Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1891 epizod
1891 epizod
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Piše: Miša Gams Bereta: Igor Velše in Jasna Rodošek Zbirka kratkih zgodb Vesne Lemaić Trznil je, odprla je oko se bere kot roman o dedu in vnukinji. Zgodbe so namreč zapisane v kronološkem zaporedju – v prvi zgodbi z naslovom Zamrzovalne skrinje se vnukinja še skriva v trebuhu snahe, medtem ko ded na podlagi svojih izkušenj z ženskami premleva, v kakšen svet se bo rodila; zadnja zgodba z naslovom Po svoje pa se odvija v domu ostarelih, kjer ded preživlja zadnje dni življenja. Vesna Lemaić je po romanih Odlagališče in Kokoška in ptiči izdala kratkoprozni zbirki Popularne zgodbe in Dobrodošli. Nova knjiga Trznil je, odprla je oko nas na duhovit način vodi v obujanje spominov na preživljanje dragocenih trenutkov s starimi starši, obenem pa jo lahko beremo kot družbeno refleksijo tranzicijskega obdobja, ko so se novonastale države po razpadu Jugoslavije soočale s pomanjkanjem delovnih mest in nastankom prekariata, del katerega je tudi odraščajoča vnukinja. Medtem ko njeni prijatelji služijo denar v tujini kot varuške in animatorji na čezoceanskih ladjah, ona v domovini izumlja čudaške tržne niše, kot je na primer delo spiritualne čistilke najrazličnejših duhov, ter po bližnjem Balkanu išče dedkovo rojstno hišo v povsem zapuščeni vasici Srakoperlog, ki se ji celo lokalni poštar izogiba kot hudič križa. Pri tem se ves čas zaveda, da je v globaliziranem svetu povsem zamenljiva in odveč: “Bila ni nič posebnega, ena izmed mnogih, v pravih letih, ubitega upanja in polna moči. Njena generacija je bila na potezi, da se izkaže.” Ko se nekega lepega dne vpraša, “kaj narediš v življenju, če nisi ravno Nikola Tesla?” najde pragmatičen odgovor, s katerim se nazadnje le potolaži: “Če nisi bil Nikola Tesla, je bilo dobro, da imaš deda.” Vnukinjo, ki je medtem že končala študij in si utira pot v svet nezanesljivega in podplačanega prekarnega dela, v zgodbi z naslovom Služba vznemiri dogodek, ki se nekega dne pripeti dedu. Dva študenta izkoristita njegovo starost in ga psihično prisilita v nakup atlasa. Zdi se, da vnukinja bolj razume stisko mladih, ki pri prodaji dostikrat dobijo le določen odstotek od prodanega izvoda, kot razume dedkovo nemoč, da bi tovrstne vztrajne prodajalce zatrl že v kali. Ne more verjeti, da je ded, nekdanji jugoslovanski oficir, ki je bil vse življenje borben in suveren, tako hitro klonil pred “mlečnozobima” akviziterjema. Ob “prisilnem” nakupu atlasa jo prešine odrešilna misel: “Kako drugače bi bilo, če bi ded vzel iz omare 9-milimetrsko polavtomatsko pištolo, se usedel, jo položil na mizo in mladima moškima začel pripovedovati, kako je njegova brigada 6. ličke proletarske divizije tekla proti Drvarju. Povedal bi jima, da je med desantom ustrelil nemškega oficirja in mu zasegel walther P.38, ki je zdaj pred njima. Ko bi zaključil pripoved, bi jima rekel, da lahko gresta. Bilo bi ji lažje, če bi se odvilo tako.” Pa vendar, tudi če bi se dogodek odvil na ta način, bi ostalo v zraku vprašanje – se s kapitalizmom, tem nevidnim in povsod prisotnim “sovražnikom”, lahko spopadamo z orožjem? Ali je upokojenim oficirjem Jugoslovanske ljudske armade v uteho, da imajo pod pultom dosegljivo pištolo, ko jim na vrata trkajo lačni prekarci, ki bodo tisti dan ostali brez honorarja in povračila za malico in potne stroške, če ne bodo prodali niti enega izvoda? Morda zato vnukinji ded vsakič znova ponudi svojo malico, ko jo zagleda, čeprav mu ona zatrjuje, da ni lačna, a malico kljub temu vsakič poje, saj dedu s tem omogoči zadoščenje ob dobrodelni gesti. Izmed vseh zgodb v knjigi Trznil je, odprla je oko pisateljice Vesne Lemaić je najbolj pretresljiva prav zadnja z naslovom Po svoje, v kateri vnukinjina navezanost na starega očeta pokaže najbolj sentimentalen in obenem najbolj dramatičen obraz. Medtem ko dedek v domu upokojencev preživlja zadnje dni življenja ob branju knjige o ekspediciji na Antarktiko in opazovanju venenja južnoameriške cvetlice, se vnukinja nikakor ne more sprijazniti z njegovo vdanostjo v usodo. Človek, ki je po dolgoživosti prekašal še deset let mlajše oficirje, je na neki točki vnukinjo ugledal drugače: “Pred njim je stala ječarka in vedel je, da bo še naprej podpisovala zdravniške papirje in govorila kirurugu: naredite vse, kar je v vaši moči. Prvič jo je uzrl ne kot vnukinjo, bila je zanikovalka smrti. Njena volja bi ga lahko držala pri življenju še leta.” Zgodba, ki govori o neizogibnosti minevanja in smrti, je napisana skozi oči dedka, ki sočustvuje z vnukinjo in z njeno težnjo po podaljševanju njegovega življenja, a obenem vztraja pri tem, da ga mora pustiti oditi. Tako nas zgodbe Vesne Lemaić, kot smo tega vajeni še iz njenih prejšnjih del, ne morejo pustiti ravnodušnih. S pomočjo duhovitih dialogov in bizarnih življenjskih situacij, ki smo jim priča že na vsakem koraku, nam omogoča bralski užitek posebne vrste. Pri tem pa nas spomni na obdobje pred epidemijo covida, ko smo še brez slabe vesti objemali stare starše in poslušali njihove zgodbe iz časov, za katere se zdaj zdi, da so le še oddaljene sanje … Ne glede na to, ali gre formalno gledano za zbirko kratkih zgodb ali za roman, je Vesna Lemaić s knjigo Trznil je, odprla je oko na domačem literarnem prizorišču pustila pomemben pečat, za katerega upamo, da ga bodo prihodnje generacije znale ceniti.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj uprizorili predstavo Izginjajoči svet, v kateri so ustvarjalci v prikazu ozadji nastanka televizijskega dokumentarnega filma, soočili naravne in digitalne procese v nastajajočih in usihajočih življenjskih okoljih. Predstava je nastala v sodelovanju z Botaničnim vrtom UL, zanjo sta koncept razvila Tjaša Bertoncelj in režiser Tin Grabnar. Režiser:Tin Grabnar Avtorja koncepta:Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj Dramaturginja:Tjaša Bertoncelj Scenografka:Sara Slivnik Kostumografka:Tina Bonča Glasba in oblikovanje zvoka:Eduardo Raon Avtorica videa:Vesna Krebs Oblikovalca svetlobe:Gregor Kuhar in Tin Grabnar Asistentka režiserja:Tončica Knez (projekt Erasmus+) Lektorica:Maja Cerar Fotografiranje s časovnim zamikom:Borut Kumperščak Nastopajo:Martina Maurič Lazar, Lana Bučevec k. g., Gregor Kuhar Nastopajoči na posnetku:Izidor Kozelj, Jure Popovič, Vesna Krebs Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Luka Bernetič Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučno vodstvo:Gregor Kuhar Scenski tehnik:Kemal Vrabac Kordiš Izdelava scene, lutk, rekvizitov in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Zala Kalan, David Klemenčič, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Katarina Planinc, Zoran Srdić, Uroš Mehle
Krize Režija: Žiga Divjak Premiera: 27. 10. 2022, Nova pošta Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Maska, Ljubljana, Bitef (Beograd) in Zadruga Domino (Zagreb) Na Novi pošti Slovenskega mladinskega gledališča je bila ljubljanska premiera predstave Krize, ki se je v režiji Žige Divjáka predstavila že na festivalu Bitef v Beogradu. Režiser se z avtorsko ekipo igralcev in sodelavcev znova osredotoča na podnebno krizo, v predstavi pa se sprašuje, kako preživeti po večjih, globalnih katastrofah. Krize si je ogledala Petra Tanko.
Piše: Andrej Lutman Bereta Maja Moll in Matjaž Romih Na Slovenskem je dobro znan naslov V kraljestvu zlatoroga. Beseda zlatorog je občasno pisana z veliko, občasno pa z malo začetnico. Zlatorog je vsekakor lik iz pravljic oziroma pripovedk, s katerimi si vsakdo lahko krajša ali tudi daljša čas. Kdo pa je Minotaver? Tudi Minotaver je lik iz zgodovine in pripada antični mitologiji. O tem liku se je v času, ki ga beleži zgodovina, nabralo precej zgodb in pomenov ter uprizoritev. Miša Gams je ta lik uporabila v eni izmed svojih zgodb. Glede na to, da je na knjižnem ovitku predstavljena tudi kot samostojna performerka in knjižna recenzentka, je nekako samoumevno, da je naslovnemu liku dodala tudi svoje pomene. Kakšni vse so takšni pomeni, pa naj ne bo razkrito, saj se njeno pisanje zlahka približa uvrstitvam, poimenovanim žanri ali vsebine true crime, ki obravnavajo resnične zločine. Za ponazoritev tovrstnega približevanja naj služi odlomek iz zgodbe Razgovor: „Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.“ Odlomek je sicer milejša oblika prikazov zaostrovanja med liki, saj je bralstvo že uvodoma opozorjeno, da se srečuje s simulakri resničnostnih šovov, to pa je oznaka, ki meji na bizarnost. Bledi delavec in fatalka sta par, kakršen je tudi pes in samica človeške vrste. Liki v zgodbah Miše Gams so pač ekstremitete, da zadostijo likom, s katerimi je identifikacija nekoliko težja, a nikakor nemogoča. Naj še omenimo, da je pisateljica izbrala motiv za knjižno naslovnico. Predstavlja morda ring v templju, v katerem se morebiti dogajajo grozljivosti, a le zunaj ringa. Čemu ta omemba? Mnoge izmed zgodb so namreč priredbe že znanih zgodb, so njihova franšiza, njihovo nadaljevanje, nadgradnja, so – nenazadnje – njihov labirint oziroma blodnjak. Tudi zlatorog se je podil po hribih in vršacih, preprečeval življenje ali ljubezen, a tudi zdravil. Minotaver v knjigi Miše Gams pa v vsaki zgodbi preži latentno oziroma suspenzno. Bralstvo ta lik na način sfinge sprašuje: kako ubežati zgodbi, kako pisati zgodbe in jih tudi dokončati, kako doseči, da bo zgodba, ki je že znana, podoživeta prevzela in znova očarala? V spremnem besedilu urednika Roberta Titana Felixa je mogoče najti kakšen odgovor. Eden bi bil naslednji: „Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.“ Liki, oropani prizemljenosti, preobremenjeni z odnosi in hipnostjo, so nosilci skrajnosti, v kateri se seveda ne znajdejo, pa obstanejo kot zlatorog pred prepadom ali minotaver z malo začetnico. Podružbljanje književnih likov pa je območje tistega mejnega, ko kriminalka postaja kriminaliteta v statističnem smislu, literatura pa agenda vrhunske pismenosti, pa četudi je namenjena skrajševanju časa. Simulakri Miše Gams sodijo mednje.
Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Zgodovinar Stane Granda je obsežno študijo Pot v samoslovenstvo podnaslovil Prva osamosvojitvena zgodovina Slovenije. S tem ni imel v mislih priprav in poteka osamosvojitve Slovenije leta 1991, temveč znane in tudi manj znane dogodke in dosežke prednikov stoletja in tisočletja pred tem. V mozaike, ki so se polagoma sestavljali do 21. stoletja, je vključil tudi dejanja osvajalcev in vladarjev, učenjakov in umetnikov, redovnikov in upornikov, o katerih so se ohranila različna pričevanja. Mnogi po današnjem razumevanju sicer niso bili slovenskega rodu, a so neredki, večkrat poudarja Granda, uporabljali tudi slovenščino svojega časa ter prispevali k oblikovanju kulturne in duhovne podobe življenja na ozemlju, v srednjem veku skoraj trikrat obsežnejšem, kot ga naseljujemo današnji Slovenci. Avtor je že v uvodu kritičen do prevladujočega zgodovinopisja in osamosvojitve kot uresničitve tisočletnih sanj. To misel sicer preveva ljubezen do lastnega naroda, pravi, vendar označuje preteklost na način, ki ne bi nikoli pripeljal do osamosvojitve. Slovenska preteklost zanj ni zgodovina suženjstva in hlapčevanja, ampak načina preživetja, ki nas je pripeljal do največjega dosežka v zgodovini. Nasprotuje tudi prepričanju, da so nam v zgodovini vedno grozile nevarnosti zlasti od številčnejših sosedov ob pomoči narodnih odpadnikov, ki jim je slovenstvo vzbujalo občutek manjvrednosti in drugorazrednosti. Toda desetletja življenja v samostojni državi, poudarja Granda, dokazujejo, da so njeni najmočnejši nasprotniki znotraj nas in del nas. Tudi NOB je naša zgodovina, vendar je njeno vodstvo v ospredje postavljalo revolucijo, boj za povojno oblast, ne pa samostojne Slovenije. Vse, kar se je na našem ozemlju dogajalo, in vsi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, so del naše zgodovine, je eno avtorjevih ključnih izhodišč. Tako neandertalčeva koščena piščal in leseno kolo enoosnega vozila koliščarjev kot nadaljevanje s kaštelirsko kulturo v bronasti in železni dobi in romaniziranimi Kelti pričajo o gospodarski in duhovni odprtosti prostora, kar je, poudarja, še eno temeljnih sporočil vse naše preteklosti. Še preden so v ta prostor v 6. stoletju prišli Slovani, je ob delitvi rimske države – po odločilni bitki na naših tleh – njegov večji del pripadel zmagovitemu zahodnemu delu, kar nas je oddaljilo od Bizanca in dolgoročno povezalo z zahodnoevropsko kulturo. Rimsko obdobje našega prostora, izpostavlja Granda, je prineslo kulturo pisane besede, kar je največji prelom s prazgodovino. Naši predniki so »naselili kulturnozgodovinsko bogato pokrajino, kar je zelo vplivalo na naše materialno in duhovno oblikovanje«. Ko seže v srednji vek, avtor ugovarja zgodovinarjem, ki skušajo narediti prelom s Karantanijo, jo razsloveniti, kar je, kot pravi, popolno ignoriranje narodne zgodovine in odrekanje pravice do izražanja interesa za rojake zunaj državnih meja, zlasti Korošce, ki imajo »ključne zasluge za nastanek in oblikovanje slovenskega političnega programa leta 1848, temelja slovenske osamosvojitve«. Program združene Slovenije, še poudarja, je postal politična zaveza za vso slovensko politiko, ki pa tej nalogi še dobrih 140 let ni bila kos, Številna literarna dala, nastala v srednjem veku v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku na naših tleh, so prav tako del naše kulture, vendar tudi slovenski jezik ni bil izključen iz družbe. Vemo, dodaja Stane Granda, da so ga uporabljali mnogi visoki plemiči. Še globlji vpliv na naš kulturni razvoj so imeli benediktinski, cistercijanski in kartuzijanski samostani, ki so opravljali družbeno vlogo, kakršno so drugod imela mesta. Prav tako daljnosežna je bila razdelitev ozemlja na območji salzburške nadškofije severno in oglejskega patriarhata južno od Drave. Prav škofije in samostani, poudarja avtor, »so bili eden od predpogojev za nastanek višjega šolstva in višje kulture nasploh.« Iz naše zgodovine prav tako ni mogoče izključevati plemiških rodbin z njihovimi grbi in simboli – od Spanheimov in Andeških prek Goriških in Turjaških do Celjanov. Tudi Habsburžanom ni mogoče pripisovati »slovenofobije ali ignorance do Slovencev, sploh ne take, podčrta Granda, kot sta jo pokazali obe Jugoslaviji. Samoslovenstvo iz naslova knjige je po Grandi prepričanje, da sta slovenski narod in Slovenija kot njegovo ozemlje samostojen »subjekt, ki ima neodtujljivo pravico do suverenosti, da vsako zanj pomembno ali usodno odločanje izhaja iz slovenskih interesov, tudi in zlasti takrat, ko se odloča o slovenskih povezavah z drugimi narodi« . Ker je z zlomom Avstro-Ogrske slovenska politika izgubila svojo slovenskost in postala, v škodo slovenskih interesov, bolj ali manj jugoslovanska, in ker je bila v času po osamosvojitvi tudi samoosamosvojitvena misel razmeroma slabo raziskana, se je Stane Granda namenil prispevati svoj pogled na njene zgodovinske korenine in današnje stanje. V knjigi s spremno besedo Janeza Šumrade na koncu svoje povedo tudi portreti s kratkimi predstavitvami Slovencev, ki so po avtorjevem prepričanju najzaslužnejši za osamosvojitev, in druge izbrane dokumentarne ilustracije.
Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Marcel Štefančič, junior, je znan predvsem kot voditelj odmevne televizijske oddaje Studio City. To, da je vodstvo RTV onemogočilo njegovo nadaljnje delo, je v javnosti dvignilo precej prahu in negodovanja, ljudje si njegovo kakovostno oddajo želijo nazaj. Ob tem je Štefančič tudi zagotovo največji slovenski poznavalec filmske umetnosti in tudi filmske industrije, hkrati pa je nadvse plodovit avtor velikega števila pomembnih knjig. V zadnjem času je za nekatere od njih upravičeno dobil zaslužene nagrade. Naslov dela Kaj ne vidite, da gorimo! je parafraza odlomka iz Freudove razlage sanj, očetove groze zaradi očitajočega šepetanja njegovega mrtvega otroka, češ, ali ne vidi, da gori. Stari mož, ki je bedel ob trupelcu, ni opazil, da je sveča povzročila požar. Štefančič se je z apokaliptično zagnanostjo zamislil nad negativnimi pojavi in skrajnostmi današnjega sveta, neoliberalizmom in podnebnimi spremembami kot posledicami te domnevno neuničljive vrste kapitalizma. Kot velik erudit, filozof in izvedenec za medijsko sceno in poznavalec sodobne knjižne refleksije takih in drugačnih deviacij razgrinja mračno podobo družbenega dogajanja našega časa. Piše o moči kapitalizma kot pojavu, ki nima več nasprotnega pola in drugačne perspektive. Videti je, kot da smo prispeli na konec vsega, izhoda kratko malo ni več. Neenakost med ljudmi je dobila strahovite razsežnosti. Razglašanje individualizma je lažno in zgolj sprenevedanje, saj govori o tem, da sta posameznica in posameznik sama kriva za svoj morebitni brezizhodni položaj. Zakaj pa se nista bolj potrudila? Družba ju je izvrgla in ju razglasila za odvečna, hkrati pa pisec razkriva paradoks, da družbe tako ali tako ni več. Poglavitno veljavo imata profit in tako imenovani ekonomska uspešnost in učinkovitost. V odlično napisanih esejih v knjigi Kaj ne vidite, da gorimo! Štefančič tu in tam v literarnem slogu opisuje stisko človeka našega časa, njegovo stresno življenje ter doživljanje ponižanj, negotovosti in strahu pred tistimi, ki mu režejo kruh in ga ves čas nadzorujejo. Slikovito piše o novih in novih oblikah izkoriščanja, potiskanju ljudi na sam rob in bogatenju peščice izbrancev oziroma samopašnih elit. Še vedno divja vojna, grozi nam virus, narava je oskrunjena. V esejistovem pisanju prevladujejo spoznanja, da je naš svet grd in umazan. Voltairov Kandid je doživel njegove strahote, a je v nasprotju s Štefančičem in pod Leibnizevim vplivom še vedno zatrjeval, da je to najboljši od vseh možnih svetov. Ali Marcel Štefančič, junior ponuja kak izhod? Ne gre prezreti, da o etičnih vrednotah govori naravnost, tako o solidarnosti, enakosti, altruizmu kot tudi o svobodi in kolektivnem sodelovanju, vendar pa dvomi, da bi bila upor in revolucija uresničljiva. Na protestih se lahko zgodi, da množico, ki se vzdigne proti krivicam, razženejo z vodnim topom in solzivcem ali pa represivni organi vstajnikom celo strežejo po življenju. Ne gre samo za to, o čem piše avtor in kaj napoveduje, temveč vzbuja pozornost tudi s tem, kako vse to zapisuje. Njegov slog je razgiban, besedni zaklad izvrsten in bravurozen, ideje kar vrejo iz njega. Povzema tudi stališča sodobnih teoretikov in publicistov, toda poglavitna so njegova izvirna kritična spoznanja in opozarjanje na številne pasti, ki jih nastavljajo oblastniki; morda bi jih nekoliko anahronistično imenovali voditelji vladajočega razreda, tako poimenovanje pa bi bilo za časom zato, ker nasprotnega pola, podrejenega delavskega razreda oziroma proletariata v pravem pomenu besede ni več. Obstajajo le še prekarci in podobni ljudje brez pravic in zaščite, osebe, ki životarijo in delajo v nenehni negotovosti. Štefančičevo besedišče je izjemno bogato. O krivicah piše prizadeto in empatično, in to pogosto v prvi osebi množine, čeprav pri malverzacijah, ki jih razkriva, sam zagotovo ni bil zraven. Razgalja pojavne oblike zla in zahteva uresničitev njihovega nasprotja. Prav dobro ve, kako pomembna je demokracija, toda ne preostane mu drugega, kot da več besed namenja njenemu nepriznavanju, izginjanju in nemoči pred obličjem kapitalizma. Razgalja novo avtoritarnost, populizem, represijo in nevarnost fašizma. Opisuje brezobzirno poseganje v naravo, posledice podnebnih sprememb, smrtonosne požare in uničujočo sušo. Kaže podobo novega življenjskega stila, ki ga je povzročil koronavirus. Ljudje so se umaknili v mehurčke, toda avtor opozarja, da so v njih prisilno tičali že prej. Sodobni svet in njegovo grozljivo podobo Štefančič, doživlja, kot bi gledal kak film, porajajo se mu tudi asociacije iz literarnih del. V spremljanje kaotičnega sveta vnaša svojo široko filozofsko vednost. Po branju Štefančičevega pesimistično napisanega dela Kaj ne vidite, da gorimo! skušamo ohraniti vsaj kanec upanja, da oris apokalipse prevladuje nekje drugje, v velikem in oddaljenem svetu, v Sloveniji pa naj bi bilo vendarle nekoliko drugače, manj črno in brezupno. Seveda smo v marsičem odvisni od drugih, toda ni še vse izgubljeno. Morali bomo še veliko postoriti. Nekaj se nam bo vendarle posrečilo. Tudi avtor pravi, da imamo socialno državo in da neoliberalcem še ni uspelo razdejati dežnika, ki nas varuje pred koncem sveta.
Piše: Matej Bogataj Bere: Matjaž Romih Aktivistovi zapisi prevajalca, pesnika, založnika, urednika in pisatelja Braneta Mozetiča so zbirka skoraj štirih ducatov poenotenih, po stran dolgih fragmentov, ki se spogledujejo s spominskim pisanjem in rekapitulacijo doživetega in doseženega. Pokazati poskušajo korake in postaje na avtorjevem štiri desetletja trajajočem angažmaju za pravice skupnosti istospolno usmerjenih. Čeprav lahko prepoznamo nekatere postaje na poti, recimo anekdoto o nastanku naslovnice ene od njegovih knjig, in čeprav je pogosto podprto s faktografijo, z datumi dogodkov, se to pisanje pogosto izogne neposrednemu pričevanju in se približuje prozi ali pesmi v prozi, saj so v fragmentih priklicani in simulirani tudi drugi glasovi, ob tistem, ki je blizu avtorju in pritrjevalen zastavku za stvari skupnosti, tudi tisti, ki niso zelo naklonjeni enakopravnosti istospolno usmerjenih. Iz Mozetičeve zbirke veje grenko razočaranje, saj kljub vztrajnemu ozaveščanju javnosti in predvsem tistih z zadržki in predsodki, kljub parlamentarnemu in ustavnemu posodabljanju zakonov in definicije družine nasprotnikov enakosti nikoli ne zmanjka. Enkrat se sklicujejo na svetopisemske navedke, ki jih ni in izpadejo ignoranti glede knjige knjig, ali pa prenapeteži in brihte vzamejo stvari v svoje roke in je v knjigi tudi niz opisov brutalnih fizičnih napadov na lokale, zbirališča in posameznike, ki so se izpostavili; po napadih pa pravičnost za žrtve praviloma umanjka, kar seveda pritrjuje občutku, da je skupnost zapostavljena in odrinjena na rob. Tako ne preseneča, da se Mozetičeva zbirka Aktivistovi zapisi začne in konča nekoliko resignirano. Uvodni zapis opisuje pospravljanje stola, na katerem je sedelo nepreštevno število pomoči in nasvetov potrebnih, očitno gre za zadnje slovo od pisarne, ki je služila kot prostor za načrtovanje različnih aktivnosti in za svetovanja, in ki zdaj zapira svoje delovanje in čaka nove sile, da bodo prevzele obrambno linijo. Vse to je imenitna priložnost za pogled nazaj, na prehojeno pot, na uspehe in včasih tudi neuspehe aktivizma. Mozetičev aktivizem je zastavljen kar najbolj široko; ne gre le za družbeno delovanje, dežuranje v prostorih druženja in literarna branja doma ter še bolj v svetu in na včasih specializiranih festivalih so prežeta s tistim, kar je tudi sicer prepoznavna poteza njegovega literarnega ustvarjanja – z erotiko, z zaljubljanji, s spomini na fante, s katerimi so se srečevali, čustveno in telesno zapletali in se seveda tudi razhajali. Mozetičeva poezija in proza sta nabita s podobami kože, ki išče sorodno, a tudi s posebno klubsko atmosfero, ki je pogosto podprta s kemijo, in pospeševalci in poglabljevalci razpoloženja, to je socialno in včasih tudi psihično obrobje v svojem pravem pomenu, z vsem, kar sodi zraven. Zloraba drog, predoziranja s plesnimi bomboni, zraven še socialni problemi, ki nastanejo zaradi upiranja domačemu okolju in vodijo v brezdomnost, uličarstvo, tudi prostitucijo. Poleg so tudi tisti, ki so psihološko manj stabilni, tudi zaradi pritiskov normativne množice in skrivanja svoje spolne usmerjenosti. V tem smislu so Aktivistovi zapisi nekakšen seštevek Mozetičevega delovanja, so kar najbolj intimno pričevanje o erotiki in srečevanjih na tabuiziranih področjih, hkrati so kronologija nekega boja, tudi seznam spopadov z neugodnim izidom. Vendar so v zbirko pripuščeni tudi glasovi tistih zraven, ne neposredno vpletenih, na primer fingirano pismo prikritega občudovalca revije Revolver, ki iz nje črpa praktične nasvete, glas dobi celo psihiater, ki se do konca upira sprejemanju drugačnosti in se nam zdi, da vemo, za katerega trdorokca gre. Vse to pa Mozetič izpisuje z rahlo nostalgijo in včasih s ščepcem resignacije, ki je za njegovo prozo in poezijo v zadnjem času morda sploh značilna, predvsem pa jezikovno okretno. Tej pisavi se pozna, da je njen tvorec še dlje kot na področju pravic istospolnih aktiven v jeziku, prevajalec nekaterih težkih pesniških opusov ali njihovih delov, tako da so Aktivistovi zapisi delno ritmizirani, pogosto je ponavljanje, ki deluje kot zaklinjanje in hkrati opozarja, da je ob nenehni ofenzivi druge strani včasih sicer mučno, vendar potrebno ponavljati ene in iste stavke in se z njimi braniti pred enimi in istimi, iz prstov izsesanimi predsodki, ki imajo sami sebe za argumente. Mozetičev aktivizem – in zastavek ostalih aktivistov – je ne nazadnje omogočil, da nekateri javno izpostavljeni pripadniki skupnosti istospolno usmerjenih v zadnjem času pišejo literaturo, ki kaže, da je istospolna ljubezen, tako kot vsaka druga, izpostavljena staranju in obrabi, zato to lahko počnejo bolj duhovito in samoironično.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili črno komedijo francoske avtorice Yasmine Reza Bog masakra. Leta 2006 napisano igro, ki jo je prevedel Aleš Berger, pogosto uprizarjajo – tudi na slovenskih odrih. Tokrat jo režira Diego de Brea, ki mu je tekst všeč predvsem zato, ker ni napisan intelektualistično. Yasmina Reza ga je pisala z izjemnim občutkom za odnos, predvsem pa za gledališki konflikt, pravi. Le Dieu Du Carnage, 2006 Črna komedija Premiera: 20. oktober 2022 Prevajalec Aleš Berger Režiser, dramaturg, scenograf in avtor glasbene opreme Diego De Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec tona Gašper Zidanič Asistent scenografa Janez Koleša Nastopajo Jana Zupančič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Sebastian Cavazza Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/bog-masakra-2/
Ocena filma Izvirni naslov: Serre moi fort Režiser: Mathieu Amalric Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič "Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino. Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo. Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem.
Orkester Slovenske filharmonije je v abonmaju Sodobne orkestrske skladbe ponovno gostil nemškega dirigenta Titusa Engla in ameriško sopranistko Nicole Chevalier.
Piše: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Ivo Svetina kot pesnik slovenski literarni prostor sooblikuje že več kot pol stoletja, njegove zbirke izhajajo v bolj ali manj enakomernih intervalih, ki se z leti zgoščajo. Pred nami je njegova triintrideseta samostojna pesniška knjiga Méle, bržčas najobsežnejša, saj vsebuje kar 371 pesmi, pretežno zloženih iz kvartin oziroma tercin, ki se neredko povežejo v sonetno obliko. A zbirka s skrivnostnim naslovom izkazuje pesniško erupcijo oziroma življenjski gon tudi na vsebinski ravni v obliki erotičnih, čutnih pesmi. Erotika je eden temeljev Svetinove poezije in Méle lahko uvrstimo ob bok zbirkama Joni (1976) in Lesbos (2005), po pesniškem načinu in drugih tematskih zarisih pa tudi zbirkam, ki se približujejo oziroma navdihujejo v vzhodnjaški tradiciji oziroma duhovni poeziji. Namreč, njegova erotična pesem vnovič vztraja in tudi najbolje uspeva na tanki meji čutnega in duhovnega, sanjskega, domišljijskega, pri čemer se telesno nenehno presnavlja v duhovno. A velja tudi nasprotno. Smer prehajanja ni enoznačna, obe sferi je težko razmejiti, še težje pa določiti smer pogojenosti. Je človekova, pesniška zavest, domišljija tista, ki sproža čutne zaznave in telesni užitek, ali pesem v resnici raste iz telesne izkušnje? Naj bo kakorkoli, Svetinova erotika nikoli ne obleži na tleh ali na postelji, iz mesene, banalne, tehnicistične mesenosti se praviloma dviga v mistične, celo kozmične razsežnosti, pri čemer je vsaka izrecnost zavita v tančico, za katero tičita skrivnost in lepota izkušnje. Pesem številka 210 se zaključuje takole dvoumno: /…/ Najbolj resnična pesem ni nikoli zapisana, v naju je: vsaka beseda, poljub, vzdih, tišina, tako jo ljubiš, zalije sobo, tvoj dom, kjer sem tujec, le tvoje roke me priklepajo nase; ni ga vetra, ni ga viharja, da bi me odtrgal od tebe, najbolj resnične pesmi, saj nisi pesem! Svetina je kot pesnik, čeprav se v kontekstu buhteče čutnosti sliši protislovno, mojster zadrževanja, igre približevanja in oddaljevanja, ki je temelj erotike in tantrike. Izpovedovalčeva partnerica, ljubimka je resda ženska, skozi pesmi spoznavamo njeno dekliško telo, njene prsi, spolovilo, kožo, vrat, ustnice … in smo priča njunim brezštevilnim dotikom, stikom, a naposled prevlada občutek distance, ločenosti. Ženske izpovedovalec nikoli zares ne prepozna, dokončno identificira (»lahko bi ti bilo ime / Džamila«), saj je ženska zanj prvenstveno simbol, muza, navdih, sanja, fantazija, anima ali pa jo celo poistoveti z besedo, jezikom, poezijo, pesmijo. Ta mistični odnos pesnika in ženske-pesmi tvori sámo jedro zbirke. 57. »Ne znam opisati tvoje lepote; neopisljiva je, ni od besed, gibi kretnje, vonj, sijaj, zaupljivost in predanost, toplina in nežnost, otrok bi ti jo lahko zavidal; vse pri tebi je v paru, tako kot midva, dvojina sva, posebnost najinega jezika, zapečatena z molkom. Najin dom nosiva s seboj, jaz zate, ti zame, utapljava se drug v drugem, večno žejna, pila bi, čeprav bi bil kozarec brez dna. Pisal bi ti besede, speče v tvojem slovarju: ti bi bila njihova skrbna mati, jaz nemočni oče. Nikoli končano knjigo najinega skrivnega življenja bi naslovil Slovnica ljubezni. Ivo Svetina je v zbirki Méle tesno prepletel, celo zvaril poetološke, bivanjske, ljubezenske in duhovne razmisleke in ustvaril nezamenljiv pesniški izraz – ognjevit in čez in čez strasten. Dogajanje v pesmih je kljub pogostim vdorom smrtnosti dionizično, opevanje pa trubadursko, navsezadnje je zbirka posvečena Petrarkovi muzi Lauri de Noves. In gre se strinjati, da tak pesniški način, ki stavi na bogat, bujen okras, opojnost, sočnost in sladostrastje podob, v kontekstu slovenskega siceršnjega pesniškega realizma oziroma asketizma deluje ekscesno, kot v obširni študiji k Svetinovim izbranim pesmim v knjigi Plamen iz morja razmišlja Igor Divjak. A vendarle velja opozoriti, da nakopičenost podob v zbirki Méle ostaja v predvidljivem zarisu, na tej ravni pesmi ne presenečajo z nenavadnostjo, eksperimentom združevanja nepričakovanega, kot je na primer značilno za prav takó čutno poezijo Andreja Medveda, temveč se zatekajo k bolj ali manj klasičnemu repertoarju. Naslonjena na izročilo ljubezenske lirike oziroma mitološko tradicijo Grčije in Orienta je ljubezen v podobi mladenke, pesniške muze, ki vzide iz školjke, pričakovano postavljena na piedestal, k temu idealu pa so nato usmerjeni vsi miselni, telesni in ustvarjalni napori. Takšen vzpon seveda ni preprost ali gladek, ljubezensko oziroma mistično združitev ustavlja tisoč in ena ovira – notranja in zunanja, predvsem pa misel na konec. Tako se v ozadju vse bolj jasno izrisuje znano protislovje, bolj ko se ljubezen, stik, oddaljuje in bližje ko so smrt, impotenca, propad, silovitejše so erotična želja, hrepenenje, pesniška erupcija. V tem smislu je omenjena ponavljajoča se distanca med pesnikom oziroma lirskim subjektom in žensko muzo ne le produktivna, temveč edino mogoča. Zbirka Méle je v vseh pogledih klasičen abonma – motivno, izrazno in slogovno – in v kontekstu Svetinovega pesniškega opusa ne preseneča, osupne pa kvantiteta, pod katero lahko moč posamezne pesmi tudi oslabi. A bolj kot očitek avtorju je to napotek bralcem in bralkam, naj Méle berejo s predahi. Skrivnost lepote je pač tudi v pravih razmerjih.
Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Besede na strehi brez črk v roki, ki je ob zbirki Moralke še eno izmed žanrsko hibridnih Grušovnikovih del, bi bilo mogoče opredeliti kot avtobiografsko filozofsko-esejistično knjigo, ta žanrska opredelitev pa ponuja tudi dobro vstopno točko v analizo dela. Tomaž Grušovnik, univerzitetni profesor filozofije, ki se med drugim ukvarja s hoteno nevednostjo, okoljsko etiko in etiko živali, je Besede na strehi brez črk v roki zasnoval kot zbirko besedil, ki osvetljujejo potenciale vsakodnevne rabe filozofije; filozofski razmisleki se v zbirki vpisujejo v avtobiografsko prozo, ki refleksijo konkretizirajo, ji ponudijo stvarnejšo oporo in umestijo v konkretni časoprostor. S tem se teoretski diskurz trdno usidra v stvarnosti, kar se zdi pomembno, saj je filozofija pogosto razumljena kot področje, ki je umeščeno v strogo intelektualno sfero. Obenem ti prozni odlomki nimajo zgolj nekakšne »didaktične« vloge; v literarnem smislu gre za prepričljive, intrigantne tekste, ki so slogovno dovršeni, izražajo pa tudi avtorjev občutek za detajl, izbiro literarno pomenljivih dogodkov in prizorov ter karakterizacijo; predvsem se skozi besedila počasi izrisuje lik Tomaža Grušovnika (ki ga je pomembno ločiti od avtorja), nekoliko impulzivnega filozofa, ki se pogosto zagreto loteva raznih etiško-politično obarvanih razprav z bližnjimi, nato pa na metaravni anksiozno, kritično premišljuje o svojih pristopih. Pogosto šele ta metaanaliza lastne reakcije pripelje do osrednjega filozofskega premisleka posamičnega besedila. Pri zasnovi proznejših odlomkov je pomembno, da pretežno ohlapno sledijo nekakšni sokratski metodi dialoga in preizpraševanja; filozofska, esejistična razmišljanja imajo za izhodišče navadno dialog, v katerem pa se pomenljivo srečujeta Grušovnik filozof in Grušovnik literarni lik; prvi začenja pogovore s številnimi vprašanji, osebo na drugi strani skuša spodbuditi k premisleku in razvijanju lastne misli, a z literarnega vidika so morda še zanimivejši »zdrsi« v debatah, kjer Grušovnikov lik nekako iztiri iz filozofske metode in se spusti v razpravljanje in soočanje argumentov. Pozneje pogosto ugotavlja, da bi morda moral ravnati kako drugače, in raziskuje motive svojih reakcij. Na primer, ko se razburi nad osebama, ki ob pleskanju stanovanja mečeta stran tudi knjige, sam s seboj odpre premislek o tem, zakaj se ob tem početju počuti eksistencialno ogroženega. Ugotavlja, da je ta občutek bržkone povezan z Wittgensteinovim spoznanjem, da lahko biva in razumeva zgolj v jeziku. Wittgensteinovi vplivi na Grušovnikovo misel so sicer razpredeni skozi več besedil in so pomembno izhodišče njegovi misli; v delu se večkrat pojavljajo vprašanja o obstoju in tvorjenju pomena skozi besedo. Drugo pomembno teoretsko izhodišče besedilom je vsekakor filozofija etike, neredko skozi utilitaristični pristop. K filozofiji etike se Grušovnik obrača, ko naslavlja čezvrstne odnose, kjer se vrača tudi k principu moralnih trpnikov in moralnih akterjev, ki ga je razvijal že v svojem strokovnem delu Etika živali. Bitja drugih vrst v knjigi Besede na strehi brez črk v roki vpisuje kot druge, ki pritegujejo njegovo pozornost, ki jih skuša razumeti skozi znanost, ki jim pripoznava subjektivna izkustva, a s katerimi je morda težko vzpostaviti pristen stik, ki ni zaznamovan z lastništvom ali sploh katero od drugih človeških kategorij, v katere umeščamo druga bitja, kot so na primer sopotniške živali, s katerimi sobivamo. Izjema je morda riba, ki jo pogosto opazuje z mostička nad potokom – poimenoval jo je Petra. Etiških vprašanj pa Grušovnik ne zamejuje na odnose do drugih vrst; pogosto se besedila v zbirki lotevajo tudi političnih vprašanj, vprašanj drugosti, razmerij med ideološkimi in političnimi stališči, kakor se pojavljajo na celotnem političnem spektru. V tem smislu je mogoče reči, da gre tudi za aktualistično delo. Tem tematikam nasproti se po drugi strani že postavljajo »velika vprašanja«, ki jih knjiga prav tako načenja; vprašanje boga, svobode, načinov bivanja zavesti ipd. Knjižica Tomaža Grušovnika Besede na strehi brez črk v roki je tako zvrstno, literarno, kot tudi idejno zelo raznoliko delo, ki kaže, kakšna je lahko vloga filozofije v vsakdanjem življenju ter pri razumevanju sveta in sebe v svetu.
Piše: Katja Šifkovič Bere: Jure Franko Renato Bratkovič je s prvencem Plavalec zasnoval zgodbo, ki ji lahko rečemo kar triler, podoben babuški. Z vsako stranjo se bralci spuščajo globlje in odkrivajo nove plasti človekove krutosti in preračunljivosti. Zanimivo in prav nič banalno zapisana zgodba je polna obratov, presenečenj in pasti. Protagonistka romana inšpektorica Luna med plavanjem na prisilnem dopustu trči v truplo. Na prisilnem dopustu se je znašla zato, ker je pri preiskavi mednarodne mreže z drogami naredila napako in pomembne podatke dobila pri nezanesljivem viru. Kriminalka, ki je v bistvu tudi detektivski roman, raziskuje smrt utopljenega neznanca, ki pa ima – prvi zaplet! – brata dvojčka. Luna je kriminalistična inšpektorica, paraplegičarka, ki svoje življenje dokaj spretno manevrira okoli svoje invalidnosti in svojega očeta, ki prepogosto sega po alkoholu. Prav zaradi njega se je v zgodnji mladosti znašla na invalidskem vozičku, saj je zaradi vinjenosti povzročil prometno nesrečo, v kateri se je tragično poškodovala. Nekonvencionalna zaradi tega, ker je ženska, kriminalistka in obenem še invalidna, se Luna pri preiskovanju umora pogosteje zanaša na intuicijo kot pa na holmovsko dedukcijo. To je najbrž tudi eden izmed razlogov, zakaj je pri branju te kriminalke težko predvideti konec in seveda razrešitev umora. Z branjem kriminalnega romana Plavalec se bralci podajajo na edinstveno iskanje morilca. Konstantna napetost morda postavlja Bratkoviča ob bok drugim odličnim piscem slovenskih kriminalk, zato roman priporočam bralcem, ki uživajo v odkrivanju in iskanju namigov. Prav tako je pomembno omeniti, da je roman Plavalec več kot le kriminalka, saj poglobljeno obravnava tudi družbene razlike, ljubezen, spolnost in psihologijo patološkega oportunizma. Odnosi med protagonisti so morda zasnovani malce satirično, sicer pa je roman napisan v stvarnem in neprisiljenem slogu, kar daje zgodbi dodatno dimenzijo verjetnosti. Bratkovičev jezik se bere kot skandinavski noir, ki pa se dogaja v Sloveniji. Med branjem ura tiktaka, napetost se stopnjuje, prizorišče se spreminja, načrti se rušijo, avtor pa zagotovo premaga bralčevo sposobnost ugibanja. Roman boste želeli prebrati v enem dihu, napetost pa bo držala do zadnje strani.
Piše: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič Knjižna zbirka Bralna znamenja je od leta 2007, ko je izšla prva knjiga, slovenskemu bralstvu predstavila ključna dela Alberta Manguela, Josepha Epsteina, Roberta Darntona, Chrisa Andersona in drugih najpomembnejših raziskovalcev zgodovine knjig, pisav in tiska pa tudi knjigotrštva in knjižničarstva. V zadnjih nekaj letih je bolj stopilo v ospredje založništvo in z njim tudi domači avtorji – Miha Kovač, Samo Rugelj, Slavko Pregl in Alenka Kepic. Knjiga Žiga Valetiča Nomadi med platnicami se od dosedanjih Bralnih znamenj že na prvi pogled močno razlikuje, a kljub temu sodi mednje. Predvsem zato, ker odpira pogled v izvedbeni del procesa nastajanja knjige, torej pomembno področje, ki so ga mojstri teorije večinoma puščali ob robu, čeprav knjige in drugi tiski, kakršne poznamo, brez prispevka ustvarjalcev in delavcev v ozadju ne bi mogli nastajati. V prvih poglavjih je Valetičeva knjiga bolj osebna, celo avtobiografska, kot so bile prejšnje. In je prav zato vredna pozornosti in branja. Govori namreč o družinskem izročilu, manjši očetovi domači tiskarni, v kateri je avtor še kot otrok spoznaval tiskarske ter deloma tudi osnovne oblikovalske in knjigoveške postopke. Med odraščanjem je spoznaval tudi druge svetove, ki so ga občasno pritegnili, a se je vedno znova vračal h grafičnemu oblikovanju in se nazadnje dokončno zasidral med knjigami. Po materinem zgledu je tudi sam postal strasten bralec. In hkrati zbiralec, med drugim vsega, kar je dišalo po humorju in satiri, ter izvrsten poznavalec stripa in filma. Knjige je ustvarjal kot avtor – med drugim je podpisal nadrealistični roman Tunel, trgovina s samomorilskimi pripomočki – in prevajalec mistične poezije. Znašel se je tudi v vlogi glasbenega in knjižnega recenzenta, urednika, založnika, publicista, scenarista, režiserja ter mentorja in spodbujevalca drugih, da so objavili, kar so nosili v sebi. Posebne omembe je vredno Valetičevo vodenje literarne delavnice v društvu Altra, ki povezuje ljudi z različnimi težavami v duševnem zdravju. Podobno kot zbiranje knjig za knjižnico v zaporu za mlade odrasle v Celju, kamor je hodil kot mentor in predavatelj pa tudi gostitelj reperja Zlatka, Esada Babačića, Damijana Stepančiča, Izarja Lunačka in drugih ustvarjalnih prijateljev. Podnaslov Grafični oblikovalec med tiskarstvom, umetnostjo in založništvom le nakaže izjemno raznovrstnost avtorja, ki je s knjigami imel in ima še opraviti na toliko ravneh in na toliko načinov, kot težko še kdo. Oznaka multipraktik, ki si jo je nadel kar sam, je povsem upravičena. Bil je priča hitremu razvoju tiskarskih in drugih reprodukcijskih tehnik ter jih eno za drugo, večidel kot samouk, uvajal tudi sam. Premeril je pot od rezanja in lepljenja posameznih vrstic na prosojno folijo za ofsetni tisk prek sitotiska in linotajpa do fotostavka, začetka računalniškega tipkanja in oblikovanja besedil. Dokler ni s photoshopom dokončno vstopil v svet digitalnih postopkov in medijev ter se po več začasnih zaposlitvah odločil iti na svoje. Pri tem je sklenil, da kot oblikovalec ne bo delal za pornografijo, religijo, vojsko in onesnaževalce. Po pozornem bralskem sprehodu skozi knjigo Žige Valetiča Nomadi med platnicami je mogoče le prikimati ugotovitvi, kako pomembna ob vsej teoriji je praksa. Človek, več kot petindvajset let na različnih koncih vpet v knjižno založništvo, ki je kot oblikovalec v tisk poslal približno tisoč knjig različnih avtorjev ter sam kot avtor sodeloval z desetimi založbami in njihovimi urednicami in uredniki, seveda ve, kaj govori. In zna nekatera spoznanja strniti tudi v skoraj aforistični formi. Na primer: »Prodati knjigo je dober občutek. Denar ni nikoli tako velik, da bi lahko bil razlog za dober občutek.« O svoji življenjski odločitvi za oblikovalsko ustvarjanje pa je zapisal: »Tukaj smo zato, da pripeljemo kompozicijo vagonov, po imenu knjiga, na prave tirnice, med prave ljudi …«
Sinoči je ljubljanska Drama postregla s premiero predstave "Prometej '22", ki je nastala v sklopu projekta "Katastrofa" Zveze evropskih gledališč. Pri Zvezi poudarjajo, da je namen njihovega projekta vrnitev h koreninam evropskega gledališča, torej grški dramatiki, ki pa je prenesena v sodobne situacije. Koprodukcija SNG Drame Ljubljana, Madžarskega državnega gledališča v romunskem Cluju [klúžu] in Državnega gledališča Konstanca iz Romunije je Prometejevo metaforo iz sveta antičnih bogov prenesla v razmere informacijske vojne. Na premieri je bil Matic Ferlan. Režija: Gábor Tompa Koreografija: Ferenc Sinkó Prevajalec Vklenjenega prometeja: Kajetan Gantar Asistent režiserja: Erwin Şimşensohn Scenografinja in kostumografinja: Carmencita Brojboiu Skladatelj: Vasile Şirli Dramaturginja: Ágnes Kali Avtor videa: Radu Daniel Asistentka kostumografinje in scenografinje: Gyopár Bocskai Nastopajo: Vklenjeni Prometej: Igor Samobor – Prometej Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Moč Anikó Pethő – Sila Áron Dimény – Hefajst Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Io Mirela Pană – Hermes Zsolt Bogdán – Okean Zbor: Dana Dumitrescu – Glavna dopisnica Andrea Vindis – Vplivnica Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Radijska poročevalka Domen Novak/Florin Aioane/Tamás Kiss – Snemalec Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Izvedenec Melinda Kántor – Novinarka Na Olimpu: Igor Samobor – Protagonist Gábor Viola – Zevs, režiser Cătălina Mihai – Hera, asistentka režiserja Áron Dimény – Luka, lučkar
Sinoči je ljubljanska Drama postregla s premiero predstave "Prometej '22", ki je nastala v sklopu projekta "Katastrofa" Zveze evropskih gledališč. Pri Zvezi poudarjajo, da je namen njihovega projekta vrnitev h koreninam evropskega gledališča, torej grški dramatiki, ki pa je prenesena v sodobne situacije. Koprodukcija SNG Drame Ljubljana, Madžarskega državnega gledališča v romunskem Cluju [klúžu] in Državnega gledališča Konstanca iz Romunije je Prometejevo metaforo iz sveta antičnih bogov prenesla v razmere informacijske vojne. Na premieri je bil Matic Ferlan. Režija: Gábor Tompa Koreografija: Ferenc Sinkó Prevajalec Vklenjenega prometeja: Kajetan Gantar Asistent režiserja: Erwin Şimşensohn Scenografinja in kostumografinja: Carmencita Brojboiu Skladatelj: Vasile Şirli Dramaturginja: Ágnes Kali Avtor videa: Radu Daniel Asistentka kostumografinje in scenografinje: Gyopár Bocskai Nastopajo: Vklenjeni Prometej: Igor Samobor – Prometej Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Moč Anikó Pethő – Sila Áron Dimény – Hefajst Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Io Mirela Pană – Hermes Zsolt Bogdán – Okean Zbor: Dana Dumitrescu – Glavna dopisnica Andrea Vindis – Vplivnica Ecaterina Lupu/Eva Jesenovec/Eszter Román – Radijska poročevalka Domen Novak/Florin Aioane/Tamás Kiss – Snemalec Tamás Kiss/Florin Aioane/Domen Novak – Izvedenec Melinda Kántor – Novinarka Na Olimpu: Igor Samobor – Protagonist Gábor Viola – Zevs, režiser Cătălina Mihai – Hera, asistentka režiserja Áron Dimény – Luka, lučkar
Ocena filma Izvirni naslov: Halloween Ends Režiser: David Gordon Green Nastopajo: Jamie Lee Curtis, Andi Matichak, James Jude Courtney, Will Patton, Rohan Campbell, Kyle Richards Piše: Igor Harb Bere: Ajda Sokler S trinajstim filmom iz franšize Noč čarovnic se končuje še aktualna trilogija o neustavljivem psihopatskem morilcu Michaelu Myersu in nekdanji varuški Laurie Strode, ki mora dokončno obračunati s preteklostjo. Prva Noč čarovnic iz leta 1978 si je kmalu prislužila kultni status in zato nenehno privlačila različno sposobne filmarje, ki so poskušali ustvariti dostojno nadaljevanje. Če ne štejemo tistega, ki ga je posnel avtor izvirnika John Carpenter, je pred štirimi leti režiser David Gordon Green morda prišel še najbližje, a je žal krepko razočaral z obema nadaljevanjema. Nov film sicer ponudi obetajoč začetek in v skladu s prakso podžanra klalnikov v uvodu prikaže zelo krvavo smrt, ki naj bi nato služila kot iztočnica za nadaljnji razplet. Izkaže se, da je to samo eden od številnih nedodelanih nastavkov, ki izzvenijo v prazno. Režiser je že v prejšnjem filmu odpiral družbene teme o vlogi skupnosti pri spoprijemanju z grozo in o nevarnostih množične panike v zaprtih skupinah, ki tudi to pot tlijo v ozadju, a brez pravega fokusa in razrešitve. Podobno je s konceptom lastništva tragične osebne zgodbe in nadzora nad njo, kar je zanimiva ideja, s katero se ne ukvarjajo samo poslednja dekleta iz grozljivk, temveč na širši ravni bolezni in nesreč bolj ali manj vsakdo. V filmu se s to idejo na različne načine sreča več junakov, ko jim drugi razlagajo, kako razumejo smrt njihovih staršev ali otrok, ali pa ko zgodba junakinje preraste v legendo. A Noč čarovnic je grozljivka in tovrstna filozofija lahko filmu sicer doda umetniško vrednost, smisel pa je še vedno v sami grozi. Po izrednem uvodnem segmentu, ki odlično gradi razpoloženje in grozo, se režiser večji del filma zadovolji s ponavljanjem standardnih nastavkov in preobratov. Pri tem je večina teh scen konfliktov med človeškimi in torej relativno enakovrednimi nasprotniki, kjer se boj razvije brez večjih presenečenj, a vseeno z dobro mero krvi, medtem ko se legendarni neustavljivi morilec pojavi le nekajkrat in nikoli ne vzbudi enakega občutka neizogibnosti podzavestnega, ki pritiče temu antagonistu. Pravzaprav je veliko bolj učinkovit, dokler ga sploh ne vidimo, saj s svojo odsotnostjo mesto drži na trnih. Nasploh se zdi, da so scenaristi z novimi junaki našli skoraj zadovoljivo zgodbo in so Myersovo pojavo vanjo stlačili na silo, da bi podaljšali končni spopad. Tako nova Noč čarovnic ni nič drugega kot še eden v seriji trinajstih filmov, med katerimi najdemo nekaj zanimivih družbenih komentarjev časa, v katerem so nastajali, veliko vbodov z noži in hektolitre krvi, a jih z izjemo izvirnika lahko ločimo predvsem po tem, kako slabi so.
Ocena filma Izvirni naslov: Eami Režiserka: Paz Encina Nastopajo: Anel Picanerai, Curia Chiquejno Etacoro, Ducubaide Chiquenoi, Basui Picanerai Etacore, Lucas Etacori, Guesa Picanerai, Lazaro Dosapei Cutamijo Piše: Muanis Sinanović Bere: Ajda Sokler V okviru letošnje izvedbe festivala Mesto žensk smo si v ljubljanskem Kinodvoru lahko med drugim ogledali paragvajski film Eami. Gotovo gre za eno izvirnejših letošnjih pri nas dostopnih produkcij. Vprašanja se zastavljajo že pri zvrstni uvrstitvi, saj se ta upira lahkemu kategoriziranju. Zasilna in najočitnejša opredelitev bi bila, da gre za dokumentarni film. Vendar ne podaja dejstev, s katerimi bi jasno uokvirjal svojo temo. Morda bi ustreznejša oznaka izhajala iz opisnega poimenovanja. V tem primeru bi mu lahko rekli poetični filmski esej. Prav tako vsebuje igrane elemente, tako na ravni sicer smiselno omejene rekonstrukcije dogodkov kot nastopanja pripovedovalcev. Spremljamo izpoved dekleta Eami iz uničenega pragozda, predstavnico staroselskega plemena, ki živi na izvoren način in se ni vključilo v sodobno kapitalistično civilizacijo. Njegov bivanjski prostor je bil uničen zaradi izsekavanja. Vendar je ta izpoved povedana v njenem jeziku, ki s svojo simbolno nabitostjo precej drugače konceptualizira svet kot naš jezik. Tako poslušamo zelo poetično obnovo dogodkov skupnostne in osebne narave, ki pred nas stopa s tančico, skozi katero jo dojemamo po koščkih, nelinearno in nekoliko odtujeno. To je največji dosežek filma. Ko nas sooči z radikalno drugačnostjo, povzroči, da se od nje odbija naša lastna podoba. Ugotovimo, da smo bližje uničevalcem, to pa nas sooči z našo lastno posredno vlogo pri razlaščevanju in povzročanju katastrof. Temu se pridruži še zabrisanost pri uporabi samih filmskih sredstev. Mešajo se poetični detajli okolja, kot biseri iztrgani vsakdanjemu pogledu, arhivski posnetki ter bližnji posnetki in gola telesa ljudstva, ki uporablja malo oziroma nič oblačil. Časovnica dogajanja je nejasna, posnetki detajlov pa nas odtrgajo od mimobežnosti in nas prisilijo, da se naša zavest samodejno usmeri k neznanemu in tesnobnemu. Toliko slabše za film je, da si pri tem pristopu ne upa do konca in se včasih vendarle prepusti komunikaciji na nekoliko neposrečene načine. Eamijina pripoved tu in tam postane pretirano sentimentalna, tako da s sočutjem lažje blaži tesnobo gledalcev in s tem nekoliko preusmerja pozornost. Ne glede na to se tudi med temi trenutki najde kakšen moment pristnega prepoznanja bolečine in izgube. Včasih se zdi, da gola telesa kurira, jih postavlja v okvire kadrov, kot bi s prstom kazala na posebnost kulture. Včasih je sočustvovanje pač lažje prenesti kot nejasnost in tesnobo. Seveda same komunikativnosti ne moremo očitati. Režiserka Paz Encina se je znašla v težavnem položaju: naj bo njen film povsem nedostopen ali naj vendarle skuša doseči nekoliko širše občinstvo. Pri zadnjem ji je uspelo, vendar za ceno koherentnosti svojega izdelka. Eami tako s samo svojo obliko odpira ključna estetska in etična vprašanja o naravi filma. Njegova ideja je izvrstna in izvirna. S svojo vizualno poetiko nas navduši in utira pot pripovedi ljudstvom in drugim skupinam ljudi, ki doslej večinoma niso imeli glasu. Tudi kot pionirski izdelek si gotovo zasluži svojevrstno priznanje.
Piše: Miša Gams Bere: Eva Longyka Marušič Roman Nekropola, ki ga je Boris Pahor izdal daljnega leta 1967, je s pomočjo mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka dočakal stripovsko verzijo kot risoroman. Predvidoma naj bi izšel 26. avgusta ob Pahorjevem 109. rojstnem dnevu, vendar je izid prehitela njegova smrt. Pisatelj je bil sicer seznanjen z zasnovo romana in njegovim nastajanjem in si je štel v čast, da ga je mlada generacija obudila od mrtvih in mu na domiseln način navdahnila novo podobo. Posebnost tega risoromana ni le izjemna stripovska tehnika niti dejstvo, da se je v njej preizkusil zgolj 25-letni ilustrator, ki že nekaj časa ustvarja za slovenske revije in časopise v Trstu, temveč predvsem v tem, da je mladi umetnik v Pahorjevem romanu prepoznal potencial in ga je sugestivno prenesel slovenski javnosti. V risoromanu je prepričljivo upodobil glavne like in situacije, ki so ključne za razumevanje zgodbe. Ta se začne s Pahorjevim ponovnim obiskom koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof (in še nekaterih drugih taborišč, kot so Dachau, Bergen-Belsen idr.), kjer vsak detajl v njem prebudi spomine na določen dogodek iz časa, ko je bil v njem kot zapornik in tudi skrbnik tamkajšnjih bolnikov. Kljub morečemu in nekoliko grotesknemu ozračju, ki ga preveva, izpostavlja tudi prijetne spomine na igro otrok, na skrivno sestajanje dveh zaljubljencev, na sojetnike, ki so si v vsakem trenutku priskočili na pomoč, na igralko z neprizadetim smehljajem, na češkega atleta, ki je s pomočjo palice preskočil visoko ograjo taborišča in na številne druge situacije in motive. Devetak jih prikazuje s črno-belimi ilustracijami, med katerimi izstopa markantna podoba pisatelja s prepoznavno čepico, bleščečimi naočniki in dolgim plaščem, ki se vleče do tal. Po drugi strani pa Devetak upravičeno izpostavlja tudi občutke krivde in nemoči, ki v Pahorjevemu romanu prevladujejo. Varnostnik, ki glavnega junaka skupaj s turisti ustavi na vhodu, se zaveda, da služi denar na račun njegovega trpljenja, a tudi protagonist se kot nekdanji zapornik zaveda, da bi marsikateremu jetniku lahko pomagal, če bi redno govoril nemško in če bi se bolj družil z vodilnim osebjem namesto z bolniki. Na neki točki izrazi pretresljivo spoznanje: »Nekaj bi ta trenutek rad povedal svojim nekdanjim tovarišem, a občutek imam, da bo vse neiskreno. Živ sem, zato so tudi moja najbolj pristna čustva nekje nečista.” Čeprav so številni poznavalci primerjali Pahorja z avtorji, kot sta Primo Levi in Imre Kertesz, ki sta med najbolj prepoznavnimi pričami holokavsta, je Pahorjeva posebnost v tem, da je v romanu Nekropola v bralca prelil tako svojo žalost in občutke krivde kot tudi vero v humanost in optimizem, ki se kažeta zlasti v brezupnih okoliščinah, v katerih pa avtor vendarle zariše možnosti za (od)rešitev. Tako je poškodovan mezinec, ki avtorju povzroča skrbi, ker štrli stran od roke in telesa, hkrati tudi “podoba edinega kavlja, ki je na previsni steni obvaroval planinca pred neskončno praznino niča”. Drevesa v bližnjem gozdu pa ga s svojo nemostjo po eni strani spominjajo na nezmožnost moškega bojevništva pri “tihem žrtvovanju alzaških mladenk”, po drugi pa na “pretrgan začaran krog nemoči in počasnega ugašanja”, ki ga pooseblja češki atlet s preklo. Zdi se, kot da so Devetaku te nadvse sugestivne podobe, ki se bralcu med prebiranjem prvotne Nekropole vračajo kot lucidni vizualni prebliski, služile kot rdeča linija pripovedi. Jurij Devetak je tako na več ravneh izkoristil metaforiko Pahorjevega jezika in bralcu omogočil pogled v svet pisateljevih metonimij, personifikacij in alegorij, s katerimi obuja trpljenje zaporniških tovarišev in ga na poetičen način približuje bralcu. 16-letnega podhranjenega sotrpina na primer imenuje “tenka breza”, ostale jetnike pa je označil za “ponižane kosti”, zreducirane na prazne številke. Zdravko Duša v spremni besedi risoromana Nekropola podaja razliko med romanom, filmskim medijem in stripom, ko zapiše: “Beseda romana je odprta za poljubno nadgradnjo, filmski medij je zamejen s podajanjem preko vloge lika, v stripu pa so vizualizacija in komentar, dialogi, pripoved zliti. Strip lahko pove zgodbo, kot je slika in beseda vsaka zase ne moreta. Dober strip da besedi konkretnost in podobi abstraktnost.” Devetak je tako iz Pahorjevega romana izluščil najbolj pomenljive in simbolične stavke ter jim vdahnil podobo, ki se na eni strani poigrava z bralčevim nezavednim, na drugi pa s semantično strukturo jezika. Tudi za časovne preskoke iz sedanjosti v preteklost in nazaj ima rešitev: sedanjost ponazarja s serijo sličic pisatelja s čepico, ki se sprehaja po taboriščnih prostorih, medtem ko preteklost prevevajo temne silhuete, ki brez ogrinjal in pokrival vse bolj spominjajo na brezoblične mrtvake. V nekem intervjuju je Devetak izpostavil, da je risoroman zaključil prav v trenutku, ko ga je poklical oče in mu sporočil, da je Pahor umrl. Na predzadnji sličici je prikazan pisatelj, ki je vstal od pisalnega stroja in odhaja v neznano. Pred bralcem se prikažejo le pisalni stroj, skodelica kave in napis: “Jaz sem na teh paštnih doma”. Pahor je simbolično in dejansko izstopil iz tostranstva in odšel v (nam) neznani svet, a za seboj je brez odgovora pustil vsaj eno vprašanje – smo tam tudi mi doma?
premiera, 10.10, 2022 informativne oddaje RA SLO V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila sinoči premierno uprizorjena predstava Tunel, ki je nastala v koprodukciji te ustanove z Lutkovnim gledališčem Klajpeda. O predstavi za otroke, ki jo je režiral Miha Golob - tudi avtor likovne podobe in scenograf, več Magda Tušar. foto:LGL/Mitja Vasič Režiser, avtor likovne podobe, scenograf:Miha Golob Dramaturginja:Mojca Redjko Kostumografka:Dajana Ljubičić Avtor glasbe:Andrius Šiurys Oblikovalec virtualnih vsebin:Borut Kumperščak Oblikovalec svetlobe:Gregor Kuhar Igrajo:Miha Arh, Gašper Malnar, Barbara Kanc k. g. , Filip Šebšajevič k. g.
Neveljaven email naslov