontanega splava, vendar oba v svoji srčiki seznanjata s trpljenjem, ki sledi neizpolnjenemu hrepenenju, hkrati pa jima uspe iz neke osebne kalvarije izpeljati tudi subtilno kritiko družbe, ki je lahko neizprosna do žensk, ki jim je v reproduktivni vlogi »spodletelo«. Obe deli se ponašata tudi z dobro izbranimi stilskimi prijemi podajanja zgodbe. Katja Gorečan krčevitost in neizrekljivost izgube ujela je v poetični slog, pri Anji Mugerli pa zdi, da je izbrala prečiščeno, jasno, veristično, skorajda suho pripoved – v dobrem pomenu besede – ravno zato, da prikaže surovost, neprijetno realnost procesa umetne oploditve in neštetih ginekoloških pregledov, ter skozi prvostopenjsko pripoved dokumentira realnost ženskega telesa, ki prestaja nelagodje in številne bolečine. Avtorica precizne slike dogodkov na Kliniki za reprodukcijo ustvarja z domala »kliničnimi« popisi, ki poglabljajo občutek posamezničine odtujenosti od sebe in svoje telesne realnosti ter povečujejo vtis, da je zgolj nek razosebljen medicinski objekt, številka, biomedicinski projekt. Pretanjeno odvita naracija učinkovito uprizarja razne čustvene stadije oziroma izčrpavajoča razpoloženjska nihanja, skozi katere prehaja Jana: od začetnega optimizma in navdušenja prek plahnenja upanja, iztrošenosti in utrujenosti do naznanjanja resignacije, ki občasno že načenja odnos s partnerjem. Za dodatno dinamičnost pisave in razgibanost zgodbe je poskrbljeno s premišljenim sopostavljanjem junakinjine introspekcije in rahlo narečno obarvanih dialogov, ki večinoma zadevajo težave, s katerimi se spopada. Anji Mugerli je tako z romanom Pričakovanja uspelo premišljeno, senzibilno krmarjenje med insceniranjem želje in kritično distanco do koncepta materinstva. Nikakor ne obsoja tistih, ki si otroka želijo, ki si ob tem pomagajo tudi z biomedicinsko pomočjo, sploh o slednjih, ki jih Jana srečuje na kliniki, piše z izostrenim sočutjem. Protagonistka o svoji izkušnji neplodnosti pripoveduje z obžalovanjem, žalostjo, vendar končno tudi s sprejetjem in vero v svojo prihodnost ter s spraševanjem o tem, kaj ji je zares vzbudilo hotenje materinstva. Kar pa roman želi polemično in nevsiljivo reflektirati, je odvečen zunanji pritisk na posameznice oziroma pare, ki lahko deluje ponižujoče, omalovažujoče: ta se v romanu kaže v ginekologu, ki ošteva ženske, da so se prepozno odločile za otroke, v številnih likinjah, ki so v okviru zdravljenja zreducirane zgolj na številke oziroma na potencialno plodne maternice, v sorodnikih ali znancih, ki vtikljivo povprašujejo o morebitnem naraščaju, v skorajda toksični pozitivnosti spodbujanja k nosečnosti, v razmisleku o tem, v kolikšni meri klinike za zdravljenje neplodnosti predstavljajo nadzor nad reprodukcijo. Končno pa deluje, kot da skušajo Pričakovanja zagotoviti pomiritev protagonistke z dejstvi lastnega telesa, s tem, da neplodnost ni bolezen, manko ženskega telesa, ampak kruta danost. Poleg tega da roman Jani druge možnosti re-produkcije, na primer njeno umetnost, pisanje, ki jo v času obupa, občutka nemoči morda drži nad vodo, ji daje vero v lastno kreativnost. Pričakovanja so vsekakor še eden izmed kvalitetno in literarno prepričljivo spisanih družbeno relevantnih romanov, ki odpira in reflektira še vedno pogosto spregledano temo neplodnosti in neuspelih zanositev ter daje glas tistim, ki trpijo v tišini.
Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Maja Moll Ifigenija Simonović objavlja poezijo že dobrih pet desetletij. Med bralci se je usidrala kot prepoznaven pesniški glas, ob tem pa uveljavila tudi kot pronicljiva esejistka, avtorica knjig za otroke in urednica pesniške zapuščine Vitomila Zupana. Poznamo jo kot izvirno in plodovito lončarko, nekaj let se je razdajala z vodenjem slovenskega Pena. Pesniška zbirka Bi bila drevo prihaja na svetlo v letu, ko je avtorica praznovala sedemdeseti rojstni dan, in prinaša pesmi, ki so nastale v zadnjih desetih letih. Čeprav zbirka po obsegu ni skromna – v branje daje dobrih šestdeset pesmi – in pesmi v njej niso členjene na cikle oziroma razdelke, ne deluje preobsežno. Pesmi je mogoče brati v poljubnem vrstnem redu in količinskih odmerkih, prav dobro pa se jih da prebrati tudi v enem samem dolgem dihu od začetka do konca, kakor so razvršene v zbirki. Kajti poezija Ifigenije Simonović ni imaginativno razsipna, sanjsko razsrediščena ali hermetično neprehodna, temveč tematsko zgoščena, v izrazu neposredna, varčna pri uporabi retoričnih pripomočkov, sporočilno pa praviloma čustveno intenzivna in do bralca neprizanesljiva. Kdor te pesmi bere, se bo težko pretvarjal, da ne ve ali ne razume, kaj mu govorijo. To so pesmi o človeških življenjskih rečeh. Pesmi, ki bi se jih malo bolj učeno verjetno dalo imenovati eksistencialne. Ampak ta oznaka jim nekako ne pristaja, saj človeškega življenja ne motrijo s privzdignjeno lučjo razsvetljujoče, a odmaknjene pameti, temveč se po njegovih krivinah premikajo z nezavarovanim in odprtim srcem, ki se kljubovalno krči in širi tudi ob stvareh, čez katere vsaka pamet slejkoprej naredi križ in odneha. Pri njih pesnica pravzaprav začenja, nerazrešljivost in protislovnost človeškega bitja sta v izhodišču njenega pisanja. Sta nezaceljiva rana, a tudi neizčrpen vir sveže krvi, svežih življenjskih moči in zato tudi neusahljiv vir pesniške snovi. V pesmi Klic, ki ojača beremo: »Tiščim glavo v pesek, ne vem, / iz kamna stiskam kri, ne vem, / butam z glavo v zid, ne vem, / posipam sladkor, ne vem, / mečem granate, ne vem.« Ne ve, kako se vsakič odzvati, obrniti, ko življenje človeka sili v odločitev, ga postavi pred razpotje, a zelo dobro pozna razloge za ta ali oni korak. Pozna jih, ker zna in si upa sebe in svet, v katerem živi, opazovati brez plašnic na očeh, resnicoljubno in pošteno. Ker ne mistificira, temveč izhaja iz konkretne, osebne, doživete resničnosti. Ni čudno, da je razpetost človekovega življenja v poeziji Ifigenije Simonović v temelju določena prav z medčloveškimi odnosi. Človek je v sebi razpet, ker je vedno vpet v tak ali drugačen odnos z drugim človekom. V različne odnose. In ti se spreminjajo; ker trajajo v času in ker čas nekatere odnose prekine in vzpostavi druge, nove, pri čemer tudi tisti prekinjeni nemalokrat ohranjajo svojo moč, svojo zavezo. Spremenljivosti vsega, kar je človeško, se Simonovićeva dobro zaveda, ob tem pa ne pozablja, da človek ni omejen le na zdajšnjost, ampak v njem enakovredno biva tudi preteklost. Spomin, pa najsi gre za intimno-osebni, družinski ali obče kulturni, je tako eden od pomembnih motivnih elementov njene poezije. Včasih pa postane tudi samostojna tema, na primer v pesmi Nežen klepet, kjer v vlogi nostalgičnega priklica stvarnih podrobnosti iz preteklosti rahlja težo zdajšnjosti, Eden od medčloveških odnosov, ki je v zbirki Bi bila drevo tematiziran v mnogih pesmih, je prijateljstvo. Prijateljstvo je lahko opora v uri negotovosti in spodbuda za vztrajanje na ustvarjalni poti, kot v že citirani pesmi Klic, ki ojača. Lahko je prigodni okvir za izpostavitev nekaterih življenjskih spoznanj, kot v pesmi Na tržnici. Prijateljstvo vnaša v življenje ustaljenost, stabilnost in slutnjo nekakšne svetlobe, ki vztraja skozi dobre in težke čase, a pokaže tudi na ujetost v lastne omejitve, zato sta mu posvečeni tako pesem Nežen klepet kot pesem Grenka pot prijateljstva. Osrednje mesto v zbirki Bi bila drevo pa bržkone pripada pesmim, ki govorijo o ljubezenskem odnosu med žensko in moškim. Prijateljstvo je človeku pogosto v uteho, na preizkušnjah življenja ponuja zavetje, v katerem slabosti in omejitve dveh na obojestransko neškodljiv način sobivajo. Ljubezen ni takšen dobro uglašeni dvojec brez krmarja, ljubezenski odnos v poeziji Ifigenije Simonović se praviloma kaže kot prizorišče brezmejne želje in hrepenenja, ki je le redko potešeno do brezvetrja. V pesmi Čudna so pota ljubezni beremo: »Ljubezen prestane prvo noč, / se razlije v leta, teče mirno, / skoraj obstane, ko se kopljeva v sreči.« A že naslednja kitica opisuje molk, žalost in obup, ker se je ljubezen oddaljila. Ta dinamika naraščanja in plahnenja, po katerem se le stežka pojavi novi val naraščanja, izrisuje ljubezenski vzorec, ki je skoraj pravilo. V ljubezenskih pesmih Ifigenije Simonović ni prav dosti sentimentalnosti, tudi nežnost je v dušo bralca spuščena le v kratkih, hitrih predahih med neutešljivim iskanjem izpolnitve in skelečim spominom na polno in do dna izpito čašo. Kajti ljubezen je boj, ki ga ženska in moški tolčeta tako, da se stene solzijo, beremo v pesmi Ko se kobila požene proti koncu. Ampak da ne bo nesporazuma: to ni boj nje proti njemu, ampak boj obeh za ljubezen, za nekaj, kar oba presega. Za tisto, kar človeku, njej in njemu, v tem trpko zavozljanem življenju edino omogoča doživiti nekaj več. Za tisto, kar mora biti, kot lapidarno in razorožujoče neposredno izreka pesem Morda: »Da le ni konca čutenja / tistega, kar je morda le bežno zasluteno, / morda samo sanjano, / morda samo zahrepeneno // med nama.«
Piše: Muanis Sinanović. Bere: Jure Franko. Esad Babačič se je pred tremi leti proslavil z esejističnim prvencem Veš, mašina, svoj dolg, ob koncu prejšnjega leta pa se je na slovenskem knjižnem trgu pojavila njegova nova zbirka esejev Navijaj v sebi. Lahko bi rekli, da se v prvi knjigi izraža dnevni, sončni, predkoronski Babačić, v drugi pa temni in epidemijski Babačić. Ljubljanske ulice, ki so se prej pretakale skozi črke, iz strani v stran, se križale in vračale k sebi, tokrat niso več kraji spominov neke mladosti pod svobodnim soncem, temveč prizorišče pisave, ki na njihovi karantenski izpraznjenosti puša kaplje krvi spominov: tu so lumpenproletarska preteklost, v proizvodnji zakrneli delavci, popadli in umrli pesniki, v prvi vrsti Brane Bitenc, s katerim je še po desetletjih razvidno neusahlo prijateljstvo, pa tudi sociološko zanimivi zapisi o Alešu Debeljaku, od katerega ga je sprva ločeval akademski prepad, vendar je Debeljakov podtalni in odprti duh globoko prodrl v nezavedno slovenskega literarnega polja in tudi v Babačićeve misli. Tu so še pisma številnim anonimnim prijateljem, tudi v tujino, v Bosno. Tisto, zaradi česar je knjiga Navijaj v sebi zares posebna, pa je zmožnost brati ljubljansko hipokrizijo skozi prizmo bivanjske krize, v kateri se razpostavljajo vsi slepi ideali mladosti. Pri tem bolj kot filozofijo citira popularne komade iz svojega časa, nad katerimi bi marsikateri mlajši človek zamahnil z roko, češ, starci spet težijo z rokenrolom. Vendar so ti komadi večinoma podani zelo organsko, skozi generacijske skupne točke, vgrajene v razlago dane poante in krize smisla. Denimo verz “sve je lako kad si mlad”, ki so ga poslušali desetletja, se v poznih letih pokaže kot čista prevara, kajti to mladostenje ne nosi v sebi klice nečesa, kar bi vzklilo v poznejših letih. Med osemdesetimi in sedanjim časom se ni veliko spremenilo, le da, če navajamo avtorja, veliko lažje vstopamo in izstopamo in, če ga interpretiramo, se pri tem tudi bolj osamljamo. Nikakršnega napredka torej ni. Kljub vsem razočaranjem in smrtim pa se nam punk v Babačićevi perspektivi še vedno kaže kot svetel moment, kot gibanje, ki je s svežim vetrom prepihalo nekaj takratne ljubljanske megle, predvsem pa je vzpostavilo vezi, ki jih ni mogoče pozabiti, četudi so se tragično pretrgale. Babačić ne varčuje s kritikami, loteva se brezumnih vidikov nacionalnega razkola na levo in desno, hipokritskih predstavnikov kulture, ki bolj prekarizirane puščajo na cedilu, predvsem pa propadlosti sanj, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih obljubljale nov raj na zemlji, prinesle pa so praznino, pretrgane vezi in razočaranje starajoče se generacije. Kljub temu so vse teme zapisane z nenavadno milino. Skoznjo se nam Babačič približa s svojim človeškim vidikom, ne da bi nas zamoril, temveč da bi odprl naše srca, da bi zakrvavela skupaj z njegovim, in bi bili že dva, trije, bi že bili neka množica, ki bi ne samo prepoznavala skupne probleme, temveč jih so-občutila. Na ta način se knjiga Navijaj v sebi lahko bere tudi terapevtsko. V njej poleg starega pankerja Babačića srečamo še skritega vodmatskega sufija Esada. Podobno kot v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se reference velikokrat ponavljajo, Babačič se loteva ustaljenih retoričnih in poetičnih prijemov, tako da se nam ves čas zdi, da se gibljemo okoli skupnega pomenskega jedra. Nekateri bodo v tem videli ostre robove, a če je tako, so to ostri robovi, ob katere se urežemo, zato da bi videli, da knjiga sega onkraj sebe, neposredno v neko življenje. In normalno je, da ima to življenje svoje obsesije, svoje spomine in nezaceljene rane, h katerim se vrača. Prav ti ostri robovi po našem mnenju, paradoksno, poudarjajo vrednost knjige. Navijaj v sebi je branje za vse, ki pogrešajo človeški stik; ki v samoti opazujejo propadanje vseh napovedi, ki jih je prinesla bližnja preteklost; ki knjigo razumejo kot živ dialog s prisotnim avtorjem; in je več kot smiselno nadaljevanje predhodnice Veš, mašina, svoj dolg.
Piše: Nada Breznik Bereta Maja Moll in Jure Franko. Dve pesniški zbirki imam na pisalni mizi položeni eno vrh druge. Pozornost pritegujeta že po oblikovni plati. Privlačni sta, zanimivi že na prvi pogled. Vsaka posebej, še bolj pa v paru. Različni sta, pa tako podobni. Ena je nagrajeni pesniški prvenec Pina Pograjca Trgetanje, druga je deseta po vrsti pesniška zbirka Aleša Štegra Svet je vmes. Prva je asketsko črna, druga razkošno rdeča. Obe odlikujejo črne in rdeče ploskve in krogi na platnicah in med posameznimi cikli pesmi, črni v Trgetanju, rdeči v Svetu vmes. Pograjčeva poetika je odprta, neposredna, pripovedna, prvinska, mestoma tragična. Kot da bi Šteger nastopal v vlogi svetovalca mlademu avtorju v dveh pesmih v zadnjem ciklu svoje zbirke piše: »karkoli želi biti izrečeno, moraš izreči, a ne naravnost ..., da se izreče, a ne naravnost, ampak skozi nasprotje, kot rana, ki raste v odsevu druge rane ... karkoli napišeš ali ne, pojdi onkraj ... kot da bi šel, da bi se vrnil na isti kraj, toda z onkraj, drugačen, drug spremenjen ...« Lahko bi bil to dialog pesnikov dveh generacij, kot ga morebiti asociirajo barve in oblike obeh zbirk in citirani verzi, a je le naključen trk, ki ga Aleš Šteger v zbirki Svet je vmes širi še na ironičen razmislek o pesnikih različnih generacij, o pesniški ustvarjalnosti in pogledu avtorjev na svoje delo, kakor tudi na druge teme in dileme. Tudi Šteger je v nekaterih pesmih prozaičen, v drugih spet metaforičen in liričen, predvsem pa njegovo pesnjenje sega širše, na prostor splošnih filozofičnih bivanjskih vprašanj. Zaposluje ga zavedanje o neizogibnosti konca, smrti, kot tudi ponovni začetek v večnem krogotoku življenja. Tudi vse neoprijemljivo, neizrekljivo in sluteno, kar opiše v pesmi Nekaj. Spraševanja so v njegovih pesmih pogosta, prav tako dvomi, zato sprašuje tipajoče, pretrgano, misli so ponekod zgolj nastavljene, odprte ugibanjem ali različnim zaključkom, kot v pesmi zadnjega cikla Ali ne. V prvem ciklu pesmi z naslovom Smehljanje pesnikov se Šteger torej posveča prav njim, pesnikom. Kaj pomeni njihovo smehljanje in pomenljivo muzanje, kakšno moč ima, kakšno vizionarstvo jim je podarjeno, kakšen nem revolucionaren upor se lahko skriva v njem. Tudi kritično, samokritično in humorno se ozira na svoj stan in njegove predstavnike. Pa tudi spoštljivo, ko se v pesmi Ob smrti T. Š. pokloni pokojnemu Tomažu Šalamunu. Svojemu mestu, Ptuju, ki je zanj neskončen vir navdiha, je posvetil pesem Poetoviona Anno MMXIX. Naslednji cikel ima naslov Avtobiografija Č. V njem je po abecednem redu od a do ž nanizal drobne prebliske, male modre misli ali bistroumne nesmisle, v katerih se pravzaprav ves čas sprašuje o človeku. O človeku v dobrem in slabem, v ustvarjalnem in uničevalnem, prestrašenem in srečnem. In o človeku v razmerju z drugim. V ciklu Gora pred mano sta Sirakuza in Aleppo, so begunci, meje, splav in utopljenci, a pristneje zveni beg pred samim seboj v pesmi Proč od sebe. Toda pesnik ljubi vrnitve. Naučil se je izgubljati, a tudi priklicati izgubljeno. Tostran od onstran je zadnji cikel zbirke: »Tostran / Od onstran / Se pričenja, / Kar se je že / Dovršilo. / Dokler tega ne veš, / Je vse v redu. / In potem tudi.« V poeziji Aleša Štegra ne manjka razuma, ironičnosti, tudi rahločutnosti ne; kar ji umanjka, je strast, ki bi se v valovih prelila k bralcem in jih ponesla. Tukaj zataji razkošno rdeča barva na platnicah in v sredicah, katere žarenje ponazarja prav to, ogenj in strast. Zelo dobro pa je pesniško definiral umetni svet, ki je svet literature, ali pobeg skozi jezik, kot piše. Pesniki se trudijo z jezikom kar najbolje približati živim, pristnim občutjem, tistemu iracionalnemu, kar teži na površje, toda: „kar onemogoča to izrekanje, je izrekanje samo.“ Tudi jezik ni vsemogočen. Zato je svet nekje vmes.
Premiera 9. 6. 2023 na velikem odru V ljubljanski Drami so kot zadnjo noviteto na velikem odru uprizorili Strička Vanjo Antona Pavloviča Čehova. Delo s konca 19. stoletja, iz zrelega obdobja ruskega pisatelja in dramatika, je v novem odličnem prevodu Tatjane Stanič in dramaturgiji Mojce Kranjc režiral Januzs Kica. Režiser je pred dnevi na novinarski konferenci poudaril, da je bil njegov »največji navdih v tem projektu, v tej avanturi, sodelovanje z odličnim ansamblom …« Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: SCENOGRAFKA Karin Fritz KOSTUMOGRAFKA Bjanka Adžić Ursulov AVTOR IZVIRNE GLASBE Kyrre Kvam OBLIKOVALEC SVETLOBE Aleš Vrhovec OBLIKOVALEC VIDEA Sandi Skok LEKTOR Arko Igor Samobor -Serebrjakov Maša Derganc - Jelena Andrejevna Maruša Majer - Sonja Silva Čušin - Marija Vasiljevna Branko Šturbej - Vojnicki Marko Mandić - Astrov Valter Dragan - Telegin Petra Govc - Marina
Ocena filma Izvirni naslov: Spider-Man: Across the Spider-Verse Režiserji: Joaquim Dos Santos, Kemp Powers, Justin K. Thompson Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll Ne glede na to, kako zelo napredna je danes tehnologija posebnih dosežkov pri ustvarjanju igranih filmov, tistega pravega čara, ki ga v stripovske junake lahko vdihne animirani film, za zdaj še ne more zares doseči. V svetu animiranih junakov pravila verjetnosti in logičnosti namreč večkrat delujejo čisto po svoje, medtem ko mora igrani film kljub vsemu slediti vsaj določenim zakonitostim in to pogosto za ceno tistega resnično neverjetnega, kar je bilo stripu dosegljivo. In kar je, če je dobro narejeno, dosegljivo tudi animirani stripovski pustolovščini. SpiderMan: Potovanje skozi Spidersvet, nadaljevanje izjemno uspešnega filma Spiderman: Novi svet iz leta 2018 in zelo očiten predhodnik tistega, ki naj bi premiero doživel prihodnje leto, sodi med obrtniško dobro narejene animirane pustolovščine, pri katerih se mogoče in nemogoče povežeta v zanimivo, dinamično, akcije polno filmsko dogodivščino, zabeljeno z dobro mero besednega humorja, ki v gledalcu krepi napetost vse od začetka. Svet, ki smo ga spoznali v prvem filmu, se tokrat natančno in domišljeno še razširi na nepreštevno množico številnih različic Spidermana, ki združeni v vzporedna vesolja skrbijo za skupen obstoj. A prihod »našega« Milesa Moralesa, Spidermana iz Brooklyna, zadevo postavi korenito na glavo in ogrozi celotno multivesolje, številni ljudje pajki pa se morajo odločiti, komu bodo v boju za pravičnost tokrat sledili – neki papirnati ideji ali vznemirljivi, a nevarni možnosti spremembe. Film, ki se odvija izrazito hitro, dinamično in ne dopušča prav veliko vmesnega časa za premislek, si brez težav ogledajo tudi tisti, ki prvega filma niso gledali, saj ena od različic, Gwen Stacy, gledalca simpatično in nepretenciozno vpelje v dogajanje v svoji, začetni tretjini zgodbe. Tako takrat med drugim izvemo ali pa osvežimo spomin, zakaj je ljudi pajkov pravzaprav več, kako se nanje odziva družba in pod kakšnimi pogoji lahko prehajajo med svetovi. Vse tisto, kar v stripih lahko zveni povsem enostavno, ob prenosu na veliko platno pa se tako pogosto zalomi. No, režiserjem najnovejšega, že desetega celovečernega filma z likom Spidermana, narejenega za velika platna, se vsekakor ni. Joaquim Dos Santos, Kemp Powers in Justin K. Thompson so z več kot tisoč sodelujočimi ustvarili film z dvestoštiridesetimi animiranimi liki in koherentnim dogajanjem v šestih različnih vesoljih. In edina pomanjkljivost, ki jo ima, je njegova dolžina oziroma, kot je zapisal neki spletni komentator, »film je dolg dve uri in dvajset minut in to se občuti«. Vse preostalo pa je, sploh za ljubitelje tega žanra, enostavno neoporečno.
Piše Leonora Flis. Bere Eva Longyka Matrušič. Nobelovka Olga Tokarczuk ima svojevrsten slog pripovedovanja, ki ga ni tako lahko opisati. Njene stavčne strukture, sintaksa in besedni red niso običajni, prav tako so izvirni njeni paralelizmi, besedne zveze in metafore. Tudi roman Ana In v grobnicah sveta jasno kaže, kakšna mojstrica jezika, sloga in tudi kompozicije je Olga Tokarczuk. Prevajalka in avtorica spremne besede Jana Unuk je besedilo označila za poetični roman s feminističnim, revolucionarnim nabojem. Temu lahko pritrdimo. Poleg tega je pisateljica zgodbi dodala še Zaključno besedo, ki je natančna, domala akademska študija procesa nastajanja romana in mita, ki ga ubeseduje. Avtorica, ki je znana po tem, da si vzame veliko časa za raziskavo področja ali teme nastajajočega dela, piše, da se je v romanu Ana In v grobnicah sveta lotila nekakšne literarne arheologije. Sodobnemu bralcu je, kot piše, želela približati enega najstarejših mitov človeštva, mit o sumerski boginji Inani, hčeri boga in boginje meseca, vladarici mesta Uruk. Inana ali Ana In, kot jo tudi imenuje Olga Tokarczuk, je boginja ljubezni in vojne. V pričujočem romanu se pisateljica osredotoča na Inanin spust v podzemlje, v svet mrtvih, ter na njeno vrnitev v svet živih. Mit o potovanju v domovanje mrtvih in o vrnitvi v svet živih poznamo tudi iz babilonske zgodbe o Ištar in Tamuzu, grške pripovedi o Demetri in Perzefoni in iz drugih mitov, ki prav tako pokopljejo svoje junake, zato da se lahko znova dvignejo v življenje. Olga Tokarczuk je starodavni mit prestavila v nedoločeno prihodnost, v prostor znanstveno-tehnoloških izumov, mest, v katerih živijo odtujeni ljudje, v patriarhalni sistem, ki ne pozna empatije in kjer se mora ženski princip vedno znova bojevati za svoje pravice in priložnosti. Avtorica v študiji, ki spremlja roman, piše, da se je za več pripovedovalcev in pripovedovalk odločila zato, ker mite vedno pripoveduje »vsakdo in nihče«. V pripovedi tako spoznamo Inano skozi pripovedi njene zveste spremljevalke Nine Šubur/Ninšabur, (ki sebi pravi “jaz slehernica, ki pripovedujem”), sestre njenega moža Dumuzija Ane Gešti/Geštiane, Netija, vratarja v podzemlju, kjer kraljuje Inanina sestra, sumerske pesnice Enheduane (Enheduana je prva oseba v zgodovini svetovne književnosti, ki je podpisala svoja dela oziroma pri kateri je izpričano avtorstvo – napisala je kar nekaj pesnitev, v katerih slavi boginjo Inano), spoznamo pa tudi Inanine ljubimce, frizerja, kuharja in rikšarja, s katerimi komunicira. Ana In se v podzemlje, ki mu vlada njena sestra Ereškigal, potopi zato, da bi se udeležila pogreba sestrinega moža, vendar tega vidika Inanine zgodbe, kot pravi pisateljica, mit ne razvija. Izvirna zgodba govori tudi o tem, da je Inana želela sestro pahniti s prestola in je bila zato kaznovana s smrtjo, Ninšubur pa naj bi nato pri trojici bogov očetov prosila za njeno izpustitev. Jezik Olge Tokarczuk ima v romanu poseben ritem, spevnost, kakršno najdemo v obrednem jeziku. Avtorica se tako na bolj neposreden način poveže s starodavno mitologijo, s časom “pred veliko politično, družbeno in versko revolucijo, posledica katere je bil nastanek patriarhalnih človeških družb in – znotraj tega – patriarhalnega monoteizma,” kot v študiji piše Olga Tokarczuk. Cikličnosti sveta, v katerem bivata Inana in Ninšubur, svet, v katerem živimo, ne pozna več. To je svet ljudi, katerih “misli so pred njimi, za korak naprej, razporejene po točkah, nakupovalni seznami in delo, ki ga morajo opraviti; mehurčki v stripu”. Inana je kljub patriarhalnemu okolju nedefinirane prihodnosti, še vedno mogočna in svojeglava boginja. Ko prostovoljno stopi v podzemlje, prestopa meje dovoljenega, gre za uporniško, domala revolucionarno dejanje. Inana želi razdrobljen, fragmentiran svet spet narediti celovit, stakniti želi cikel življenja in smrti. Ana In in piska njene zgodbe se tako upirata odtujenosti potrošniške, izkoriščevalske, patriarhalne družbe sodobnega časa, ki mu vladajo brezsrčni, avtoritarni voditelji. Roman Ana In v grobnicah sveta že z naslovom nakazuje, da gre za razgradnjo in vnovično sestavo mita, ki polnomoči ženski glas. Prastaro, sedanje in prihodnje se v romanu sestavljajo skozi različne pripovedne spektre in se izpišejo v zgodbo, ki bralcu in bralki kliče tako, kot je vratar Neti zaklical Inani, ko je stala na pragu sestrinega kraljestva: “Pridi, Inana, vstopi.” Vstop v pripovedni svet Olge Tokarczuk je ponavadi več kot literarna pustolovščina, je vstop v mistično, v neizrekljivo, v praspomin, ki živi le še v mitski podobi.
Piše: Aljaž Krivec. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik, pisatelj, performer in glasbenik, znan tudi pod psevdonimom Soma Arsen, nas v zbirki Polovici naju vabi v svoj svet že s sugestivno naslovnico, opremljeno s sliko Marka Jakšeta, na kateri je prepoznati obraza krave in psa oziroma sodeč po Vrečarjevi referenci v eni od pesmi: telico in volka. Dušeči atmosferi, ki jo soustvarja prevladujoča rjavkasta barvna shema, je najti kontrapunkt v življenju ali celo duši, ki sije iz oči paru bitij na naslovnici. Naslov, ki si ga pesniška zbirka in slika z ovitka delita, morda sugerira razdvojenost, a tudi potencialni motiv ljubezni ali sopotništva skozi življenje. Pogojno je mogoče reči, da je ta v zbirki implicitno prisoten, a ni v ospredju. A to ne pomeni, da zbirke Polovici naju ne prevevajo neke podobe dvojin, le iz drugega reda so in morda jih je še lažje iskati v navezavi na barvno razsežnost ovitka, rjavo, ki lahko priklicuje zemeljsko. Poezija Tomislava Vrečarja je namreč karseda rudimentarna, pesmi so kratke, nenaslovljene, tudi prav veliko jih ni, so izrazito izčiščene, kratkih verzov, ne ovinkarijo, temveč brezkompromisno zagrizejo v jedrne podobe in motive. A ne gre le za rudimentarnost, temveč tudi za nekoliko temnejši ton poezije: po moji oceni se za Vrečarja pogosto značilna hedonistična podstat nekoliko umika. Drži, v njegovem delu je bilo mogoče zasledovati zrcaljenje erosa in tanatosa, a tokrat se zdi, da slednji prevladuje – vsaj, če se osredotočimo na eksplicitne razsežnosti njegove poezije, v tistih njenih delih, ki pokukajo nad gladino. Atmosfera, jedrno doživljanje sveta, morda celo nekakšen svetovni nazor, do nas ne pride nujno skozi oblikovno plat pesmi – ta se zdi rudimentarna zaradi specifičnega razumevanja poezije – prej je razloge za to razsežnost zbirke Polovici naju mogoče najti v nekaterih osrednjih ponavljajočih se pojmih. Eden izmed teh je jezik, za katerega se v veliki meri zdi, da vznika iz elementarnega, morda nam celo prikliče Zajčevo sintagmo Jezik iz zemlje. Tako v eni od Vrečarjevih pesmi preberemo »Kako slikaš? / Z jezikom. / Kako le? / Moj jezik je ud. / Ud? / Da. / Strašna mišica.« Skratka, strašna mišica strašnega delavca, če si izposodimo Rimbaudovo oznako za pesnika oz. pesnico. Na ta način jezik biva med idejnim in stvarnim, med pesmijo in fizičnim telesom, kar je le eden od znakov Vrečarjevega izhajanja iz temeljne zvezanosti jezika kot pojma in kot stvarnega dela anatomije. Drugi ponavljajoči se pojem je bržkone smrt. Ta se ravno tako spne z jezikom v verzih iz prve tretjine zbirke »Ko stegnem jezik, / mi ga smrt nazaj pospravi.« S tem je znova jasno nakazano, da smrt v zbirki Polovici naju ni le fizična smrt telesa, temveč tudi simbolna ali raje idejna, nekakšna smrt izraza, izrekanja. Tretji pojem, ki v zbirki morda predstavlja najbolj ključne nevralgične točke, pa sta izmenjujoči se podobi očeta in očetnjave, ki se v knjigi razmikata in primikata. Očetnjava se tu ne zdi kakorkoli narodno obarvana beseda, prej bi bilo mogoče reči, da jo Vrečar vzame prav zato, da bi lahko odvrgel to njeno razsežnost, s tem pa na nek način vendarle tudi presmisli samo besedo, ki postane preprosto prostor, narativ, ki ga definira oče – in to v povsem stvarni navezavi na smrt pesnikovega očeta Borisa Vrečarja ter smrt njegovega pesniškega, simbolnega očeta Tomaža Šalamuna, kot je mogoče razbrati tako v eni od pesmi kot v opisu zbirke, ki ga je pripravila založba. Vrečar se tudi na tej ravni zbirke ne odmakne od potopljenosti v specifične pojme. Kot ne gre zgolj za odnos do jezika ali smrti, tako tudi ne gre za odnos do očeta, temveč tako rekoč za bivanje v sami očetnjavi. A prav zaradi nenehnega in včasih težko določljivega prehajanja med pojmom očeta oziroma očetov in očetnjavo, se lahko prikrade večznačnost pojma, težavnost pomirjenja z njim. V Polovicah naju tako najdemo vse od podobe sinovega ubijanja očeta v pesmi iz druge polovice zbirke, kjer lahko preberemo »Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!« prek vpeljave pojma apatrida v neki drugi pesmi pa do ambivalentnega razumevanja smrti in očeta v verzih: »Ti pizda, / oče! / Smrt se mi upira, / pogoltne me. / Ti me streš, / da me ona očedi.« Zdi se, da osrednji pojmi zbirke, torej jezik, smrt in oče oziroma očetnjava gradijo izrazito celovito podobo bivanja ali kar obstoja. Od začetka, preko izraza, komunikacije s svetom, občutenja lastnega fizičnega telesa, pa vse do konca. Vsaka od teh razsežnosti obstoja je trdno zvezana z vsemi drugimi in vsaka od njih ustreza tako neotipljivemu, skoraj arhetipskemu, kakor tudi izrazito fizičnemu. Je v pesniški zbirki Tomislava Vrečarja Polovici naju mogoče najti zanj značilno, pogojno rečeno, pankovsko estetiko? Seveda je, gotovo je razvidna že iz nekaterih navedenih verzov, a tu ne gre, kot je morda običajno, za nekakšno nepomirjenost z okolico in otipljivim, pank namesto tega postane sama narava bivanja v svetu, takšnem kot je, ne glede na časoprostor. Zbirka s tem sintetizira različne ravni Vrečarjevega izraza v heterogeno, a vendarle prelivajočo se celoto.
Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.
Piše Miša Gams. Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. O avtorju oziroma avtorici pričujočega romana ni znanega kaj dosti, razen tega, da se je v lani s pričujočim delom prijavila na natečaj modra ptica in prišla v ožji izbor nominirancev. Evo me, tu sem je v osnovi ljubezenski roman, v katerem se protagonistka Duša v obdobju epidemije spopada z najrazličnejšimi izzivi v zakonu z dvajset let starejšim možem, zato se vse bolj zateka v obujanje spominov na otroštvo in avantur z nekdanjimi ljubimci. Kronološko gledano se zgodba odvija v obdobju med marcem 2020, ko so se pojavili prvi epidemiološki ukrepi, in decembrom 2021, ko pride do ločitve zakona in njene selitve. Čeprav med branjem nimamo občutka, da bi epidemija in državni ukrepi na področju varovanja zdravja protagonistko omejevali v vsakdanjem življenju, saj ima ne nazadnje privilegij, da živi z možem v ogromni hiši, kot raziskovalka trikotne glagolice pa je na “samoizolacijo” že tako in tako navajena, a kljub temu občuti nelagodje in nemoč zaradi prepovedi obiskovanja drugih občin in poučevanja na daljavo: “Gledala je te mlade ljudi, kako zdolgočaseno buljijo v kamero. Oziroma spijo za izklopljenimi kamerami. Ali igrajo igrice ali že kaj. Vedno je neprijetno, ampak zdaj se sploh ni mogla osredotočiti na snov, čeprav je bila njena najljubša.” Njen vsakdanjik je poln obveznosti, med katerimi dirja sem in tja po prestolnici, le torke ima rezervirane za kosila možem, zato bralec ne razume, kako se ji uspe vse bolj prepirati in zatekati v sanjski svet, ki jo le še bolj drži v primežu neodločnosti in vzdrževanja statusa quo. Ko se začnejo petkovi protesti kolesarjev, se nikakor ne more odločiti, ali bi bila zadeva primerna zanjo – na eni strani ji mož s pokroviteljsko držo modrega starca sugerira, da protestniki na ta način le provocirajo in izzivajo oblast, po drugi strani jo udeležba prijateljice Darje, ki se na protest odpravi kar z Norveške, in šarmantnega sodelavca Andreja spodbudita, da se kljub predsodkom in strahovom zlije z množico: “Na trgu je prihajalo do prerivanja. Mogoče ima pa Martin prav, mogoče pa izzivajo in ne bi smeli. Če ne bi izzivali, bi bilo mogoče čisto v redu. Mogoče bi morali vsi ostati doma. Ampak to vseeno ni prav. Misli so ji skakale sem ter tja, polaščal se je je nemir.” V romanu nenehno pričakujemo, da bo Duša oblikovala neko svoje trdno stališče do epidemioloških ukrepov in do protestniškega gibanja, vendar si vse bolj priznava, da o politiki nima pojma in da se ob petkih znajde v središču mesta le zaradi enigmatične kolektivne energije in zaljubljenosti v mlajšega kolega. Po drugi strani pa postaja vse bolj odločna v odnosu do starejših sodelavcev na fakulteti, ki jo mimogrede grabijo za zadnjico in ji ukinjajo financiranje raziskav. Do potankosti razvije obrambne mehanizme, ki ji omogočajo preživetje v akademski ustanovi in sladkosti retoričnega maščevanja, ki jih nezavedno pobere iz dialogov, v katere jo manipulativno vpleta njen mož, ki moralistične pogovore zaključuje s stavkom: “A prav zato te imam rad.” Z glavno junakinjo romana Evo me, tu sem se težko poistovetimo, saj Vanja Krajnc ne orisuje njenih težav ob prehajanju občinskih mej in boja z birokratskimi mlini na veter v času epidemije – njen prestižni akademski status ji namreč daje privilegij, da vse epidemiološke ovire odpravi z zamahom ene roke, izredne delovne razmere pa ji omogočajo le še več časa za obujanje spomina na pred kratkim umrlega ljubimca, s katerim si je privoščila avanturo v Pragi. Ko ob novici, da njena najboljša prijateljica Darja kupuje hišo njene mame, v kateri je večji del življenja odraščala, začne tudi sama zbirati denar za odkup, a se kljub pravočasno zbranim financam v zadnjem trenutku premisli in odide z možem na vikend v Brdih, ki ga ne mara. Po dobrem letu tuhtanja le zbere pogum, da si v Ljubljani poišče stanovanje in se preseli, saj pri homoseksualnem sosedu najde sorodno dušo za prijateljevanje. Romanu Evo me, tu sem tako lahko očitamo nezadosten in preveč enostranski psihološki oris junakov, ki so večinoma predstavljeni kot zdolgočaseni naduteži z neizoblikovanimi vrednostnimi sodbami, popolnim mankom kritičnega uma, politično pasivnostjo in narcisoidno zaljubljenostjo v samega sebe. Večina protagonistov se vrti v neskončnem krogu spolnih zlorab in varanja, spet drugi se znajdejo v vrtincu nevrotičnega hrepenenja in samoobžalovanja. Deklica s svetlimi lasmi in modrimi očmi, ki se pojavlja v njenih dnevnih fantazijah in za roko drži svojega nesojenega očeta, Dušinega prezgodaj umrlega ljubimca, je prikaz sugestivne moči, ki jo imajo iluzije, hkrati pa kaže psihopatološki obraz družbe, ki je – zlasti z ideološko frazo “Ostani doma” (sam s sabo) – s slavljenjem individualizma zabila zadnji žebelj v krsto družinskega življenja in medgeneracijskega druženja ter zavoljo vere v absolutizem zdravja žrtvovala celo paleto vrednot. Dramaturško zgradbo romana rešujejo dinamični dialogi, ki blažijo vtis pomanjkljivega besednega zaklada in poenostavljene jezikovne strukture, ki ga bralec dobi že na prvih straneh knjige. Čeprav zgodbi primanjkuje “žmohta”, nas radovednost, ali bo protagonistki vendarle uspelo zbrati pogum za naslednji korak, pripelje do tega, da se postopoma le prebijemo do zaključka, v katerem se junakinja znajde sama z začasno zamrznjenimi iluzijami v svojem novem stanovanju in si (trepetajoč pod odejo) prizna resnico, oguljeno do bistva: “Evo me, tu sem.”
V ljubljanskem Miniteatru je na ogled nova lutkovna predstava Obisk pri soncu pri kateri so združili moči slovenski, poljski in ukrajinski umetniki. Pod režijo in glasbo se podpisuje poljski lutkar in igralec Marcin Marzec, lutke je ustvarila ukrajinska umetnica Elvira Bosovych, v glavnih vlogah pa nastopata Voranc Boh in Robert Korošec. USTVARJALCI: Besedilo, glasba in režija: Marcin Marzec Prevajalka: Tina Podržaj Scena, lutke, kostumi: Elvira Bosovych Igrata: Voranc Boh Robert Korošec Premiera: 25. maj 2023
Ocena filma Izvirni naslov: Leonora addio Režiser: Paolo Taviani Nastopajo: Fabrizio Ferracane, Matteo Pittiruti, Dania Marino, Dora Becker, Claudio Bigagli, Roberto Herlitzka (glas) Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Luigi Pirandello, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1934, je eden največjih eksistencialistov prejšnjega, z novimi vprašanji o eksistenci zaznamovanega stoletja. Stoletja, zaznamovanega tudi z neobičajno epiko, trpljenjem, herojstvom in zločinstvom. Dramatik in romanopisec je umrl dve leti po prejemu Nobelove nagrade, v navodilih o svojem pogrebu pa je izrazil željo, da bi njegova smrt minila v tišini. Zgodilo se je ravno nasprotno. Sam, ki je z lastnim odnosom do smrti odstopal od pompa svojega zgodovinskega obdobja, se je po njej znašel sredi simbolnih vojn. Njegov pepel je doživel tri pogrebe, toda tiste, ki so si želeli udomačiti njegovo smrt, je s svojim delom in idejami nagovarjal še pozneje. Tudi potem, ko je umrl, je bil močnejši od tistih, ki so rokovali z njegovim pepelom. Nobeno prestavljanje žare ni moglo preglasiti njegovega sporočila, ki je tudi v jedru filma Zbogom, Leonora. Tu je vizualna poezija, ki se izdatno napaja v mediju, ki je bil lasten samemu Pirandellu, namreč v teatru. V njem je vse polno navidezno enostavnih in statičnih prizorov. Minimalizem je posrečen, režija izraža izjemno umetniško lucidnost, saj vsako gibanje in detajl potem še bolj poudari. Glavna statična scena izpostavi detajl, ki se odvije na drugem koncu »odra«, v novi mikrosceni. Izjemno pomembna je tudi fotografija, ki s poudarjanjem odtenkov in s filtri ustvari svojstvene dramatične učinke. Montiranje zgodovinskih posnetkov nas od dogajanja ne oddaljuje, temveč mu daje dodatno prepričljivost: zbližuje fikcijsko in dokumentarno. Poudarek na zgovornih mikrodogodkih, ki gradijo veličasten vtis o obdobju, izhaja tudi iz dejstva, da je dialogov in sploh besed malo. Tudi te, ki so, so vsakdanje, izhajajo iz nesporazumov ali običajnih dilem, čeprav od njih vsakokrat znova pričakujemo nekakšno veličino. Zgovorne so ravno v svoji nepričakovani skromnosti. V svoji običajnosti še bolj poudarjajo živost oživljenega časa. Odnosi med ljudmi v večji meri temeljijo na gestah in izrazih obraza. Film Zbogom, Leonora uporabi elemente gledališča, vendar to stori tako, da še bolj poudari svojo filmsko naravo. Svojega sporočila nam nikoli ne moli pod nos. Včasih se zazdi, da je poetizacija z zamolki, ki se vlečejo v navidezno vsakdanje prizore, celo pretirana. Na koncu pa se s kratko, a umetniško nabito ekranizacijo Pirandellove zgodbe, napisane pred samo smrtjo, zgodbe o italijanskem dečku, ki je v New Yorku ubil deklico, soočimo s temeljnim problemom. Iz njega lahko potegnemo vprašanje – ali bi bilo življenje brez obzorja smrtnosti zanimivo? Ali bi lahko razumeli neminljivo, če ne bi bili minljivi? Sredi sličic, ki ustvarjajo fresko dobe, so majhne zareze, v katerih bivamo sami, vedno znova, in vsak med nami, v kateremkoli času. V morju časa se nikoli ne utopimo ravno zato, ker mu vsakič znova vse generacije zastavljamo ista vprašanja.
Piše: Miša Gams, bereta Barbara Zupan in Jure Franko. Esada Babačića poznamo zlasti kot pesnika. Prvenec Kavala je izdal leta 1986, po njem pa je napisal še dvanajst pesniških zbirk. Z nekaterimi je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado, za desetletni pesniški opus pa je leta 2014 prejel nagrado velenjica. Zadnja leta se je preizkušal tudi v pisanju esejev in za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg leta 2020 prejel Rožančevo nagrado. Marsikdo ga pozna tudi kot novinarja, tekstopisca, scenarista in režiserja ter nekdanjega člana pankovske skupine Via Ofenziva, ki mu je založba FV na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja podelila nagrado za najboljšo pankovsko pesem o Titu, oblast pa je od njega večkrat zahtevala obrazložitev ozadja nastanka politično sporne pesmi z naslovom Lili Marlen. Roman Balkonci je avtobiografska pripoved o čuvaju v Muzeju moderne umetnosti, ki med čakanjem na obiskovalce obuja spomine na otroštvo, preživeto v soseski Vodmat, ter na viharna leta, zaznamovana s številnimi pankovskimi koncerti in preganjanjem s strani vladajoče komunistične partije, ki je pankerje javnosti predstavljala kot zagovornike nacističnega režima. Naslov romana Babačić duhovito pojasnjuje kot izpeljanko iz besede Balkanci, pri čemer ima v mislih proletarske priseljence iz južnih jugoslovanskih republik, ki si sicer ne morejo privoščiti dopusta na morju, lahko pa z balkona ponosno motrijo košarkarske tekme in drugo dogajanje v okolici: “Jaz sem Balkonec, moj oče je bil Balkonec. Vse, kar smo videli, smo videli z balkona. In to je bilo dovolj. Ko smo bili posebej ponosni, smo stopili na balkon in se zazrli nekam v daljavo.” Balkon je tako nekakšna metafora za iluzijo srečnega življenja, kot jo predstavlja tudi inštalacija snežnega tuša ruskega umetnika Vadima Fiškina, pod katero se ob zvokih havajske glasbe fotografirajo obiskovalci Muzeja moderne umetnosti po obisku Punk muzeja v prvem nadstropju. Babačić, ki je tudi v resnici idejni pobudnik in organizator Punk muzeja, se tako počuti kot sam svoj eksponat in hkrati kot parodija samega sebe. Medtem ko se pri Fiškinovi inštalaciji počuti kot čuvaj v znanstvenofantastičnem koncentracijskem taborišču, kjer vsakemu turistu posebej pojasnjuje, da mora s pritiskom na gumb povedati svoje ime, da dobi dozo snežnega meteža sebi v čast, se eno nadstropje nižje lahko dotakne pankovskih fanzinov in fotografij svojih prijateljev ter se kot Alica v čudežni deželi znajde v časovni luknji, iz katere ni pobega. V nekem trenutku celo pomisli, da bo za vselej ostal zaprt v tem prostoru kot bizarni animator samemu sebi, medtem ko bodo drugi iskali čim hitrejši izhod. Pri tem se spomni tudi na begunce, ki v želji po pobegu iz ekonomsko nestabilnih držav tvegajo življenje, in se resignirano vpraša: “Kam lahko pobegnem jaz, ki me je Evropa razočarala? Bom ostal za vedno zaprt sem notri, kot eksponat na koncu zgodovine? In kaj bi se zgodilo, če bi res ostal? Mimo bodo hodili turisti in se naslajali, kreten, bodo rekli in se naslajali. Ni ti več treba skočiti iz enajstega nadstropja, dovolj je obstati, se truditi, piti, jesti, ljubiti, kupovati in plačevati položnice. Lahko se boriš ali pa počepneš: tretje poti ni.” Babačić v knjigi Balkonci večkrat obudi spomin na prijatelja Braneta Bitenca, pesnika in pevca skupin Berlinski zid in Otroci socializma, s katerim ga poleg podobnih življenjskih nazorov in prvinske ljubezni do poezije veže tudi slaba vest zaradi družinskih travm, ki se vlečejo iz ene generacije v drugo. Pri njegovi življenjski zgodbi trči ob številne lastne eksistencialne zidove in vprašanja, pri čemer ve, da nikdar ne bo prejel jasnega odgovora. V nekem trenutku se zateče k terapevtki, ki mu da jasno vedeti, da obstajata le dve vrsti ljudi – tisti, ki se borijo oz. ki se v procesu socializacije normalizirajo, in tisti, ki zaradi nemoči pokleknejo. Spraševanje o okoliščinah Branetovega samomora zaznamuje zadnja poglavja v romanu, kot so ga pred tem obeležila razmišljanja o človekovem značaju in spoznanje, da so v obdobju tranzicije in kapitalizmu najbolj “nasrkali” tisti pankerji, ki za nobeno ceno niso prodali svoje duše in prepričanj. Zdaj, ko gleda nazaj, so mu stvari bolj jasne: samo tisti, ki so zaradi družinskih, prijateljskih ali političnih zvez dobili službo in so “pri koritu”, imajo možnost užiti srečo, izkoristiti umetniški potencial entuziastov in ga do dna izpiti, vsi drugi ostajajo podplačani prekarni delavci, “balkonci”, ki v iskanju inspiracije plezajo v višave, od koder je padec v siromaštvo in nihilizem še toliko bolj (samo)destruktiven: “Ljudje, ki imajo srečo, so neizprosni do tistih, ki je nimajo. Povrhu želijo priznanje, da so si jo priborili, zanjo krvaveli in se žrtvovali. Ker so jo v največ primerih podedovali, skupaj z družinskim blagom in vezami. /…/ V takšni deželi se je izgubil tudi Brane, tako kot mnogi drugi ljudje duha. In ko je duša enkrat poškodovana, je ni več mogoče zdraviti s tabletami.” Ko Babačić znancu, ki ga sreča na ulici, pripoveduje zgodbo o dveh psiholoških tipih ljudi – avtističnem in nezmožnem izražanja čustev ter drugem, ki sicer simpatizira z lačnim človekom, a mu kljub temu ne da kosa kruha – se v celoti znajde v slengovskem jeziku. Ob opisih Branetovih zadnjih dni pa jezik deluje raztrgano, nepovezano, malodane shizofreno: “… tudi uničevanje te iste igračke … mi smo to od nekdaj počeli … midva sva to počela, Brane … to je poezija … ohranjanje otroka … brezmejno … zato velja pesništvo za najčistejšo in najbolj iskreno zvrst; pripovedništvo je že distanca, razmislek, poezija bi morala biti pristno osnovno čustvo, zato je intelektualistična poezija v resnici strah pred samim seboj …” V prvem delu romana Balkonci je jezik precej jasen in občasno kvečjemu preide v pogovornost in sleng s fragmenti srbohrvatizmov, v drugem delu pa se povsem razpusti na posamezne ločene dele, ki sovpadejo z žalostjo protagonista. Ta se vsak trenutek bolj zaveda, da časa ne more zavrteti nazaj in da so spomini vse, kar nam na koncu ostane. Babačić bralcu ponudi filozofski prerez nedavnega obdobja, v katerem sta iskrenost in zaupanje še imela svoj pomen, kot tudi zgodbo o posebnem prijateljstvu, ki ga lahko dojamejo le pristni “balkonci” ...
Neveljaven email naslov