Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1879 epizod
1879 epizod
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Etnolog in umetnostni zgodovinar, zaslužni profesor Janez Bogataj s knjigo Hrana, najstarejše diplomatsko orodje zaokroža eno od področij svoje dolgoletne raziskovalne in publicistične dejavnosti, ki sega od aktualiziranja Valvazorjevega, Vodnikovega in Trdinovega pisanja do odkrivanja tradicije in inovativnosti naših dni. Tukaj se posebej posveča uveljavljanju slovenske gastronomije in kulinarike v službi promocije državnih političnih, gospodarskih in kulturnih interesov. Tako so recepture in z njimi povezane slikovite zgodbe, strnjene med drugim v monografijah o potici, kranjski klobasi, kolinah in drugih značilnih jedeh in prehranskih šegah na Slovenskem, nadomestili jedilniki ter pravila in merila, veljavna ob srečanjih najvišjih predstavnikov držav in na drugih ravneh diplomacije. »Hrana je eden najbolj temeljnih povezovalcev ljudi,« je Bogatajeva izhodiščna misel na začetku nove knjige. Naslov ji je dal po izjavi Hilary Clinton, ki je seveda dobro vedela, kaj govori, ko je hrano označila za najstarejše diplomatsko orodje. Pri izbiri jedi, so pokazala opazovanja, je zelo pomemben tudi okus, saj vpliva na razmišljanje in vedenje zbranih za mizo. Avtor dejavnost, ki povezuje gastronomijo in kulinariko, gospodarstvo, kulturo, umetnost in turizem, imenuje gastronomska (ponekod je v rabi tudi oznaka pametna) diplomacija. V njej vidi obliko javne diplomacije, za katero je značilno promoviranje destinacijskih kuhinj v svetu s podporo države. Tovrstno širjenje kulinaričnih tradicij, ki spodbuja delitev vrednot in tradicij, je idealno orodje za uporabo živil, jedi in pijač za ustvarjanje medkulturnega razumevanja. S sistematičnim odpiranjem svojih restavracij po svetu velja za pionirko gastronomske diplomacije Tajska. Poleg velikih držav avtor posebej omenja še Uzbekistan in Peru, v Evropi pa ob Italijanih in Francozih izpostavlja Špance in Skandinavce. Bogataj v prvih poglavjih opozarja na antične in mlajše vire, ki poročajo o velikih slavjih ob sklepanju političnih sporazumov med vladarji za bogato obloženimi mizami. Niza pa tudi primere iz našega okolja, ohranjene v slikovitih opisih kulinaričnih užitkov grofa Ulrika II. Celjskega na poti v Kompostelo sredi 15. stoletja ter v nekoliko mlajšem poročilu o pojedinah ob vizitacijah oglejskega kanclerja Paola Santonina na gradovih in v samostanih na Slovenskem. Še zgovornejše je pričevanje barona Žige Herbersteina iz Vipave, odposlanca nemškega cesarja Maksimiljana I., o diplomatskih kulinaričnih prigodah na vzhodu, opisanih v leta 1549 na Dunaju objavljeni knjigi Moskovski zapiski. Zadnja tretjina knjige govori o položaju gastronomske diplomacije pri nas. Termina gastronomija in prehranska kultura sta izenačena, pri čemer je kultura – ali bi vsaj morala biti – ena poglavitnih značilnosti diplomatskih izmenjav sporočil. Še več, veljati mora tudi na nižjih ravneh odnosov med domačini in tujci, gostitelji in gosti. Slovenija je sicer dobila prvo gastronomsko strategijo leta 2006, ko je bila sprejeta tudi za nadaljnji razvoj pomembna razdelitev države na 24 gastronomskih regij. Ti koraki pa so bili v naslednjih letih namenjeni le turistični promociji, medtem ko drugi resorji večinoma niti niso vedeli za strategijo. Trikrat je bila zamenjana tudi celostna podoba gastronomske prepoznavnosti države s sloganom Okusiti Slovenijo, ki pa sprva, kot kritično ugotavlja Janez Bogataj, »ni bila uporabljena za oblikovanje menijev protokolarnih prireditev. Tudi navajanje jedi je bilo zelo nestrokovno in pogosto z napakami,« piše. Prelom je prineslo oblikovanje slovenskih gastronomskih regij – tudi z Bogatajevim sodelovanjem – z Osrednjo Slovenijo na čelu. Veliko pozornosti je po svetu pritegnilo tudi uspešno vključevanje osnovnošolcev v obujanje domače kulinarične tradicije. Ti in posamezni drugi primeri zgledne promocije slovenske kulinarike, ki jih v nadaljevanju navaja avtor, pa še več let niso pomenili začetka premišljene in povezane gastronomske diplomacije slovenske države. In še vedno se marsikje zatika. Profesor Bogataj ne piše načelno ali na pamet, temveč navaja svoja opažanja v tujini in doma. Skupaj s povsem konkretnimi nasveti in napotki – kako, kaj in česa ne – so zdaj zbrani v knjigi Hrana, najstarejše diplomatsko orodje, ki bi morala postati brevir vseh protokolov od predsedniškega in ministrskih navzdol. Tudi kulturnega ob snovanju slovenske predstavitve na naslednjem knjižnem sejmu v Frankfurtu! Zapisano spremljajo in dopolnjujejo številne pozornosti vredne opombe.
Piše: Cvetka Bevc Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih Izredno pretanjena in tankočutno izpisana je pesniška zbirka mladega pesnika Aljaža Primožiča Čisto potiho. Pesmi, pisane v prostem verzu brez velikih začetnic in ločil, prinašajo raznoliko tematiko, menjavajo se podobe iz narave in spomini iz otroštva, smrt in minevanje, erotika in hrepenenje, pa tudi razmišljanje o poeziji in smislu bivanja, vprašanja o lastni bitnosti in identiteti. Zdi se, kot da je pesnik kljub konkretnim zaznamkom nenehno v lovu za drugo resničnostjo, za skrivnostnim in nedoumljivim. Naj pesniški subjekt pripoveduje ali izpoveduje, ali oboje prepleta, je na delu izredno občutljiv opazovalec zunanjega sveta in notranjega dogajanja. Včasih vzniknejo poetične zgodbe, kot v pesmi konec, z uvodnim spominom na čas, ko je babica cvrla bezgove cvetove, kar se v nadaljevanju razveja v razmislek o minevanju in pesnjenju, v sklepnem delu pa konča z verzi o babicah, ki bodo razmišljale o poeziji in »poskušale razumeti / kako napačen se je / danes zdel / konec / iz ust njihovih / vnučkov.« Pri vnosih realnosti, ali bolje: pri posameznih drobcih in impresijah, nikakor ne gre za bežno poetizacijo vsakdanjosti. Ta je vselej vpeta v iskanje nečesa globljega, bralcu ponuja spust v pesnikovo intimo, zlasti v izpovedih, kot je to v pesmi izgube toplote. Zbirka deluje celovito in zaokroženo, k temu prispeva tudi razdelitev v pet osmišljenih pesniških sklopov: čisto potiho, brati pesnika, ruske bajke o babi jagi, voda bo usahnila in ko si bova povedala že čisto vse. Naj izpostavimo pretresljiv ciklus ruske bajke o babi jagi. Pesmi so odziv bodisi na posamezne kraje, kot so Suringir z najstarejšimi ostanki mislečega človeka, Mologa, od koder so zaradi gradnje hidrocentrale izselili ljudi, in Kolimska avtocesta, cesta kosti, ki so jo gradili ruski politični zaporniki. Tu so tudi Ivan Grozni in postarane ruske ženske, ki izdelujejo lesene punčke. In navdih za pesem je lahko ruska bojna ladja Imperatorica Marija, ki je zgorela v pristanišču v Sevastopolu. Pesnik jo nagovarja kot živo bitje: »zdaj jim boš morala povedati / da te boli.« A to vsekakor ni edino mesto, kjer pesnik izkaže svojo empatijo, ne nazadnje do vsega obstoječega. Pomembno mesto zavzema poetološka tematika, zlasti v ciklu brati pesnike. In to ne le z vpogledi v njihovo ustvarjanje, ampak tudi z odsevi, ki jih poznavanje njihovega dela lahko vzdrami v pesniku. Med njimi najdemo priznanje, kakršno izrečejo le redki, kadar v nekom prepoznajo močan glas. Aljaž Primožič je to storil v pesmi lari, namreč da bi ji »na uho šepetal / glasnejša si od mene«. Nekatere pesmi odlikujejo razgibana dinamika pripovedi, večplastnost in različnost leg, a nikakor ne razbohotena, prej asketska, v svoji krhkosti pa nemara prav zaradi tega deluje še močneje. Tudi kadar je govora o samoti: kadar pred spanjem nimaš nikogar da bi mu pripovedoval o dnevu ki odletava z gorskih lišajev se z julijskih alp vračajo duhovi in ti šepetajo da bodo oni poslušali da bodo oni ostali čez noč in hladili tvojo razpokano sredico s podobami gamsov in svizcev in orlov ki žrejo planince ki pridejo do vrha Branje Primožičeve poezije (naslov zbirke Čisto potiho je še kako primeren) nemara lahko prikliče pred oči Pavčkove verze o tišini. Potrebujemo tišino, da slišimo skriti glas, tudi glas src in njih bolečine. Pesmi nas nagovarjajo, da mu prisluhnemo. To uspeva le močni poeziji. V pričakovanju njegove naslednje knjige lahko dodamo le to, da čeravno je zbirka Čisto potiho prvenec, kaže na izbrušeno pesniško pisavo. Pesnik, sicer tudi lavreat male Veronike in dobitnik nagrade Župančičeva frulica, ni neznano ime, zagotovo pa bomo o njem še slišali.
Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Knjiga Dekle, ženska, druga_i Bernardine Evaristo je literarnozvrstno hibridno delo; v različnih virih je pretežno označeno za roman, a mogoče bi bilo trditi tudi, da gre za zbirko novel. Delo namreč nima osrednje pripovedi, grajeno je iz pripovedi enajstih žensk in ene nebinarne osebe, ki ji je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, zdaj pa se dojema kot agender in uporablja zase tako moške kot ženske zaimke – te pri skupinskem naslavljanju zaradi radiofonskosti uporablja tudi pričujoča kritika. Ta zasnova besedilu omogoča, da se literarno vesolje dela vzpostavlja nelinearno in nehierarhično ter zajema zgodbe oseb z zelo raznolikimi izkušnjami, tudi na presekih različnih oblik zatiranja. Temu ustreza tudi dejstvo, da se likinje nahajajo v različnih obdobjih, bivajo v različnih okoljih (v podeželskem ali mestnem okolju Velike Britanije, v Afriki ali v ZDA) in imajo raznolika družinska ozadja. Na ta način avtorica v romanu razgrajuje podobo temnopolte ženske v Veliki Britaniji, obenem pa v svojem literarnem svetu odmerja prostor številnim likinjam, gradi na mnoštvu, na heterogenizaciji družbene skupine in s tem nastopa proti dejstvu, da so temnopolte ženske v angleški literaturi še vedno slabo zastopane – tudi v primerjavi z literaturami drugih angleško govorečih okolij. Posamične pripovedi nam ponujajo pogled tako v družinsko ozadje kot tudi v način mišljenja, vrednote, zmožnosti in cilje vsake od žensk; vse imajo afriške prednice in prednike, tudi Penelope, ki do genetskega testiranja v starosti nikoli ne podvomi o svoji belskosti. Vse so obremenjene z rasnim vprašanjem, toda obenem jih – od likinje do likinje različno – zaznamujejo tudi revščina, priseljenstvo, spol, spolna usmerjenost, izkušnje spolnega, telesnega in čustvenega nasilja, najstniška nosečnost in tako dalje; gre za širok nabor sistemskih zatiranj in njihovih konkretnih izrazov. Roman raziskuje, kako se te okoliščine prepletajo, dopolnjujejo in ustvarjajo individualne, neponovljive osebne zgodbe, s tem pa se razgrajuje tudi podoba temnopoltih žensk v Veliki Britaniji kot nekakšne monolitne družbene skupine z enako monolitnim bivanjskim izkustvom. Pripovedi so med seboj povezane zgolj z vezmi, ki si jih nastopajoče delijo; gre za pare matere in hčere, prijateljic, partnerk, ki jih v najširšem smislu poveže obisk predstave, ki jo režira ena od njih. Razen tega gre pretežno za ločene vsebinske enote, ki popisujejo življenjsko zgodbo vsake od njih od rojstva prek odraščanja in odraslosti, vse do starosti v času dogajanja romana. Ker likinje obstajajo v različnih časovnih okvirjih, spremljamo tudi, kako se spreminjajo družbene okoliščine v Veliki Britaniji, kako se spreminja odnos do temnopoltih, do priseljenske populacije in kaj se (ne) dogaja z rasizmom, pa tudi feminizmom, kvirom in razrednim bojem skozi čas, pa tudi skozi prostor; nakazane so razlike v mentaliteti, ki vznika zlasti po liniji razreda in (ne)urbanosti okolja, pri čemer je londonsko občasno mestoma ironizirano, periferija in podeželje pa predstavljena s plastičnimi raznolikostmi. Sprejemajočnost in solidarnost tako nista nekaj, kar bi bilo vezano na urbana okolja ali humanistične, intelektualne kroge; pogosto se vzpostavljata kot del medosebnih odnosov v manjših skupnostih. Zadržek, ki ga je ob delu Dekle, ženska, druga_i mogoče izraziti, je zlasti ta, da zgodbe ponekod izzvenijo pretirano opisno, skorajda shematično, kot svojevrstni portreti, ki so vsi opredeljeni z družinskim ozadjem, karierno potjo in partnerskim odnosom. V tako ozko odmerjenem prostoru se zdi, da bi si bilo mogoče želeti več detajlnosti, več specifik o nastopajočih, četudi se, po drugi strani, prav skozi to shemo dobro izrišejo nekateri grobi preseki in razhajanja med likinjami. Prevajalsko je delo zahtevno, saj se giblje nekje med poetičnim in proznim. Avtorica uporablja za prozno besedilo neobičajne prelome vrstic, ne uporablja končnih ločil, prehaja po različnih naglasih in dialektih, ena od likinj je tudi spolno nebinarna oseba. Katja Zakrajšek je delo pretežno izvrstno prevedla, uspelo ji je doseči raznolikost glasov in dialektov, tudi jezikov, krasna so številna slovenjenja slengovskih besed. Nekoliko zmoti le eden izmed dialektov, ki radikalneje sega v slovensko slovnico in sintakso, rezultat pa je zelo nenaraven vtis, lomljenje jezika, ki si ga je težko zamišljati v govorjeni obliki in ki, če beremo vzporedno z izvirnikom, v angleščini deluje, ima smisel, v slovenščini, z uporabo njenih specifik (npr. sklanjatve), pa resnično ne. Dekle, ženska, druga¬¬_i Bernardine Evaristo je roman, ki strukturno ponekod deluje nekoliko shematsko, ponuja pa bogat literarni svet in kompleksen pogled v rasno in razredno vprašanje ter vprašanje spolne identitete.
Piše: Sašo Puljarević Bere: Jure Franko Na Oddelku za politične vede Univerze v Las Palmasu na otoku Gran Canaria raznese bombo. En človek umre, eden je pridržan. To so izhodiščne koordinate romana Primoža Mlačnika Otok psov, ki pa logično vprašanje kdo je storilec? razcepi do te mere, da se na koncu zdi povsem nepomembno. Ali pač? Roman odpirata novinarska prispevka, ki nas vržeta in medias res dogajanja dan potem, nato pa sledijo poglavja, v katerih beremo prvoosebne pripovedi, nekakšne notranje monologe posameznikov, ki so tako ali drugače povezani z eksplozijo in ne nazadnje tudi med sabo. Tovrstna formalna zasnova ne priča le o veščem preigravanju in subtilnem parodiranju različnih diskurzov, temveč opozarja, da tudi z žanrsko oznako ne bomo opravili tako zlahka. Če se vsaj na začetku zdi, da gre za nekoliko nekonvencionalen krimič ali pa vsaj politični triler, se na koncu izkaže, da roman tovrstne konvencije zgolj s pridom izkorišča, a jih brez zadržkov izpljune, takoj ko mu postanejo pretesne. Morda gre res, kot v Delu ugotavlja Anja Radaljac, prej za marketinško kot pa za literarnovedno oznako, ki se ji tudi Otok psov ni izognil. Če bo to pripomoglo k večji branosti, prav, v tem primeru nimam zadržkov. Policijski načelnik, ki ga spoznamo takoj na začetku, klasični cinični badboy, ponosen pripadnik represivnega aparata, namreč ni tisti, ki bi pred nami sestavljal koščke sestavljanke, ki se bodo na koncu neizogibno sestavili v enodimenzionalno sliko jasno motiviranega storilca. Njegova perspektiva je namreč le ena od perspektiv, s pomočjo katerih bralec sestavlja zgodbo o tem, kaj se je zgodilo. Roman je v tem smislu izrazito dialoški, osnovna fabula pa – da bi se lahko konstituirala – zahteva bralca-preiskovalca in je zato odvisna od preiskovalčevega interesa in natančnosti branja. Ali roman deluje tudi mimo vprašanja, kdo je storilec? Povsem suvereno. Pripovedovalci so namreč psihološko izrazito kompleksni posamezniki, ki se večinoma poskušajo razložiti predvsem sebi, šele nato pa morda tudi komu drugemu. Pri tem gre opozoriti, da so tudi slogovno diferencirani, kar odločilno pripomore k temu, da delo deluje izrazito polifonično. Kot nekakšen lajtmotiv se v romanu Otok psov kaže vprašanje nasilja. Že na samem začetku tistega mesenega, ki ga povzroča policijski načelnik, nato spolnega, partnerskega, oziroma tistega krovnega, psihološkega, o katerem beremo predvsem v poglavju doktorske študentke in mlade raziskovalke Pinocchio. Mlačnik namreč na primeru akademskega miljeja razgalja igre moči, ki segajo tako v sfero intimnega kot tudi političnega. Kot pravi Pinocchio, je sistem mlade raziskovalce »povišal v status nejasnega in vzvišenega občevanja, v katerem so bili naši domnevni privilegiji neločljivi od izkoriščanja«, in jih pretvoril v »lutke z darom govora, ki nikoli ne bodo postale pravi ljudje«. A vendar se junaki tovrstnemu občutku brezusodnosti ne predajajo v celoti. Statusu quo se sopostavlja občutenje »svete, pravičniške jeze«, ki morda lahko opraviči celo umor ali pa vsaj izniči občutek krivde. Odgovor na vprašanje, kaj je prav, bi bilo seveda iluzorno pričakovati, že zaradi formalne zasnove pa roman ponuja številne vstope in možnosti branja, pri čemer predvsem razgalja določene medčloveške postulate. Pri tem se ne morem izogniti občutku, da se naslanja na postmodernistično tradicijo pluralnosti perspektiv in posledično percepcijo resničnosti, ki je izrazito diskurzivno pogojena. Tovrstni tezi v prid ne govori le formalna zasnova in idejna razplastenost romana, temveč tudi slogovne izbire. Roman se namreč odmika od tako imenovanega komunikativnega sloga, a njegovi junaki niso zato nič manj polnokrvni. Jezik je razčlenjen in bogat, občasno tudi teoretsko podkrepljen, a pri tem ne pada v suhoparnost, temveč je lucidno duhovit. Predvsem pa opozarja, da gre pri določenih diskurzih pogosto le za pretvezo, ki opravičuje takšne in drugačne igre moči. Sem in tja se v besedilo povsem subtilno prikrade tudi kakšna pasja metafora, ki skupaj s številnimi aluzijami ali pa kar neposrednimi medbesedilnimi navezavami, tako literarnimi kot teoretskimi, gradi pasji otok in Otok psov – literarno poslastico za vse arheologe vednosti pa tudi tiste, ki bi si to želeli postati.
V sodelovanju Mini teatra in Judovskega kulturnega centra so sinoči uprizorili dramsko delo izraelske dramatičarke Maye Arad Yasur z naslovom Amsterdam, ki ga je prevedla tudi dramaturginja v predstavi in igralka v njej Nika Korenjak. Metagledališko predstavo, ki izpostavlja različne vidike družbenega nasilja nad drugimi, večkrat gre za posebno politično klimo, kulturno različnost ali za podrejanje in žrtvovanje žensk, je režiral Aljoša Živadinov Zupančič. Poleg osrednjega lika, ki ga upodablja Korenjak, v drami igrajo tudi Luka Bokšan, Timotej Novaković in Borut Doljšak. Predstava je nastala v okviru programa Produkcija mladega avtorja.
Piše: Marica Škorjanec-Kosterca Bere: Jasna Rodošek Knjigo Vaški godec je Breda Mulec, doktorica prava in predavateljica na Fakulteti za državne in evropske študije in Evropski pravni fakulteti Nove univerze v Novi Gorici, napisala na podlagi številnih virov. V zadnjih letih se poleg znanstvenega dela s posebnim zanimanjem za zgodovino in ljudska pričevanja vrača v domače kraje, deželo prednikov, kjer je preživela otroštvo, v vasi ob Dravi in bližnjih Slovenskih Goricah: Duplek, Vurberk, Korena, Ciglence… Po pravljici o vurberškem zmaju se je posvetila zgodovinskim pričevanjem in spominskemu izročilu pripovedovalcev, dedov, prastricev in pratet. V zadnjih desetletjih se z globalnim tehnološkim razvojem in uporabo medijev tudi na podeželju izgublja zgodovinski spomin, pozabljene so nekdanje pesmi in »povesti«, ko je skupno delo še povezovalo ljudi in spodbujalo pripovedovanje zgodb in prigod. Zelo natančno so v knjigi navedeni viri, iz katerih pisateljica zajema snov za svoje pripovedi. Gradivo je črpala iz nadškofijskih arhivov, urbarjev, registrov, kronik in druge dokumentacije. Tudi imena pripovedovalcev so natančno navedena, na primer: po pripovedovanju prastrica Franca Mulca, po pripovedovanju nečakinje vaškega godca itn. Prva od desetih pripovednih enot v knjigi je nostalgično spominsko besedilo je zgodba o Lujzeku Brodnjaku iz Vurberka z naslovom Lujzek, dupleški vaški godec. Bil je telesno zaznamovan, zaostal je v rasti, vendar si je z življenjsko radostjo in lepoto glasbe pridobil naklonjenost vaščanov, da so ga vzeli za sebi enakega. Naslovna napoved Vojna bo opisuje tesnobo in strah domačinov pred drugo svetovno vojno, življenje med nemško okupacijo na Štajerskem, pripoveduje o žrtvah, mladih fantih, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko, eden od njih je preživel celo zgodovinsko izkrcanje zaveznikov v Normandiji in se vrnil domov. Pripoveduje pa tudi o težkih časih po vojni, o križarjih ali Matjaževi vojski v Slovenskih goricah, političnem razkolu in razmerah pod novo oblastjo v socializmu. V 19. stoletje pa je zamaknjena zgodba Razburljiva leta višjega topničarja Jožeta iz Dupleka. Poglavje Bolezni nas reši, o Gospod! Pa neumnosti tudi! je nastalo med epidemijo covida in je premišljevanje o drugih nalezljivih boleznih, ki so stoletja razsajale po Evropi in v naših krajih, pomorile na tisoče otrok in izbrisale mnogo družin. Tuberkuloza, črne koze, španska gripa … največ žrtev pa je pobrala kuga še v 17. stoletju. Za zdravljenje bolezni so modre ženske, čarovnice, varile krastačja mazila in zmlete veverice. Spominu na izumrle poklice so posvečene večinoma družinske zgodbe o nekdanjih mlinih in mlinarjih, o ciglenčarjih iz vasi Ciglence, ki so doma žgali opeko, in o flosarjih (splavarjih) na Dravi. V zakladnici Bogastvo pripovedk Dupleka z okolico so zgodbe o hudobnih in dobrih čarovnicah, o duhovih in strahovih, celo o pesjanih (pasjeglavcih) in Kresniku. Etnolog Zmago Šmitek je Vurberk z okolico umestil v mitološko središče Slovenije. Zelo zanimivo je preigravanje stilov, od vzvišenega verskega govora, ljudskega pripovedovanja in uradnega pisanja do osebnih spominov avtorice, ki je v otroštvu rada prisluhnila pripovedovanju starejših. V spremni besedi h knjigi Vaški godec Tone Partljič ugotavlja, da je Breda Mulec s tenkim ušesom prisluhnila pripovedovanju domačinov in ga hitro zasledimo v zapisu sočnih domačih besed. »Avtorica posrečeno hodi roko v roki tako s tragiko kot s humorjem, kar dela prozo še bolj vabljivo in življenjsko,« je zapisal. Ilustracije mladega likovnika Vanje Flisa pogosto z domiselnim humorjem ali fantastiko skladno dopolnjujejo posamezne prizore zgodb, na primer kako si višji topničar na straži zaželi dobro rejene kokoši ali kakšno je bilo srečanje s hudičem pri Nackovem križu. Literarizirana kronika obdravskih krajev odpira vrata v preteklost, obuja spomin na minule rodove, njihove radosti in trpljenje; je pričevanje o ljudskem izročilu, ki se je ohranjalo iz roda v rod. Knjiga Vaški godec je pomemben prispevek k slovenskemu narodopisju, predvsem pa pripovedno zanimiv literarni in zgodovinski dokument o življenju v Dupleku, Vurberku, Ciglencah in drugih vaseh ob Dravi.
Piše: Leonora Flis Bere: Igor Velše Knjiga Blaža Kosovela Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo temelji na avtorjevi disertaciji Rojstvo postmodernizma iz duha Amerike. Znanstveni temelji monografije so očitni. Knjiga je natančen sociološki, zgodovinski in kulturološko-antropološki pregled ne le razvoja ZDA, temveč tega, čemur pravimo civilizacija nasploh. Kosovel začne svojo analizo v antičnem Rimu in nas prek najpomembnejših postaj v evropski zgodovini popelje v ZDA. Kot avtor že v uvodu pove, so ZDA resnično zanimiv primerek države, ki svojo kulturo izvaža po vsem svetu, ob tem pa nima ministrstva za kulturo. ZDA niso zgrajene po enakih načelih kot evropske države, predvsem gre v njih za logiko ekonomske svobode in svetosti zasebne lastnine. Prvi del knjige ima naslov Rim: cultura, civis in religio, drugi del z naslovom Evropa: moderna družba, civilizacija in kultura se osredotoča na staro celino, tretji del pa, kot že rečeno, v precep vzame nastanek in razvoj Amerike in ima naslov ZDA: Nova civilizacija. Kosovel z akademsko dikcijo (knjiga vsebuje veliko citatov in sprotnih opomb) ustvari kompleksno sliko razlike med staro celino in ZDA, pri tem se opira na velika imena, kot so John Locke, Norbert Elias, Benedict Anderson, Zygmunt Bauman, Hannah Arendt, Michel Foucault in drugi. Kot pravi Hannah Arendt, se je »koncept kulture najprej pojavil sredi prvenstveno poljedelskega ljudstva in umetniške konotacije, ki so bile morebiti povezane s to kulturo, so zadevale tesno povezavo latinskih ljudi z naravo«. Od nekdaj je kultura je označevala tudi skrb za spomenike in za ohranjanje dediščine. Stari Grki pa so raje kot o kulturi govorili o umetnosti. Polis je kraj (mesto), kjer je umetnost mogoča; starogrški svet je bil svet slavne sedanjosti, pravi Kosovel, in ne dediščine preteklosti. Pravi koncept kulture nastane z namenom oblikovanja privatnega prostora, tako v smislu zemlje v zasebni lasti kot tudi lastne duše. Kultura, kot jo poznamo na evropski celini, je torej najprej stvar privatnosti in ne splošne javnosti. Kosovel se ustavi tudi pri renesančnem oblikovanju individuuma, ki ni le abstrakten filozofski koncept, ampak drugačno vedenje v medosebnih odnosih in v razumevanju samega sebe. V renesansi se slog zahodnega sveta oblikuje na dvorih, začne se tudi tekma v kulturnem prestižu, tekma v tem, kdo pozna in lahko vabi boljše umetnike in kulturne ustvarjalce. V knjigi Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo beremo: »Rafiniranje in kultiviranje je odmikanje od vsega, kar je razumljeno kot naravno, v svet umetno ustvarjenega, posredovanega, svet, ki je postavljen kot višji in zato tudi boljši in pomembnejši.« Šele z novim vekom se razumevanje kulture zasnuje tako, da se kulturo razume kot nekaj, kar se lahko prenese tudi na množice, da ni nujno zgolj domena elit. Narod je torej mogoče kultivirati ali civilizirati, eno od osnovnih orodij za dosega tega cilja je seveda izobraževanje. Kultura je bila za Evropo od samega začetka pojem za preoblikovanje ali kultiviranje ljudi na določenem ozemlju države, pojasnjuje Kosovel, kultura je bila način homogenizacije prebivalstva. Če v Evropi veljajo tudi pravila dedne aristokracije, v ZDA ni bilo tako. Dedne aristokracije tam ni, vse od samega formiranja države pa vlada načelo oblikovanja nove čistosti, privilegiranosti bele rase. Ameriška družba je zgrajena na fundamentalno drugačnih temeljih kot evropska in zato kulture pravzaprav ni potrebovala. Vzpostavljanje ideje nove čistosti seveda prinese s seboj ropanje, genocid, zasužnjevanje lokalnega prebivalstva in suženjske delovne sile iz Afrike. Amerika je utemeljena na rasni hierarhiji in belem supremacizmu. Tako Kosovel pojasnjuje temelje, na katerih so se oblikovale ZDA (skozi migracije, kolonizacijo, segregacijo in tako dalje). Institucija kulture v ZDA umanjka, saj je poudarek na političnih institucijah, ki favorizirajo pridobivanje nove lastnine, in na idealih, kot sta svoboda govora in svoboda zavesti. Namesto kulture, piše Kosovel, obstajajo ameriške sanje«. Ameriškega naroda ne ustvarjajo humanistični intelektualci, temveč inženirji in znanstveniki. Kljub temu se je konec 19. stoletja tudi v ZDA oblikovala visoka kultura, ki je namenjena elitam, denar zanjo pa priskrbijo bogati kultivirani posamezniki. Tudi vzpostavljanje kulturnih institucij (knjižnic, muzejev ...) poteka mimo oziroma neodvisno od javnih ustanov. Administracija, torej vladna sekcija ZDA, pa je vendarle pograbila tisto manj zahtevno, množično kulturo, ki jo ZDA oblikujejo, to je predvsem kultura potrošništva, ki so jo ZDA izvozile praktično povsod po svetu. Kultura je v ZDA postala še ena oblika ekonomije, prostor konzumacije. Izvažanju množične kulture smo priča vsak dan, amerikanizacija je preplavila svet. Blaž Kosovel dobro in prepričljivo utemeljuje svojo tezo, ki jo je izpostavil v naslovu knjige, tako da je natančno preučil oblikovanje ZDA in ga primerjal z oblikovanjem evropskih nacionalnih držav. Za Evropo je »kultura tisto mesto, ki legitimira oblikovanje narodov s tem, da oblikuje skupno zgodovino,« ugotavlja. Ameriški narod pa se je oblikoval predvsem kot ideja za prihodnost. Kredo, na katerem je utemeljena Amerika, je sekularizirana oblika protestantizma; ZDA ne potrebujejo ničesar drugega kot institucije, ki omogočajo prosti trg, ekonomsko svobodo; kultura, ki bi zasedala polje javnega, je torej nepotrebna. Kosovelovo delo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo je izčrpno, ne sicer najlažje branje, ki prinaša pronicljive vpoglede in analize.
Piše: Andrej Lutman Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše Knjiga Postile, izdana ob peti obletnici odhoda Milana Vincetiča v brezčasje in opremljena s slikami dveh akademskih slikarjev, Aleksandra Červeka in Mirka Rajnerja, je ena izmed bolj dovršenih knjig, ki sestavljajo Vincetičevo vseživljenjsko ustvarjanje. Naslov izhaja iz liturgičnega podajanja delov besedil, uporabljanih pri pridigah oziroma interpretacijah evangelijev. Tak je tudi naslov dela knjige, ki vsebuje pesnikove verjetno zadnje palimpsestne stvaritve. Knjiga vsebuje še pesmi iz zbirke, ki je izšla v enem samem izvodu, pa še tega je pesnik sam sestavil, se pravi, da si je bil tudi tiskar in knjigovezec. Dodane so pesmi, ki jih je pisal prijatelju med služenjem vojaščine in v kasnejšem dopisovanju. Prav dopisovanja oziroma posvetitve pesemskih vrstic posameznim osebam so osrednja izbira urednika Franca Justa, ki je knjigi Postile dodal spremno besedo. Začenja jo s prekmurščino, kar je pomenljivo, saj je Milan Vincetič prevajal knjižno slovenščino v knjižno prekmurščino, delno tudi v porabščino in prleščino. Vincetič je namreč študiral slavistiko in slovenščino tudi poučeval, bil je spodbujevalec vseh, pri katerih je zaznal občutek za besedno, pesniško ali pripovedno izražanje. Skratka: bil je in na določen način je še umetnik, s katerim se plemeniti tudi mojstrenje pesniške obrti. Knjiga Postile poleg Vincetičevih stvaritev vsebuje tudi obširno bibliografijo, ki jo je vestno sestavila Terezija Antolin. Osrednji temi celotne knjige kot tudi velikega dela pesnikovega ustvarjanja sta ljubezen in zgodovinski dogodek. Med ljubezenskimi pesmimi naj izpostavimo eno najkrajših ljubezenskih pesmi v slovenščini. Njen naslov je Poema in se glasi: „Zanjo“ Zgodovinski dogodek pa je spust oziroma padec meteorološkega balona, kar je postalo znano kot Nebo nad Ženavljami. Milan Vincetič je bil namreč z vsem svojim obstojem navezan na rodno Prekmurje in na železnico, ki vodi v svet. Prekmurje s svojo pregovorno poravnanostjo je pač idealno področje za obstanek na mestu, saj je zamočvirjenost, ki jo povzroča reka Mura, tista sestavina življenja, ki ne pusti zlahka od sebe. Ostaja torej letenje ali lebdenje. Je morda še kakšno drugo stanje, ki bi bolje zaznamovalo pesnika? V pesmi Mostiček pesnik vsaj nakaže muke zamočvirjenih: „Spet senca se obeša / čez penzion in pod drevesa / ki racajo v tujski park / v katerem sivi testeninar // zakrknjeno poseda / na vozičku ki brezvoljno / ga potiska zlata hčera // do mostička ki pomeša / vse poti v nebesa.“ V izpostavljeni pesmi se vsekakor zrcali tudi Vincetičevo smešenje lastnega zaznavanja okolja in sebe v njem. Takšnih in primerljivih posmehovanj je v knjigi Postile največ. Milan Vincetič je pesnik, ki je svoje lastno življenje pustil nekje na obrobju, nekje v funkciji prenašalca onstranskega na tostranskost, nekje med zgoraj in delno spodaj. Vzvišenost in pritlehnost sta le par nasprotij, ki pesniku omogočata, da nasprotja razkrije kot le in zgolj skromnost, s katero določa mero svojim izpevom. V pesmi Ptica zapoje: „Počakati je treba / vsaj do otave. / Z živo puško. // In sešiti nebo. // Prebedeti je treba. / Ob prižgani postelji. // In pripovedovati / zrcalu. // In kletki / iz mahu.“ Milan Vincetič je bil navdušen nad legendami; zaljubljenec v vse vrste obredij, ritualov, liturgij in ostalih ponavljanj je doživljal in živel naravo. Nič novega torej, saj kateri pesnik pa ni ljubil narave?! A ustvarjal je umetnost, ki ni del narave, saj je umetna. Na tako izpostavljenem stičišču obstaja tisto srečanje, ki je pravzaprav razcep. Od tod tudi predmet, ki poleg trdne snovi vsebuje še zrak. To je balon. Predmet, ki je najbolj občutljiv za vsakršno spremembo, dovzeten za vsakokratne stike zemlje z nebom. In pesnik se je spoprijateljil s sapo, s katero izgovarja pesem, in s šumečimi listi, na katerih so njegove pesmi. Cikel Papirnate ladjice se začne z besedami: »Ne dam vam / zaiti / v ocean.«
Piše: Miša Gams Bereta: Igor Velše in Jasna Rodošek Zbirka kratkih zgodb Vesne Lemaić Trznil je, odprla je oko se bere kot roman o dedu in vnukinji. Zgodbe so namreč zapisane v kronološkem zaporedju – v prvi zgodbi z naslovom Zamrzovalne skrinje se vnukinja še skriva v trebuhu snahe, medtem ko ded na podlagi svojih izkušenj z ženskami premleva, v kakšen svet se bo rodila; zadnja zgodba z naslovom Po svoje pa se odvija v domu ostarelih, kjer ded preživlja zadnje dni življenja. Vesna Lemaić je po romanih Odlagališče in Kokoška in ptiči izdala kratkoprozni zbirki Popularne zgodbe in Dobrodošli. Nova knjiga Trznil je, odprla je oko nas na duhovit način vodi v obujanje spominov na preživljanje dragocenih trenutkov s starimi starši, obenem pa jo lahko beremo kot družbeno refleksijo tranzicijskega obdobja, ko so se novonastale države po razpadu Jugoslavije soočale s pomanjkanjem delovnih mest in nastankom prekariata, del katerega je tudi odraščajoča vnukinja. Medtem ko njeni prijatelji služijo denar v tujini kot varuške in animatorji na čezoceanskih ladjah, ona v domovini izumlja čudaške tržne niše, kot je na primer delo spiritualne čistilke najrazličnejših duhov, ter po bližnjem Balkanu išče dedkovo rojstno hišo v povsem zapuščeni vasici Srakoperlog, ki se ji celo lokalni poštar izogiba kot hudič križa. Pri tem se ves čas zaveda, da je v globaliziranem svetu povsem zamenljiva in odveč: “Bila ni nič posebnega, ena izmed mnogih, v pravih letih, ubitega upanja in polna moči. Njena generacija je bila na potezi, da se izkaže.” Ko se nekega lepega dne vpraša, “kaj narediš v življenju, če nisi ravno Nikola Tesla?” najde pragmatičen odgovor, s katerim se nazadnje le potolaži: “Če nisi bil Nikola Tesla, je bilo dobro, da imaš deda.” Vnukinjo, ki je medtem že končala študij in si utira pot v svet nezanesljivega in podplačanega prekarnega dela, v zgodbi z naslovom Služba vznemiri dogodek, ki se nekega dne pripeti dedu. Dva študenta izkoristita njegovo starost in ga psihično prisilita v nakup atlasa. Zdi se, da vnukinja bolj razume stisko mladih, ki pri prodaji dostikrat dobijo le določen odstotek od prodanega izvoda, kot razume dedkovo nemoč, da bi tovrstne vztrajne prodajalce zatrl že v kali. Ne more verjeti, da je ded, nekdanji jugoslovanski oficir, ki je bil vse življenje borben in suveren, tako hitro klonil pred “mlečnozobima” akviziterjema. Ob “prisilnem” nakupu atlasa jo prešine odrešilna misel: “Kako drugače bi bilo, če bi ded vzel iz omare 9-milimetrsko polavtomatsko pištolo, se usedel, jo položil na mizo in mladima moškima začel pripovedovati, kako je njegova brigada 6. ličke proletarske divizije tekla proti Drvarju. Povedal bi jima, da je med desantom ustrelil nemškega oficirja in mu zasegel walther P.38, ki je zdaj pred njima. Ko bi zaključil pripoved, bi jima rekel, da lahko gresta. Bilo bi ji lažje, če bi se odvilo tako.” Pa vendar, tudi če bi se dogodek odvil na ta način, bi ostalo v zraku vprašanje – se s kapitalizmom, tem nevidnim in povsod prisotnim “sovražnikom”, lahko spopadamo z orožjem? Ali je upokojenim oficirjem Jugoslovanske ljudske armade v uteho, da imajo pod pultom dosegljivo pištolo, ko jim na vrata trkajo lačni prekarci, ki bodo tisti dan ostali brez honorarja in povračila za malico in potne stroške, če ne bodo prodali niti enega izvoda? Morda zato vnukinji ded vsakič znova ponudi svojo malico, ko jo zagleda, čeprav mu ona zatrjuje, da ni lačna, a malico kljub temu vsakič poje, saj dedu s tem omogoči zadoščenje ob dobrodelni gesti. Izmed vseh zgodb v knjigi Trznil je, odprla je oko pisateljice Vesne Lemaić je najbolj pretresljiva prav zadnja z naslovom Po svoje, v kateri vnukinjina navezanost na starega očeta pokaže najbolj sentimentalen in obenem najbolj dramatičen obraz. Medtem ko dedek v domu upokojencev preživlja zadnje dni življenja ob branju knjige o ekspediciji na Antarktiko in opazovanju venenja južnoameriške cvetlice, se vnukinja nikakor ne more sprijazniti z njegovo vdanostjo v usodo. Človek, ki je po dolgoživosti prekašal še deset let mlajše oficirje, je na neki točki vnukinjo ugledal drugače: “Pred njim je stala ječarka in vedel je, da bo še naprej podpisovala zdravniške papirje in govorila kirurugu: naredite vse, kar je v vaši moči. Prvič jo je uzrl ne kot vnukinjo, bila je zanikovalka smrti. Njena volja bi ga lahko držala pri življenju še leta.” Zgodba, ki govori o neizogibnosti minevanja in smrti, je napisana skozi oči dedka, ki sočustvuje z vnukinjo in z njeno težnjo po podaljševanju njegovega življenja, a obenem vztraja pri tem, da ga mora pustiti oditi. Tako nas zgodbe Vesne Lemaić, kot smo tega vajeni še iz njenih prejšnjih del, ne morejo pustiti ravnodušnih. S pomočjo duhovitih dialogov in bizarnih življenjskih situacij, ki smo jim priča že na vsakem koraku, nam omogoča bralski užitek posebne vrste. Pri tem pa nas spomni na obdobje pred epidemijo covida, ko smo še brez slabe vesti objemali stare starše in poslušali njihove zgodbe iz časov, za katere se zdaj zdi, da so le še oddaljene sanje … Ne glede na to, ali gre formalno gledano za zbirko kratkih zgodb ali za roman, je Vesna Lemaić s knjigo Trznil je, odprla je oko na domačem literarnem prizorišču pustila pomemben pečat, za katerega upamo, da ga bodo prihodnje generacije znale ceniti.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj uprizorili predstavo Izginjajoči svet, v kateri so ustvarjalci v prikazu ozadji nastanka televizijskega dokumentarnega filma, soočili naravne in digitalne procese v nastajajočih in usihajočih življenjskih okoljih. Predstava je nastala v sodelovanju z Botaničnim vrtom UL, zanjo sta koncept razvila Tjaša Bertoncelj in režiser Tin Grabnar. Režiser:Tin Grabnar Avtorja koncepta:Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj Dramaturginja:Tjaša Bertoncelj Scenografka:Sara Slivnik Kostumografka:Tina Bonča Glasba in oblikovanje zvoka:Eduardo Raon Avtorica videa:Vesna Krebs Oblikovalca svetlobe:Gregor Kuhar in Tin Grabnar Asistentka režiserja:Tončica Knez (projekt Erasmus+) Lektorica:Maja Cerar Fotografiranje s časovnim zamikom:Borut Kumperščak Nastopajo:Martina Maurič Lazar, Lana Bučevec k. g., Gregor Kuhar Nastopajoči na posnetku:Izidor Kozelj, Jure Popovič, Vesna Krebs Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Luka Bernetič Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučno vodstvo:Gregor Kuhar Scenski tehnik:Kemal Vrabac Kordiš Izdelava scene, lutk, rekvizitov in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Zala Kalan, David Klemenčič, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Katarina Planinc, Zoran Srdić, Uroš Mehle
Krize Režija: Žiga Divjak Premiera: 27. 10. 2022, Nova pošta Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Maska, Ljubljana, Bitef (Beograd) in Zadruga Domino (Zagreb) Na Novi pošti Slovenskega mladinskega gledališča je bila ljubljanska premiera predstave Krize, ki se je v režiji Žige Divjáka predstavila že na festivalu Bitef v Beogradu. Režiser se z avtorsko ekipo igralcev in sodelavcev znova osredotoča na podnebno krizo, v predstavi pa se sprašuje, kako preživeti po večjih, globalnih katastrofah. Krize si je ogledala Petra Tanko.
Piše: Andrej Lutman Bereta Maja Moll in Matjaž Romih Na Slovenskem je dobro znan naslov V kraljestvu zlatoroga. Beseda zlatorog je občasno pisana z veliko, občasno pa z malo začetnico. Zlatorog je vsekakor lik iz pravljic oziroma pripovedk, s katerimi si vsakdo lahko krajša ali tudi daljša čas. Kdo pa je Minotaver? Tudi Minotaver je lik iz zgodovine in pripada antični mitologiji. O tem liku se je v času, ki ga beleži zgodovina, nabralo precej zgodb in pomenov ter uprizoritev. Miša Gams je ta lik uporabila v eni izmed svojih zgodb. Glede na to, da je na knjižnem ovitku predstavljena tudi kot samostojna performerka in knjižna recenzentka, je nekako samoumevno, da je naslovnemu liku dodala tudi svoje pomene. Kakšni vse so takšni pomeni, pa naj ne bo razkrito, saj se njeno pisanje zlahka približa uvrstitvam, poimenovanim žanri ali vsebine true crime, ki obravnavajo resnične zločine. Za ponazoritev tovrstnega približevanja naj služi odlomek iz zgodbe Razgovor: „Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.“ Odlomek je sicer milejša oblika prikazov zaostrovanja med liki, saj je bralstvo že uvodoma opozorjeno, da se srečuje s simulakri resničnostnih šovov, to pa je oznaka, ki meji na bizarnost. Bledi delavec in fatalka sta par, kakršen je tudi pes in samica človeške vrste. Liki v zgodbah Miše Gams so pač ekstremitete, da zadostijo likom, s katerimi je identifikacija nekoliko težja, a nikakor nemogoča. Naj še omenimo, da je pisateljica izbrala motiv za knjižno naslovnico. Predstavlja morda ring v templju, v katerem se morebiti dogajajo grozljivosti, a le zunaj ringa. Čemu ta omemba? Mnoge izmed zgodb so namreč priredbe že znanih zgodb, so njihova franšiza, njihovo nadaljevanje, nadgradnja, so – nenazadnje – njihov labirint oziroma blodnjak. Tudi zlatorog se je podil po hribih in vršacih, preprečeval življenje ali ljubezen, a tudi zdravil. Minotaver v knjigi Miše Gams pa v vsaki zgodbi preži latentno oziroma suspenzno. Bralstvo ta lik na način sfinge sprašuje: kako ubežati zgodbi, kako pisati zgodbe in jih tudi dokončati, kako doseči, da bo zgodba, ki je že znana, podoživeta prevzela in znova očarala? V spremnem besedilu urednika Roberta Titana Felixa je mogoče najti kakšen odgovor. Eden bi bil naslednji: „Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.“ Liki, oropani prizemljenosti, preobremenjeni z odnosi in hipnostjo, so nosilci skrajnosti, v kateri se seveda ne znajdejo, pa obstanejo kot zlatorog pred prepadom ali minotaver z malo začetnico. Podružbljanje književnih likov pa je območje tistega mejnega, ko kriminalka postaja kriminaliteta v statističnem smislu, literatura pa agenda vrhunske pismenosti, pa četudi je namenjena skrajševanju časa. Simulakri Miše Gams sodijo mednje.
Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Zgodovinar Stane Granda je obsežno študijo Pot v samoslovenstvo podnaslovil Prva osamosvojitvena zgodovina Slovenije. S tem ni imel v mislih priprav in poteka osamosvojitve Slovenije leta 1991, temveč znane in tudi manj znane dogodke in dosežke prednikov stoletja in tisočletja pred tem. V mozaike, ki so se polagoma sestavljali do 21. stoletja, je vključil tudi dejanja osvajalcev in vladarjev, učenjakov in umetnikov, redovnikov in upornikov, o katerih so se ohranila različna pričevanja. Mnogi po današnjem razumevanju sicer niso bili slovenskega rodu, a so neredki, večkrat poudarja Granda, uporabljali tudi slovenščino svojega časa ter prispevali k oblikovanju kulturne in duhovne podobe življenja na ozemlju, v srednjem veku skoraj trikrat obsežnejšem, kot ga naseljujemo današnji Slovenci. Avtor je že v uvodu kritičen do prevladujočega zgodovinopisja in osamosvojitve kot uresničitve tisočletnih sanj. To misel sicer preveva ljubezen do lastnega naroda, pravi, vendar označuje preteklost na način, ki ne bi nikoli pripeljal do osamosvojitve. Slovenska preteklost zanj ni zgodovina suženjstva in hlapčevanja, ampak načina preživetja, ki nas je pripeljal do največjega dosežka v zgodovini. Nasprotuje tudi prepričanju, da so nam v zgodovini vedno grozile nevarnosti zlasti od številčnejših sosedov ob pomoči narodnih odpadnikov, ki jim je slovenstvo vzbujalo občutek manjvrednosti in drugorazrednosti. Toda desetletja življenja v samostojni državi, poudarja Granda, dokazujejo, da so njeni najmočnejši nasprotniki znotraj nas in del nas. Tudi NOB je naša zgodovina, vendar je njeno vodstvo v ospredje postavljalo revolucijo, boj za povojno oblast, ne pa samostojne Slovenije. Vse, kar se je na našem ozemlju dogajalo, in vsi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, so del naše zgodovine, je eno avtorjevih ključnih izhodišč. Tako neandertalčeva koščena piščal in leseno kolo enoosnega vozila koliščarjev kot nadaljevanje s kaštelirsko kulturo v bronasti in železni dobi in romaniziranimi Kelti pričajo o gospodarski in duhovni odprtosti prostora, kar je, poudarja, še eno temeljnih sporočil vse naše preteklosti. Še preden so v ta prostor v 6. stoletju prišli Slovani, je ob delitvi rimske države – po odločilni bitki na naših tleh – njegov večji del pripadel zmagovitemu zahodnemu delu, kar nas je oddaljilo od Bizanca in dolgoročno povezalo z zahodnoevropsko kulturo. Rimsko obdobje našega prostora, izpostavlja Granda, je prineslo kulturo pisane besede, kar je največji prelom s prazgodovino. Naši predniki so »naselili kulturnozgodovinsko bogato pokrajino, kar je zelo vplivalo na naše materialno in duhovno oblikovanje«. Ko seže v srednji vek, avtor ugovarja zgodovinarjem, ki skušajo narediti prelom s Karantanijo, jo razsloveniti, kar je, kot pravi, popolno ignoriranje narodne zgodovine in odrekanje pravice do izražanja interesa za rojake zunaj državnih meja, zlasti Korošce, ki imajo »ključne zasluge za nastanek in oblikovanje slovenskega političnega programa leta 1848, temelja slovenske osamosvojitve«. Program združene Slovenije, še poudarja, je postal politična zaveza za vso slovensko politiko, ki pa tej nalogi še dobrih 140 let ni bila kos, Številna literarna dala, nastala v srednjem veku v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku na naših tleh, so prav tako del naše kulture, vendar tudi slovenski jezik ni bil izključen iz družbe. Vemo, dodaja Stane Granda, da so ga uporabljali mnogi visoki plemiči. Še globlji vpliv na naš kulturni razvoj so imeli benediktinski, cistercijanski in kartuzijanski samostani, ki so opravljali družbeno vlogo, kakršno so drugod imela mesta. Prav tako daljnosežna je bila razdelitev ozemlja na območji salzburške nadškofije severno in oglejskega patriarhata južno od Drave. Prav škofije in samostani, poudarja avtor, »so bili eden od predpogojev za nastanek višjega šolstva in višje kulture nasploh.« Iz naše zgodovine prav tako ni mogoče izključevati plemiških rodbin z njihovimi grbi in simboli – od Spanheimov in Andeških prek Goriških in Turjaških do Celjanov. Tudi Habsburžanom ni mogoče pripisovati »slovenofobije ali ignorance do Slovencev, sploh ne take, podčrta Granda, kot sta jo pokazali obe Jugoslaviji. Samoslovenstvo iz naslova knjige je po Grandi prepričanje, da sta slovenski narod in Slovenija kot njegovo ozemlje samostojen »subjekt, ki ima neodtujljivo pravico do suverenosti, da vsako zanj pomembno ali usodno odločanje izhaja iz slovenskih interesov, tudi in zlasti takrat, ko se odloča o slovenskih povezavah z drugimi narodi« . Ker je z zlomom Avstro-Ogrske slovenska politika izgubila svojo slovenskost in postala, v škodo slovenskih interesov, bolj ali manj jugoslovanska, in ker je bila v času po osamosvojitvi tudi samoosamosvojitvena misel razmeroma slabo raziskana, se je Stane Granda namenil prispevati svoj pogled na njene zgodovinske korenine in današnje stanje. V knjigi s spremno besedo Janeza Šumrade na koncu svoje povedo tudi portreti s kratkimi predstavitvami Slovencev, ki so po avtorjevem prepričanju najzaslužnejši za osamosvojitev, in druge izbrane dokumentarne ilustracije.
Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Marcel Štefančič, junior, je znan predvsem kot voditelj odmevne televizijske oddaje Studio City. To, da je vodstvo RTV onemogočilo njegovo nadaljnje delo, je v javnosti dvignilo precej prahu in negodovanja, ljudje si njegovo kakovostno oddajo želijo nazaj. Ob tem je Štefančič tudi zagotovo največji slovenski poznavalec filmske umetnosti in tudi filmske industrije, hkrati pa je nadvse plodovit avtor velikega števila pomembnih knjig. V zadnjem času je za nekatere od njih upravičeno dobil zaslužene nagrade. Naslov dela Kaj ne vidite, da gorimo! je parafraza odlomka iz Freudove razlage sanj, očetove groze zaradi očitajočega šepetanja njegovega mrtvega otroka, češ, ali ne vidi, da gori. Stari mož, ki je bedel ob trupelcu, ni opazil, da je sveča povzročila požar. Štefančič se je z apokaliptično zagnanostjo zamislil nad negativnimi pojavi in skrajnostmi današnjega sveta, neoliberalizmom in podnebnimi spremembami kot posledicami te domnevno neuničljive vrste kapitalizma. Kot velik erudit, filozof in izvedenec za medijsko sceno in poznavalec sodobne knjižne refleksije takih in drugačnih deviacij razgrinja mračno podobo družbenega dogajanja našega časa. Piše o moči kapitalizma kot pojavu, ki nima več nasprotnega pola in drugačne perspektive. Videti je, kot da smo prispeli na konec vsega, izhoda kratko malo ni več. Neenakost med ljudmi je dobila strahovite razsežnosti. Razglašanje individualizma je lažno in zgolj sprenevedanje, saj govori o tem, da sta posameznica in posameznik sama kriva za svoj morebitni brezizhodni položaj. Zakaj pa se nista bolj potrudila? Družba ju je izvrgla in ju razglasila za odvečna, hkrati pa pisec razkriva paradoks, da družbe tako ali tako ni več. Poglavitno veljavo imata profit in tako imenovani ekonomska uspešnost in učinkovitost. V odlično napisanih esejih v knjigi Kaj ne vidite, da gorimo! Štefančič tu in tam v literarnem slogu opisuje stisko človeka našega časa, njegovo stresno življenje ter doživljanje ponižanj, negotovosti in strahu pred tistimi, ki mu režejo kruh in ga ves čas nadzorujejo. Slikovito piše o novih in novih oblikah izkoriščanja, potiskanju ljudi na sam rob in bogatenju peščice izbrancev oziroma samopašnih elit. Še vedno divja vojna, grozi nam virus, narava je oskrunjena. V esejistovem pisanju prevladujejo spoznanja, da je naš svet grd in umazan. Voltairov Kandid je doživel njegove strahote, a je v nasprotju s Štefančičem in pod Leibnizevim vplivom še vedno zatrjeval, da je to najboljši od vseh možnih svetov. Ali Marcel Štefančič, junior ponuja kak izhod? Ne gre prezreti, da o etičnih vrednotah govori naravnost, tako o solidarnosti, enakosti, altruizmu kot tudi o svobodi in kolektivnem sodelovanju, vendar pa dvomi, da bi bila upor in revolucija uresničljiva. Na protestih se lahko zgodi, da množico, ki se vzdigne proti krivicam, razženejo z vodnim topom in solzivcem ali pa represivni organi vstajnikom celo strežejo po življenju. Ne gre samo za to, o čem piše avtor in kaj napoveduje, temveč vzbuja pozornost tudi s tem, kako vse to zapisuje. Njegov slog je razgiban, besedni zaklad izvrsten in bravurozen, ideje kar vrejo iz njega. Povzema tudi stališča sodobnih teoretikov in publicistov, toda poglavitna so njegova izvirna kritična spoznanja in opozarjanje na številne pasti, ki jih nastavljajo oblastniki; morda bi jih nekoliko anahronistično imenovali voditelji vladajočega razreda, tako poimenovanje pa bi bilo za časom zato, ker nasprotnega pola, podrejenega delavskega razreda oziroma proletariata v pravem pomenu besede ni več. Obstajajo le še prekarci in podobni ljudje brez pravic in zaščite, osebe, ki životarijo in delajo v nenehni negotovosti. Štefančičevo besedišče je izjemno bogato. O krivicah piše prizadeto in empatično, in to pogosto v prvi osebi množine, čeprav pri malverzacijah, ki jih razkriva, sam zagotovo ni bil zraven. Razgalja pojavne oblike zla in zahteva uresničitev njihovega nasprotja. Prav dobro ve, kako pomembna je demokracija, toda ne preostane mu drugega, kot da več besed namenja njenemu nepriznavanju, izginjanju in nemoči pred obličjem kapitalizma. Razgalja novo avtoritarnost, populizem, represijo in nevarnost fašizma. Opisuje brezobzirno poseganje v naravo, posledice podnebnih sprememb, smrtonosne požare in uničujočo sušo. Kaže podobo novega življenjskega stila, ki ga je povzročil koronavirus. Ljudje so se umaknili v mehurčke, toda avtor opozarja, da so v njih prisilno tičali že prej. Sodobni svet in njegovo grozljivo podobo Štefančič, doživlja, kot bi gledal kak film, porajajo se mu tudi asociacije iz literarnih del. V spremljanje kaotičnega sveta vnaša svojo široko filozofsko vednost. Po branju Štefančičevega pesimistično napisanega dela Kaj ne vidite, da gorimo! skušamo ohraniti vsaj kanec upanja, da oris apokalipse prevladuje nekje drugje, v velikem in oddaljenem svetu, v Sloveniji pa naj bi bilo vendarle nekoliko drugače, manj črno in brezupno. Seveda smo v marsičem odvisni od drugih, toda ni še vse izgubljeno. Morali bomo še veliko postoriti. Nekaj se nam bo vendarle posrečilo. Tudi avtor pravi, da imamo socialno državo in da neoliberalcem še ni uspelo razdejati dežnika, ki nas varuje pred koncem sveta.
Piše: Matej Bogataj Bere: Matjaž Romih Aktivistovi zapisi prevajalca, pesnika, založnika, urednika in pisatelja Braneta Mozetiča so zbirka skoraj štirih ducatov poenotenih, po stran dolgih fragmentov, ki se spogledujejo s spominskim pisanjem in rekapitulacijo doživetega in doseženega. Pokazati poskušajo korake in postaje na avtorjevem štiri desetletja trajajočem angažmaju za pravice skupnosti istospolno usmerjenih. Čeprav lahko prepoznamo nekatere postaje na poti, recimo anekdoto o nastanku naslovnice ene od njegovih knjig, in čeprav je pogosto podprto s faktografijo, z datumi dogodkov, se to pisanje pogosto izogne neposrednemu pričevanju in se približuje prozi ali pesmi v prozi, saj so v fragmentih priklicani in simulirani tudi drugi glasovi, ob tistem, ki je blizu avtorju in pritrjevalen zastavku za stvari skupnosti, tudi tisti, ki niso zelo naklonjeni enakopravnosti istospolno usmerjenih. Iz Mozetičeve zbirke veje grenko razočaranje, saj kljub vztrajnemu ozaveščanju javnosti in predvsem tistih z zadržki in predsodki, kljub parlamentarnemu in ustavnemu posodabljanju zakonov in definicije družine nasprotnikov enakosti nikoli ne zmanjka. Enkrat se sklicujejo na svetopisemske navedke, ki jih ni in izpadejo ignoranti glede knjige knjig, ali pa prenapeteži in brihte vzamejo stvari v svoje roke in je v knjigi tudi niz opisov brutalnih fizičnih napadov na lokale, zbirališča in posameznike, ki so se izpostavili; po napadih pa pravičnost za žrtve praviloma umanjka, kar seveda pritrjuje občutku, da je skupnost zapostavljena in odrinjena na rob. Tako ne preseneča, da se Mozetičeva zbirka Aktivistovi zapisi začne in konča nekoliko resignirano. Uvodni zapis opisuje pospravljanje stola, na katerem je sedelo nepreštevno število pomoči in nasvetov potrebnih, očitno gre za zadnje slovo od pisarne, ki je služila kot prostor za načrtovanje različnih aktivnosti in za svetovanja, in ki zdaj zapira svoje delovanje in čaka nove sile, da bodo prevzele obrambno linijo. Vse to je imenitna priložnost za pogled nazaj, na prehojeno pot, na uspehe in včasih tudi neuspehe aktivizma. Mozetičev aktivizem je zastavljen kar najbolj široko; ne gre le za družbeno delovanje, dežuranje v prostorih druženja in literarna branja doma ter še bolj v svetu in na včasih specializiranih festivalih so prežeta s tistim, kar je tudi sicer prepoznavna poteza njegovega literarnega ustvarjanja – z erotiko, z zaljubljanji, s spomini na fante, s katerimi so se srečevali, čustveno in telesno zapletali in se seveda tudi razhajali. Mozetičeva poezija in proza sta nabita s podobami kože, ki išče sorodno, a tudi s posebno klubsko atmosfero, ki je pogosto podprta s kemijo, in pospeševalci in poglabljevalci razpoloženja, to je socialno in včasih tudi psihično obrobje v svojem pravem pomenu, z vsem, kar sodi zraven. Zloraba drog, predoziranja s plesnimi bomboni, zraven še socialni problemi, ki nastanejo zaradi upiranja domačemu okolju in vodijo v brezdomnost, uličarstvo, tudi prostitucijo. Poleg so tudi tisti, ki so psihološko manj stabilni, tudi zaradi pritiskov normativne množice in skrivanja svoje spolne usmerjenosti. V tem smislu so Aktivistovi zapisi nekakšen seštevek Mozetičevega delovanja, so kar najbolj intimno pričevanje o erotiki in srečevanjih na tabuiziranih področjih, hkrati so kronologija nekega boja, tudi seznam spopadov z neugodnim izidom. Vendar so v zbirko pripuščeni tudi glasovi tistih zraven, ne neposredno vpletenih, na primer fingirano pismo prikritega občudovalca revije Revolver, ki iz nje črpa praktične nasvete, glas dobi celo psihiater, ki se do konca upira sprejemanju drugačnosti in se nam zdi, da vemo, za katerega trdorokca gre. Vse to pa Mozetič izpisuje z rahlo nostalgijo in včasih s ščepcem resignacije, ki je za njegovo prozo in poezijo v zadnjem času morda sploh značilna, predvsem pa jezikovno okretno. Tej pisavi se pozna, da je njen tvorec še dlje kot na področju pravic istospolnih aktiven v jeziku, prevajalec nekaterih težkih pesniških opusov ali njihovih delov, tako da so Aktivistovi zapisi delno ritmizirani, pogosto je ponavljanje, ki deluje kot zaklinjanje in hkrati opozarja, da je ob nenehni ofenzivi druge strani včasih sicer mučno, vendar potrebno ponavljati ene in iste stavke in se z njimi braniti pred enimi in istimi, iz prstov izsesanimi predsodki, ki imajo sami sebe za argumente. Mozetičev aktivizem – in zastavek ostalih aktivistov – je ne nazadnje omogočil, da nekateri javno izpostavljeni pripadniki skupnosti istospolno usmerjenih v zadnjem času pišejo literaturo, ki kaže, da je istospolna ljubezen, tako kot vsaka druga, izpostavljena staranju in obrabi, zato to lahko počnejo bolj duhovito in samoironično.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili črno komedijo francoske avtorice Yasmine Reza Bog masakra. Leta 2006 napisano igro, ki jo je prevedel Aleš Berger, pogosto uprizarjajo – tudi na slovenskih odrih. Tokrat jo režira Diego de Brea, ki mu je tekst všeč predvsem zato, ker ni napisan intelektualistično. Yasmina Reza ga je pisala z izjemnim občutkom za odnos, predvsem pa za gledališki konflikt, pravi. Le Dieu Du Carnage, 2006 Črna komedija Premiera: 20. oktober 2022 Prevajalec Aleš Berger Režiser, dramaturg, scenograf in avtor glasbene opreme Diego De Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec tona Gašper Zidanič Asistent scenografa Janez Koleša Nastopajo Jana Zupančič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Sebastian Cavazza Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/bog-masakra-2/
Ocena filma Izvirni naslov: Serre moi fort Režiser: Mathieu Amalric Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič "Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino. Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo. Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem.
Orkester Slovenske filharmonije je v abonmaju Sodobne orkestrske skladbe ponovno gostil nemškega dirigenta Titusa Engla in ameriško sopranistko Nicole Chevalier.
Piše: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Ivo Svetina kot pesnik slovenski literarni prostor sooblikuje že več kot pol stoletja, njegove zbirke izhajajo v bolj ali manj enakomernih intervalih, ki se z leti zgoščajo. Pred nami je njegova triintrideseta samostojna pesniška knjiga Méle, bržčas najobsežnejša, saj vsebuje kar 371 pesmi, pretežno zloženih iz kvartin oziroma tercin, ki se neredko povežejo v sonetno obliko. A zbirka s skrivnostnim naslovom izkazuje pesniško erupcijo oziroma življenjski gon tudi na vsebinski ravni v obliki erotičnih, čutnih pesmi. Erotika je eden temeljev Svetinove poezije in Méle lahko uvrstimo ob bok zbirkama Joni (1976) in Lesbos (2005), po pesniškem načinu in drugih tematskih zarisih pa tudi zbirkam, ki se približujejo oziroma navdihujejo v vzhodnjaški tradiciji oziroma duhovni poeziji. Namreč, njegova erotična pesem vnovič vztraja in tudi najbolje uspeva na tanki meji čutnega in duhovnega, sanjskega, domišljijskega, pri čemer se telesno nenehno presnavlja v duhovno. A velja tudi nasprotno. Smer prehajanja ni enoznačna, obe sferi je težko razmejiti, še težje pa določiti smer pogojenosti. Je človekova, pesniška zavest, domišljija tista, ki sproža čutne zaznave in telesni užitek, ali pesem v resnici raste iz telesne izkušnje? Naj bo kakorkoli, Svetinova erotika nikoli ne obleži na tleh ali na postelji, iz mesene, banalne, tehnicistične mesenosti se praviloma dviga v mistične, celo kozmične razsežnosti, pri čemer je vsaka izrecnost zavita v tančico, za katero tičita skrivnost in lepota izkušnje. Pesem številka 210 se zaključuje takole dvoumno: /…/ Najbolj resnična pesem ni nikoli zapisana, v naju je: vsaka beseda, poljub, vzdih, tišina, tako jo ljubiš, zalije sobo, tvoj dom, kjer sem tujec, le tvoje roke me priklepajo nase; ni ga vetra, ni ga viharja, da bi me odtrgal od tebe, najbolj resnične pesmi, saj nisi pesem! Svetina je kot pesnik, čeprav se v kontekstu buhteče čutnosti sliši protislovno, mojster zadrževanja, igre približevanja in oddaljevanja, ki je temelj erotike in tantrike. Izpovedovalčeva partnerica, ljubimka je resda ženska, skozi pesmi spoznavamo njeno dekliško telo, njene prsi, spolovilo, kožo, vrat, ustnice … in smo priča njunim brezštevilnim dotikom, stikom, a naposled prevlada občutek distance, ločenosti. Ženske izpovedovalec nikoli zares ne prepozna, dokončno identificira (»lahko bi ti bilo ime / Džamila«), saj je ženska zanj prvenstveno simbol, muza, navdih, sanja, fantazija, anima ali pa jo celo poistoveti z besedo, jezikom, poezijo, pesmijo. Ta mistični odnos pesnika in ženske-pesmi tvori sámo jedro zbirke. 57. »Ne znam opisati tvoje lepote; neopisljiva je, ni od besed, gibi kretnje, vonj, sijaj, zaupljivost in predanost, toplina in nežnost, otrok bi ti jo lahko zavidal; vse pri tebi je v paru, tako kot midva, dvojina sva, posebnost najinega jezika, zapečatena z molkom. Najin dom nosiva s seboj, jaz zate, ti zame, utapljava se drug v drugem, večno žejna, pila bi, čeprav bi bil kozarec brez dna. Pisal bi ti besede, speče v tvojem slovarju: ti bi bila njihova skrbna mati, jaz nemočni oče. Nikoli končano knjigo najinega skrivnega življenja bi naslovil Slovnica ljubezni. Ivo Svetina je v zbirki Méle tesno prepletel, celo zvaril poetološke, bivanjske, ljubezenske in duhovne razmisleke in ustvaril nezamenljiv pesniški izraz – ognjevit in čez in čez strasten. Dogajanje v pesmih je kljub pogostim vdorom smrtnosti dionizično, opevanje pa trubadursko, navsezadnje je zbirka posvečena Petrarkovi muzi Lauri de Noves. In gre se strinjati, da tak pesniški način, ki stavi na bogat, bujen okras, opojnost, sočnost in sladostrastje podob, v kontekstu slovenskega siceršnjega pesniškega realizma oziroma asketizma deluje ekscesno, kot v obširni študiji k Svetinovim izbranim pesmim v knjigi Plamen iz morja razmišlja Igor Divjak. A vendarle velja opozoriti, da nakopičenost podob v zbirki Méle ostaja v predvidljivem zarisu, na tej ravni pesmi ne presenečajo z nenavadnostjo, eksperimentom združevanja nepričakovanega, kot je na primer značilno za prav takó čutno poezijo Andreja Medveda, temveč se zatekajo k bolj ali manj klasičnemu repertoarju. Naslonjena na izročilo ljubezenske lirike oziroma mitološko tradicijo Grčije in Orienta je ljubezen v podobi mladenke, pesniške muze, ki vzide iz školjke, pričakovano postavljena na piedestal, k temu idealu pa so nato usmerjeni vsi miselni, telesni in ustvarjalni napori. Takšen vzpon seveda ni preprost ali gladek, ljubezensko oziroma mistično združitev ustavlja tisoč in ena ovira – notranja in zunanja, predvsem pa misel na konec. Tako se v ozadju vse bolj jasno izrisuje znano protislovje, bolj ko se ljubezen, stik, oddaljuje in bližje ko so smrt, impotenca, propad, silovitejše so erotična želja, hrepenenje, pesniška erupcija. V tem smislu je omenjena ponavljajoča se distanca med pesnikom oziroma lirskim subjektom in žensko muzo ne le produktivna, temveč edino mogoča. Zbirka Méle je v vseh pogledih klasičen abonma – motivno, izrazno in slogovno – in v kontekstu Svetinovega pesniškega opusa ne preseneča, osupne pa kvantiteta, pod katero lahko moč posamezne pesmi tudi oslabi. A bolj kot očitek avtorju je to napotek bralcem in bralkam, naj Méle berejo s predahi. Skrivnost lepote je pač tudi v pravih razmerjih.
Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Besede na strehi brez črk v roki, ki je ob zbirki Moralke še eno izmed žanrsko hibridnih Grušovnikovih del, bi bilo mogoče opredeliti kot avtobiografsko filozofsko-esejistično knjigo, ta žanrska opredelitev pa ponuja tudi dobro vstopno točko v analizo dela. Tomaž Grušovnik, univerzitetni profesor filozofije, ki se med drugim ukvarja s hoteno nevednostjo, okoljsko etiko in etiko živali, je Besede na strehi brez črk v roki zasnoval kot zbirko besedil, ki osvetljujejo potenciale vsakodnevne rabe filozofije; filozofski razmisleki se v zbirki vpisujejo v avtobiografsko prozo, ki refleksijo konkretizirajo, ji ponudijo stvarnejšo oporo in umestijo v konkretni časoprostor. S tem se teoretski diskurz trdno usidra v stvarnosti, kar se zdi pomembno, saj je filozofija pogosto razumljena kot področje, ki je umeščeno v strogo intelektualno sfero. Obenem ti prozni odlomki nimajo zgolj nekakšne »didaktične« vloge; v literarnem smislu gre za prepričljive, intrigantne tekste, ki so slogovno dovršeni, izražajo pa tudi avtorjev občutek za detajl, izbiro literarno pomenljivih dogodkov in prizorov ter karakterizacijo; predvsem se skozi besedila počasi izrisuje lik Tomaža Grušovnika (ki ga je pomembno ločiti od avtorja), nekoliko impulzivnega filozofa, ki se pogosto zagreto loteva raznih etiško-politično obarvanih razprav z bližnjimi, nato pa na metaravni anksiozno, kritično premišljuje o svojih pristopih. Pogosto šele ta metaanaliza lastne reakcije pripelje do osrednjega filozofskega premisleka posamičnega besedila. Pri zasnovi proznejših odlomkov je pomembno, da pretežno ohlapno sledijo nekakšni sokratski metodi dialoga in preizpraševanja; filozofska, esejistična razmišljanja imajo za izhodišče navadno dialog, v katerem pa se pomenljivo srečujeta Grušovnik filozof in Grušovnik literarni lik; prvi začenja pogovore s številnimi vprašanji, osebo na drugi strani skuša spodbuditi k premisleku in razvijanju lastne misli, a z literarnega vidika so morda še zanimivejši »zdrsi« v debatah, kjer Grušovnikov lik nekako iztiri iz filozofske metode in se spusti v razpravljanje in soočanje argumentov. Pozneje pogosto ugotavlja, da bi morda moral ravnati kako drugače, in raziskuje motive svojih reakcij. Na primer, ko se razburi nad osebama, ki ob pleskanju stanovanja mečeta stran tudi knjige, sam s seboj odpre premislek o tem, zakaj se ob tem početju počuti eksistencialno ogroženega. Ugotavlja, da je ta občutek bržkone povezan z Wittgensteinovim spoznanjem, da lahko biva in razumeva zgolj v jeziku. Wittgensteinovi vplivi na Grušovnikovo misel so sicer razpredeni skozi več besedil in so pomembno izhodišče njegovi misli; v delu se večkrat pojavljajo vprašanja o obstoju in tvorjenju pomena skozi besedo. Drugo pomembno teoretsko izhodišče besedilom je vsekakor filozofija etike, neredko skozi utilitaristični pristop. K filozofiji etike se Grušovnik obrača, ko naslavlja čezvrstne odnose, kjer se vrača tudi k principu moralnih trpnikov in moralnih akterjev, ki ga je razvijal že v svojem strokovnem delu Etika živali. Bitja drugih vrst v knjigi Besede na strehi brez črk v roki vpisuje kot druge, ki pritegujejo njegovo pozornost, ki jih skuša razumeti skozi znanost, ki jim pripoznava subjektivna izkustva, a s katerimi je morda težko vzpostaviti pristen stik, ki ni zaznamovan z lastništvom ali sploh katero od drugih človeških kategorij, v katere umeščamo druga bitja, kot so na primer sopotniške živali, s katerimi sobivamo. Izjema je morda riba, ki jo pogosto opazuje z mostička nad potokom – poimenoval jo je Petra. Etiških vprašanj pa Grušovnik ne zamejuje na odnose do drugih vrst; pogosto se besedila v zbirki lotevajo tudi političnih vprašanj, vprašanj drugosti, razmerij med ideološkimi in političnimi stališči, kakor se pojavljajo na celotnem političnem spektru. V tem smislu je mogoče reči, da gre tudi za aktualistično delo. Tem tematikam nasproti se po drugi strani že postavljajo »velika vprašanja«, ki jih knjiga prav tako načenja; vprašanje boga, svobode, načinov bivanja zavesti ipd. Knjižica Tomaža Grušovnika Besede na strehi brez črk v roki je tako zvrstno, literarno, kot tudi idejno zelo raznoliko delo, ki kaže, kakšna je lahko vloga filozofije v vsakdanjem življenju ter pri razumevanju sveta in sebe v svetu.
Neveljaven email naslov