Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Marica Škorjanec Kosterca,
bere Lidija Hartman.
Avstrijski pisatelj dr. Felix Kucher se je rodil leta 1965 v Celovcu. Študiral je filozofijo, teologijo in klasično filologijo. Poučeval je na več srednjih šolah v Celovcu, zdaj je ravnatelj gimnazije v Beljaku. Naučil se je tudi slovenščine, ki je drugi deželni jezik na Koroškem – njegovi predniki so imeli namreč še pred stotimi leti slovenske korenine. Roman Kamnik iz leta 2018 je posvetil v spomin Jozlu in Francu (Franciscusu) Petku, po pisateljevi izjavi naj bi bila to njegova prastrica – brata njegove babice.
Felix Kucher zajema snov iz dveh zgodovinskih virov: družbenega in političnega dogajanja v Evropi, zlasti na Koroškem po zgodovinsko pomembnem plebiscitu leta 1920 in vzniku nemškega nacizma, Hitlerjevega vzpona in osvajalske politike med drugo svetovno vojno do nemškega poraza. Drugi sklop pa sestavljajo ekonomske migracije na Koroškem v obdobju med svetovnima vojnama z življenjsko zgodbo migranta Antona Lipica. Po številnih ovirah se mu končno le uspe umakniti v Argentino, kamor je v desetletjih po prvi svetovni vojni za kruhom odhajalo mnogo Slovencev. Dogajalni čas se vrača do prve svetovne vojne, epilog iz leta 2008 pa govori o nastajanju te knjige, ki poznim potomcem razkriva grozljive zamolčane zločine v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau in Mauthausen.
Kompozicija romana ni sintetična, pisatelj ne sledi časovnemu poteku življenjskih zgodb literarnih junakov, ampak preskakuje od začetka leta 1947 do 1925, prav tako se menjujejo dogajalni kraji: Roman se začne v Buenos Airesu, ki je osrednje prizorišče Antonove zgodbe, analitično pa si sledijo dogodki v Podgori, Celovcu. Hamburgu, taborišču Mauthausen, Genovi, Bolzanu.
Naslov romana Kamnik je privzet po priimku antijunaka, ki se sramuje slovenskega porekla. Je navdušen privrženec nacizma in prevzame priimek Steiner. Ponižen je do trenutne oblasti, vedno skrbi za svoje koristi, hlepi po oblasti, povsod vidi predvsem sebe, tudi poroči se zaradi premoženja. Njegov značaj najbolj prikazujejo zločinska dejanja v taborišču, kjer z nazivom »podvodja skupine« dobi želeno popolno oblast nad brezpravnimi: »Rešpekt. Ponižanje. Podrejanje. To je štelo,« pravi. Ljudje so zanj le predmeti, ki mu lahko služijo. Prva žena je bila hči bogatega industrialca, nemškega Juda, vendar zakon ne izpolni njegovih pričakovanj. Nekdanjega znanca uporabi za pomoč, da se v Berlinu priplazi v SS.
Protagonist romana je Anton Lipic, mlajši sin iz revne kmečke družine na Koroškem. Ves čas si prizadeva, da bi si z delom in vztrajnostjo ustvaril boljše življenje. Odloči se, da se bo tako kot mnogi drugi izselil v Argentino, in po številnih ovirah mu tudi uspe. Podrobno so opisane vse postaje njegovega dolgega potovanja, zdravniški pregledi in uradne formalnosti v Hamburgu, od koder je izplula sicer tovorna ladja s potniki iz različnih krajev in držav. Po naporni vožnji in pristanku v Buenos Airesu z drugimi iskalci zaposlitve dan za dnem zaman čaka na delo, zato zagrabi prvo možnost – na veliki kmetiji. A vse garanje je daleč od njegovih načrtov. Po propadu kmetije, ki ji smrtni udarec zada roj kobilic, se Anton s prijateljem postopoma osamosvoji s prodajo svojih izdelkov od vrat do vrat, po vztrajnem delu ustanovi svoje podjetje in v nekaj letih si ustvari tudi družino. Zanimivo je, da sprejema kulturo in jezik svoje nove domovine, pozabiti hoče nemščino, ki so mu jo v šoli vsilili namesto slovenščine.
Antonov brat Jozl je ostal v Podgori, v revščini in nemoči se predaja pijači in se zadolžuje. Nekega jutra, ko na pozdrav dveh uniformiranih mladincev Heil Hitler odgovori: »Podelam se na vajinega Hitlerja!« Sledijo aretacija, zapor, delovno taborišče Dachau in končna postaja Mauthausen. Tu se križata življenji rablja Steinerja in njegove žrtve,¬ Jozlna. V tretjem poglavju postane nepomembni kmečki fant iz zakotja Avstrije, takrat že nemškega rajha, tragičen junak.
Pisatelj pretresljivo predstavlja najhujše plasti zla v taborišču Mauthausen: Zaplinjevanje in sežiganje trupel. A Kamniku – Steinerju se posreči, da se izogne kazni. Po zvezah se nekdanji nacisti preselijo na varno v Argentino in se srečujejo z rojaki, ki živijo tam že več desetletij.
Roman Felixa Kucherja Kamnik je realističen mozaik življenja v prvi polovici 20. stoletja. Pretresljiva in zelo razgibana pripoved zastavlja veliko vprašanj o skoraj pozabljenem času, grozljivih prizorih v koncentracijskem taborišču in življenju posameznikov v stoletju zločinskih ideologij in dveh svetovnih vojn.
Piše Marica Škorjanec Kosterca,
bere Lidija Hartman.
Avstrijski pisatelj dr. Felix Kucher se je rodil leta 1965 v Celovcu. Študiral je filozofijo, teologijo in klasično filologijo. Poučeval je na več srednjih šolah v Celovcu, zdaj je ravnatelj gimnazije v Beljaku. Naučil se je tudi slovenščine, ki je drugi deželni jezik na Koroškem – njegovi predniki so imeli namreč še pred stotimi leti slovenske korenine. Roman Kamnik iz leta 2018 je posvetil v spomin Jozlu in Francu (Franciscusu) Petku, po pisateljevi izjavi naj bi bila to njegova prastrica – brata njegove babice.
Felix Kucher zajema snov iz dveh zgodovinskih virov: družbenega in političnega dogajanja v Evropi, zlasti na Koroškem po zgodovinsko pomembnem plebiscitu leta 1920 in vzniku nemškega nacizma, Hitlerjevega vzpona in osvajalske politike med drugo svetovno vojno do nemškega poraza. Drugi sklop pa sestavljajo ekonomske migracije na Koroškem v obdobju med svetovnima vojnama z življenjsko zgodbo migranta Antona Lipica. Po številnih ovirah se mu končno le uspe umakniti v Argentino, kamor je v desetletjih po prvi svetovni vojni za kruhom odhajalo mnogo Slovencev. Dogajalni čas se vrača do prve svetovne vojne, epilog iz leta 2008 pa govori o nastajanju te knjige, ki poznim potomcem razkriva grozljive zamolčane zločine v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau in Mauthausen.
Kompozicija romana ni sintetična, pisatelj ne sledi časovnemu poteku življenjskih zgodb literarnih junakov, ampak preskakuje od začetka leta 1947 do 1925, prav tako se menjujejo dogajalni kraji: Roman se začne v Buenos Airesu, ki je osrednje prizorišče Antonove zgodbe, analitično pa si sledijo dogodki v Podgori, Celovcu. Hamburgu, taborišču Mauthausen, Genovi, Bolzanu.
Naslov romana Kamnik je privzet po priimku antijunaka, ki se sramuje slovenskega porekla. Je navdušen privrženec nacizma in prevzame priimek Steiner. Ponižen je do trenutne oblasti, vedno skrbi za svoje koristi, hlepi po oblasti, povsod vidi predvsem sebe, tudi poroči se zaradi premoženja. Njegov značaj najbolj prikazujejo zločinska dejanja v taborišču, kjer z nazivom »podvodja skupine« dobi želeno popolno oblast nad brezpravnimi: »Rešpekt. Ponižanje. Podrejanje. To je štelo,« pravi. Ljudje so zanj le predmeti, ki mu lahko služijo. Prva žena je bila hči bogatega industrialca, nemškega Juda, vendar zakon ne izpolni njegovih pričakovanj. Nekdanjega znanca uporabi za pomoč, da se v Berlinu priplazi v SS.
Protagonist romana je Anton Lipic, mlajši sin iz revne kmečke družine na Koroškem. Ves čas si prizadeva, da bi si z delom in vztrajnostjo ustvaril boljše življenje. Odloči se, da se bo tako kot mnogi drugi izselil v Argentino, in po številnih ovirah mu tudi uspe. Podrobno so opisane vse postaje njegovega dolgega potovanja, zdravniški pregledi in uradne formalnosti v Hamburgu, od koder je izplula sicer tovorna ladja s potniki iz različnih krajev in držav. Po naporni vožnji in pristanku v Buenos Airesu z drugimi iskalci zaposlitve dan za dnem zaman čaka na delo, zato zagrabi prvo možnost – na veliki kmetiji. A vse garanje je daleč od njegovih načrtov. Po propadu kmetije, ki ji smrtni udarec zada roj kobilic, se Anton s prijateljem postopoma osamosvoji s prodajo svojih izdelkov od vrat do vrat, po vztrajnem delu ustanovi svoje podjetje in v nekaj letih si ustvari tudi družino. Zanimivo je, da sprejema kulturo in jezik svoje nove domovine, pozabiti hoče nemščino, ki so mu jo v šoli vsilili namesto slovenščine.
Antonov brat Jozl je ostal v Podgori, v revščini in nemoči se predaja pijači in se zadolžuje. Nekega jutra, ko na pozdrav dveh uniformiranih mladincev Heil Hitler odgovori: »Podelam se na vajinega Hitlerja!« Sledijo aretacija, zapor, delovno taborišče Dachau in končna postaja Mauthausen. Tu se križata življenji rablja Steinerja in njegove žrtve,¬ Jozlna. V tretjem poglavju postane nepomembni kmečki fant iz zakotja Avstrije, takrat že nemškega rajha, tragičen junak.
Pisatelj pretresljivo predstavlja najhujše plasti zla v taborišču Mauthausen: Zaplinjevanje in sežiganje trupel. A Kamniku – Steinerju se posreči, da se izogne kazni. Po zvezah se nekdanji nacisti preselijo na varno v Argentino in se srečujejo z rojaki, ki živijo tam že več desetletij.
Roman Felixa Kucherja Kamnik je realističen mozaik življenja v prvi polovici 20. stoletja. Pretresljiva in zelo razgibana pripoved zastavlja veliko vprašanj o skoraj pozabljenem času, grozljivih prizorih v koncentracijskem taborišču in življenju posameznikov v stoletju zločinskih ideologij in dveh svetovnih vojn.
Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem’ medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.’ Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega’ bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.
Piše Anja Radaljac, bere Mateja Perpar. Zbirka Vejo po vejo je pesniški prvenec Tanje Božić, komparativistke, francistke in pesnice, ki je za svoje pesniško delo že pred objavo prvenca prejela dve nagradi. Leta 2020 postala vitezinja Pesniškega turnirja, leta 2022 pa je prejela nagrado mlado pero, ki jo podeljuje časopis Delo. Poezija v zbirki Vejo po vejo sledi logiki neformalno izoblikovane 'ljubljanske pesniške šole'; pesnica izraža zlasti fragmente iz vsakdana, hipne refleksije – ki pa se najpogosteje ne razvijejo v kakšen večji refleksivni lok, ki bi presegal območje ene pesmi – ter impresije medosebnih odnosov. Pri tem je posebej v ospredju družina, zlasti figura očeta, kar je z vsebinskega vidika zanimiv trk s tem, kar denimo upoveduje pesem Glava družine, v kateri je lik tete razumljen kot nekakšno družinsko sidrišče, oseba, ki se odtisne »globlje od materinih znamenj«, s čimer je nakazana ključnost te figure, ki pa je vendarle omenjena zgolj v eni pesmi. Podobno se pesniška zbirka začenja z nekakšnim orisom generacijske verige od babice prek mame do pesniške subjektke, ampak te osebe kasneje v zbirki nimajo večje vloge. Očetovski lik – deloma tudi bratov – ima tako v svetu knjige Vejo po vejo posebno mesto; pravzaprav gre za edino osebo zbirke, ki se odmakne od opisane strukture, v kateri osebe, odnosi in življenje nasploh vznikajo in hkrati že ponikajo kot nekakšni okruški; očetovski lik pa se iz pesmi v pesem gradi v oprijemljivo, plastično osebo. V tem je mogoče videti ključnost tega odnosa za pesniško subjektko, navezave tega lika na širše pojme doma, družine, tudi narodnosti, jezika; v odnosu do očetovskega lika se subjektka v pesmih gradi v osebo, ki ostaja povezana s svojim domačim okoljem, tradicijami, očetovim jezikom, a se oblikuje tudi v razlikah z njim in v domače okolje vnaša nove vsebine, nove idejne svetove. Po drugi strani je branje mogoče tudi obrniti in zapisati, da je v tovrstni umestitvi in tudi v omenjenih tematikah, ki rastejo iz tega pesniškega lika očeta, torej dóma, družine, narodnosti, mogoče zaznati tudi neko specifično politično strukturo. Četudi so ženske v posameznih pesmih označene kot ključne, jim je odmerjenega mnogo precej manj prostora in četudi pesniška subjektka navaja, da zdaj biva ločeno od družine, utrinki iz tega njenega življenja zavzemajo neprimerno manj prostora kot obujanje preteklosti in »dom«. Veliko prostora v pesniški zbirki na prvi pogled zajemajo tudi druga bitja, nečloveške živali in rastline, a če pogledamo podrobneje, vidimo, da so navadno v funkciji; bodisi v nekakšni skorajda predmoderni maniri nastopajo kot prispodoba nekih človeških procesov bodisi celo samo kot funkcija v jeziku, kot podoba v pregovoru, reklu ali ustaljeni besedni zvezi. Zbirka Vejo po vejo se zaradi tega v nekem smislu bere kot poezija vtisov, ki pa ob pozornejšem branju postanejo netočni. Podobno lahko opazimo za osnovni jezikovno-slogovni postopek, ki je morda najbolj izstopajoče avtorska poteza zbirke; Tanja Božić v njej pogosto uporablja besedne igre; igra se z blizuzvočnicami, obrača črke v besedah, da dobi nove, presenetljive pomene, včasih v obliki novorekov, včasih v obliki besed, ki so po zapisu sorodne, po pomenu pa zelo oddaljene. Vsekakor pri tem postopku nastajajo novi besedni dvojci, odpirajo se nove povezave in interpretacije ustaljenih besednih zvez in mestoma gre za posrečene rešitve, saj celoto pesmi obrnejo v nepričakovano smer. Prepogosto se to žal ne zgodi; pomeni, ki se odprejo, se zdijo nekoliko prisiljeni, igra z jezikom pretehta nad vsebino in pomenom. Obenem se tudi v tem postopku razkriva, da pesnica na marsikaterem mestu ne premisli vsebine obstoječih besednih zvez ali rekel, ki jih parafrazira, ampak jih dokaj površno vzame kot material za jezikovno igro. Ko jih preoblikuje, pogosto ne pripoznava inherentnih vsebin bitij – rastlinskih ali živalskih – ki so v njih uporabljene, ampak jih še naprej nekako uporablja kot metafore in prispodobe nečesa človeškega. V tem se razkriva način, na katerega se človek v zbirki Vejo po vejo vpenja v svet – in ta način ni bistveno drugačen od družbeno prevladujočega; človek se kot koprena prevleče čez vse drugo, kar obstaja in z vsem drugim je spet le toliko, kolikor odseva v vsem drugem. To je tudi eden od momentov, v katerih ta pesniški princip odpoveduje; fragmenti se ne sestavijo v neko novo, izzivalno, poglobljeno bivanjsko izkušnjo, ampak ostanejo na ravni hipnih impresij.
Piše Sanja Podržaj, bere Renato Horvat. Po tem ko smo v prejšnjem delu serije Umori, Skesanec iz leta 2019 brali o preprodaji orožja, pranju denarja in političnih zarotah v samem vrhu države, nas Tone Frelih tokrat vodi v kalne vode gospodarskega kriminala in finančnih malverzacij v javno-zasebnih partnerstvih med občinami in podjetji, v katerih pa imajo prste vmes tudi banke. A to je le ena plat nenavadnega primera izginotja in umora bančne uslužbenke Vere Čuk. Prostori policijske uprave na Prešernovi, kjer je nastanjen tudi kriminalistični oddelek, so postali dom že marsikatere fikcijske preiskovalne ekipe, Ljubljana pa mesto prenekaterih zločinov, ki so se sicer zgodili samo v romanih, a bi poti žrtev, zločincev in preiskovalcev zlahka lahko prehodili tudi zares. Tone Frelih dogajanje svojih romanov rad postavlja v bralcem (četudi samo po imenu) znana okolja in tudi tokrat je center dogajanja središče Ljubljane, sega pa še onkraj glavnega mesta, v neimenovano obljubljansko občino, ki bi prav lahko bila katerakoli slovenska občina. V seriji Umori se je na mestu vodje kriminalističnega oddelka zamenjalo že nekaj ljudi. V prvih treh delih je oddelek vodil Cene Dornik, po upokojitvi ga je zamenjal njegov asistent Boštjan Habič, v romanu Kalne vode pa njegovo mesto prevzame kriminalistka Lenka Meglič. Habič namreč v nasprotju z Dornikom ni imel te sreče, da bi dočakal upokojitev, temveč se je bil prisiljen umakniti, ko je v prejšnjem delu pregloboko dregnil v osje gnezdo. Vodstvo mu je ponudilo položaj kriminalista začetnika na Jesenicah, a ga je zavrnil in se odločil za prakso zasebnega detektiva. A podobno kot Dornik pred njim se tudi on ni mogel kar tako ločiti od nekdanje službe, poleg tega pa po spletu naključij preiskava ni mogla mimo odkritij, ki jih je o pogrešani Veri Čuk zbral nedolgo pred njenim izginotjem, ko ga je najel Verin mož. Tone Frelih je filmski režiser in scenarist, kar je zaznati tudi v njegovem pisateljskem delu, saj se prizori nizajo zelo filmsko in nelinearno, pogosti so časovni preskoki naprej in nazaj, menjavajo pa se tudi perspektive – dogodke spremljamo skozi oči različnih likov. Bralci imamo na ta način pogled v dogajanje iz različnih zornih kotov in vemo več, kot vesta glavna preiskovalca Lenka in Boštjan – zato je primer v Kalnih vodah toliko bolj napet in frustrirajoč. Na ozadju izginotja in umora bančne uslužbenke Vere Čuk se namreč razkrijejo še drugi zločini, ki pa so onkraj pristojnosti kriminalističnega oddelka. Klasične kriminalke bralce na neki ravni pritegnejo tudi zato, ker nas njihovi glavni junaki – detektivi in kriminalisti – popeljejo skozi kaos neznank nazaj v red, kjer so razkrita vsa dejstva in je pravici zadoščeno. Roman Kalne vode ni zgled takšne kriminalke. Primer umora Vere Čuk se sicer razreši, a je ostalo še veliko nerazrešenega in številne krivice, ki ne bodo nikoli poravnane. S tem se roman približa naši resničnosti in ga lahko beremo tudi kot komentar na nepravilnosti v gospodarstvu, a se njihovi akterji zdijo nedotakljivi, ne glede na to, da se dejstva o njihovih malverzacijah kdaj pa kdaj razkrijejo širši javnosti. Ko se neurje poleže, se neopazno vrnejo na delo in na stara pota. Tako bralcem konec ne prinese prave pomiritve in zadoščenja, temveč nas sooči s krivicami, ki se jim običajni smrtniki ne moremo postaviti po robu, ampak jih lahko samo nemočno opazujemo, ko se odvijajo tako rekoč pred našimi očmi. Prebivalci obljubljanske občine si želijo predvsem urejenih sprehajalnih poti in več zelenih površin, nov vrtec ali igrišče, a župan Tič vidi, kako bi prazno občinsko parcelo lahko izrabil na bolj donosen način. Postavil bi multicenter, ki bi združeval športno dvorano, trgovsko poslopje in stanovanjski kompleks. Denar bi pridobil iz evropskih in državnih sredstev, seveda pa bi si za svojo briljantno idejo delež zaslužil tudi sam. Tako prepriča lastnika manjšega gradbenega podjetja Čelika, da vzame veliko posojilo, ki naj bi ga poplačal s prodajo stanovanj in oddajanjem trgovskih prostorov v multicentru, del posojila pa bi nakazal na račun slamnatega s.p.-ja, za katerim ne stoji nihče drug kot župan Tič. Glede odobritve kredita, ki je mnogo previsok glede na zmožnosti Čelikovega podjetja, ne gre skrbeti – za ta del bo poskrbel Tičev prijatelj, direktor banke KBL Jože Mutič. Vse to bi gladko steklo, če ne bi bilo Vere Čuk, uslužbenke banke KBL, ki je odgovorna za odobritev kreditov. Čelikovo vlogo je temeljito pregledala in na njeno presojo ni vplivalo niti dejstvo, da gre za direktorja podjetja, v katerem je zaposlen njen mož Andrej. A Jože Mutič se ne zmeni za ugovore svoje zaposlene in nazadnje obvelja njegova beseda, Vera pa postane tarča mobinga in groženj, ki prihajajo od neznano kod, nazadnje pa brez sledu izgine. Med potekom preiskave se vse bolj razkriva, da se Vera Čuk ni zapletla zgolj poslovno, temveč tudi v zasebnem življenju. Katera od skrivnosti jo je stala življenja, se sprašujeta Lenka Meglič in Boštjan Habič, ko njeno truplo najdejo v Savi. O kriminalki je težko govoriti, ne da bi povedali preveč, in identiteta morilca naj ostane neznana, dokler ne boste romana prebrali tudi sami. Vendar pa kritika ne more obiti dejstva, da nas razkritje storilca preseneti in tudi malo razočara. Glede na dogodke, ki se pletejo v ozadju, se zdi motiv za umor Vere Čuk skorajda banalen, poleg tega pa gre za vzorec, ki se je že mnogokrat ponovil in ga poznamo tudi iz nekaterih drugih domačih kriminalk (na primer iz Jezera Tadeja Goloba). Gre za obrat, ki je postal že obrabljen in klišejski s tem, ko ga avtorji radi uporabljajo za to, da bralca na koncu presenetijo, še posebej, če nas avtor najprej vodi v povsem nasprotno smer, v sfero, v kateri vladajo moški. Roke si sicer umažeta tudi župan Tič in direktor banke Mutič, a sta zunaj dosega rok pravice, tako da nista niti osumljena, kaj šele kaznovana. To dejstvo ne nek način rešuje klišejski končni zasuk, saj celotna situacija postane bolj prepričljiva in bolj verjetna. Tisti ki imajo denar in moč, se le redko znajdejo pred postavo zakona. Tone Frelih velja za starosto slovenske kriminalke in nenavadno je, da njegovo delo ni doživelo tolikšne pozornosti kot dela nekaterih avtorjev, zaradi katerih se je žanr v zadnjem času razcvetel. Roman Kalne vode sicer ne izstopa, a tudi ne zaostaja za deli nekaterih bolj izpostavljenih avtorjev kriminalnega žanra. Je prepričljivo napisana kriminalka, v kateri sledimo solidno izdelanim likom, ki smo jih lahko spoznali že v prejšnjih romanih, a se brez težav bere tudi samostojno. Upamo pa, da bomo odločno kriminalistko Lenko Meglič lahko spremljali še v kakšnem nadaljevanju.
Kje mi živimo je naslov uvodne predstave Slovenskega mladinskega gledališča v novo gledališko sezono. Nastala je v soavtorstvu režiserja Bora Ravbarja in dramaturginje Ule Talije Pollak in uprizarja akutne in aktualne stiske predstavnikov velike množice ljudi, ki so izpostavljeni krutostim neurejenega stanovanjskega in najemniškega trga v državi. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Matej Povše, www.mladinsko.com
Prvi del Jokerja v režiji Todda Phillipsa je hodil nevarno blizu roba poveličevanja nasilja in ponekod stopil tudi čezenj, drugi del pa nas (samo)kritično popelje globoko v razloge za nastanek enega najbolj kontroverznih likov hollywoodskega filma v 21. stoletju. Že prolog v obliki animirane sekvence daje slutiti, da bomo gledali drugačen film. V njem se Joker ne spopada s svetom in superjunaki, ampak s svojo lastno senco. Senca kot psihološki pojem predstavlja temne, potlačene strani človeka, ki jih vsakdo izmed nas nosi v sebi kot posledico travmatičnih doživetij v soočenju z nasilnim okoljem. Če senčne strani ne ozavestimo, lahko prevzame oblast nad nami. In prav okrog tega se vrti film Joker – norost v dvoje. Ves čas se ob prepričljivi igri Joaquina Phoenixa poigrava z našo percepcijo: ali gledamo Arthurja Flecka ali Jokerja? Tudi ko Flecku uspe biti on sam, ga namreč vso okolje prepričuje, da je Joker. Od nasilnih paznikov, ki mu za vsako šalo podarijo cigareto, do medijev, ki si želijo senzacijo. Edina, ki ga ves čas opominja, da je globoko ranjen, zatiran in zlorabljen človek, je njegova odvetnica. A tudi pri njej ni čisto jasno, ali je to samo njena strategija ali pa z njim zares sočustvuje, saj ga z razgaljanjem pred očmi javnosti tudi dokončno poniža. Na tej točki vstopi v zgodbo Lee Quinzel v podobi Lady Gaga. Po eni strani v Arthurju znova zbudi dolgo pozabljeno in potlačeno človeškost, ko se zave, da je lahko ljubljen in da lahko ljubi. To v njem povzroči popolno transformacijo iz zlomljenega, v usodo vdanega zapornika v deško ljubezen izžarevajočega moškega. Tako se spremeni tudi filmski jezik, saj se psihološka srhljivka spremeni v muzikal, estetiziran do skrajnosti, poln realnih in namišljenih glasbeno-plesnih točk. A vedno bolj postaja jasno, da Lee ni vzljubila njega. Prek televizijskega filma, ki ga je večkrat videla, in medijskega poročanja je vzljubila fikcijo – Jokerja. In jo z izmišljeno zgodbo o svojem lastnem odpadništvu začela v njem tudi spodbujati. Rezultat je čustven vihar, ki Flecka meče od hude depresije in sumničavosti do čudovite zaljubljenosti in prekipevajoče samozavesti. Film tu in tam tudi sam senzacionalistično pretirava s to razdvojenostjo, kot bi želel izkoristiti, da ima pred kamero Lady Gaga in Joaquina Phoenixa. Na točki, ko bi moral preiti k bistvu, namreč še naprej gledamo razvlečen šov njune norosti. A potem se le zgodi preobrat. Najprej v Flecku samem, ko se ob popolni eskalaciji nasilja v zaporu zave, da Joker ni rešitev, ampak del težave. In nato še v sojenju pred kamerami. Eksplozija odpihne vso nepotrebno navlako, vse iluzije. Pravni sistem, ki neusmiljeno udriha po žrtvah. Medije, ki voajersko lovijo vsak Arthurjev gib, namesto da bi razkrivali nepravičnosti. Jokerjeve oboževalce, ki želijo v svojem lastnem brezupu rešiti fikcijo in ne človeka. In Leejino ljubezen, ki ni nič drugega kot podaljšek te poblaznele gonje. Film tako poda presenetljivo ostro kritiko nasilne kapitalistično-potrošniške civilizacije, ki s svojimi neenakostmi, senzacionalizmom in osamljenostjo šele proizvaja Jokerje. In s tem tudi samokritiko prvega dela, ki je tudi sam stopil na vlak poveličevanja in reproduciranja nasilja. Kot bi se film zavedel samega sebe. Ključ pri tem sta forma muzikala in Lady Gaga. Prvi kot ultimativna zvrst hollywoodske tovarne sanj, ki jo Phillips obrne proti njej sami. In druga kot nadarjena glasbenica in igralka, ki je za potrebe pop kariere tudi v resnici morala prevzeti vlogo »jokerke«. Zdaj pa je z raskavim glasom, razmazano masko in svojo najboljšo vlogo doslej dokončno požgala vso prtljago pop zvezdnice.
Moja najljubša torta je eden tistih dragocenih biserčkov, ki jih iranski filmarji tako zavzeto snemajo v ilegali in jih na skrivaj pošiljajo v svet, da bi nam pokazali svojo resnico o državi in njenih ljudeh. Utrinek življenja z velikim srcem ne bi preživel srda iranskih oblasti, če je ne bi njena avtorja, Marjam Mogadam in Behtaš Sanajiha, že prej poslala v izgnanstvo in jo po podtalnih kanalih spravila na Berlinale – kamor je potem nista mogla spremljati, ker so jima doma zasegli potna lista. In kaj je na filmu tako spornega? Nič več kot nekaj malega spogledljive frivolnosti, nekaj pramenov odkritih ženskih las, kozarček vina ob večerji med ukradenimi cedrami, frfotava oblačila, ki jih nežno privzdigujeta glasba in ples, in košček torte – tiste najboljše, v katero je umešan pošten odmerek sladkosti, ukradene življenju, ki vse prerado vleče na grenko. Zgodba pripoveduje o sedemdesetletni vdovi Marin, ki živi v Teheranu in vse težje nosi svojo osamljenost, zato se odloči, da bo glede svojega položaja nekaj ukrenila. Napoti se na mesta, kjer bi utegnila srečati kakšnega prijetnega gospoda – v pekarno, v park in nazadnje v skromno jedilnico, kjer jejo upokojenci. Tam ji v oko pade brkati taksist Faramarz in ko Marin ujame na uho, da je samski, ga pogumno povabi k sebi domov. V večeru, ki sledi, se med njima spontano rodi romanca, podmazana z nerodnim spogledovanjem, tlečim hrepenenjem, iskrenimi izpovedmi in dobro mero samironije. Čeprav je film trdno vpet v iransko okolje, ima globoko univerzalen pomen. Na neverjetno duhovit, nemoreč način postavi v ospredje sicer težko in danes tako zelo perečo temo osamljenosti starostnikov, hkrati pa zloži hvalnico življenju, drobnim trenutkom sreče, ki jih je treba užiti tu in zdaj, preden nas odnese v večnost. Na drugi strani pa ima film tudi nevsiljiv, blago subverziven podton, zaradi katerega je pristal na črni listi iranskih cenzorjev. Odškrne nam vrata v življenje iranskih žensk, pokaže, kako v resnici živijo za zidovi svojih domov in spregovori o njihovi nesvobodi, pri tem pa se zavestno izogne pastem poenostavljenega psevdo-feminizma, ki bi spola postavil na nasprotna bregova – Faramarz je prav tako očarljiv kot Marin, poln miline, razumevanja in spoštovanja, njuno romanco »na prvi pogled« pa bolj kot kakšen bradati varuh javne morale ogroža pohlevna, bogaboječa soseda, ki vleče na ušesa in se vtika tja, kjer nima kaj iskati. Očarljiv, tenkočutno zrežiran in odlično odigran film.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zbirka Pordelih lic je, če prav razumemo spremno besedilo Marjana Pungartnika, tretja izdana pesniška zbirka Toma Vebra, a v resnici prvenec, saj je avtor nekako »za nazaj« zbral svoje stare pesmi in jih pordelih lic poslal med bralce. Ta zardelost je nekoliko namišljena, saj vstopa med bralce zelo odločno, brez sramu, kot samozavesten mislec in nikakor ne plah pesnik. Tom Veber je relativno mlad. Rodil se je v Mariboru leta 1995 in med študijem etnologije in kulturne antropologije na Univerzi v Ljubljani hitro vzpostavil stik s pomembnimi akterji tamkajšnjega kulturnega življenja. Sodeloval je z gledališčem Glej, v klubu Tiffany in v Plesnem teatru Ljubljana. Kljub raznovrstnim izkušnjam se zdi, da je poezija njegova prva izbira. Dobil je celo nekaj pohval in nagrad, a to ni bistveno, pomembno je, da se je besedni muzi zapisal s srcem in umom, z dušo in telesom. Korpus besedil te zbirke je raznovrsten, pronicljiv, na trenutke povsem neposreden in gol, obsega pa vse intence, teme in reminiscence, ki jih poezija nudi in premore. Bivanjske slike, družbene pozicije, slednje celo z nastavki aktivizma, ampak res samo z nastavki, dvom o sebi in dvom o svetu, pa liričnosti, polne nežnih dotikov, strah in egocentrizem, celo narcizem, kot omenja recenzent Pungartnik ... vse je tu, res, prvenec, kjer se za nazaj nizajo vsa primarna stanja, kjer se tipa v vse smeri, kjer se identiteta gradi na plahosti in začetniški negotovosti in strastno želi biti to, kar v svojem bistvu prepričljivo je. Ampak v knjigi postavljeno z jasnim namenom katarze za nazaj. Kot rečeno, poezija nastopa suvereno in brez pretiranih pomislekov. Že med branjem obrnemo hrbet namišljeni dilemi nekakšnega dvoma in sramu. Pesnik je, kar želi biti: pesnik. In tu podvprašanj ni več. Vebrove pesmi so impozanten niz vsega mogočega. V navalu »družbenega duha«, kjer bralca useka pesem o kapitalizmu, direktno in surovo, kot je surov družbeni red, v katerem biva, neposredno izpove: »... družba v kateri se gibljem in jo kvazi sooblikujem / je kot nemaren vase zaljubljeni fuck boy / ki se briga samo zase ...« Zdi se pomenljivo, da se me je med branjem poezije nekako najbolj dotaknil in me usmeril v razmišljanje verz na 60. strani, nekje na polovici zbirke: »Hodim po tej cesti / moje telo je težko kot so težke smeti v moji glavi«. Pesnik se skorajda po vojaško postavi v položaj človeka, ki gleda s strani. Ustvarjalna poza, bi dodali, tista naivna vzvišenost, ki krasi umetnost, liriko še posebno, ima tu svoj trdni razlog. To izluščimo postopoma iz zelo raznorodnih pesniških enot. Kot pri vsakem poetu, ki ga je čudež ustvarjanja približal resnici, »smetem v glavi«, se tudi tu poezija izkazuje kot visoka pesem o življenju, nekaj, kar skuša definirati smisel, odkriti lepoto (ali grdoto), poiskati oporno točko, nemara samo simbol ali besedo, kjer lahko zacveti v svoji metaforični polnosti, hkrati pa odločno išče pomensko, vrednostno poanto. Oboje je vedno tu: nesmisel vsega in lepota tega nesmisla. Težko je priznati, da gre v resnici samo za »smeti«. Ampak tu nekje smo. Pesnik, kot ugotavlja Veber, »se nekako navadi na samotno življenje«. Temu se ne reče osamljenost, pravi, ampak samost. Prostorov, ki zevajo v duši in srcu, nikakor ne skuša zapolniti s tujimi »neosebnimi izdihljaji«. Avtor, ki ga sicer obdaja hlad sveta, a ima svoje brstenje in goji večno pomlad v poeziji, je zato tako rekoč prisiljen graditi svojo kozmogonijo iz sebe, iz svoje samosti in se tako bližati vsem drugim »samostim« sveta. Njegova socializacija je torej »jaz«, s katerim se skuša vpeti v druge »jaze«, se z njimi povezati in jih nagovoriti. Če citiramo iz pesmi Brstenje na str. 82 je njegov glas kirurško natančen in kristalno čist: »V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.« Tu je ta preklemana dvojnost: jaz, kot unikum, in drugi – tudi kot unikum. S poezijo strniti vrste, se zliti v celoto in na polno živeti, biti čudež skupnosti in enkratnost, četudi od vsepovsod pihljajo sapice dvoma. Na koncu se pesnik (Veber ni v tem nobena izjema) oprime tistega, kar zagotovo ima – sebe in hrepenenja. In smo v najčistejši liriki, pesniški subjekt pa se skorajda dotika resnične osebe. Kot v naslednjih verzih, kjer realistični jaz hlasta za drugim in se v metafiziki rojevajo ljubezenske sanje: »Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«
Piše Ana Geršak, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Skoraj odveč je reči, da labirint temelji na izgubi. Kdor vstopi v labirint, pričakuje, da se bo v njem izgubil, da bo – začasno, a vendar dovolj dolgo, da bo trajanje zaznavno – zašel s poti, ki pa jo bo proti koncu, če bo vse po sreči, znova našel. Logika labirinta je logika blodnje, brezciljnega tavanja, ki po večkrat zgrešenih smereh končno pripelje znova na svobodo. Razvejani blodnjak, posejan s slepimi ulicami, ki ne vodijo nikamor, s stranpotmi in eno samo odrešujočo potjo, je bil v zgodovini metafora za življenje, pri čemer je končno osvoboditev neredko predstavljala smrt. Posthumno izdana kratkoprozna zbirka Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta je hkrati sprehod po avtorjevih najljubših pokrajinah, resničnih in izmišljenih, ki jih je obsežneje popisal v svojih daljših besedilih. Istrskim pejsažem in prizorom podeželskega življenja se pridružujejo drobci spomina na morda doživete, morda pa le izsanjane prigode, prežete s prepoznavno tomšičevskim spajanjem dejanske in fantastične, nadrealne, nezavedne razsežnosti, v kateri Zhuang Zi in metulj vzajemno sanjata drug drugega in drug mimo drugega upravičujeta lastno resničnost. Zgodbe iz labirinta si z arhitekturnim čudesom delijo še eno posebnost, zmožnost, da na zamejeni zaplati zaživi toliko različnih pojavnosti, ki so vse tako ali drugače med seboj povezane. V tem zbirka spominja na Tomšičevo trilogijo Uroki polne lune, po katerih se je sprehajal mitotvorni lik Órfana, edine konstante v stalno spreminjajočem se oneiričnem svetovju, v katerem se je občutek za to, kdo sanja koga in kdo je tu sploh še buden, že davno izgubil. V Zgodbah iz labirinta Tomšič preskakuje med pripovednimi legami in perspektivami, a je v ozadju besedil kljub temu mogoče prepoznati istega demiurga, ki se vztrajno vrača k motivom in podobam, v katerih prepoznava neko simbolno dimenzijo. Če se sprva zdi, da »hladna zora« govori o nedavni epidemiji, čemur ustreza tudi datacija začetnih besedil, se era že kmalu prelevi v tisto, kar avtor prepozna kot dušo, kot psihofizično stanje posameznika, potopljenega v hladno zoro, z omrtvičenimi čuti in spranega sleherne človečnosti. Duša hladne zore, kakor je tudi naslove ene od zgodb, razgalja človekovo destruktivnost, ki je, tako se zdi, prirojena ali vsaj vsajena v posameznika že od otroštva. Ob pogledu na sprevod otrok iz vrtca, ki se po pločniku pomikajo povezani kot gosenica, si pripovedovalec v zavest prikliče glas preroka, ki naznanja: »Tudi ti otročiči bodo morili.« V številnih zgodbah Tomšič obsoja človeško slo po uničenju, ki posameznike preobraža v Podganarje, v človeka-podgano, še eno avtorjevo ponavljajočo se pojavo, ki ubija »vse, kar je nemočno, brez zaščite ... »Ubija nemočno, drhtečo psiho«. V svetu, v katerem ima vsaka pojavnost, celo kamen, nekakšno obliko zavesti, je to nesprejemljivo. Močeradski par v skupnem plesu napoveduje dež, dokler ne ostane le eden, ki nato, kakor v maščevanje za izgubljenim partnerjem, priklicuje hude nalive. »Težko bi našel boljši dokaz, da je vse živo in da je vse povezano v veliko Živost,« sklene pripovedovalec in nadaljuje: »Tega ne opazimo, dokler se ne rešimo uroka, ki ga ljudje imenujejo: Jaz in Jaz. Jaz Človek, ki Sem. Jahve. Jaz, ki sem Bog!« Vrhunec samovšečnega antropocentrizma poraja sovraštvo, ki pa se, kot Tomšič piše v istoimenski zgodbi, vedno obrača proti svojemu nosilcu. Sprehod skozi Tomšičev labirint je raznolik in pričakovano kaotičen, kar odseva tudi avtorjevo idejo o povezanosti vsega z vsem. Pripovedni elementi se nagovarjajo skozi celoto, se vračajo in preobračajo, mogoče včasih preveč dobesedno ponavljajo, nikoli pa toliko, da bi ponovitev postala nadležna. Knjigo odpira niz zgodb z izrecnimi navezavami na pandemijo in čeprav je odločitvi gotovo botrovalo dejstvo, da je zbirka začela konceptualno nastajati ravno v tistem obdobju, uvodna tematsko strnjena grupacija ustvarja čisto drugačen prvi vtis dela, ki je v resnici veliko bolj pestro, pisano in ne nazadnje živo. Kot bi šlo za kolažiranje z različnih koncev napaberkovanih koščkov, ki sami po sebi ne povejo veliko. Zgodbe iz labirinta zaživijo šele na ravni celote.
Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Tomaž Mastnak se v knjižici Nova sveta vojna ob genocidu v Gazi in invaziji na Ukrajino ukvarja s temo, ki ga zanima že dlje časa, namreč z odnosom Zahoda do arabskega sveta in Rusije. Tokrat skozi prizmo ideje o sveti vojni. Med obravnavo te ideje mu uspe izvrstno izpeljati kratko genealogijo zgodovine teh odnosov. Na začetku se ustavi pri zgodnjih kristjanih, ki so kot borci za družbeno pravičnost kritizirali rimsko razglašanje samih sebe za prinašalce miru, saj so Rimljani v resnici prinašali vojno in nadvlado. S tem je takoj implicirana analogija s sodobnim zagovarjanjem tako imenovanega svetovnega reda, ki je v resničnosti vse prej kot to in je v resnici režim, ki skrbi za imperialistične interese ZDA. V nadaljevanju Mastnak z elegantnim zgoščanjem in jasnim predstavljanjem zgodovinskih dejstev pokaže, kako evropska civilizacija uporablja prav to metodo ki so jo njeni očaki tako kritizirali. Tudi v renesansi in razsvetljenstvu, ki skozi prizmo postkolonialnih študij izgubljata enoznačno veljavo prinašalcev napredka, so namreč različni evropski intelektualci govorili o potrebi po miru znotraj celine, ki bi omogočil boj in nemara tudi iztrebljenje Turkov. Dodamo lahko, da najbrž prav od tod izhaja neokonservativna ideja o Evropi kot kontemplativni, miroljubni celini, ki jo ogrožata agresivna in iracionalna islam in komunizem. Gre za projekcijo lastne želje po nasilju na Drugega, ki je precej manj obseden z Evropo in je vanjo znatno manj vdiral. Sploh če zadevo, tako kot Mastnak, povežemo z vojno v Ukrajini. Komunizem in islam v očeh neokonservativcev pomenita nočno moro. Rusija je v zavesti povezana z rdečo nevarnostjo. Vendar pa današnja Rusija nima nič s komunizmom ali socializmom. Mastnak drugje Putina povezuje s konceptom ordoliberalizma. Kakorkoli, spopad z Rusijo upravičeno imenuje liberalna sveta vojna, saj gre tudi uradno večinoma za zagovarjanje »evropskih vrednot in svobode« proti vzhodnemu mračnjaštvu in zaostalosti. Visoki predstavniki prikazujejo vojno kot civilizacijski spopad. Tu pa se skriva tudi največja slabost Mastnakovega eseja, saj ne upošteva, da sveto vojno razglašajo tudi Rusi, ki se domnevno borijo za tradicionalne verske vrednote proti »zahodni dekadenci«, multikulturalizmu, pravicam LGBT in podobno. Pri tem jim je v tej sveti vojni uspelo mobilizirati tudi nekatere čečenske muslimane. Mastnak je eden redkih levičarskih, tudi marksističnih intelektualcev, ki se zavzemajo za kritiko razsvetljenstva. Ta je večinoma rezervirana za bolj konservativno filozofsko misel, medtem ko jo on prestavlja na področje sociologije. V tem primeru kaže na kontinuiteto ideje svete vojne skozi razsvetljenstvo in v današnji postrazsvetljenski civilizaciji. Genealoško razkriva bistveno povezavo med srednjim vekom in razsvetljenstvom, ki je, če dodamo, ukinil nekatere pozitivne prvine srednjega veka, kot so sorazmerna svoboda in sproščenost življenja, odsotnost kapitalističnega časa in veliko počitka, ter nadaljuje in zaostruje njegove križarske tendence. Današnja zahodna civilizacija je po njegovem mnenju že postpolitična in posthumanistična. Državljane izvzema iz sfere političnega in jih reducira na nekakšno biološko gmoto, ki se zmeraj bolj spaja s tehnologijo. Vendar mu na tej točki lahko le delno pritrdimo, saj so izvzeti številni primeri, ko naj bi domnevno pasivizirane populacije, predvsem mladih, zavzele veliko močnejše in globlje politične pozicije kot njihovi starši, tudi s pomočjo sodobnih tehnologij. Tomaž Mastnak ostaja eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev, ki s svojo mislijo aktivno napada status quo, ne da bi to početje spreminjal v pozo.
V Mini teatru je bila sinoči krstna uprizoritev predstave Morska deklica. Mlada gledališka generacija, ki ji pripadata tudi avtorica besedila Nina Kuclar Stiković in režiser Jure Srdinšek, je izhajala iz Andersenovega pravljičnega motiva, vendar igralski kvartet mladih ženskih glasov in enega moškega, spleta zvoke sodobne realnosti. Več Magda Tušar. Krstna uprizoritev: 27. september 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje, 28. september 2024 Režiser: Jure Srdinšek Dramaturginja: Nina Kuclar Stiković Scenografinja: Lucija Zucchiati Kostumograf: Claudi Sovrè Glasba: Martin Vogrin Scenski gib: Veronika Valdes Lektorica: Nina Žavbi Oblikovanje svetlobe: Domen Lušin Oblikovalka in realizatorka lutke: Katarina Planinc
Stari hrast je novo delo vztrajno družbenokritičnega Britanca Kena Loacha. Film je bil prikazan v okviru Festivala migrantskega filma, zdaj nadaljuje svojo pot po kinematografih slovenske Art kino mreže. Besedilo o filmu, ki ponuja pretežno optimističen pogled na eno od perečih problematik sodobne Evrope, je pripravila Gaja Pöschl, bere Eva Longyka Marušič.
Smrtonosni objem je eden najboljših žanrskih filmov zadnjega časa. Oceno je pripravil Igor Harb, besedilo bere Renato Horvat.
Janez Burger se v svojem filmu Opazovanje, ovenčanem s tremi vesnami na preteklem Festivalu slovenskega filma (za zvok, scenografijo in glavno žensko vlogo), sprašuje o prevzemanju odgovornosti za to, čemur smo na videz »samo« priče. Oceno filma je pripravil Muanis Sinanović, besedilo bere Renato Horvat.
Piše Nada Breznik, bere Renato Horvat. Evald Flisar je knjigo Potovanje preblizu podnaslovil Spovedi in izpovedi. Že sam se v njej sprašuje, v katero prozno zvrst naj bo delo uvrščeno. Lahko bi obveljalo za zbirko esejev, potopis ali avtobiografijo, nazadnje pa se po vzoru romanov Sheile Heti odloči, da je to vendarle roman. Vendar že podnaslov nakazuje, da delo nima izrecnih značilnosti romana, čeprav ga je uokviril z vožnjo z avtomobilom iz Ljubljane do Londona, kjer naj bi s podstrešja hiše, ki jo je že pred leti prodal, pobral še zadnje fotografije, negative in morebitne osnutke svojih zgodb, dram in drugih besedil. To 1500 kilometrov dolgo pot je že neštetokrat prevozil, odkar se je iz Londona preselil v Ljubljano. Na potovanje povabi bralce, da nam predstavi svoja premišljevanja, spoznanja in poglede na sedanji čas in družbena dogajanja, na stanje duha, na mesto in položaj literature in na temeljna bivanjska vprašanja, ki si jih že vse življenje zastavlja. Odgovore išče s pomočjo znanosti, filozofije, religije, umetnosti in psihologije. Pri tem je ves čas skeptičen, kritičen in skrajno analitičen. Problemov v neposrednem okolju, ki se spričo njegovih številnih potovanj in selitev nenehno spreminja, na planetarni in celo kozmični ravni se loteva na osebni, najbolj pristni in včasih boleči ravni. Vse védenje, in tega je obilo, preceja skozi izkušnje, ki si jih je v dolgem in dinamičnem življenju, nabral ničkoliko. Ničesar ne sprejema kot samoumevnega in tudi svojih dognanj ne ponuja kot edino pravih in edino zveličavnih. Dobro se zaveda, da je resničnost najprej treba dojeti v vseh dosegljivih delcih in vidikih in šele potem doumeti, življenje pa najprej polnokrvno živeti. Kar želi in pričakuje, so sopotniki, ki znajo misliti s svojo glavo. Teme, ki jih Flisar načenja, so raznolike. Pri izboru ni videti neke sistematike, je pa vsako poglavje odkritje zase in bralca od poglavja do poglavja žene radovednost, kaj bo novo poglavje prineslo, in nehote se kdaj odzove tudi s hvaležnostjo, da je pisec ponudil toliko izbire in toliko novih pogledov, na katere pa se mora odzvati s svojim lastnim razmislekom. Tudi na tem potovanju nas pisatelj znova spomni na svoje bogato življenje in delo, na vse dejavnosti, ki se jih je loteval ali so mu bile zaupane, na naključja in ljudi, ki so krojili in bogatili njegovo usodo in življenje. Evald Flisar, avtor Čarovnikovega vajenca, Potovanja predaleč in številnih drugih del, prisega na pogum za potovanja, ki so v nasprotju z varnostjo, ograjami in zidovi, ki jih postavljamo okoli sebe, polna izzivov in neverjetnih naključij in četudi te odnese predaleč, se boš vedno vrnil v svoj naravni dom, v svojo rojstno deželo in k sebi, ki si do kraja neodkrita skrivnost, zato moraš potovati tudi vase, v svojo zavest, ki je morda del kozmične zavesti, če ima vesolje zavest, in ki nosiš v sebi Boga, čeprav bi raje videl, da je Bog zunaj tebe in bdi nad teboj. Pisec se osredotoča na začetek besedotvorja, na večpomenskost besed, na jezike, različne intonacije njihovega sporočanja, ki jih neposredno in dobro pozna iz svoje prekmurščine, knjižne slovenščine in angleščine. Seveda na poti teče beseda tudi o njegovem pisanju, načinu in navdihih zanj, zato nekatere od številnih dram in romanov našteva in se odziva na kritiške zapise o njih. V letih, ko ugotavlja, da je pred njim manj časa od tistega, ki ga je že preživel, ne more niti mimo omejitev, ki jih leta nalagajo telesu, duši in spominu. Vendar pri tem ne daje vtisa žalobnosti, prej sprijaznjenosti in nameri, da izkoristi prav vsak trenutek vitalnosti in energije, ki ju še ima. Ali bodo dokumenti, založeni na podstrešju londonske hiše, prispevali k izpolnitvi sestavljanke avtorjevega življenja, njegovega pravega „jaza“, ki ni le zaporedje trenutkov, ni iluzija in ne fikcija, temveč je njegov edini „jaz“ vse od otroštva do današnjih dni?
Piše: Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Renato Horvat. Roman Igorja Krivokapiča A, Simfonija v besedi je napisan v prvi osebi ednine in v pretekliku, tu in tam pa tudi v sedanjiku in celo predpretekliku. Nekatere besede in besedne zveze so natisnjene v ležečem tisku, kar nekaj je zapisov z velikimi črkami. Pripovedovalec Izidor, za prijateljski krog Izi, razgrinja svojo življenjsko zgodbo od najstništva do študentskih let. Razkriva dogajanje v družini, razmerja med družinskimi člani, zlasti nekoliko zapleten odnos s sestro dvojčico, in ohranjanje skrivnosti o očetovstvu njenega otroka. Roman se začne z navajanjem precej grenkih modrosti in spoznanj ter trdno odločenostjo, da bo protagonist kljub vsemu ostal nepremagan in močan. Prepričan je, da življenje mora imeti smisel. »So minevanja in prehajanja, so stalnice pa spremenljivke; so vprašanja, odgovori in večne neznanke; sta strpnost in razočaranje. Sta podlost in poštenost, je neznanje …« Roman se nadaljuje kot Izidorjevo nadvse duhovito opisovanje pubertete, mladostniškega iskanja in razbrzdanosti. Humor ima več registrov – od šaljivosti, nagajivosti in igrivosti pa vse do cinizma in obešenjaštva. Sčasoma pa Izidor opisovanje vsakodnevnih dogodkov prekinja z zgodbami drugih protagonistov, na primer Strica in njegove izkušnje s postreščki ali dekliške trojice, v kateri je prijateljsko udeležena tudi njegova sestra dvojčica Alenka. V pripoved vpleta svoje sanje, dvoumno pravljico, sanjarjenje, pijančevanje in drobce družbene kritike. Iznenada pa se mu zgodi, da se zaljubi in tedaj se osebnostno spremeni in preoblikuje v novega, zrelega človeka. Središče njegovega življenja postane Katja, ves zamaknjen občuduje njene lepe značajske lastnosti in nekoliko fantovski videz. Tudi sicer je pisatelj pri opisovanju zunanjosti kar precej nazoren, rad piše o kulinariki, dobrem vinu, igri taroka ter raznovrstnih telesnih potrebah. Izidor je razgledan mladenič in poznavalec različnih področij, od glasbe, literature in filmov pa vse do slikarstva in filozofije. Ljubezenski par se poglobljeno pogovarja o bivanjskih temah in glasbi. Zgodi se, da se pri tem ne more ubraniti solz. Ljubezen je iskrena in brez temnih senc, tako rekoč popolna in idealna, toda pride dan, ko idilo prekine strašen dogodek. Zgodi se prelomnica, ki v celoti spremeni Izidorjevo življenje. Prvoosebni pripovedovalec tedaj postane vsevedni pripovedovalec in na široko pojasnjuje okoliščine, ki so privedle do tragičnega dogodka. Pomudi se pri orisu novih posameznic in posameznikov, prijateljev ali sorodnikov, ki so tako ali drugače vpleteni v nepričakovani dogodek. Igor Krivokapič je domiseln, natančen in prepričljiv opisovalec dogajanja, zunanje pojavnosti in doživljanja literarnih likov. Začetna lahkotnost se čedalje bolj preveša v psihološko razčlenjevanje in poglabljanje v duševnost, presenetljivo ravnanje in nepričakovano odzivanje. Avtor se vživlja v moralne dileme in zaplete, iz katerih ni videti izhoda. Njegov protagonist je strpen in razumevajoč, hkrati pa zaradi izgube tudi nekoliko naiven, saj je prepričan, da je mogoče zlepiti in obnoviti prijateljev zakon, ki se je zaradi nezvestobe razrušil in izničil. Prizadeta ženska pravi, da se je »počutila kot pokošena, obglavljena, razžaljena, do skrajnosti ponižana, potlačena, onečaščena, zavrnjena, sebi sovražna, obupana!!!!« Ena od posebnosti Krivokapičeve knjige je jezikovna svoboda. Avtor se je odločil za pisanje v pogovornem nedoločniku in prepustil nenavadni rabi ločil, zlasti podpičja, dvopičja in klicaja ter še drugim jezikovnim svoboščinam. Tudi v izražanju na različnih jezikovnih ravneh, med njimi knjižno pogojnih in vulgarnih, se ne omejuje. Rad uporablja starinske izraze, na primer: ako, akoprav, čin, nego, bojda, kali in podobne, hkrati pa svoj obsežni roman dopolnjuje z opombami, v katerih pojasnjuje, kaj pomenijo nekatere manj znane ali narečne besede in podatki. Poglavitni življenjski občutji ali vrednoti v obsežnem romanu A, Simfonija v besedi sta dobrotljivost in ljubezen. Skoraj vse osebe so dobre in dobronamerne ter pripravljene druga drugi pomagati, se vživljati v različne življenjske položaje in jih reševati. Ne omejujejo pa se, kadar se predajajo čutnosti. Sčasoma se morajo ženske in moški zaradi posledic, ki jih taka svoboda prenese, odločiti, kako bodo nadaljevali ivljenje. Kadar si kar tako vzamejo tisto, kar si poželijo, s tem ranijo ljudi okoli sebe, celo koga od bližnjih. Igor Krivokapič je pisatelj s silno ustvarjalno močjo. Opravil je zares veliko delo. Na 755 straneh je predstavil dobro napisano zgodbo, že kar epopejo, ter ponudil jezikovno pisanost, razvejano besedišče in vznemirljivo branje. Komisije, ki bodo odločale o podeljevanju nagrad, si bodo zaradi obsežnosti romana, ki bi ga lahko imeli tudi za avtofikcijo, morale vzeti veliko časa. Na zadnji platnici je občudovanje avtorjevega pisanja izrazila igralka Nataša Barbara Gračner; voditeljica in napovedovalka televizijskih oddaj Nada Vodušek pa v spremni besedi piše, da roman lahko beremo kot hvalnico mladosti in pričevanje o odraščanju, hvalnico z vsem izkustvom, tako lepim kot krutim, prežeto z neizmerno ljubeznijo in razumevanjem. Razkriva tudi avtorjevo izpoved, da je bil roman zasnovan že leta 1991 kot neposreden odziv na silovit čustveni pretres, ki je pisatelja osebnostno spremenil za vse življenje. »Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.« V zapisu O avtorju pisatelj Igor Krivokapič napoveduje, da bo romanu A dodal še B, ki bo že v zasnovi drugačno delo, pravzaprav trdo pripovedništvo, na koncu pa bo napisal še roman z naslovom C. V bližnji prihodnosti bo tako sklenil obsežno trilogijo na tri tisoč straneh. Z grozo namreč spoznava, kako zgodbe iz teh knjig čedalje bolj postajajo naš vsakdan.
Piše Andrej Lutman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. V belo črnino ovite pesmi Matica Ačka v knjigi Rekviem za sneg in v črno belino odeta sivina nekaterih strani, ki so poslikave oziroma risbe med pesmimi, dajejo občutek napetosti, kakršna se razprostre ob zadušnicah. Ena od pesmi, ki ima naslov Evangelij, se začne z verzi: „Kdo bo napisal / novi evangelij; / kako obstajati manj, / kako skrčiti polja naših prikladnosti, / kako v svojih matricah / pustiti rezervate pri miru?“ Matic Ačko, priznani bralec in pisec pesmi v slogu z oznako slem. To je tudi panoga modnih odrov, kajti treba je vedeti, da je beseda slem (slam) hitro lahko iztočnica za besedo slama, kar bi najverjetneje zmanjšalo vrednost tako označene poezije: slamnata, puhla poezija, votle pesmi, blede slike ... Ali pa bi bralstvo preskočilo na oznako lanski sneg. Torej: mar mi je za pesmi, vredne so kot lanski sneg. Že nekaj časa teče beseda o vrednotah. Matic Ačko ima za obravnavo vrednot, ki jih vpeljuje v pesmi, vsaj dvojen pristop do tkanja napetosti: vpeljava vrednot je pri njem postopek, s katerim deli pomene. Razdeli jih na tiste, s katerimi se ni izpostavljati, in na tiste, s katerimi se ne da poistiti. Katere so torej takšne vrednote? Odgovor je sila preprost: mar je vsem za takšne vrednote, saj se spreminjajo kot letni časi. Pa je res tako? Odgovor vsekakor prinaša uvodna pesem cikla z naslovom V kraljestvu Zlatoroga: „Na začetku je bil / Kozel z zlatimi rogovi / in bele žene / so lebdele / neposiljene / imperij ostrih senc / in mlečne megle / je še nosil svojo kri“. So časi, ko naj bi bila ena od vidnejših lastnosti poezije angažiranost, aktivacijskost oziroma aktivizem vseh oblik. Matic Ačko se tem časom pridružuje s tako imenovanimi športnimi podvigi, ki jih je ovenčala avreola državnega prvaka. V čem? V slemanju. In naj se s takšnim pristopom, ki povezuje šport s pesnjenjem, telovadenje in poezijo, pretegovanje in skandiranje zlogov kar ne neha! Pesnik pač mora in pisati in peti, biti performer, ki z nastopi lovi potencialne odjemalce svojega ustvarjanja. In biti sočuten, kar sporočajo stihi iz pesmi z naslovom Kmet: „Zavrženi mobilni telefoni včasih zadrgetajo / v nenadnih modrikastih pomežikih in / prenašajo rekviem v omrežje.“ In pesnjenje postane športa panoga, nekak mnogoboj, ki določa kvote zainteresiranih, tistih brez mobilnih telefonov. Kajti repetitivnost je modna, eho poudarjen, odmevnost podplačana, nekako v slogu: eho, eko, ego. O tem govorijo vrstice v pesmi Cesta: „Nastajajo ceste, / po katerih se majhne punčke / ne vozijo same.“ Drugi primer usmeritve eho-eko-ego je uvod v pesem Izračuni: „Kot da ima / smrt snega / numerične vrednosti.“ V zvezi s tem bi bil primeren še vsaj tretji primer, a takih primerov je preveč, da bi jih bilo mogoče povezati s števniki. Povezuje pa jih zlomljenost pod nebom, nalomljenost, ki spominja na drobljenje kamenja, ki joka ogljikovodike, ko pa mu je bila odvzeta plast z rastišči najviše segajočih dreves. In spet vznikne rek, da papir vse prenese, in hkrati: pisani besedi skorajda ni več verjeti. A zapisano je preverljivo in s tem bliže verjetnosti, da obstane kot vsaj začasna resnica. Kako pa je s snegom? Najpreprosteje se do zasneženih površin pride z izdelavo umetnega snega, kar omogoča ugodno smuko v slogu para verzov: „... na barikadah se / nabira slana ...“. Povezanost družbenega in osebnega v sledenju usmeritve eho-eko-ego dodaja še komponento spremenljivosti. Ta je v poanti, ki jo na primer vsebuje že naslov pesmi Veliki kubusi praznine. Ker pesnik pač pesni o vsem, kar se mu speni, je tarnanje po nečem preteklem zgolj nastavek za zamaknjenost, za zamrznjenost v svojo sposobnost biti slišan. In pesnik je snežak v temi.
Predvsem Američani radi delajo filmske priredbe. Spomnimo se priredbe japonskega filma Krog, v zadnjih letih sta nastala celo remakea dveh avstrijskih filmov – Smešnih iger Michaela Hanekeja (priredbo je naredil kar Haneke sam) in filma Lahko noč, mamica Veronike Franz in Severina Fiale. Zanimivo je, da v vseh treh omenjenih ameriških različicah glavno vlogo igra Naomi Watts. Te dni pa je v slovenske kine prišla grozljivka Ne govori zla režiserja Jamesa Watkinsa. Gre za priredbo danskega filma. O tem, kako se tudi v tem primeru priredbe kažejo kulturne razlike med narodi, razmišlja Igor Harb. Bere Jure Franko.
Španski otroški film Otroci Divjega zahoda je primeren za otroke od petega leta dalje, likom pa so v slovenščini posodili svoje glasove Asja Kahrimanović, Gašper Jarni, Gašper Malnar, Niko Novak, Maša Derganc, Borut Veselko in Andrej Murenc. Recenzijo filma je pripravila Miša Gams, bere Lidija Hartman.
Otvoritvena premiera nove gledališke sezone v SNG Nova Gorica je prva slovenska uprizoritev besedila 64 sodobne hrvaške avtorice Tene Štivičić. Urbano dramo o izzivih in bremenu boja z neplodnostjo je režirala Nina Šorak. Prevajalka: Dijana Matković Režiserka: Nina Šorak Dramaturg: Milan Ramšak Marković Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumografinja: Tina Pavlović Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič Oblikovalec svetlobe: Marko Vrkljan Oblikovalec zvoka: Jure Mavrič Igrajo: Nika Rozman k. g. Jure Kopušar Helena Peršuh Radoš Bolčina Urška Taufer Gorazd Jakomini Blaž Valič Brigita Gregorič
Piše Jure Jakob, bere Jure Franko. Pesniški prvenec Anje Grmovšek Drab se z naslovom, domiselno dvodelno delitvijo na prvi polčas in drugi polčas in dodatkom/podaljškom trenutek za rdeči karton ter z nekaterimi globljimi metaforičnimi navezavami naslanja na nogomet. Ta igra ni le pesničina velika ljubezen, kot se da razbrati iz nekaterih pesmi in prebrati v kakem intervjuju, temveč še bolj prispodoba za življenje samo oziroma za tiste vidike življenja, ki so za poezijo iz Prepovedanega položaja bistveni, določujoči. Po branju knjige se tako hitro izlušči kar nekaj vzporednic. Tako v nogometu kot v življenju, ki ga pesniško raziskuje Anja Grmovšek Drab, štejejo strast in predanost, lepota svobodne igrivosti in zavest o tem, da obstajajo nekatera pravila, ki veljajo ne glede na to, na katerem delu igrišča se nahajaš in kdo si. Štejejo tudi osebna zavzetost, agilnost in pozornost na drugega in druge, brez katerih igra in življenje sploh nista mogoča. Mogoče še najbolj pa šteje tista usodna nepredvidljivost, zaradi katere je vse skupaj nevarno, tvegano in hkrati tako očarljivo in mamljivo, tisto, ko te spreleti, kot pravijo verzi zadnje pesmi zbirke, da "obstaja nekaj / veliko večjega od naju" in ko ti postane jasno, zakaj "na nogometnih stadionih in v bojnih jarkih ni ateistov", kakor beremo v naslednjem verzu. Če odmislimo to okvirno in globinsko korelacijo, nogomet v zbirki v tematskem, še bolj pa motivnem pogledu pravzaprav zaseda obrobno mesto; v dokaj obsežni zbirki, ki presega sto strani, se na nogomet izrecno navezuje le peščica pesmi. Ampak res je, da bi tudi sicer težko našli kak izstopajoč motivno-tematski sklop. Zbirka prinaša raznorodne pesmi z dokaj širokim razponom tematik, zato je izbira nogometa kot veznega tkiva teh pesmi zelo spretna, učinkovita avtorska poteza, s katero pesnica mešano materijo uspešno poenoti in umesti na višjo, pomenljivejšo, pesniško domišljeno raven. Raznorodnost pa še ne pomeni tudi poljubnosti; ob branju nastaja dokaj določen vtis, da so vse tematike, skozi katere se prebija pesničin glas, prizorišče iskanja lastne identitete, ki je obenem tipanje za pravim, lastnim, svojim mestom v svetu. To iskanje in umeščanje se v mnogih pesmih dogaja na ozadju premišljanja o odnosih, še posebej družinskih in partnerskih. Pesnica tematizira razgiban družinsko-osebni spomin in s predirnim, nesprenevedavim pogledom odstira plasti pogosto boleče, travmatične memorije. Podobno neposredni, mestoma skoraj lakonični, so nagovori intimnega bližnjika ali ljubimca. Priče smo strasti, poželenju, predanosti, hrepenenju, tik zraven tega ali pa kar obenem pa tudi nekakšni sprijaznjenosti, navajenosti, neobčutljivosti in robustnosti, za katero se zdi, kot da jo je zvrhana mera deziluzije oropala vsega razen zmožnosti ubesedovanja, razen tiste iskre, ki vnema ogenj poezije. Pesmi v zbirki Prepovedani položaj so krepkega, zmogljivega diha, ki se zlepa ne ustraši še tako zahtevnega, strmega koraka; niso skromne in zadržane, a tudi ne podcenjujejo izzivov, ki se jih lotevajo. Čeprav gre za prvenec, te pesmi ne nagovarjajo z mladostnostjo, neobremenjenostjo in vehemenco, kaj šele z naivnostjo ali z nekakšno prvobitnostjo. Ne poznajo neposrednosti čiste, neokrnjene, celovite potopljenosti v svet, ampak neposrednost izkušnje, podložene z življenjem, ki je že nekaj prestalo, ki je nekaj že pustilo za sabo. Zelo izrazita je zavest o času, časovnosti, minljivosti, spremembah; zavest, brez katere iskanje identitete resnici na ljubo sploh ne bi bilo potrebno. Pesniški jezik Anje Grmovšek Drab je dokaj komunikativen, odprt, transparenten. Zvečine daljše ali pa vsaj srednje dolge pesmi so izpisane dosledno brez ločil in velikih črk, kar jim daje značaj pretočnosti in jih bliža pogovornemu idiomu, čeprav se po drugi strani ti monologi/dialogi še vedno precej opirajo na zborno izreko. To gre v korak z ambicijo teh pesmi po refleksivnem obratu, ki ga zanima kompleksnejša, globlja slika ubesedenih motivov. Pravzaprav bi si upal trditi, da je neka posebna težnja po reflektiranju avtorsko najbolj distinktivna poteza te pisave. Elementi osebne izkušnje, intimnost, spolnost, erotika, zaznavanje družbenega konteksta sodobnosti, senzibilnost za zgodbe drugih, praviloma bližnjih, sorodstveno ali pa prijateljsko povezanih oseb, narativni talent, ki zna stkati vzročno-posledične vozle, in izrazita zavest o dialoškosti: vse to ima pomembno vlogo v poeziji Prepovedanega položaja. Ampak glavno pa je, da hoče biti vse to ugledano in razumljeno, dojeto; ne gre niti za pesniške izpovedi niti za pripovedi, temveč za osvetlitve s fokusom. Ta fokus se v bolj uspelih pesmih nahaja ravno tam, kjer ga ne pričakujemo, tam, kjer ga po neki logiki, s katero običajno presejamo resničnost, pravzaprav ne bi smelo biti. Nahaja se v prepovedanem položaju.
Neveljaven email naslov