Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Tatjana Pregl Kobe
Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Pesnica, pisateljica, muzikologinja in scenaristka Cvetka Bevc je v pesniški zbirki Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr lirične biografije pisateljice, publicistke in feministke Zofke Kveder. Pesmi omogočajo pogled v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih.
Zofka Kveder je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila zaradi svojega dela v življenju pogosto napadana in omalovaževana, v zadnjem času pa ji – tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – vrsta znanstvenih in filmskih obravnav, monografskih publikacij in izdaj prinaša zasluženo vrednost in odmevnost.
Poezija je osebno pisanje, najintimnejša pripoved iz sebe, le redko se pesnice ali pesniki odločajo za portrete drugih osebnosti. Le včasih si nadenejo maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso pesnice ali pesniki sami. V tem kontekstu si je Cvetka Bevc izposodila masko druge govorke, s katero priča o svojem pogledu na svet, saj se, resnici na ljubo, izkušnje žensk v obeh časih v marsičem prekrivajo. Tako je lahko ¬– ne le dokumentarno kot v scenariju – temveč kot lirska govorka vstopila v protagonistkino bitko, ob kateri se je ta razvila v polnokrvno žensko in ustvarjalko. In se vtihotapila tudi v Zgodbo takoj na začetku zbirke: »Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, / da ji pokaže privid neskončnega. // Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. / Vse to je nekoč že videla.«
V zbirki Sled ognjenega svinčnika je pesniški jezik Cvetke Bevc trd, resničen, neobložen z melanholičnimi metaforami ali dramatičnimi prispodobami; zazrt v preteklost projicira na ekran današnjosti lastna spoznanja. In zato v enem izmed sedmih citatov izpostavi tudi portretirankine besede: »Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.«
Tako kot je bilo za Kvedrovo najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživlja, je pogled v njen pogumni, čeprav večinoma tragični svet tudi v Cvetki Bevc obudil neko drugo noto. Osvestil jo je in kot slap je nastala lirična izpoved, ki pred ogledalo postavlja tudi današnji čas, sodobno doživljanje in mišljenje mnogih žensk. Pesnica v zbirki Sled ognjenega svinčnika preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje simbolno metaforično, s čimer v svoji težnji po zvestobi izvirni ideji izrabi dostop do širokega kroga bralcev.
Zakaj mi ni bilo dovolj eno, čeprav pozorno branje te pesniške zbirke? Najbrž zato, ker se v zbirki prepletata dve lirski govorici in je težko izluščiti tisto osebno pesničino od objektivne, ki se navezuje na zgodbo pisateljice Zofke Kveder. Kako ločiti eno od druge? In zakaj? Če sploh. Ali se sodobna poezija z angažiranim pristopom lahko implementira v zavest današnjega bralca, mu lahko vcepi hierarhijo vrednot, temelječo na preteklih vrednotah? Pisateljica Zofka Kveder je v svojih delih govorila o odnosu žensk do lastnega telesa, do spolnosti, prostitucije, posilstev, zakona brez ljubezni, prezgodnje poroke in zakona iz materialne koristi. »Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam. // … Stečem do najbližje krčme. / Že posojam svoj glas tistim, / ki ne morejo govoriti. / Napišem prvo besedo. / Začetek zgodb.«
Vse to se trpko in kruto niza tudi v pesmih Cvetke Bevc, ki sledi pisateljičini življenjski zgodbi med letoma 1888 in 1920. V nekronološko upesnjeni zbirki sledi pisateljici, ki se je zavzemala za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko ter želela dokazati, da je samostojna ženska lahko tudi soproga in mati. Sledi avtorici, ki je tudi v leposlovnih delih prikazovala ovire, ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. In ki o tem ni le pisala, temveč je tako tudi živela. Tako se pesnici med priklonom Zofki Kveder in feminizmu pridruži še iskanje vzporednic.
Zaradi vseh stisk ženski liki v delih Zofke Kveder trpijo, v nekaterih besedilih izgubijo razum ali se odločijo za prostovoljno smrt. Tudi dvakrat poročeni materi treh deklic ni bilo prizaneseno z ločitvami in prevarami, kot tudi nikoli ni prebolela bolečine ob smrti prvorojenke v času študija v Pragi. »Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.«
Pesmi Cvetke Bevc imajo osnovo v pisateljičinem življenjepisu in v večinoma feminističnih stališčih iz njene literarne dediščine. Opazno je, da se pesmi med seboj podpirajo, si pripadajo, se spogledujejo s preteklostjo in hkrati povsem pripadajo sedanjosti. Kajti svet ni nič bolj prizanesljiv, nič manj mračen, nič bolj prisrčen.
Pesmi so sistematično urejene v sedem razdelkov s sedmimi različno dolgimi pesmimi, pred vsako je predpesem, pisana v prvi osebi in poudarjena z drugačno tipografijo. V vsakem razdelki je ena pesem enovrstična, ki – poleg povednega naslova – kot akcent sodeluje pri pripovednemu nizu. Prav ta deluje kot metulj, ki s svojim pretresljivim dotikom nagovarja bralca, z njim ustvari posebno presežno komunikacijo, ga vznemiri in s tem spodbudi, da sam sebe odkriva in spreminja v skladu z lastnimi nagibi in občutki o tem, kdo je in kdo lahko je. Pesniška komunikacija z bralcem pri tej zbirki ustreza sestopu z zgodovinskega odra, pri čemer gre za intimno osebni in ne vzvišeni nagovor. Ne didaktičen, ne ideološki.
Da ne bo pomote, čustveno doživljajske pesmi o portretiranki Zofki Kveder niso alter ego pesnice Cvetke Bevc! Čeprav se skozi protagonistkino podobo svetlika kot blag odsev tudi njena senca, je to vendarle lirski projekt – upesnjena podoba izjemne pisateljice in feministke. Ki ji, ko postaja senca svoje sence in tema v telesu teme, besede znova pripadajo. Tako dragocene v današnjem času, ki dosežke ženske emancipacije žal na mnogih koncih sveta potiska v stoletje oddaljeni čas.
Piše: Tatjana Pregl Kobe
Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Pesnica, pisateljica, muzikologinja in scenaristka Cvetka Bevc je v pesniški zbirki Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr lirične biografije pisateljice, publicistke in feministke Zofke Kveder. Pesmi omogočajo pogled v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih.
Zofka Kveder je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila zaradi svojega dela v življenju pogosto napadana in omalovaževana, v zadnjem času pa ji – tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – vrsta znanstvenih in filmskih obravnav, monografskih publikacij in izdaj prinaša zasluženo vrednost in odmevnost.
Poezija je osebno pisanje, najintimnejša pripoved iz sebe, le redko se pesnice ali pesniki odločajo za portrete drugih osebnosti. Le včasih si nadenejo maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso pesnice ali pesniki sami. V tem kontekstu si je Cvetka Bevc izposodila masko druge govorke, s katero priča o svojem pogledu na svet, saj se, resnici na ljubo, izkušnje žensk v obeh časih v marsičem prekrivajo. Tako je lahko ¬– ne le dokumentarno kot v scenariju – temveč kot lirska govorka vstopila v protagonistkino bitko, ob kateri se je ta razvila v polnokrvno žensko in ustvarjalko. In se vtihotapila tudi v Zgodbo takoj na začetku zbirke: »Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, / da ji pokaže privid neskončnega. // Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. / Vse to je nekoč že videla.«
V zbirki Sled ognjenega svinčnika je pesniški jezik Cvetke Bevc trd, resničen, neobložen z melanholičnimi metaforami ali dramatičnimi prispodobami; zazrt v preteklost projicira na ekran današnjosti lastna spoznanja. In zato v enem izmed sedmih citatov izpostavi tudi portretirankine besede: »Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.«
Tako kot je bilo za Kvedrovo najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživlja, je pogled v njen pogumni, čeprav večinoma tragični svet tudi v Cvetki Bevc obudil neko drugo noto. Osvestil jo je in kot slap je nastala lirična izpoved, ki pred ogledalo postavlja tudi današnji čas, sodobno doživljanje in mišljenje mnogih žensk. Pesnica v zbirki Sled ognjenega svinčnika preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje simbolno metaforično, s čimer v svoji težnji po zvestobi izvirni ideji izrabi dostop do širokega kroga bralcev.
Zakaj mi ni bilo dovolj eno, čeprav pozorno branje te pesniške zbirke? Najbrž zato, ker se v zbirki prepletata dve lirski govorici in je težko izluščiti tisto osebno pesničino od objektivne, ki se navezuje na zgodbo pisateljice Zofke Kveder. Kako ločiti eno od druge? In zakaj? Če sploh. Ali se sodobna poezija z angažiranim pristopom lahko implementira v zavest današnjega bralca, mu lahko vcepi hierarhijo vrednot, temelječo na preteklih vrednotah? Pisateljica Zofka Kveder je v svojih delih govorila o odnosu žensk do lastnega telesa, do spolnosti, prostitucije, posilstev, zakona brez ljubezni, prezgodnje poroke in zakona iz materialne koristi. »Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam. // … Stečem do najbližje krčme. / Že posojam svoj glas tistim, / ki ne morejo govoriti. / Napišem prvo besedo. / Začetek zgodb.«
Vse to se trpko in kruto niza tudi v pesmih Cvetke Bevc, ki sledi pisateljičini življenjski zgodbi med letoma 1888 in 1920. V nekronološko upesnjeni zbirki sledi pisateljici, ki se je zavzemala za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko ter želela dokazati, da je samostojna ženska lahko tudi soproga in mati. Sledi avtorici, ki je tudi v leposlovnih delih prikazovala ovire, ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. In ki o tem ni le pisala, temveč je tako tudi živela. Tako se pesnici med priklonom Zofki Kveder in feminizmu pridruži še iskanje vzporednic.
Zaradi vseh stisk ženski liki v delih Zofke Kveder trpijo, v nekaterih besedilih izgubijo razum ali se odločijo za prostovoljno smrt. Tudi dvakrat poročeni materi treh deklic ni bilo prizaneseno z ločitvami in prevarami, kot tudi nikoli ni prebolela bolečine ob smrti prvorojenke v času študija v Pragi. »Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.«
Pesmi Cvetke Bevc imajo osnovo v pisateljičinem življenjepisu in v večinoma feminističnih stališčih iz njene literarne dediščine. Opazno je, da se pesmi med seboj podpirajo, si pripadajo, se spogledujejo s preteklostjo in hkrati povsem pripadajo sedanjosti. Kajti svet ni nič bolj prizanesljiv, nič manj mračen, nič bolj prisrčen.
Pesmi so sistematično urejene v sedem razdelkov s sedmimi različno dolgimi pesmimi, pred vsako je predpesem, pisana v prvi osebi in poudarjena z drugačno tipografijo. V vsakem razdelki je ena pesem enovrstična, ki – poleg povednega naslova – kot akcent sodeluje pri pripovednemu nizu. Prav ta deluje kot metulj, ki s svojim pretresljivim dotikom nagovarja bralca, z njim ustvari posebno presežno komunikacijo, ga vznemiri in s tem spodbudi, da sam sebe odkriva in spreminja v skladu z lastnimi nagibi in občutki o tem, kdo je in kdo lahko je. Pesniška komunikacija z bralcem pri tej zbirki ustreza sestopu z zgodovinskega odra, pri čemer gre za intimno osebni in ne vzvišeni nagovor. Ne didaktičen, ne ideološki.
Da ne bo pomote, čustveno doživljajske pesmi o portretiranki Zofki Kveder niso alter ego pesnice Cvetke Bevc! Čeprav se skozi protagonistkino podobo svetlika kot blag odsev tudi njena senca, je to vendarle lirski projekt – upesnjena podoba izjemne pisateljice in feministke. Ki ji, ko postaja senca svoje sence in tema v telesu teme, besede znova pripadajo. Tako dragocene v današnjem času, ki dosežke ženske emancipacije žal na mnogih koncih sveta potiska v stoletje oddaljeni čas.
V kinih Cineplexxa se te dni med drugim vrti akcije polna Misija Kandahar. Oceno filma, ki je poln izjemnih puščavskih prizorišč, predvsem pa, kot je pričakovati od tega žanra, eksplozij, je pripravil Gorazd Trušnovec. Bere Lidija Hartman.
Piše: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko Po s kresnikom ovenčanem romanu Sto let slepote nam Roman Rozina tokrat v branje ponuja krajše besedilo, ki v nasprotju s prejšnjim ne ubeseduje daljšega zgodovinskega obdobja, ki bi ga naseljevalo večje število likov, izpostavljenih zgodovinskim spremembam in lastnemu razvoju. Tujintuj je namesto tega močneje poantirano, morda celo problemsko branje, ki je v osnovnih koordinatah prej bližje Rozinovim zgodnejšim romanom, denimo Zločinu in ljubezni ali Županskemu kandidatu Gamsu. Pisatelj jemlje pod drobnogled priseljensko tematiko. V lovskem domu v bližini državne meje so nastanjeni begunke in begunci, ujeti med želje lovske tovarišije, ki deluje kot ad-hoc zbrana protibegunska paravojaška skupina ter pomoč humanitarne organizacije, ki jo predstavljata Mira in Miha. In prav na mestu spora dveh skupin nastaja glavnina pripovedi Rozinovega romana. Starešina Branko in morebitna bodoča lovca Marijan in Bernard, ki jih uradni organi očitno uporabljajo za opravljanje umazanega dela, predstavljajo nacionalističen, preračunljiv in oportunističen pol, medtem ko Mira in Miha kljub nekaterim praktičnim zagatam sledita humanističnim idealom, ki pa jih je na robovih mogoče razumeti tudi kot del njune zunanje podobe. Iz povedanega je razvidno, da begunska skupina ostaja skoraj brez besede, tudi naslovni junak Tujintuj. Ta ne želi biti klišejska podoba niti begunca niti integriranca, a vendarle postane eden vidnejših begunskih obrazov. Rozina tako elegantno opozarja na sprejemanje vnaprej dodeljenih vlog in kontinuirano stanje na okopih, kar lahko vodi v izbris individualnega. Pri tem skoraj vse stavi na dialoge, pa naj se ti odvijajo med skupinama ali znotraj lovskega tria, v katerem se s potekom zgodbe stopnjuje sumničavost. Mogoče je reči, da delo v tem oziru ponuja domiselne zasuke in izvedbe, dialoge pa pogosto preveva neki praktični um, iz česar izhaja dobra motivacija dejanj nastopajočih. Podobno prepričljivo se zdijo izbrane neke osnovne koordinate romana Tujintuj. Izbira lovske skupnosti, ki ima enostaven dostop do orožja, hkrati pa v družbenem habitusu pogosto visoko kotira, ne da bi ob tem uradno sodila v katero od vej oblasti, morda res ni povsem nova – v romanu Pelji svoj plug čez kosti mrtvih jo je na primer na podoben način izpisala nobelovka Olga Tokarczuk – ima pa svojstveno življenje v slovenskem kontekstu. Ob tem velja omeniti še Rozinovo opisovanje trofej v lovskem domu in ne nazadnje odnos lovcev do ženskega lika, Mire. Gre skratka za dve razsežnosti besedila, ki roman Tujintuj do neke mere že postavljata v območje intersekcijskega. A navedeno se nemalokrat zdijo nekakšni orisi, intrigantna izhodišča, ki bi jih še veljalo dodatno raziskovati. Zanimivo bi bilo denimo vedeti še kaj več o Miri in Mihu, prav tako bi bilo tezo o drugačnosti, ki jo simbolizira navezava na Tantadruja, mogoče še raziskovati in ne nazadnje tudi izdatneje motivirati vpeljavo Kosmačeve klasike, ki je citirana na začetku in na koncu romana. Ob navedenem pa bi bilo nemara smotrno v delo pritegniti več konteksta, takega, ki bi presegal golo dogajanje v lovskem domu. Vse navedeno pa morebiti za ceno popisovanja razmišljanj katerega od lovcev, posebej Marijana, ki se pogosto gibljejo po enakem terenu, s čimer prihaja do podvajanja informacij ali vsaj onemogočanja, da bi bralstvo sámo razmišljalo o vseh razsežnostih povedanega. Ustaviti se velja tudi ob nekoliko bolj tehničnem vprašanju izvedbe. Pri tem ne govorimo na primer o gradnji pripovedi, ki je dobro umerjena, pač pa o dialogih. Čeprav je Tujintuj z njimi prežet, lahko izpadejo nekoliko papirnati, predvsem pa pogosto dajejo vtis sledenja logiki majevtike. Ali drugače: zdi se, da bi bilo na teh mestih mogoče več pokazati in manj povedati. Leposlovje o sodobnem begunstvu je pri nas doživelo vrhunec pred nekaj leti, a se zdi, da je v zadnjem času nekoliko potihnilo. V tem oziru velja pozdraviti Rozinovo knjigo zaradi revitalizacije teme, ki absolutno presega vprašanje aktualnosti oziroma neaktualnosti, kot jo narekuje medijska krajina. Povedano drugače: preseljevanje je v resnici vedno aktualno in vedno eno temeljnih vprašanj tako človeških kot nečloveških skupnosti. Po drugi strani pa je nujno opozoriti, da gre za tok literature, ki se je nemalokrat ujel v številne pasti, in tudi Rozina se ni izognil vsem.
Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Soavtorstvo pri ustvarjanju knjig vseh žanrov je dokaj pogost pojav, redkeje pa tovrstne izdaje podpisujeta oče in sin, kot sta to počela Franc in Zoran Jerončič. V zadnjih dvanajstih letih sta napisala in s slikovnim gradivom opremila pet knjig z domoznansko in etnološko vsebino, večinoma povezane z dogajanjem na območju Kolovrata, dobrih 1100 metrov visokega grebena blizu meje z Italijo. Pod njim na zahodni strani zdaj žubori, zdaj hrumi Idrija, večji del svojega 54-kilometrskega toka mejna reka med državama. Na prvi predstavitvi zadnje skupne knjige Mejna reka Idrija sta sodelovala še oba avtorja, naslednje pa do zadnjega zgovorni in šegavi Franc, ki bi letos izpolnil sto let, ni več dočakal. V njegovi bogati zapuščini so poleg izdanih knjig v nekdanjem gospodarskem poslopju ob hiši v zaselku Melinki ostale tudi tri zbirke: v pritličju etnološka z orodjem in opremo kmečke domačije ter zbirka orožja in drugih predmetov, povezanih s soško fronto, v večjem prostoru v nadstropju pa še najbolj osebna zbirka izrezljanih človeških likov – največ pozornosti takoj pritegne portret generala Boroevića – ter različnih predmetov, ki jih je z dletom in kladivom iz lesa priklical sam Franc Jerončič. V monografski predstavitvi reke Idrije, italijanske Yudrio, sta se avtorja še enkrat vrnila v dobro znano, ničkolikokrat prehojeno in premerjeno domačo pokrajino, med domače ljudi in njihove zgodbe. Tja, kjer sta leta 2011 s knjigo Življenje na Kanalskem Kolovratu naredila prve korake proti cilju, ki sta si ga zastavila: da bosta po svojih močeh zapisala, opisala in v podobah ohranila vse, kar je vrednega spomina. V prvi vrsti spomina na bližnje in bolj oddaljene sosede, prijatelje in znance, od katerih mnogih ni več, ter na na domačije in mline, na katere spominja le še nekaj razmetanih kamnov ob zaraščenih stezah. Tokrat sta pozornost namenila porečju Idrije, skozi stoletja in še danes – razen nekaj krajših obdobij – tudi mejne reke, politične ločnice med romanskim svetom pod beneško oziroma italijansko oblastjo ter slovanskim svetom pod habsburško, jugoslovansko in nazadnje oblastjo samostojne slovenske države. Avtorja sta na različnih ravneh oživila spomin na usodne premike po stoletjih vojn Benetk in Rima z Dunajem ter vmesnim Napoleonovim pohodom. Politične spremembe, ki so jim sledile, ljudem ob Idriji niso prizanašale. Umirali so, trpeli, bežali, se izseljevali. Zoran Jerončič se je odpravil za njihovimi sledmi v porečju Idrije ter doživeto v besedi in sliki spletel v dokumentarno mrežo prizorov in razmišljanj. V divjih, večidel brezpotnih strminah je bilo težko, pogosto tudi nevarno, je priznal, ko si je v Benečiji ob izlivu Idrije v Ter lahko zadovoljno oddahnil. Vedel je, da brez tveganega, v presledkih dve leti trajajočega raziskovanja ponekod komaj prehodnega območja ne bi mogla nastati knjiga, kakršna je. Zoran Jerončič najprej oriše pomen Idrije kot mejne reke v različnih obdobjih, nato pa pozorno sledi potokom in pritokom, ki se na slovenski in italijanski strani zlivajo v deloma ponikalniško Idrijo. Njihova imena so večinoma slovenska, na primer Sušnik, Podčelo, Mišček, nekatera tudi italijanska, kot Mirnik-Mernico ali Dolenje-Dolega, imena nekaterih manjših pritokov pa se niti niso ohranila. Avtor jih je poimenoval po svoje in, da bi zanje vedeli tudi poznejši rodovi, vpisal v knjigo. Sledijo opisi vasi in zaselkov – mnogih že davno zapuščenih – prav tako na obeh bregovih, ter opozorila na posebno zanimive, tudi nevarne odseke poti, ki si jo je utiral ob vodi. Pozornost je namenil še slikovitim verinom, kot pod Kolovratom rečejo tolmunom, pa ribam in drugemu »življu« ter nazadnje še delu človeških rok: mlinom na slovenskih in italijanskih tleh, ki jih je bilo v najboljših časih kar 25, mostovom in zdaj večinoma že propadlim lesenim senikom. Zoran Jerončič je svoje poročilo zaokrožil s poklonom Idriji, ki je ob obilnejšem deževju znala tudi podivjati ter ljudem ob njej v kosti pognati strah in spoštovanje. Oče Franc je sinovim empiričnim opisom na primernih mestih dodajal anekdote in zgodbe, izluščene iz spominov. Svojih in svojih vrstnikov, nekaterih še iz časa očeta, tudi Franca, ki je bil prav tako rojen pripovedovalec. Te pripovedi, ki jih je Zoran sproti zapisoval in prirejal za knjižno objavo, govorijo o nekdanjih otroških in fantovskih igrah, tudi nevarnih, zlasti s strelivom, ki je ostalo za vojskami. Veliko povedo tudi zgodbe o čezmejnem kontrabantu, plavljenju lesa za prodajo v Furlaniji, ki se ni vedno srečno končalo, o prepovedanem kopanju in ribarjenju v bistrih tolmunih pa tudi o mnogih, že pozabljenih šegah, navadah ter zgodah in nezgodah ljudi ob reki Idriji.
Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Pesniška zbirka Naprej naprej vključuje socialno, družbeno angažirano in protestno liriko, ki jo je Vinko Möderndorfer pisal od slovenske osamosvojitve do danes. Vsebuje 66 pesmi in je razdeljena na štiri sklope: V tvojem imenu, Balade, Jaz in ti ter Zgodovina, slepi nemir človeštva. Möderndorfer ne skriva, da so ga življenjske zgodbe “malih” ljudi, zaznamovale kot človeka in kot pesnika. Med prebiranjem njegovih pesmi bralec dobi občutek, da gre za izjemno občutljiv, razmišljujoč in empatičen subjekt, ki ozavesti vsako še tako negativno čustvo, vsako krivico in jo zapakira kot tempirano bombo, ki opozarja, da ni daleč dan, ko sistem, ki se je ustvaril na plečih ubogih in izkoriščanih duš, ne bo več zdržal in bo pod seboj pokopal tako tiste na dnu kot tudi tiste na vrhu. Bodisi da gre za očeta, ki vsak dan moli k bogu, da bi lahko preživel štiri otroke, bodisi za mater, ki vsak dan hodi v razdelilnico hrane, da bi omogočila hrano sebi in otroku, ali pa za starca, ki stoji v dolgi čakalni vrsti v lekarni, dokler osramočeno ne skloni glave, saj si dragega zdravila nikakor ne more privoščiti … Vsi ti ljudje – kronično bolni delavci, prekarne matere, osiromašene gospodinje, podhranjeni upokojenci, resignirani begunci – iz dneva v dan bijejo bitko z nadrejenimi, z družino, ki kot osnovna celica nezadržno razpada, in tudi sami s sabo, saj se nenehno spopadajo s slabo vestjo, da niso dovolj naredili zase in za potomce. V pesmi Popevka pesnik zato ne more mirno sprejeti prijateljeve razlage, da so vsi ti ljudje le postranska škoda kapitalizma: “… bistvo kapitalizma / niso kos kruha nov avto bazen / bistvo so odstotki kotiranje / številke cene nafta / vlaganje v vojne / vse kar / pomeni napredek //… // tisti ki nimajo ničesar / so samo kolateralna škoda / nezanimivo dolgočasno dejstvo / ki ni niti toliko pomembno / da bi o njem napisali popevko”. V pretresljivem pesniškem ciklu Dvanajst pesmi iz črne kronike, Vinko Möderndorfer opisuje tegobe z revščino prednikov in brezupom prihajajočih generacij zaznamovanih delavcev in delavk, ki poskušajo dobiti odškodnino za poškodbe pri delu, se trudijo obdržati ali si povrniti službo. Sklop pesmi o izkoriščanih se zaključi s pozivom delavcu, “tovarišu”, naj le še bolj odpre oči in ušesa, saj ga bo resnica v nasprotju z manipulacijami in iluzijami, s katerim ga hranijo kapitalisti, osvobodila: “kadar misliš da je konec / je začetek / kadar misliš da si tam / si tu / kadar padaš / se v resnici pobiraš / in kadar te prepričujejo / da si slep in gluh / moraš videti največ / moraš slišati največ // tovariš”. Prav zato nas ne čudi, da je dal Möderndorfer pesniški zbirki optimističen in revolucionaren naslov Naprej naprej, s katerim je želel pozvati ponižane in razžaljene žrtve neoliberalnega kapitalističnega sistema, naj ne izgubijo upanja in moči, naj se dvignejo kot posamezniki in kot del zatiranega družbenega razreda. V svojih pesmih je neposreden, pesniški suspenz stopnjuje s ponavljanjem besed in verzov, ki jim iz kitice v kitico pridaja večjo težo. V pesmi Treba je vedeti, posvečeni dnevu Osvobodilne fronte, s ponavljanjem naslovne stavčne zveze stopnjuje preizkušnje, odrekanja in izzive partizanov, ki so zastavili svoja življenja za “abstraktne stvari”, kot so “Domovina, Država in Narod”, ter navaja izdajstvo kot najbolj zavrženo dejanje: “… najbolj na dnu / V najbolj zadnjem krogu / In da ga ne zaceli / noben čas.” Tudi v pesmi Rekli so nam, ki zaključuje prvi pesniški sklop z naslovom V tvojem imenu, čutimo pesnikovo naraščanje jeze vsakič, ko beremo o breznu, ki zazeva med izrečenimi besedami in zunanjim svetom, hkrati pa zaslutimo nemoč, da bi skupaj s pesnikom lahko karkoli spremenili: “… rekli so nam: potrpite / in mi trpimo // rekli so nam: ne sekirajte se / zato da jim je lahko padla sekira v med / in ko smo na koncu ostali brez vsega / so rekli: z vami se nimamo kaj pogovarjati // saj tako ali tako nimate nič”. Möderndorfer se igra s pomeni besed in njihovimi koreni, ki v sebi združujejo navidezna nasprotja, hkrati pa išče rešitev iz utesnjenosti v svetu, ki ga zaznamuje manko potrpljenja in empatije. Njegov stil pisanja je preprost, lahko bi rekli, da ga poleg Edvarda Kocbeka, katerega citat navaja v zadnjem pesniškem sklopu z naslovom Zgodovina slepi nemir človeštva, navdihujejo tudi drugi pisci socialne in družbenoangažirane lirike: Srečko Kosovel, Karel Destovnik Kajuh in Ervin Fritz. Le v tretjem sklopu z naslovom Jaz in ti se za trenutek pomudi pri ljubezenski tematiki in spominih na otroštvo – skupaj s spomini na babico pa vzniknejo tudi spomini na umirajoče sorodnike in prijatelje ter izgubljene ljubezni. Vinko Möderndorfer v pesniški zbirki Naprej naprej ne izgublja časa s postavljanjem ločil, povsem se osredotoča na zgodbe, ki zaznamujejo naš groteskni vsakdan v času, ko t. i. turbokapitalizem zbira zagon za nov spiralni vrtinec, v katerega bo potegnil vse tiste, ki nimajo moči, da bi se postavili po robu njegovim kapricam. Predstavlja slavospev jezi malega človeka in posvetilo tistim, ki dostojanstveno ohranjajo svoj kritični um v kaosu brezumja.
Piše: Marica Škorjanec-Kosterca Bereta Maja Moll in Aleksander Golja »Naš Tone se bo v spominih in poeziji vedno vračal v Slovenske gorice na nekdanjo domačijo, ki je že davno ni več,« mi je pred leti na literarnem srečanju v Mariboru dejala zdaj žal že pokojna Angela Fujs, sestra pesnika Toneta Kuntnerja, ki je bila tudi sama nadarjena pesnica; brat ji je posvetil pesem Domačija. V zbirki Mati zemlja Tone Kuntner nadaljuje čustveno in miselno pot svojega pesniškega sveta. Zbirka je razdeljena na šest sklopov, ki se po občutju skoraj neopazno prelivajo drug v drugega, razmejujejo pa jih posnetki istega razvejanega drevesa s pretanjeno simboliko. Vsak posnetek namreč prinaša majhno razliko: drevo obrašča bršljan kot zajedavec, ki se vse bolj razrašča in postopoma uničuje svojega gostitelja, da na koncu ostane od drevesa le še trhel panj. Uvodni hvalnici zemlji sledijo spomini na trate pesnikove mladosti. Pesnik se je rodil na Tratah, kraju ob meji z Avstrijo. Tu je doživljal lepote narave, spremenljivost letnih časov in trdo kmečko delo na skopi zemlji od setve do žetve. V resničnem življenju pa mala kmetija ni mogla preživeti velike družine, zato so se morali preseliti, ko je oče ostal »kmet brez zemlje.« Selitev in izguba domačije sta mladega pesnika prizadeli za vse življenje. »Tu je teh pet hektarjev niča,« ugotavlja pesnik. A hkrati: »Ta nič je zapisan v moje srce.« Naslednja skupina pesmi govori o gozdu, krčenju, sekanju, podiranju, o pripravi drv in dračja za nesmilečno zimo. Svojo osebno rast primerja z drevesom: Ponosen sem stal kot drevo med drevesi, prisegajoč na višine. Zdaj z njimi živim kot mrtev panj; zakopan med spomine. V naslednjem ciklu se izgubljajo utripi narave in spomini, sedanji čas pesnik občuti z bolečino. Prizadeva ga odtujenost ljudi, ki so si bili nekoč blizu, ne more razumeti nesmiselnega sovraštva. Rani ga divjaštvo pocestnih ljudi. Z otožnostjo se spominja izjemnega dogodka, ki je bil kot »nasmeh zgodovine,« ko so se Slovencem uresničile stoletne sanje in je Slovenija praznovala rojstvo države. Ta za narod izjemni dogodek pa se po več kot tridesetih letih spreminja v poraz. Z grozo misli na žrtve bratomorne morije po vojni in na pokopane v roški jami. Odi vulgus profanum. Sovražim prostaške ljudi, govori rimski poet Horac. Šele sedaj ga razume tudi naš pesnik. Pred zlobo se iz zamočvirjenega mesta zateka v gozd, med tiha drevesa v rešilno samoto, samo da ne bi zaživel sovraštva. Osamljen praznuje dan spomina na milostni čas zgodovine, na praznik, ko je Slovenija razglasila osamosvojitev. Tone Kuntner je eden redkih sodobnih pesnikov, ki ustvarja iskreno domovinsko liriko, ne da bi mu smel kdo od sodobnih zagovornikov multikulturnih gibanj očitati nacionalizem. V pesmi Kdo si, tujec govori o migrantih, ki prihajajo od daleč v tuje domove, tudi v njegovo hišo. Te saludo, Slovenija, pozdravlja izseljence, ki se vračajo iz daljnih dežel na obisk v domovino prednikov. V pesem se pogosto pretaplja razmišljanje o smrti. Tudi v poznih letih je pomembna bližina ljubljene, saj ju vežejo dolga leta skupnega življenja, ljubezen in spoštovanje. Tone Kuntner ni poet modernizma ne postmodernizma. Njegova pesniška beseda je jasna in odkrita, neizumetničena. Zvest je samemu sebi, Slovenske gorice so mu kljub revnemu otroštvu in izgubljeni domačiji še vedno nebesa na zemlji. Poleg pozitivnega pesniškega sporočila bo knjiga Mati zemlja zagotovo tudi z izbrano zunanjo podobo in opremo spodbujala bralce in bralke slovenske poezije, da sežejo po njej. Dr. Edvard Kovač v spremni besedi o Tonetu Kuntnerju piše: »Zemlja mu je vse, pomeni mu dobesedno vse, zibel, dom in grob … Vedno bo ostala odsev presežnega, ki ga zaznava pesnikova duša in ga imenuje tuzemska večnost.«
Varen kraj je eden od hrvaških igranih filmov prejšnjega leta, ki so vzbudili največ pozornosti. Za svoj prikaz majhnosti človeka v trenutkih velike duševne stiske, je Juraj Lerotić, ki je napisal scenarij za film, ga režiral in v njem odigral glavno vlogo, prejel nagrado za najboljši prvenec v Locarnu, za najboljši film na Sarajevskem filmskem festivalu, prejel je tudi vodomca na ljubljanskem Liffu. Oceno filma je pripravila Petra Meterc.
Film Sveti pajek iransko-švedskega režiserja Alija Abbasija temelji na resničnih dogodkih in prek zgodbe o serijskem morilcu, ki na ulicah Mašhada ubija prostitutke, spregovori o globoko zakoreninjeni mizoginiji iranske družbe. Sveti pajek je navdušil Gorazda Trušnovca, njegovo besedilo bere Renato Horvat.
Piše: Veronika Šoster Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pri Zoranu Pevcu smo vajeni pomensko zahtevnejše poezije, ki se pogosto staplja s filozofijo, in tudi pri zbirki Beckett – moj advokat ni nič drugače, kljub temu pa zbirka ostaja zelo odprta in dostopna, na trenutke celo najbolj do zdaj. Pesmi namreč temeljijo na jasnih, sodobnih podobah, se potapljajo v jezik, ki odseva svet okrog nas, poln paradoksov in izpraznjenosti, zato tudi same postanejo bolj spontane in igrive. A samo na površju, saj avtor že z naslovom napoveduje pomenski okvir, kot je to storil na primer z zbirko To ni Michel Foucault. Tokrat je v središču irski pisatelj in dramatik Samuel Beckett, predstavnik dramatike absurda, pri nas najbolj znan po delih Čakajoč Godota, Konec igre, Mercier in Camier, trilogiji o Molloyu in Srečnih dnevih. Knjigo sestavlja pet delov po deset pesmi, vsak del pa pomensko določa in napoveduje uvodna pesem, ki se tematsko nanaša na Beckettova dela oziroma na njegove teme. To so na primer vrtenje v krogu, minljivost, pasivni upor in eksistencialna izkušnja. Te uvodne pesmi po strukturi in zasnovi lepo korespondirajo med sabo, saj so vse napisane na način stopnjevanja in ponavljanja in so ciklične – prvi in zadnji verz se stakneta skupaj. Tudi in predvsem s tem zadnjim uspešno evocirajo naslovnega Becketta, ki se v svojih delih nenehno vrača, čeprav se zdi, da se ves čas premika in odhaja, če spomnim le na sloviti sklepni prizor drame Čakajoč Godota. Uvodne pesmi pa niso naivni pamfleti, napisani po vzoru irskega dramatika, temveč pretanjene skice sodobnega časa in ljudi, bolj ali manj ujetih v njem. Veliko pesmi v zbirki se zaključuje z negativno noto, obupano ali resignirano, pa tudi jezno: pred praznim listom ali ekranom, z dvignjenim sredincem, bledim odsevom v ogledalu ali onemelimi glasovi. Kljub temu pa v zbirki ne prevladuje nihilizem, saj je nabita z ironijo in cinizmom, kar je tudi njena največja prednost: »človek se rodi s svobodno voljo s katero lahko počne kar se mu zahoče težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bog najprej ne sme pojesti vsega kar bi rad potem enkrat mora in drugič ne sme prevarati brata pa izbira lahko samo med natančno določenimi dejanji« Knjiga Beckett – moj advokat je prepojena z družbeno kritiko, tematizira potrošništvo, globalizem, individualizem, kapitalizem in druge -izme, ki nas pokopavajo pod seboj in tiščijo v veliko premajhne okvirje, zato ni nič čudnega, da je prva pesem v zbirki o tem, kako spodleteti znova in bolje. Pesnik nam kaže človeka, ki je v svetu izgubljen kot da bi gledali »hrčka na oblazinjenem kolesu / miga hitro miga / se premika / a hodi kar naprej nazaj«. Človek se zato ne zanaša samo na boga in oblast, ampak tudi na razne njune podaljške in v končni fazi celo na naprave, ki ga usmerjajo, kot so na primer senzorji za vse mogoče: za vrata in okna, topel in hladen zrak, gibanje, žmrkanje in poslušanje, pečico Sylvie Plath, celo za pesniško misel. Iskanje identitete in ohranjanje človečnosti v vsebinsko in čustveno izpraznjenem in osiromašenem svetu je nemogoča naloga, zato so pesmi na trenutke precej jezne in odrezave. Pesnik ponuja iskriv uvid, kako je človek postal izdelek za zadovoljevanje lastnih potreb, kar pomeni, da se nenehno preobraža in prilagaja trendom, pritiskom in pričakovanjem. Zato je logično, da mu kdaj prekipi in se zateče v pasivni upor. Ta ni prost po Beckettu, temveč po Melvillu in njegovem Bartlebyju, ki pravi: »raje bi, da ne«. Pesnik se tako sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se različne (fiktivne in resnične) osebe uprle, a bi potem sploh pesnik lahko rekel »raje bi, da ne«? Morda se na tej točki lahko ozremo k Beckettu kot advokatu, kot nastopa v naslovu. Morda gre za advokata v smislu zagovornika iz nekih časov, ki se nam iz današnje perspektive zdijo bolj umirjeni in smiselni, a so bili ravno takšnim, kot je Beckett, prav tako absurdni kot nam sedanji čas. Človek mora postati advokat pač sam sebi, če le lahko. Sploh če je pesnik. Pisanje poezije je namreč tisto grajenje in stvarjenje sveta, ki je pravičnejše ali pa bi vsaj želelo biti. Pesnik se ukvarja z besedami: za njimi pleza na zelene veje, jih daje v praznino, jih potaplja v morje, ponavlja si zloge, menja vrstni red črk in se nasploh plazi naokrog v lovu za tistimi, ki mu bodo prišle prav. Pa tudi on se včasih zasači, da kakšni zategne pas, da bo bolj sprejemljiva. Pesmi so žive entitete, ki se vsakič kažejo drugače in se dotikajo večnosti, zato se tudi tako pogosto ukvarjajo s človekovo minljivostjo. Glede na to je močna pesem o človeku, ki bi rad živel večno, a ga smrt dohiti, »ker želiš več od življenja / padeš v komo / umreš in to prav takrat / ko najbolj si«. Smrt nastopa kot edina stalnica, ki je ni mogoče pregnati, lahko ji sicer rečeš, da bi raje, da ne, a vse obravnava enakopravno. Ali kot v sklepni pesmi še ene večplastne knjige, ki nas obenem nezadržno vabi, da bi spet vzeli v roke Becketta, zapiše Zoran Pevec: »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo«.
Piše: Miša Gams Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Pesniška zbirka Toneta Škrjanca Indigo je že njegova dvanajsta po vrsti. Tako kot zbirko Nekaj o nas kot živalih, ki je izšla dve leti pred njo, je tudi to razdelil na dva sklopa, v njiju pa spretno umestil petinpetdeset pesmi, ki bralca nemudoma pritegnejo že z naslovi. Ti variirajo od melanholično razpoloženjskih, kot so srna v megli, dva laboda in kladivo in pejsaž z drevesi, mačko in travnikom, do hudomušno začinjenih, kot so: nekaj kompleksnega me liže, danes je menda praznik in res je vse prazno in drugače sem precej stabilen in lahko dalj časa stojim na eni nogi. Na splošno se zdi, kot da naslovi, za katere si je avtor vzel zadosti časa, izražajo več vsebine kot same pesmi. Te so napisane v prepoznavnem stilu kot refleksije trenutka, ki lahko udari kot strela z jasnega, ali pa sedanjosti, ki traja v neskončnost. Na sploh sta prostor in čas v poeziji Toneta Škrjanca izjemno relativna in izmuzljiva pojma, tako kot tudi smisel, o katerem v pesmi kava in smisel piše: “… tako da vem, da se / res nima smisla / ves čas ukvarjati s smislom. /včasih enostavno ne gre, / ker nima smisla. / ali pa se mi ne da. nima smisla. / raje skrhan glas Roberta Wyatta / in vonj po kavi.” Tavtološko ponavljanje ene in iste ugotovitve nima za cilj filozofskega pojasnjevanja, temveč predstavlja zgolj žongliranje z občutenjem absurda, ki ga zna Škrjanec tako lepo izraziti v številnih odtenkih in barvah najrazličnejših emocij brez odvečne pompoznosti in pretirane samoironije. Čeprav naslov pesniške zbirke Indigo asociira na barvo morske globine, se v njej poleg utrinkov, ki se avtorju porajajo na plaži in obmorskih sprehodih, znajde predvsem opis travnika sveže zelene barve in sivega mesta, v katerem prevladuje megla s posameznimi sončnimi preboji in občasno mavrico. V pesmi modro na vse mogoče načine zapiše: “takole skoraj sam z meglo, / ki se kot gromozanski duh približuje / preko travnika, malo sem tukaj, / kjer se mavrica lomi skozi zasopel zrak, / in malo ves čas na robu absurda …” dokler se ob ženski z vijolično ruto ne zave, da je to njegova oporna točka, “orientir, ki mi pokaže, da sem / in da sem na neki način zdaj, / čeprav zataknjen v tem kupu simbolov in / površnih kategorizacij, / enostavno tukaj sem / in lovim trenutke večnosti, / kakorkoli trapasto že to zveni.” V pesmi oranžna eksplozija pesnik omenja simbolična vrata, za katera nikoli ne veš, kam vse se lahko odprejo – v megleno brezčasje ali na smrdljivo ulico velemesta – mesta, katerega ruševine v pesmi takšni časi: barve, simboli razkrivajo prepoznavne grafite, kot sta stisnjena pest in roza pištola. Med prebiranjem pesniške zbirke Indigo Toneta Škrjanca tudi brez omenjanja glasbenikov, kot so Solomon Burke, Frank Zappa, Jimmy Hendrix, Robert Wyatt in Canned Heat, začutimo utrip soula, bluesa in pristnega rocka, barviti opisi posameznih krajev in pokrajin, ki so na avtorja naredili velik vtis, pa nas navdajajo z mislijo, da zremo v impresionistično sliko, na kateri lahko začutimo ugriz mravlje, ki pesnika piči istočasno, ko zasliši krik otroka, medtem ko se na obronkih morja bela jadra jadrnic zlivajo z belino plavajočih teles. Čeprav se pesem z naslovom drugače sem precej stabilen in lahko dalj časa stojim na eni nogi zaključi z mislijo, “nikoli ne moreš / odsevati mesta / tako kot ga zvečer reka,” pesem tihožitje z jabolkom primerja slikanje in poezijo: “počnem tisto, kar počnejo tisti, ki ne znajo risat, / čeprav jaz znam in to počnem že od malega, ampak tu gre / za besede, z njimi je drugače, prihajajo same od sebe po ena / ali v majhnih gručah, potem jim samo še čuječe slediš …” Na začetek pesmi z naslovom pismo je Tone Škrjanec uvrstil citat ameriškega pesnika Williama Carlosa Williamsa, ki pravi: “Ne poskušaj razumeti moderne pesmi … Dopusti ji, naj jo raznese v tvoj obraz.” Ne preseneča nas, da je Škrjanec fasciniran s pesniki, kot so Walt Whitman, beat pesnica Diane Di Prima ter utemeljitelj kubizma Appolinaire, saj v njih najde navdih za pesem, ki “ne buči in ne doni, / ampak se počasi kot fina krema vpije v kožo,” da jo bralec subtilno začuti na svojem telesu bodisi kot nenavadno drhtenje bodisi kot vonj svežine, ki jo prinaša sozvočje besed, zvokov in slik oziroma vizij, ki vzbujajo domišljijo. Čeprav Tone Škrjanec v eni izmed pesmi v zbirki Indigo pravi, da ga ne zanima, kakšne barve je njegova nesmrtna duša, bralca vendarle zanima, zakaj se pesnik v eni zadnjih pesmi tako zelo poistoveti z indigo barvo. Morda se odgovor skriva v asociaciji na indigo papir, za katerega je značilno, da podvaja besedilo in pušča sledi na praznem papirju – tako kot v bralcu pusti odtis Škrjančeva v osnovi skromna, nepretenciozna, subtilna in intuitivna poezija.
Piše: Marija Švajncer, Bere: Jure Franko, Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič. Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«. Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru. Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti. V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost. Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«
Piše: Katja Šifkovič Bere: Maja Moll Celjski pisatelj, scenarist in odvetnik Igor Karlovšek v svojih delih obravnava kriminaliteto, slovenski pravno-legalni sistem, predvsem pa kritično premišljuje o lažeh in skrivnostih, ki v njegovih romanih pogosto vodijo v pogubo. V romanu Še sem živa se po smrti Toneta Markoviča znajdemo v otožnem svetu njegove vdove Jane, sina Nejca in zunajzakonske hčerke Klare. Z zelo stereotipno slovenskim prizorom na sodišču, ko udeleženci sojenja nestrpno čakajo na sodničino obravnavo in razglasitev oporoke, se roman začne zapletati. Pripoved nas zagrabi že po prvih desetih straneh in nas ne izpusti do razpleta zgodbe. Sprašujemo se, kaj se je zgodilo z denarjem, kam je šlo premoženje farmacevtskega podjetja in kolikšno vlogo je imela pri stečaju igrala banka? Karlovšek poglobljeno raziskuje notranje delovanje bančnih institucij. Pripoved o temi, ki je v sodobnem leposlovju redko obravnavana, raziskuje zapletene mreže slovenskega bančništva ter osvetljuje njegovo pogosto nepregledno delovanje. Poleg osrednje tematike avtor romana Še sem živa poglobljeno obravnava tudi travmo starševstva in neznosno težo in bolečino družinskih odnosov. Sprašuje se o tem, ali je sploh koga zares mogoče poznati do potankosti. Z neposrednim pripovedovanjem in scenarističnimi dialogi je več kot spretno ustvaril realističen in nekoliko mračen prikaz naše sodobne družbe. Karlovšek z dvojno perspektivo, ki daje romanu večjo pripovedno dinamiko, z vsako stranjo stopnjuje napetost, ob tem pa bralcem omogoča boljše seznanjanje z liki, temami in zapleti. Predvsem pa nam omogoča pogled iz dveh zornih kotov, kar nam pokaže, da resnica ni nekaj statičnega in objektivnega, temveč je nerazdružljivo povezana s partikularnostjo posameznikove izkušnje. Igor Karlovšek sicer slovi po hitrem tempu dogajanja in preciznem slogu. Njegova proza je napeta, kar bralce drži ukleščene med platnice. Tudi tokrat je zgodba prežeta z nekoliko temačnimi in atmosferičnimi toni, ki vzbujajo občutek tesnobe in napetosti, a bralcem kljub temu ponuja upanje. Še sem živa je roman, ki prikazuje brutalnost korupcije in odpornost posameznikov v boju proti zatiralskim sistemom, predvsem pa predanost pravnikov, ki si neutrudno prizadevajo za spoštovanje zakona. Roman je spodbuda in opomin, da lahko pravica zmaga tudi v nesreči in da ima vsak posameznik moč, da se bojuje zase in za boljšo prihodnost.
Romunija, 1972. Ana in Sórin sta srednješolski par tik pred maturo. Ano pretrese dejstvo, da Sorin in njegova mama pripravljata kovčke, da bi se kot emigranta pridružila očetu v Nemčiji. S sošolci se srečajo na poslovilni hišni zabavi, kjer poslušajo ilegalni Radio Svobodna Evropa in kultnega romunskega didžeja Cornela Chiriaca /kornela kiriaka/, ki jih seznanja z zahodnimi glasbenimi smernicami in idejami družbe osebne svobode. Na zabavo vdrejo agentje tajne družbe Securitáte in pozaprejo mladostnike ter jih prisilijo k ovajanju drug drugega. Ana se temu upre, saj je prišla na zabavo zaradi Sorina … Celovečerec Metronom je podpisal scenarist in režiser Alexandru Belc /aleksándru b^elk/, ki se je kalil kot asistent pri avtorjih, kot sta Mungiu /mundžíu/ in Porumboiu /porumbóju/. Film, ki je lani dobil nagrado za režijo v programu Posebni pogled na festivalu v Cannesu, je sprva načrtoval kot dokumentarec, a se je odločil za sežetek različnih resničnih pripovedi v fiktivno zgodbo, ki preraste portret nekega obdobja. Gre za čas, ko se je Ceausescu, navdihnjen s potovanjem po Aziji, odločil zaostriti komunistično diktaturo, s čimer je za skoraj dve desetletji Romunija postala nekakšna evropska Severna Koreja. Metronom lepo pokaže, kako se je večina odraslih sistemu zaradi udobnega življenja hitro prilagodila, da pa so se seveda našli tudi mladi, ki so z represijo imeli težave. Film Metronom je tipično delo romunskega novega vala v tem, da se v njem v nekem akcijskem smislu zgodi silno malo, v človeškem pa hkrati vse. Posnet je z minimalističnim pristopom v nekaj pretežno zaprtih prostorih z dolgimi kadri. Čeprav je izdelana vizualna podoba skoraj na meji nostalgije, govori delo o maturitetnem, zrelostnem izpitu v širšem smislu, o odraščanju in izgubi nedolžnosti v dejanskem in prenesenem pomenu. Je samo naključje, da lahko najdemo ime Ana v Antigoni? V ključnem trenutku filma, ko se Ana upre agentom Securitate in brezkompromisno vztraja v tem, kar je po njenem prav, najdemo primer čiste etične drže, in Alexandru Belc nas s spretnim stopnjevanjem napetosti spravi na rob stola v dilemi, ali bo kot krhko dekle zdržalo pod pritiski z različnih strani … Sinteza, kot je pri romunskem filmu v navadi, je lahko samo grenko-sladka in delno odprta. Poenostavljenih spoznanj tu ni, umazanija je del odraščanja. Trpek sadež spoznanja. Ima pa v enem, zunajfilmskem smislu pripoved vseeno srečen konec: taista rokenrol generacija bo Ceausesca in njegov zločinski režim potem, konec 80. let, vendarle pospravila.
Piše: Silvija Žnidar Bere: Maja Moll Pričakovanja drugih in družbe gotovo vplivajo na pričakovanja, ki jih kot posamezniki gojimo do sebe. Včasih lahko »velika pričakovanja« hromijo, preoblikujejo lastne želje ali pa jih tako potencirajo, da konzumirajo celotno naše življenje. Pisateljica Anja Mugerli nas z romanom Pričakovanja popelje na občutljivo območje pristopanja k možnosti starševstva, kjer se posamezničino telo znajde v primežu različnih pričakovanj. Ta se pnejo od lastne želje po otroku do zunanjih, spolno zaznamovanih pritiskov okolice in družbe, ki ženski »smoter« reducirajo oziroma zožijo na reproduktivno, materinsko vlogo, zaradi česar se pojave, kot je neplodnost, dojema malodane kot bolezen, primanjkljaj ženskega telesa. Prvoosebna pripovedovalka Pričakovanj Jana, ki se skozi pisavo brezkompromisno in iskreno razgalja, in njen partner Primož si nadvse želita otroka, a žal do zanositve ne pride, zato se podata na bolečo pot umetne oploditve. Kar na začetku deluje kot intimna odločitev posameznice in posameznika, se ob neprijetnih ginekoloških postopkih in preiskavah, ki jim prisostvujejo številni medicinski strokovnjaki, kot tudi ob »dobrohotnem« vmešavanju znancev in prijateljev spremeni v »skupinski projekt«, pri katerem se je za spočetje otroka treba potruditi z vsemi možnimi sredstvi in pri katerem se od morebitne matere skorajda pričakuje, da za možnost spočetja žrtvuje psihično in fizično zdravje. Jana je z vsako menstrualno krvavitvijo, ki priča o odsotnosti nosečnosti, vse bolj krhka in ranljiva, krivi tudi sebe, vse bolj se ji dozdeva, da v postopku umetne oploditve nima več nadzora nad lastnim telesom, v katerem se počuti že domala tuje. Zdi se, kot da se je od trenutka, ko je vstopila v postopek, njena celotna subjektiviteta osrediščila na eno samo hotenje, en sam cilj, pri čemer izgublja različne plasti sebe. Roman Anje Mugerli Pričakovanja nas v neki meri spomni na lani izdani roman Katje Gorečan Materinska knjižica. Ta se sicer vrti okoli teme spontanega splava, vendar oba v svoji srčiki seznanjata s trpljenjem, ki sledi neizpolnjenemu hrepenenju, hkrati pa jima uspe iz neke osebne kalvarije izpeljati tudi subtilno kritiko družbe, ki je lahko neizprosna do žensk, ki jim je v reproduktivni vlogi »spodletelo«. Obe deli se ponašata tudi z dobro izbranimi stilskimi prijemi podajanja zgodbe. Katja Gorečan krčevitost in neizrekljivost izgube ujela je v poetični slog, pri Anji Mugerli pa zdi, da je izbrala prečiščeno, jasno, veristično, skorajda suho pripoved – v dobrem pomenu besede – ravno zato, da prikaže surovost, neprijetno realnost procesa umetne oploditve in neštetih ginekoloških pregledov, ter skozi prvostopenjsko pripoved dokumentira realnost ženskega telesa, ki prestaja nelagodje in številne bolečine. Avtorica precizne slike dogodkov na Kliniki za reprodukcijo ustvarja z domala »kliničnimi« popisi, ki poglabljajo občutek posamezničine odtujenosti od sebe in svoje telesne realnosti ter povečujejo vtis, da je zgolj nek razosebljen medicinski objekt, številka, biomedicinski projekt. Pretanjeno odvita naracija učinkovito uprizarja razne čustvene stadije oziroma izčrpavajoča razpoloženjska nihanja, skozi katere prehaja Jana: od začetnega optimizma in navdušenja prek plahnenja upanja, iztrošenosti in utrujenosti do naznanjanja resignacije, ki občasno že načenja odnos s partnerjem. Za dodatno dinamičnost pisave in razgibanost zgodbe je poskrbljeno s premišljenim sopostavljanjem junakinjine introspekcije in rahlo narečno obarvanih dialogov, ki večinoma zadevajo težave, s katerimi se spopada. Anji Mugerli je tako z romanom Pričakovanja uspelo premišljeno, senzibilno krmarjenje med insceniranjem želje in kritično distanco do koncepta materinstva. Nikakor ne obsoja tistih, ki si otroka želijo, ki si ob tem pomagajo tudi z biomedicinsko pomočjo, sploh o slednjih, ki jih Jana srečuje na kliniki, piše z izostrenim sočutjem. Protagonistka o svoji izkušnji neplodnosti pripoveduje z obžalovanjem, žalostjo, vendar končno tudi s sprejetjem in vero v svojo prihodnost ter s spraševanjem o tem, kaj ji je zares vzbudilo hotenje materinstva. Kar pa roman želi polemično in nevsiljivo reflektirati, je odvečen zunanji pritisk na posameznice oziroma pare, ki lahko deluje ponižujoče, omalovažujoče: ta se v romanu kaže v ginekologu, ki ošteva ženske, da so se prepozno odločile za otroke, v številnih likinjah, ki so v okviru zdravljenja zreducirane zgolj na številke oziroma na potencialno plodne maternice, v sorodnikih ali znancih, ki vtikljivo povprašujejo o morebitnem naraščaju, v skorajda toksični pozitivnosti spodbujanja k nosečnosti, v razmisleku o tem, v kolikšni meri klinike za zdravljenje neplodnosti predstavljajo nadzor nad reprodukcijo. Končno pa deluje, kot da skušajo Pričakovanja zagotoviti pomiritev protagonistke z dejstvi lastnega telesa, s tem, da neplodnost ni bolezen, manko ženskega telesa, ampak kruta danost. Poleg tega da roman Jani druge možnosti re-produkcije, na primer njeno umetnost, pisanje, ki jo v času obupa, občutka nemoči morda drži nad vodo, ji daje vero v lastno kreativnost. Pričakovanja so vsekakor še eden izmed kvalitetno in literarno prepričljivo spisanih družbeno relevantnih romanov, ki odpira in reflektira še vedno pogosto spregledano temo neplodnosti in neuspelih zanositev ter daje glas tistim, ki trpijo v tišini.
Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Maja Moll Ifigenija Simonović objavlja poezijo že dobrih pet desetletij. Med bralci se je usidrala kot prepoznaven pesniški glas, ob tem pa uveljavila tudi kot pronicljiva esejistka, avtorica knjig za otroke in urednica pesniške zapuščine Vitomila Zupana. Poznamo jo kot izvirno in plodovito lončarko, nekaj let se je razdajala z vodenjem slovenskega Pena. Pesniška zbirka Bi bila drevo prihaja na svetlo v letu, ko je avtorica praznovala sedemdeseti rojstni dan, in prinaša pesmi, ki so nastale v zadnjih desetih letih. Čeprav zbirka po obsegu ni skromna – v branje daje dobrih šestdeset pesmi – in pesmi v njej niso členjene na cikle oziroma razdelke, ne deluje preobsežno. Pesmi je mogoče brati v poljubnem vrstnem redu in količinskih odmerkih, prav dobro pa se jih da prebrati tudi v enem samem dolgem dihu od začetka do konca, kakor so razvršene v zbirki. Kajti poezija Ifigenije Simonović ni imaginativno razsipna, sanjsko razsrediščena ali hermetično neprehodna, temveč tematsko zgoščena, v izrazu neposredna, varčna pri uporabi retoričnih pripomočkov, sporočilno pa praviloma čustveno intenzivna in do bralca neprizanesljiva. Kdor te pesmi bere, se bo težko pretvarjal, da ne ve ali ne razume, kaj mu govorijo. To so pesmi o človeških življenjskih rečeh. Pesmi, ki bi se jih malo bolj učeno verjetno dalo imenovati eksistencialne. Ampak ta oznaka jim nekako ne pristaja, saj človeškega življenja ne motrijo s privzdignjeno lučjo razsvetljujoče, a odmaknjene pameti, temveč se po njegovih krivinah premikajo z nezavarovanim in odprtim srcem, ki se kljubovalno krči in širi tudi ob stvareh, čez katere vsaka pamet slejkoprej naredi križ in odneha. Pri njih pesnica pravzaprav začenja, nerazrešljivost in protislovnost človeškega bitja sta v izhodišču njenega pisanja. Sta nezaceljiva rana, a tudi neizčrpen vir sveže krvi, svežih življenjskih moči in zato tudi neusahljiv vir pesniške snovi. V pesmi Klic, ki ojača beremo: »Tiščim glavo v pesek, ne vem, / iz kamna stiskam kri, ne vem, / butam z glavo v zid, ne vem, / posipam sladkor, ne vem, / mečem granate, ne vem.« Ne ve, kako se vsakič odzvati, obrniti, ko življenje človeka sili v odločitev, ga postavi pred razpotje, a zelo dobro pozna razloge za ta ali oni korak. Pozna jih, ker zna in si upa sebe in svet, v katerem živi, opazovati brez plašnic na očeh, resnicoljubno in pošteno. Ker ne mistificira, temveč izhaja iz konkretne, osebne, doživete resničnosti. Ni čudno, da je razpetost človekovega življenja v poeziji Ifigenije Simonović v temelju določena prav z medčloveškimi odnosi. Človek je v sebi razpet, ker je vedno vpet v tak ali drugačen odnos z drugim človekom. V različne odnose. In ti se spreminjajo; ker trajajo v času in ker čas nekatere odnose prekine in vzpostavi druge, nove, pri čemer tudi tisti prekinjeni nemalokrat ohranjajo svojo moč, svojo zavezo. Spremenljivosti vsega, kar je človeško, se Simonovićeva dobro zaveda, ob tem pa ne pozablja, da človek ni omejen le na zdajšnjost, ampak v njem enakovredno biva tudi preteklost. Spomin, pa najsi gre za intimno-osebni, družinski ali obče kulturni, je tako eden od pomembnih motivnih elementov njene poezije. Včasih pa postane tudi samostojna tema, na primer v pesmi Nežen klepet, kjer v vlogi nostalgičnega priklica stvarnih podrobnosti iz preteklosti rahlja težo zdajšnjosti, Eden od medčloveških odnosov, ki je v zbirki Bi bila drevo tematiziran v mnogih pesmih, je prijateljstvo. Prijateljstvo je lahko opora v uri negotovosti in spodbuda za vztrajanje na ustvarjalni poti, kot v že citirani pesmi Klic, ki ojača. Lahko je prigodni okvir za izpostavitev nekaterih življenjskih spoznanj, kot v pesmi Na tržnici. Prijateljstvo vnaša v življenje ustaljenost, stabilnost in slutnjo nekakšne svetlobe, ki vztraja skozi dobre in težke čase, a pokaže tudi na ujetost v lastne omejitve, zato sta mu posvečeni tako pesem Nežen klepet kot pesem Grenka pot prijateljstva. Osrednje mesto v zbirki Bi bila drevo pa bržkone pripada pesmim, ki govorijo o ljubezenskem odnosu med žensko in moškim. Prijateljstvo je človeku pogosto v uteho, na preizkušnjah življenja ponuja zavetje, v katerem slabosti in omejitve dveh na obojestransko neškodljiv način sobivajo. Ljubezen ni takšen dobro uglašeni dvojec brez krmarja, ljubezenski odnos v poeziji Ifigenije Simonović se praviloma kaže kot prizorišče brezmejne želje in hrepenenja, ki je le redko potešeno do brezvetrja. V pesmi Čudna so pota ljubezni beremo: »Ljubezen prestane prvo noč, / se razlije v leta, teče mirno, / skoraj obstane, ko se kopljeva v sreči.« A že naslednja kitica opisuje molk, žalost in obup, ker se je ljubezen oddaljila. Ta dinamika naraščanja in plahnenja, po katerem se le stežka pojavi novi val naraščanja, izrisuje ljubezenski vzorec, ki je skoraj pravilo. V ljubezenskih pesmih Ifigenije Simonović ni prav dosti sentimentalnosti, tudi nežnost je v dušo bralca spuščena le v kratkih, hitrih predahih med neutešljivim iskanjem izpolnitve in skelečim spominom na polno in do dna izpito čašo. Kajti ljubezen je boj, ki ga ženska in moški tolčeta tako, da se stene solzijo, beremo v pesmi Ko se kobila požene proti koncu. Ampak da ne bo nesporazuma: to ni boj nje proti njemu, ampak boj obeh za ljubezen, za nekaj, kar oba presega. Za tisto, kar človeku, njej in njemu, v tem trpko zavozljanem življenju edino omogoča doživiti nekaj več. Za tisto, kar mora biti, kot lapidarno in razorožujoče neposredno izreka pesem Morda: »Da le ni konca čutenja / tistega, kar je morda le bežno zasluteno, / morda samo sanjano, / morda samo zahrepeneno // med nama.«
Piše: Muanis Sinanović. Bere: Jure Franko. Esad Babačič se je pred tremi leti proslavil z esejističnim prvencem Veš, mašina, svoj dolg, ob koncu prejšnjega leta pa se je na slovenskem knjižnem trgu pojavila njegova nova zbirka esejev Navijaj v sebi. Lahko bi rekli, da se v prvi knjigi izraža dnevni, sončni, predkoronski Babačić, v drugi pa temni in epidemijski Babačić. Ljubljanske ulice, ki so se prej pretakale skozi črke, iz strani v stran, se križale in vračale k sebi, tokrat niso več kraji spominov neke mladosti pod svobodnim soncem, temveč prizorišče pisave, ki na njihovi karantenski izpraznjenosti puša kaplje krvi spominov: tu so lumpenproletarska preteklost, v proizvodnji zakrneli delavci, popadli in umrli pesniki, v prvi vrsti Brane Bitenc, s katerim je še po desetletjih razvidno neusahlo prijateljstvo, pa tudi sociološko zanimivi zapisi o Alešu Debeljaku, od katerega ga je sprva ločeval akademski prepad, vendar je Debeljakov podtalni in odprti duh globoko prodrl v nezavedno slovenskega literarnega polja in tudi v Babačićeve misli. Tu so še pisma številnim anonimnim prijateljem, tudi v tujino, v Bosno. Tisto, zaradi česar je knjiga Navijaj v sebi zares posebna, pa je zmožnost brati ljubljansko hipokrizijo skozi prizmo bivanjske krize, v kateri se razpostavljajo vsi slepi ideali mladosti. Pri tem bolj kot filozofijo citira popularne komade iz svojega časa, nad katerimi bi marsikateri mlajši človek zamahnil z roko, češ, starci spet težijo z rokenrolom. Vendar so ti komadi večinoma podani zelo organsko, skozi generacijske skupne točke, vgrajene v razlago dane poante in krize smisla. Denimo verz “sve je lako kad si mlad”, ki so ga poslušali desetletja, se v poznih letih pokaže kot čista prevara, kajti to mladostenje ne nosi v sebi klice nečesa, kar bi vzklilo v poznejših letih. Med osemdesetimi in sedanjim časom se ni veliko spremenilo, le da, če navajamo avtorja, veliko lažje vstopamo in izstopamo in, če ga interpretiramo, se pri tem tudi bolj osamljamo. Nikakršnega napredka torej ni. Kljub vsem razočaranjem in smrtim pa se nam punk v Babačićevi perspektivi še vedno kaže kot svetel moment, kot gibanje, ki je s svežim vetrom prepihalo nekaj takratne ljubljanske megle, predvsem pa je vzpostavilo vezi, ki jih ni mogoče pozabiti, četudi so se tragično pretrgale. Babačić ne varčuje s kritikami, loteva se brezumnih vidikov nacionalnega razkola na levo in desno, hipokritskih predstavnikov kulture, ki bolj prekarizirane puščajo na cedilu, predvsem pa propadlosti sanj, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih obljubljale nov raj na zemlji, prinesle pa so praznino, pretrgane vezi in razočaranje starajoče se generacije. Kljub temu so vse teme zapisane z nenavadno milino. Skoznjo se nam Babačič približa s svojim človeškim vidikom, ne da bi nas zamoril, temveč da bi odprl naše srca, da bi zakrvavela skupaj z njegovim, in bi bili že dva, trije, bi že bili neka množica, ki bi ne samo prepoznavala skupne probleme, temveč jih so-občutila. Na ta način se knjiga Navijaj v sebi lahko bere tudi terapevtsko. V njej poleg starega pankerja Babačića srečamo še skritega vodmatskega sufija Esada. Podobno kot v knjigi Veš, mašina, svoj dolg se reference velikokrat ponavljajo, Babačič se loteva ustaljenih retoričnih in poetičnih prijemov, tako da se nam ves čas zdi, da se gibljemo okoli skupnega pomenskega jedra. Nekateri bodo v tem videli ostre robove, a če je tako, so to ostri robovi, ob katere se urežemo, zato da bi videli, da knjiga sega onkraj sebe, neposredno v neko življenje. In normalno je, da ima to življenje svoje obsesije, svoje spomine in nezaceljene rane, h katerim se vrača. Prav ti ostri robovi po našem mnenju, paradoksno, poudarjajo vrednost knjige. Navijaj v sebi je branje za vse, ki pogrešajo človeški stik; ki v samoti opazujejo propadanje vseh napovedi, ki jih je prinesla bližnja preteklost; ki knjigo razumejo kot živ dialog s prisotnim avtorjem; in je več kot smiselno nadaljevanje predhodnice Veš, mašina, svoj dolg.
Piše: Nada Breznik Bereta Maja Moll in Jure Franko. Dve pesniški zbirki imam na pisalni mizi položeni eno vrh druge. Pozornost pritegujeta že po oblikovni plati. Privlačni sta, zanimivi že na prvi pogled. Vsaka posebej, še bolj pa v paru. Različni sta, pa tako podobni. Ena je nagrajeni pesniški prvenec Pina Pograjca Trgetanje, druga je deseta po vrsti pesniška zbirka Aleša Štegra Svet je vmes. Prva je asketsko črna, druga razkošno rdeča. Obe odlikujejo črne in rdeče ploskve in krogi na platnicah in med posameznimi cikli pesmi, črni v Trgetanju, rdeči v Svetu vmes. Pograjčeva poetika je odprta, neposredna, pripovedna, prvinska, mestoma tragična. Kot da bi Šteger nastopal v vlogi svetovalca mlademu avtorju v dveh pesmih v zadnjem ciklu svoje zbirke piše: »karkoli želi biti izrečeno, moraš izreči, a ne naravnost ..., da se izreče, a ne naravnost, ampak skozi nasprotje, kot rana, ki raste v odsevu druge rane ... karkoli napišeš ali ne, pojdi onkraj ... kot da bi šel, da bi se vrnil na isti kraj, toda z onkraj, drugačen, drug spremenjen ...« Lahko bi bil to dialog pesnikov dveh generacij, kot ga morebiti asociirajo barve in oblike obeh zbirk in citirani verzi, a je le naključen trk, ki ga Aleš Šteger v zbirki Svet je vmes širi še na ironičen razmislek o pesnikih različnih generacij, o pesniški ustvarjalnosti in pogledu avtorjev na svoje delo, kakor tudi na druge teme in dileme. Tudi Šteger je v nekaterih pesmih prozaičen, v drugih spet metaforičen in liričen, predvsem pa njegovo pesnjenje sega širše, na prostor splošnih filozofičnih bivanjskih vprašanj. Zaposluje ga zavedanje o neizogibnosti konca, smrti, kot tudi ponovni začetek v večnem krogotoku življenja. Tudi vse neoprijemljivo, neizrekljivo in sluteno, kar opiše v pesmi Nekaj. Spraševanja so v njegovih pesmih pogosta, prav tako dvomi, zato sprašuje tipajoče, pretrgano, misli so ponekod zgolj nastavljene, odprte ugibanjem ali različnim zaključkom, kot v pesmi zadnjega cikla Ali ne. V prvem ciklu pesmi z naslovom Smehljanje pesnikov se Šteger torej posveča prav njim, pesnikom. Kaj pomeni njihovo smehljanje in pomenljivo muzanje, kakšno moč ima, kakšno vizionarstvo jim je podarjeno, kakšen nem revolucionaren upor se lahko skriva v njem. Tudi kritično, samokritično in humorno se ozira na svoj stan in njegove predstavnike. Pa tudi spoštljivo, ko se v pesmi Ob smrti T. Š. pokloni pokojnemu Tomažu Šalamunu. Svojemu mestu, Ptuju, ki je zanj neskončen vir navdiha, je posvetil pesem Poetoviona Anno MMXIX. Naslednji cikel ima naslov Avtobiografija Č. V njem je po abecednem redu od a do ž nanizal drobne prebliske, male modre misli ali bistroumne nesmisle, v katerih se pravzaprav ves čas sprašuje o človeku. O človeku v dobrem in slabem, v ustvarjalnem in uničevalnem, prestrašenem in srečnem. In o človeku v razmerju z drugim. V ciklu Gora pred mano sta Sirakuza in Aleppo, so begunci, meje, splav in utopljenci, a pristneje zveni beg pred samim seboj v pesmi Proč od sebe. Toda pesnik ljubi vrnitve. Naučil se je izgubljati, a tudi priklicati izgubljeno. Tostran od onstran je zadnji cikel zbirke: »Tostran / Od onstran / Se pričenja, / Kar se je že / Dovršilo. / Dokler tega ne veš, / Je vse v redu. / In potem tudi.« V poeziji Aleša Štegra ne manjka razuma, ironičnosti, tudi rahločutnosti ne; kar ji umanjka, je strast, ki bi se v valovih prelila k bralcem in jih ponesla. Tukaj zataji razkošno rdeča barva na platnicah in v sredicah, katere žarenje ponazarja prav to, ogenj in strast. Zelo dobro pa je pesniško definiral umetni svet, ki je svet literature, ali pobeg skozi jezik, kot piše. Pesniki se trudijo z jezikom kar najbolje približati živim, pristnim občutjem, tistemu iracionalnemu, kar teži na površje, toda: „kar onemogoča to izrekanje, je izrekanje samo.“ Tudi jezik ni vsemogočen. Zato je svet nekje vmes.
Premiera 9. 6. 2023 na velikem odru V ljubljanski Drami so kot zadnjo noviteto na velikem odru uprizorili Strička Vanjo Antona Pavloviča Čehova. Delo s konca 19. stoletja, iz zrelega obdobja ruskega pisatelja in dramatika, je v novem odličnem prevodu Tatjane Stanič in dramaturgiji Mojce Kranjc režiral Januzs Kica. Režiser je pred dnevi na novinarski konferenci poudaril, da je bil njegov »največji navdih v tem projektu, v tej avanturi, sodelovanje z odličnim ansamblom …« Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: SCENOGRAFKA Karin Fritz KOSTUMOGRAFKA Bjanka Adžić Ursulov AVTOR IZVIRNE GLASBE Kyrre Kvam OBLIKOVALEC SVETLOBE Aleš Vrhovec OBLIKOVALEC VIDEA Sandi Skok LEKTOR Arko Igor Samobor -Serebrjakov Maša Derganc - Jelena Andrejevna Maruša Majer - Sonja Silva Čušin - Marija Vasiljevna Branko Šturbej - Vojnicki Marko Mandić - Astrov Valter Dragan - Telegin Petra Govc - Marina
Ocena filma Izvirni naslov: Spider-Man: Across the Spider-Verse Režiserji: Joaquim Dos Santos, Kemp Powers, Justin K. Thompson Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll Ne glede na to, kako zelo napredna je danes tehnologija posebnih dosežkov pri ustvarjanju igranih filmov, tistega pravega čara, ki ga v stripovske junake lahko vdihne animirani film, za zdaj še ne more zares doseči. V svetu animiranih junakov pravila verjetnosti in logičnosti namreč večkrat delujejo čisto po svoje, medtem ko mora igrani film kljub vsemu slediti vsaj določenim zakonitostim in to pogosto za ceno tistega resnično neverjetnega, kar je bilo stripu dosegljivo. In kar je, če je dobro narejeno, dosegljivo tudi animirani stripovski pustolovščini. SpiderMan: Potovanje skozi Spidersvet, nadaljevanje izjemno uspešnega filma Spiderman: Novi svet iz leta 2018 in zelo očiten predhodnik tistega, ki naj bi premiero doživel prihodnje leto, sodi med obrtniško dobro narejene animirane pustolovščine, pri katerih se mogoče in nemogoče povežeta v zanimivo, dinamično, akcije polno filmsko dogodivščino, zabeljeno z dobro mero besednega humorja, ki v gledalcu krepi napetost vse od začetka. Svet, ki smo ga spoznali v prvem filmu, se tokrat natančno in domišljeno še razširi na nepreštevno množico številnih različic Spidermana, ki združeni v vzporedna vesolja skrbijo za skupen obstoj. A prihod »našega« Milesa Moralesa, Spidermana iz Brooklyna, zadevo postavi korenito na glavo in ogrozi celotno multivesolje, številni ljudje pajki pa se morajo odločiti, komu bodo v boju za pravičnost tokrat sledili – neki papirnati ideji ali vznemirljivi, a nevarni možnosti spremembe. Film, ki se odvija izrazito hitro, dinamično in ne dopušča prav veliko vmesnega časa za premislek, si brez težav ogledajo tudi tisti, ki prvega filma niso gledali, saj ena od različic, Gwen Stacy, gledalca simpatično in nepretenciozno vpelje v dogajanje v svoji, začetni tretjini zgodbe. Tako takrat med drugim izvemo ali pa osvežimo spomin, zakaj je ljudi pajkov pravzaprav več, kako se nanje odziva družba in pod kakšnimi pogoji lahko prehajajo med svetovi. Vse tisto, kar v stripih lahko zveni povsem enostavno, ob prenosu na veliko platno pa se tako pogosto zalomi. No, režiserjem najnovejšega, že desetega celovečernega filma z likom Spidermana, narejenega za velika platna, se vsekakor ni. Joaquim Dos Santos, Kemp Powers in Justin K. Thompson so z več kot tisoč sodelujočimi ustvarili film z dvestoštiridesetimi animiranimi liki in koherentnim dogajanjem v šestih različnih vesoljih. In edina pomanjkljivost, ki jo ima, je njegova dolžina oziroma, kot je zapisal neki spletni komentator, »film je dolg dve uri in dvajset minut in to se občuti«. Vse preostalo pa je, sploh za ljubitelje tega žanra, enostavno neoporečno.
Piše Leonora Flis. Bere Eva Longyka Matrušič. Nobelovka Olga Tokarczuk ima svojevrsten slog pripovedovanja, ki ga ni tako lahko opisati. Njene stavčne strukture, sintaksa in besedni red niso običajni, prav tako so izvirni njeni paralelizmi, besedne zveze in metafore. Tudi roman Ana In v grobnicah sveta jasno kaže, kakšna mojstrica jezika, sloga in tudi kompozicije je Olga Tokarczuk. Prevajalka in avtorica spremne besede Jana Unuk je besedilo označila za poetični roman s feminističnim, revolucionarnim nabojem. Temu lahko pritrdimo. Poleg tega je pisateljica zgodbi dodala še Zaključno besedo, ki je natančna, domala akademska študija procesa nastajanja romana in mita, ki ga ubeseduje. Avtorica, ki je znana po tem, da si vzame veliko časa za raziskavo področja ali teme nastajajočega dela, piše, da se je v romanu Ana In v grobnicah sveta lotila nekakšne literarne arheologije. Sodobnemu bralcu je, kot piše, želela približati enega najstarejših mitov človeštva, mit o sumerski boginji Inani, hčeri boga in boginje meseca, vladarici mesta Uruk. Inana ali Ana In, kot jo tudi imenuje Olga Tokarczuk, je boginja ljubezni in vojne. V pričujočem romanu se pisateljica osredotoča na Inanin spust v podzemlje, v svet mrtvih, ter na njeno vrnitev v svet živih. Mit o potovanju v domovanje mrtvih in o vrnitvi v svet živih poznamo tudi iz babilonske zgodbe o Ištar in Tamuzu, grške pripovedi o Demetri in Perzefoni in iz drugih mitov, ki prav tako pokopljejo svoje junake, zato da se lahko znova dvignejo v življenje. Olga Tokarczuk je starodavni mit prestavila v nedoločeno prihodnost, v prostor znanstveno-tehnoloških izumov, mest, v katerih živijo odtujeni ljudje, v patriarhalni sistem, ki ne pozna empatije in kjer se mora ženski princip vedno znova bojevati za svoje pravice in priložnosti. Avtorica v študiji, ki spremlja roman, piše, da se je za več pripovedovalcev in pripovedovalk odločila zato, ker mite vedno pripoveduje »vsakdo in nihče«. V pripovedi tako spoznamo Inano skozi pripovedi njene zveste spremljevalke Nine Šubur/Ninšabur, (ki sebi pravi “jaz slehernica, ki pripovedujem”), sestre njenega moža Dumuzija Ane Gešti/Geštiane, Netija, vratarja v podzemlju, kjer kraljuje Inanina sestra, sumerske pesnice Enheduane (Enheduana je prva oseba v zgodovini svetovne književnosti, ki je podpisala svoja dela oziroma pri kateri je izpričano avtorstvo – napisala je kar nekaj pesnitev, v katerih slavi boginjo Inano), spoznamo pa tudi Inanine ljubimce, frizerja, kuharja in rikšarja, s katerimi komunicira. Ana In se v podzemlje, ki mu vlada njena sestra Ereškigal, potopi zato, da bi se udeležila pogreba sestrinega moža, vendar tega vidika Inanine zgodbe, kot pravi pisateljica, mit ne razvija. Izvirna zgodba govori tudi o tem, da je Inana želela sestro pahniti s prestola in je bila zato kaznovana s smrtjo, Ninšubur pa naj bi nato pri trojici bogov očetov prosila za njeno izpustitev. Jezik Olge Tokarczuk ima v romanu poseben ritem, spevnost, kakršno najdemo v obrednem jeziku. Avtorica se tako na bolj neposreden način poveže s starodavno mitologijo, s časom “pred veliko politično, družbeno in versko revolucijo, posledica katere je bil nastanek patriarhalnih človeških družb in – znotraj tega – patriarhalnega monoteizma,” kot v študiji piše Olga Tokarczuk. Cikličnosti sveta, v katerem bivata Inana in Ninšubur, svet, v katerem živimo, ne pozna več. To je svet ljudi, katerih “misli so pred njimi, za korak naprej, razporejene po točkah, nakupovalni seznami in delo, ki ga morajo opraviti; mehurčki v stripu”. Inana je kljub patriarhalnemu okolju nedefinirane prihodnosti, še vedno mogočna in svojeglava boginja. Ko prostovoljno stopi v podzemlje, prestopa meje dovoljenega, gre za uporniško, domala revolucionarno dejanje. Inana želi razdrobljen, fragmentiran svet spet narediti celovit, stakniti želi cikel življenja in smrti. Ana In in piska njene zgodbe se tako upirata odtujenosti potrošniške, izkoriščevalske, patriarhalne družbe sodobnega časa, ki mu vladajo brezsrčni, avtoritarni voditelji. Roman Ana In v grobnicah sveta že z naslovom nakazuje, da gre za razgradnjo in vnovično sestavo mita, ki polnomoči ženski glas. Prastaro, sedanje in prihodnje se v romanu sestavljajo skozi različne pripovedne spektre in se izpišejo v zgodbo, ki bralcu in bralki kliče tako, kot je vratar Neti zaklical Inani, ko je stala na pragu sestrinega kraljestva: “Pridi, Inana, vstopi.” Vstop v pripovedni svet Olge Tokarczuk je ponavadi več kot literarna pustolovščina, je vstop v mistično, v neizrekljivo, v praspomin, ki živi le še v mitski podobi.
Piše: Aljaž Krivec. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik, pisatelj, performer in glasbenik, znan tudi pod psevdonimom Soma Arsen, nas v zbirki Polovici naju vabi v svoj svet že s sugestivno naslovnico, opremljeno s sliko Marka Jakšeta, na kateri je prepoznati obraza krave in psa oziroma sodeč po Vrečarjevi referenci v eni od pesmi: telico in volka. Dušeči atmosferi, ki jo soustvarja prevladujoča rjavkasta barvna shema, je najti kontrapunkt v življenju ali celo duši, ki sije iz oči paru bitij na naslovnici. Naslov, ki si ga pesniška zbirka in slika z ovitka delita, morda sugerira razdvojenost, a tudi potencialni motiv ljubezni ali sopotništva skozi življenje. Pogojno je mogoče reči, da je ta v zbirki implicitno prisoten, a ni v ospredju. A to ne pomeni, da zbirke Polovici naju ne prevevajo neke podobe dvojin, le iz drugega reda so in morda jih je še lažje iskati v navezavi na barvno razsežnost ovitka, rjavo, ki lahko priklicuje zemeljsko. Poezija Tomislava Vrečarja je namreč karseda rudimentarna, pesmi so kratke, nenaslovljene, tudi prav veliko jih ni, so izrazito izčiščene, kratkih verzov, ne ovinkarijo, temveč brezkompromisno zagrizejo v jedrne podobe in motive. A ne gre le za rudimentarnost, temveč tudi za nekoliko temnejši ton poezije: po moji oceni se za Vrečarja pogosto značilna hedonistična podstat nekoliko umika. Drži, v njegovem delu je bilo mogoče zasledovati zrcaljenje erosa in tanatosa, a tokrat se zdi, da slednji prevladuje – vsaj, če se osredotočimo na eksplicitne razsežnosti njegove poezije, v tistih njenih delih, ki pokukajo nad gladino. Atmosfera, jedrno doživljanje sveta, morda celo nekakšen svetovni nazor, do nas ne pride nujno skozi oblikovno plat pesmi – ta se zdi rudimentarna zaradi specifičnega razumevanja poezije – prej je razloge za to razsežnost zbirke Polovici naju mogoče najti v nekaterih osrednjih ponavljajočih se pojmih. Eden izmed teh je jezik, za katerega se v veliki meri zdi, da vznika iz elementarnega, morda nam celo prikliče Zajčevo sintagmo Jezik iz zemlje. Tako v eni od Vrečarjevih pesmi preberemo »Kako slikaš? / Z jezikom. / Kako le? / Moj jezik je ud. / Ud? / Da. / Strašna mišica.« Skratka, strašna mišica strašnega delavca, če si izposodimo Rimbaudovo oznako za pesnika oz. pesnico. Na ta način jezik biva med idejnim in stvarnim, med pesmijo in fizičnim telesom, kar je le eden od znakov Vrečarjevega izhajanja iz temeljne zvezanosti jezika kot pojma in kot stvarnega dela anatomije. Drugi ponavljajoči se pojem je bržkone smrt. Ta se ravno tako spne z jezikom v verzih iz prve tretjine zbirke »Ko stegnem jezik, / mi ga smrt nazaj pospravi.« S tem je znova jasno nakazano, da smrt v zbirki Polovici naju ni le fizična smrt telesa, temveč tudi simbolna ali raje idejna, nekakšna smrt izraza, izrekanja. Tretji pojem, ki v zbirki morda predstavlja najbolj ključne nevralgične točke, pa sta izmenjujoči se podobi očeta in očetnjave, ki se v knjigi razmikata in primikata. Očetnjava se tu ne zdi kakorkoli narodno obarvana beseda, prej bi bilo mogoče reči, da jo Vrečar vzame prav zato, da bi lahko odvrgel to njeno razsežnost, s tem pa na nek način vendarle tudi presmisli samo besedo, ki postane preprosto prostor, narativ, ki ga definira oče – in to v povsem stvarni navezavi na smrt pesnikovega očeta Borisa Vrečarja ter smrt njegovega pesniškega, simbolnega očeta Tomaža Šalamuna, kot je mogoče razbrati tako v eni od pesmi kot v opisu zbirke, ki ga je pripravila založba. Vrečar se tudi na tej ravni zbirke ne odmakne od potopljenosti v specifične pojme. Kot ne gre zgolj za odnos do jezika ali smrti, tako tudi ne gre za odnos do očeta, temveč tako rekoč za bivanje v sami očetnjavi. A prav zaradi nenehnega in včasih težko določljivega prehajanja med pojmom očeta oziroma očetov in očetnjavo, se lahko prikrade večznačnost pojma, težavnost pomirjenja z njim. V Polovicah naju tako najdemo vse od podobe sinovega ubijanja očeta v pesmi iz druge polovice zbirke, kjer lahko preberemo »Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!« prek vpeljave pojma apatrida v neki drugi pesmi pa do ambivalentnega razumevanja smrti in očeta v verzih: »Ti pizda, / oče! / Smrt se mi upira, / pogoltne me. / Ti me streš, / da me ona očedi.« Zdi se, da osrednji pojmi zbirke, torej jezik, smrt in oče oziroma očetnjava gradijo izrazito celovito podobo bivanja ali kar obstoja. Od začetka, preko izraza, komunikacije s svetom, občutenja lastnega fizičnega telesa, pa vse do konca. Vsaka od teh razsežnosti obstoja je trdno zvezana z vsemi drugimi in vsaka od njih ustreza tako neotipljivemu, skoraj arhetipskemu, kakor tudi izrazito fizičnemu. Je v pesniški zbirki Tomislava Vrečarja Polovici naju mogoče najti zanj značilno, pogojno rečeno, pankovsko estetiko? Seveda je, gotovo je razvidna že iz nekaterih navedenih verzov, a tu ne gre, kot je morda običajno, za nekakšno nepomirjenost z okolico in otipljivim, pank namesto tega postane sama narava bivanja v svetu, takšnem kot je, ne glede na časoprostor. Zbirka s tem sintetizira različne ravni Vrečarjevega izraza v heterogeno, a vendarle prelivajočo se celoto.
Neveljaven email naslov