Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O stvareh, o katerih se morda pogovarjamo premalo, ker so neotipljive, je tudi prihodnost interneta. A v tem primeru je tako, da se spremembe kar zgodijo, ne da bi o njih razmišljali, kaj šele odločali.
O imenih, inštitucijah in konceptih, ki bodo oblikovali prihodnost interneta, je razmišljal Ethan Zuckerman, direktor Centra za državljanske medije na inštitutu MIT v Bostonu.
Kaj po vašem mnenju so največje grožnje internetu prihodnosti? Navadili smo se, da je kot orodje že povsem samoumevno, čeprav to seveda ne drži.
O veliko grožnjah je treba razmisliti. Najbolj me skrbita dve: omejitev svobode govora, ki lahko pride s strani vlade ali korporacij. Vlade filtrirajo internet v vsaj 30 državah, možne pa so tudi druge oblike nadzora. Na Kitajskem država uradno filtiranje prelaga na podjetja. Če na blogu objaviš prepovedano vsebino, bi bilo v težavah podjetje, zato sami ukrepajo kot cenzorji. Tudi Facebook in Google so lahko cenzorji, kar nam vsilijo s pogoji poslovanja. To je lahko zelo problematičen nadzor svobode govora. Drugo, kar me najbolj skrbi, je sposobnost utišanja svobode govora z napadi kot so ohromitve storitev – Denial-of-service – ko se združi tisoč računalnikov zato da bi zrušili strežnik. Nekoč je bila to redka oblika kriminala, zdaj pa se uporablja za rušitev neodvisnih medijev in zagovornikov človekovih pravic. Na to nimamo pravega odgovora, zato me skrbi.
Kdo so potemtakem podjetja, na Kitajskem, in splošno, ki filtrirajo internet namesto države?
Če želite biti ponudnik interneta na Kitajskem, morate biti sposobni nadzorovati uporabnike. Vsak ponudnik sam preverja vsebin in jih sam umika. Funkcijo nadzora so prestavili iz države na privatna podjetja. Morda poznate ta primer: Wael Ghonim je ustanovil Facebook skupnino: “Mi vsi smo Khaled Said” v Egiptu. Stran so kar nekajkrat zbrisali. Ljudje so se pritoževali nad vsebino in Facebook je skupino preprosto izbrisal, ker ne govorijo arabsko. Skrbelo jih je, da skupina krši pogoje, saj je nekdo tako trdil. Če nismo pozorni, potem lahko podjetja prevzamejo vlogo cenzorjev, včasih tudi povsem pomotoma.
Eden izmed konceptov, ki jih bomo morali v prihodnosti še obravnavati, je tudi omrežna nevtralnost. Nizozemska jo je uzakonila, mene pa zanima, zakaj nima več sledilcev. Kakršnakoli sprememba bi ali bo spremenila osnovni koncept interneta, ta, da mreža sama nima prioritet.
Omrežna nevtralnost je ideja, ki od ponudnikov interneta pričakuje, da vsebin ne filtirajo ali nadzirajo. Ponudnik interneta ne sme dovoliti, da se nekatere vsebine prenašajo hitreje. Če ponudnik podpiše pogodbo z Microsoftom, bi Bing morda deloval hitreje kot Google. A ko internet postaja vedno bolj tudi ključna infrastruktura za povsem vsakdanje stvari kot je na primer telefoniranje, punudniki zahtevajo orodje za upravljanje prometa. Občasno, ko je promet visok, bi morda upočasnili Youtube, ker je vsebina manj pomembna kot neka druga. Zagovornike nevtralnosti nova oblika nadzora seveda jezi, čeprav so lahko argumenti za upravljanje hitrosti tudi povsem upravičeni. Problem so seveda preferenčni dogovori, ki bi lahko postali dragocen vir dohodka za ponudnike interneta.
Katere pa so organizacije, ki bodo odločale o stvareh, o katerih se pogovarjava?
To hitro postane zapleteno. Sprašujete o tem, kdo piše pravila za cesto na internet. Zgodovinsko je šlo vedno za kombinacijo neformalne koordinacije, na primer v Internet Engineering Task Force, ki uživajo širšo podporo. Izzivi pa so novi sistemi, ki jih gradijo podjetja. Twitter. Kdo nadzira Twitter? Twitter nadzira Twitter. Ne gre za odprti protokol, s katerim upravlja skupina ljudi, ampak podjetja, ki se odločijo, da bodo tako delovala. Facebook je drugi tak primer. Ameriški regulator FCC – komisija za komunikacije, je zelo umaknjen regulator. To pomeni, da imajo korporacije vedno več moči in ni pravnih ovir, da se ne bi to še stopnjevalo. Korporacije bi lahko prevzele nadzor, v takšnem primeru pa interes državljanov na internetu seveda ne bi bil upoštevan.
Nekaj stvari bo z interneta izginila kar samih, ilegalno prenašanje na primer, saj so storitve tako enostavne in dostopne, da je nakup bistveno lažji kot iskanje datotek. Skrbeti pa nas morajo korporacije, zato za konec še filozofsko vprašanje. Ne stori nič slabega kot moto, je najbrž premalo. “Delaj dobro”, pa iluzija?
Rad bi, da bi se vsi skupaj bolje odrezali na internetu. Prijateljica Rebecah MacKinnon pripravlja knjigo Soglasje omreženih, v kateri razlaga, mi – kot državljani interneta – mi dajemo moč podjetjem kot so Facebook in da bi morali razmisliti tudi o naših pravicah in kako jih zahtevamo. Tudi tako, da zahtevamo več kot le poslovanje po principu “ne stori nič slabega”. Oziroma, da dejansko uporabljamo le storitve tistih, ki delujejo po najboljših principih. Gre za idealizem, a mislim, da ima velik potencial in upam, da ga bodo ljudje vzeli resno.
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
O stvareh, o katerih se morda pogovarjamo premalo, ker so neotipljive, je tudi prihodnost interneta. A v tem primeru je tako, da se spremembe kar zgodijo, ne da bi o njih razmišljali, kaj šele odločali.
O imenih, inštitucijah in konceptih, ki bodo oblikovali prihodnost interneta, je razmišljal Ethan Zuckerman, direktor Centra za državljanske medije na inštitutu MIT v Bostonu.
Kaj po vašem mnenju so največje grožnje internetu prihodnosti? Navadili smo se, da je kot orodje že povsem samoumevno, čeprav to seveda ne drži.
O veliko grožnjah je treba razmisliti. Najbolj me skrbita dve: omejitev svobode govora, ki lahko pride s strani vlade ali korporacij. Vlade filtrirajo internet v vsaj 30 državah, možne pa so tudi druge oblike nadzora. Na Kitajskem država uradno filtiranje prelaga na podjetja. Če na blogu objaviš prepovedano vsebino, bi bilo v težavah podjetje, zato sami ukrepajo kot cenzorji. Tudi Facebook in Google so lahko cenzorji, kar nam vsilijo s pogoji poslovanja. To je lahko zelo problematičen nadzor svobode govora. Drugo, kar me najbolj skrbi, je sposobnost utišanja svobode govora z napadi kot so ohromitve storitev – Denial-of-service – ko se združi tisoč računalnikov zato da bi zrušili strežnik. Nekoč je bila to redka oblika kriminala, zdaj pa se uporablja za rušitev neodvisnih medijev in zagovornikov človekovih pravic. Na to nimamo pravega odgovora, zato me skrbi.
Kdo so potemtakem podjetja, na Kitajskem, in splošno, ki filtrirajo internet namesto države?
Če želite biti ponudnik interneta na Kitajskem, morate biti sposobni nadzorovati uporabnike. Vsak ponudnik sam preverja vsebin in jih sam umika. Funkcijo nadzora so prestavili iz države na privatna podjetja. Morda poznate ta primer: Wael Ghonim je ustanovil Facebook skupnino: “Mi vsi smo Khaled Said” v Egiptu. Stran so kar nekajkrat zbrisali. Ljudje so se pritoževali nad vsebino in Facebook je skupino preprosto izbrisal, ker ne govorijo arabsko. Skrbelo jih je, da skupina krši pogoje, saj je nekdo tako trdil. Če nismo pozorni, potem lahko podjetja prevzamejo vlogo cenzorjev, včasih tudi povsem pomotoma.
Eden izmed konceptov, ki jih bomo morali v prihodnosti še obravnavati, je tudi omrežna nevtralnost. Nizozemska jo je uzakonila, mene pa zanima, zakaj nima več sledilcev. Kakršnakoli sprememba bi ali bo spremenila osnovni koncept interneta, ta, da mreža sama nima prioritet.
Omrežna nevtralnost je ideja, ki od ponudnikov interneta pričakuje, da vsebin ne filtirajo ali nadzirajo. Ponudnik interneta ne sme dovoliti, da se nekatere vsebine prenašajo hitreje. Če ponudnik podpiše pogodbo z Microsoftom, bi Bing morda deloval hitreje kot Google. A ko internet postaja vedno bolj tudi ključna infrastruktura za povsem vsakdanje stvari kot je na primer telefoniranje, punudniki zahtevajo orodje za upravljanje prometa. Občasno, ko je promet visok, bi morda upočasnili Youtube, ker je vsebina manj pomembna kot neka druga. Zagovornike nevtralnosti nova oblika nadzora seveda jezi, čeprav so lahko argumenti za upravljanje hitrosti tudi povsem upravičeni. Problem so seveda preferenčni dogovori, ki bi lahko postali dragocen vir dohodka za ponudnike interneta.
Katere pa so organizacije, ki bodo odločale o stvareh, o katerih se pogovarjava?
To hitro postane zapleteno. Sprašujete o tem, kdo piše pravila za cesto na internet. Zgodovinsko je šlo vedno za kombinacijo neformalne koordinacije, na primer v Internet Engineering Task Force, ki uživajo širšo podporo. Izzivi pa so novi sistemi, ki jih gradijo podjetja. Twitter. Kdo nadzira Twitter? Twitter nadzira Twitter. Ne gre za odprti protokol, s katerim upravlja skupina ljudi, ampak podjetja, ki se odločijo, da bodo tako delovala. Facebook je drugi tak primer. Ameriški regulator FCC – komisija za komunikacije, je zelo umaknjen regulator. To pomeni, da imajo korporacije vedno več moči in ni pravnih ovir, da se ne bi to še stopnjevalo. Korporacije bi lahko prevzele nadzor, v takšnem primeru pa interes državljanov na internetu seveda ne bi bil upoštevan.
Nekaj stvari bo z interneta izginila kar samih, ilegalno prenašanje na primer, saj so storitve tako enostavne in dostopne, da je nakup bistveno lažji kot iskanje datotek. Skrbeti pa nas morajo korporacije, zato za konec še filozofsko vprašanje. Ne stori nič slabega kot moto, je najbrž premalo. “Delaj dobro”, pa iluzija?
Rad bi, da bi se vsi skupaj bolje odrezali na internetu. Prijateljica Rebecah MacKinnon pripravlja knjigo Soglasje omreženih, v kateri razlaga, mi – kot državljani interneta – mi dajemo moč podjetjem kot so Facebook in da bi morali razmisliti tudi o naših pravicah in kako jih zahtevamo. Tudi tako, da zahtevamo več kot le poslovanje po principu “ne stori nič slabega”. Oziroma, da dejansko uporabljamo le storitve tistih, ki delujejo po najboljših principih. Gre za idealizem, a mislim, da ima velik potencial in upam, da ga bodo ljudje vzeli resno.
Jonas Žnidaršič o tiskanju 3D-mask, ranljivosti tehnoloških rešitev za videosestanke in Twitterju, ki daje občutek, da promovira le še politične stranke.
Maruša, Anže in Gorazd Božič (SI CERT) o spletni varnosti pri delu od doma in nadzoru v času koronavirusa.
Ob novici, da sta Netflix in Youtube v Evropi znižala privzeto ločljivost pretočnih vsebin in ker polovica sveta dela od doma, se sprašujemo kako obremenjen je internet. V debati z Marušo in Anžetom sodeluje novinar Matjaž Ropret, urednik portala Tehnozvezdje.
Koliko naših podatkov podjetja zahtevajo za delovanje aplikacij? Maruša, Anže in dr. David Jelenc z odbitimi poslušalci prebirajo drobni tisk mobilnih operacijskih sistemov
Maruša, Anže in Pika Šarf z odbitimi poslušalci tokrat prebirajo drobni tisk podjetja Google. Ugotavljajo, da je uporabniku prijazen in razumljiv, a tudi kratek, zagotovo so torej uporabnikom kaj prikrili in zamolčali.
Odbita do bita namesto vas bere drobni tisk tehnoloških podjetij in odgovarja na vprašanje: Kaj vse podjetja počnejo z našimi podatki in fotografijami? Maruša, Anže in gostja Pika Šarf z odbitimi poslušalci tokrat prebirajo drobni tisk podjetja Facebook.
Drobni tisk tehnoloških podjetij je pomemben za našo varnost in zasebnost na spletu. Zakaj je potem napisan tako, da ga nihče ne razume ter tako dolg in dolgočasen, da ga nihče ne bere? V uvodni epizodi mini serije Drobni tisk v odbitem studiu gostuje Pika Šarf, mlada raziskovalka Inštituta za kriminologijo.
Kljub številnim tehnološko naprednim rešitvam in brezžičnim tehnologijam na trgu vlada zmeda, ker nimamo enotnega standarda za vse naše pametne naprave. Smo s standardom USB C korak bližje enotni rešitvi? Kako se je USB razvijal in kam gre razlaga dr. Patricio Bulić s Fakultete za računalništvo in informatiko.
V zadnjem delu miniserije o trikih za dobro in všečkano fotografijo in Instagram trendih za leto 2020.
V drugem delu miniserije o vplivu sodobne tehnologije na fotografijo razmišlja fotografinja Instagram generacije Urša Premik.
Včasih je bila fotografija predvsem umetnost, danes je tesno ob fotografiji tehnologija. V prvem delu miniserije o spremembah v zadnjem desetletju razmišlja fotograf Borut Peterlin.
V ZDA se je zaključil 54. CES, največji sejem zabavne elektronike na svetu. Iz Las Vegasa se oglaša novinar Lucijan Zalokar.
Kakšne novice in kateri ljudje so zaznamovali tehnološko leto 2019? Z Marušo in Anžetom razmišljata Urška Henigman in Matjaž Ropret.
Maruša in Anže v zadnji letošnji epizodi tradicionalno testirata telefone leta 2019. Ugotavljata, da najdražji niso več najboljši ali vsaj ne najbolj smotrni nakupi, se navdušujeta nad upogljivimi zasloni in se sprašujeta kako na trg vpliva spor med ZDA in podjetjem Huawei.
Odbita do bita se loteva maratonskega gledanja televizijskih nadaljevank in filmov. Se konkurenca Netflixa vrača k navadam linearne televizije? Trende gledanja serij in filmov komentirata Ana Jurc in Igor Harb
Slovenski tiskovni agenciji pri pisanju novic že pomaga robot Stanko. So novinarji v tekmi z roboti? Odbita do bita se je iz studia preselila na oder festivala Naprej/Forward. Gost epizode je Aljoša Rehar,vodja skupine za digitalno strategijo na STA-ju.
Deep fake tehnologija ali globoka videomanipulacija cilja na naša čustva, na strah, ne pa na razum. Gost epizode je dr. Igor Vobič s Fakultete za družbene vede
Če lahko nekomu zamenjaš obraz, to lahko pomeni konec videogradiva med dokazi, a videomanipulacija (deep fake) je veliko več. Sogovornik: Žiga Emeršič, Laboratorij za računalniški vid FRI
James Thompson, svetovni znani razvijalec aplikacij o popularnosti temnega načina na mobilnih telefonih.
ASMR je postal globalni hit! Ustvarjalci video vsebin imajo na Youtubu milijone ogledov, zvoki, ki jih ustvarjajo s šepetanjem ali božanjem predmetov obljubljajo sprostitev in lažji spanec.
Neveljaven email naslov