Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov, na treh straneh ima relief: na vrhu grško masko, na eni strani je Shakespeare in na drugi Cankar." Tone Partljič o zamisli Branka Gombača za Borštnikov prstan
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prstan se po zgledu izjemne vloge, ki jo ima Ignacij Borštnik za slovensko gledališče – še posebej kot utemeljitelj slovenske gledališke igralske omike –, vsako leto podeljuje izmenično, kot navaja Pravilnik iz leta 1973, »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«.
V prvi od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50. obletnici podeljevanja Borštnikovega prstana, lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemnicami, medtem ko drugo oddajo sestavljajo zvočni posnetki njihovih igralskih kolegov. Pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, prepletajo izbrane odlomke in vzpostavljajo živ stik med nesnovno kulturno dediščino in današnjim dnem.
Prejemnice Borštnikovega prstana v odlomkih iz predstav oziroma radijskih iger (po vrstnem redu):
Vida Juvan (Borštnikov prstan 1977) kot Martha Brewster in Elvira Kralj (Borštnikov prstan 1970, prva prejemnica) kot Abby Brewster v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, režija Žarko Petan, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64.
Milada Kalezić (Borštnikov prstan 2011) kot Viola in Anica Kumer (Borštnikov prstan 2003) kot Olivija v: William Shakespeare, Kar hočete, režija Mile Korun, SLG Celje, 1986/87.
Iva Zupančič (Borštnikov prstan 1997) kot Reka v: Dane Zajc, Otroka reke, Literarni večer: Iva Zupančič, avtorica Rapa Šuklje, Radio Ljubljana, 16. 6. 1966.
Ančka Levar (Borštnikov prstan 1975) kot Hrizotemis in Mira Danilova (Borštnikov prstan 1973) kot Elektra v: Hugo von Hoffmansthal, Elektra, radijska igra, priredba in režija Maša Slavec, Radio Ljubljana, 17. 2. 1954.
Milena Muhič (Borštnikov prstan 1993) kot Sestra Angelika od Svetega Janeza in Angelca Jenčič Janko (Borštnikov prstan 1987) kot Mati Katarina Agneza od Svetega Pavla v: Henry de Montherlant, Port-Royal, režija Voja Soldatović, Drama SNG Maribor, 1979/80.
Ivanka Mežan (Borštnikov prstan 1995) kot Dominika v: Miha Remec, Delavnica oblakov, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1966/67. (Na posnetku je med ostalimi ženskimi glasovi razločno slišati tudi Štefko Drolc, prejemnico leta 1983, kot Marijo.)
Vladoša Simčič (Borštnikov prstan 1981) kot Vida v: Matej Bor, Raztrganci, radijska igra, režija Jože Tiran, Radio Ljubljana, 25. 4. 1951.
Majda Potokar (Borštnikov prstan 1985) kot Julija in Štefka Drolc (Borštnikov prstan 1983) kot Agnes v: Edward Albee, Kočljivo ravnovesje, režija Miran Herzog, Drama SNG v Ljubljani, 1968/69.
Ljerka Belak (Borštnikov prstan 2015) kot Clara v: Thomas Bernhard, Pred upokojitvijo, režija Mile Korun, Mestno gledališče ljubljansko, 1994/95. (Na posnetku je slišati tudi Jožico Avbelj, prejemnico leta 2001, kot Vero.)
Marinka Štern (Borštnikov prstan 2019) kot Insa Breydenbach in Olga Kacjan (Borštnikov prstan 2013) kot Elisabeth Kelch v: Botho Strauss, Ena in druga, režija Ivica Buljan, Slovensko mladinsko gledališče, 2005/06.
Sava Sever (Borštnikov prstan 1979) kot Lavra Lenbachova v: Miroslav Krleža, V agoniji, režija France Jamnik, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63.
Miranda Caharija (Borštnikov prstan 2005) kot Veronika in Mira Sardoč (Borštnikov prstan 1991) kot Sida v: Oton Župančič, Veronika Deseniška, režija Jože Babič, SSG v Trstu, 1977/78.
Minu Kjuder (Borštnikov prstan 2009) kot Sofja Aleksandrovna v: Anton Pavlovič Čehov, Striček Vanja, režija Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1974/75. (Dialog na posnetku uvede Milena Muhič, prejemnica leta 1993, kot Jelena Andrejevna.)
Saša Pavček (Borštnikov prstan 2017) kot Irina, Silva Čušin (Borštnikov prstan 2007) kot Olga in Milena Zupančič (Borštnikov prstan 1999) kot Maša v: Anton Pavlovič Čehov, Tri sestre, režija Meta Hočevar, SNG Drama Ljubljana, 1995/96.
Jožica Avbelj (Borštnikov prstan 2001) kot B v: Edward Albee, Tri visoke ženske, režija Mateja Koležnik, Mestno gledališče ljubljansko, 1996/97. (Odlomek zaključi Štefka Drolc, prejemnica leta 1983, kot A.)
V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka.
Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Klemenčič. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020.
Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja, avtorici obeh oddaj sta Petra Tanko in Ana Perne. Javno predvajanje na 55. Festivalu Borštnikovo srečanje 13. oktobra 2020, ob 14.05, v zgornji avli SNG Drame Maribor.
765 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
"Prstan mora biti iz čistega zlata, težak je 24 gramov, na treh straneh ima relief: na vrhu grško masko, na eni strani je Shakespeare in na drugi Cankar." Tone Partljič o zamisli Branka Gombača za Borštnikov prstan
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prstan se po zgledu izjemne vloge, ki jo ima Ignacij Borštnik za slovensko gledališče – še posebej kot utemeljitelj slovenske gledališke igralske omike –, vsako leto podeljuje izmenično, kot navaja Pravilnik iz leta 1973, »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«.
V prvi od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50. obletnici podeljevanja Borštnikovega prstana, lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemnicami, medtem ko drugo oddajo sestavljajo zvočni posnetki njihovih igralskih kolegov. Pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, prepletajo izbrane odlomke in vzpostavljajo živ stik med nesnovno kulturno dediščino in današnjim dnem.
Prejemnice Borštnikovega prstana v odlomkih iz predstav oziroma radijskih iger (po vrstnem redu):
Vida Juvan (Borštnikov prstan 1977) kot Martha Brewster in Elvira Kralj (Borštnikov prstan 1970, prva prejemnica) kot Abby Brewster v: Joseph Kesselring, Arzenik in stare čipke, režija Žarko Petan, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64.
Milada Kalezić (Borštnikov prstan 2011) kot Viola in Anica Kumer (Borštnikov prstan 2003) kot Olivija v: William Shakespeare, Kar hočete, režija Mile Korun, SLG Celje, 1986/87.
Iva Zupančič (Borštnikov prstan 1997) kot Reka v: Dane Zajc, Otroka reke, Literarni večer: Iva Zupančič, avtorica Rapa Šuklje, Radio Ljubljana, 16. 6. 1966.
Ančka Levar (Borštnikov prstan 1975) kot Hrizotemis in Mira Danilova (Borštnikov prstan 1973) kot Elektra v: Hugo von Hoffmansthal, Elektra, radijska igra, priredba in režija Maša Slavec, Radio Ljubljana, 17. 2. 1954.
Milena Muhič (Borštnikov prstan 1993) kot Sestra Angelika od Svetega Janeza in Angelca Jenčič Janko (Borštnikov prstan 1987) kot Mati Katarina Agneza od Svetega Pavla v: Henry de Montherlant, Port-Royal, režija Voja Soldatović, Drama SNG Maribor, 1979/80.
Ivanka Mežan (Borštnikov prstan 1995) kot Dominika v: Miha Remec, Delavnica oblakov, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1966/67. (Na posnetku je med ostalimi ženskimi glasovi razločno slišati tudi Štefko Drolc, prejemnico leta 1983, kot Marijo.)
Vladoša Simčič (Borštnikov prstan 1981) kot Vida v: Matej Bor, Raztrganci, radijska igra, režija Jože Tiran, Radio Ljubljana, 25. 4. 1951.
Majda Potokar (Borštnikov prstan 1985) kot Julija in Štefka Drolc (Borštnikov prstan 1983) kot Agnes v: Edward Albee, Kočljivo ravnovesje, režija Miran Herzog, Drama SNG v Ljubljani, 1968/69.
Ljerka Belak (Borštnikov prstan 2015) kot Clara v: Thomas Bernhard, Pred upokojitvijo, režija Mile Korun, Mestno gledališče ljubljansko, 1994/95. (Na posnetku je slišati tudi Jožico Avbelj, prejemnico leta 2001, kot Vero.)
Marinka Štern (Borštnikov prstan 2019) kot Insa Breydenbach in Olga Kacjan (Borštnikov prstan 2013) kot Elisabeth Kelch v: Botho Strauss, Ena in druga, režija Ivica Buljan, Slovensko mladinsko gledališče, 2005/06.
Sava Sever (Borštnikov prstan 1979) kot Lavra Lenbachova v: Miroslav Krleža, V agoniji, režija France Jamnik, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63.
Miranda Caharija (Borštnikov prstan 2005) kot Veronika in Mira Sardoč (Borštnikov prstan 1991) kot Sida v: Oton Župančič, Veronika Deseniška, režija Jože Babič, SSG v Trstu, 1977/78.
Minu Kjuder (Borštnikov prstan 2009) kot Sofja Aleksandrovna v: Anton Pavlovič Čehov, Striček Vanja, režija Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1974/75. (Dialog na posnetku uvede Milena Muhič, prejemnica leta 1993, kot Jelena Andrejevna.)
Saša Pavček (Borštnikov prstan 2017) kot Irina, Silva Čušin (Borštnikov prstan 2007) kot Olga in Milena Zupančič (Borštnikov prstan 1999) kot Maša v: Anton Pavlovič Čehov, Tri sestre, režija Meta Hočevar, SNG Drama Ljubljana, 1995/96.
Jožica Avbelj (Borštnikov prstan 2001) kot B v: Edward Albee, Tri visoke ženske, režija Mateja Koležnik, Mestno gledališče ljubljansko, 1996/97. (Odlomek zaključi Štefka Drolc, prejemnica leta 1983, kot A.)
V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka.
Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Klemenčič. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020.
Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja, avtorici obeh oddaj sta Petra Tanko in Ana Perne. Javno predvajanje na 55. Festivalu Borštnikovo srečanje 13. oktobra 2020, ob 14.05, v zgornji avli SNG Drame Maribor.
Razpisi za izbor javnih kulturnih programov so temeljni mehanizem podpiranja večinskega dela produkcije neodvisne uprizoritvene umetnosti. Pregled razpisne dokumentacije pogosto pokaže, da so do financiranja upravičeni projekti, ki poleg administrativnih in tehničnih izpolnjujejo tudi vsebinske pogoje. Če so razpisi način umetniškega vodenja – kakšne kompetence mora imeti administracija? Razmislek o tem vprašanju bodo podali umetnica in producentka Teja Reba iz društva Mesto žensk, producent Žiga Predan iz zavoda Pekinpah in teoretik Rok Vevar.
Kako odgovoriti na izziv »over the edge«, kako dejansko biti »čez mejo«, biti prek, onkraj, onstran, toda ne v pomenu izključenosti ali izvzetosti, temveč na podlagi zavestne odločitve o delovanju na »drugi strani«? Na drugi strani prevladujočega modusa produkcije umetnosti. In kaj naj bi pomenil izraz »druga stran«? Kaj so njene značilnosti, kakovost in konotacije, ima označba sploh smisel? Avtor se s temi vprašanji ukvarja po eni strani prek kritike trenda “gradnje občinstva”, po drugi pa med refleksijo lastne izkušnje in performativnih strategij tandema Kitch, v katerem deluje. Med drugim predlaga tudi pristop na ravni ustvarjalne geste, ki jo imenuje performiranje želje, sklene pa z ugotovitvijo, da je onstran obstoječega neka neumetniška uresničitev nemogočega. prizor iz performansa PopParty; koncept in produkcija: Kitch (2017). foto: Nada Žgank
Začasni slovenski plesni arhiv je Rok Vevar, kritik in publicist na področju sodobnega plesa, začel graditi in oblikovati leta 2012, in sicer na svojem domu, v Šiški v Ljubljani. Projekt je v izhodišču zrasel iz avtorjeve lastne potrebe po dokumentaciji in arhivskem gradivu. Gre za umetnice in umetnike in njihove prakse, ki v Republiki Sloveniji niso samo prisotni, ampak izjemno aktivni in dinamični, a v institucionalnem okvirju povečini nimajo ustrezne reprezentacije. S tega vidika je Začasni slovenski plesni arhiv emancipacijsko, aktivistično delo, ki skuša marginaliziranim umetniškim praksam zagotoviti vidnejše mesto, umetnikom, teoretikom in zgodovinarjem pa možnost za nadaljnje rabe njegovih gradiv. Z letošnjim marcem je bil Začasni slovenski plesni arhiv prenesen v varovanje v Muzej sodobne umetnosti Metelkova, kjer Rok Vevar uprizarja živi arhiv v trajanju. Več o gradivih, ki jih hrani Začasni slovenski plesni arhiv in o arhiviranju kot umetniški praksi pa v pripovedi Roka Vevarja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
Anja Novak je igralka mlajše generacije, ki je od leta 2015 zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Predvsem v predstavah mi, evropski mrliči, Idioti, Človek, ki je gledal svet in Pasja procesija je v zadnjih treh letih ustvarila izrazite vloge, poseben igralski, pesniški in glasbeni izraz pa je našla tudi znotraj projekta Dviganje glasu. Za svoje magistrsko delo, z naslovom Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev je prejela akademijsko Prešernovo nagrado, med drugim pa tudi Vesno za vlogo Jasne v kratkem filmu Prespana pomlad. Anja Novak je tudi pesnica, svoje pesmi tudi glasbeno interpretira. Njena besedila so kritična in nemalokrat tudi duhovita. Razmišljujoča mlada umetnica se je pridružila pogovoru v oddaji Oder. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Kaše
Smo danes sploh še lahko humani? Je eno od vprašanj, ki jih zastavlja predstava Metamorfoze 4: Črne luknje scenske umetnice in filozofinje Bare Kolenc. Koncept za predstavo je leta 2016 na prestižnem nemškem gledališkem festivalu Theatertreffen prejel glavno nagrado – Werkauftrag des Theatertreffen Stückemarkts, predstava pa je bila nedavno premierno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču v koprodukciji s Centrom urbane kulture Kino Šiška in gledališčem Schauspiel Dortmund. O konceptu predstave se je z Baro Kolenc pogovarjala Saška Rakef. Avtor fotografije: Radovan Jaušovec
“Ples je vselej lociran vmes – v neki pogoj skupnosti. Nima lastne pozicije; dar je, ki ga prejmemo brez sprejetja, dar, ki ga damo brez dajanja. Skupaj lahko obstajamo le vmes, v praznih prostorih, črnih luknjah, naših nenehnih nesporazumih, ki vzpostavljajo resničnost. Eno smo lahko le skozi razliko,” je v imenu ustvarjalcev predstave Chorus zapisal režiser Jan Krmelj, o vsebinsko-oblikovni zasnovi pa naslednje: »Izkušamo specifično meditacijo. Morda zveni naivno, a to, kar nastaja, je prosto vsakršne informacijske navlake. Ni vira: vir je Chorus sam. Vstopamo v organizem, za katerega se zdi, da je predtragiški – v njem forma še ni bila ločena od vsebine. Ples in gib še ne vsebujeta razmika. Je čas pred Razliko. Pred Tragedijo. Pred disfunkcionalnostjo. Prisotne so sledi. Pričamo sledem prihodnosti.« Predstava Chorus, ki je nastala v produkciji Kina Šiška v okviru projekta Kulturni evro, je bila premierno uprizorjena lansko jesen. Zaradi njene posebnosti in ker kmalu sledijo ponovitve, se bomo o njej pogovarjali s plesalcema in koreografoma Žiganom Kranjčanom in Gašperjem Kunškom. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Urška Boljkovac
Josef Nadj, sloviti evropski koreograf in plesalec, katerega dela smo že nekajkrat videli na slovenskih odrih, svoje novo delo z naslovom Mračna zveza (po Canard Pekinois) ustvarja s skupino EnKnapGroup. Kratko frazo, kot jo je poimenoval koreograf, je s plesalci EnKnapGroup ustvaril lani in videli smo jo v dvojnem plesnem večeru koreografij Trishe Brown in Josefa Nadja. Predstava se je iz kratke fraze razvila v celovečerno predstavo. Ob tej priložnosti smo se z Josefom Nadjem srečali v Centru kulture Španski borci in se pogovorili o njegovem načinu dela in življenja. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Andrej Lamut
V Kranju poteka 48. festival Teden slovenske drame. Festival se bo končal v nedeljo, 8. aprila, s sklepno slovesnostjo, na kateri bodo podelili tudi nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Gre za nagrado, ki jo v okviru Tedna slovenske drame podeljujejo že od leta 1979. Nagrade, pa tudi nominacije za nagrado skupaj z vsakoletnimi utemeljitvami strokovnih komisij, so pomembne na več ravneh. Nagrade in nominacije so pomembno priznanje avtoricam in avtorjem, izbor na natečaj prispelih besedil vsako leto ponuja možnost za refleksijo obstoječih gledaliških praks in pristopov k pisanju za gledališče, pri čemer festival kot celota z različnimi mehanizmi, med njimi je tudi že tradicionalna delavnica dramskega pisanja, pomembno prispeva k razvoju in vidnosti slovenske dramatike in ne nazadnje ponuja zanimiva izhodišča za premislek slovenske gledališke ustvarjalnosti v kontekstu mednarodnih sodobnih gledaliških trendov. V tem kontekstu je v letošnjem programu Tedna slovenske drame zelo zanimiva tudi osrednja tema delavnice dramskega pisanja, in sicer spreminjanje hierarhije v ustvarjalnem procesu, ki je dramatična snov. Kaj nam to razumevanje pisanja za gledališče govori o sodobni gledališki praksi v slovenskem in širšem prostoru? Kaj nam o sodobnih gledaliških praksah pove vsakoletna zbirka besedil, prispelih na natečaj za nagrado Slavka Gruma? In ne nazadnje, kako ob različnih modelih ustvarjalnih procesov misliti nagrado Slavka Gruma, ki je opredeljena kot nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo? Pred mikrofon smo povabili mentorja delavnice dramskega pisanja Mateusza Atmana, predstavnika mlajše generacije poljskih dramskih in gledaliških ustvarjalcev, Marinko Poštrak, dramaturginjo in umetniško vodjo Prešernovega gledališča Kranj, in dramaturga, gledališkega publicista in kritika Blaža Lukana. Z njimi sem se pogovarjala Saška Rakef.
Matjaž Farič, ki ga dobro poznamo kot koreografa, plasalca ter umetniškega in produkcijskega vodjo uveljavljenega mednarodnega festivala sodobnega plesa Fronta, zadnjih nekaj let, po dokončanem študiju gledališke in radijske režije, vse več režira na slovenskih odrih. v Slovenskem mladinskem gledališču, Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor, Stalnem slovenskem gledališču Trst in drugje, njegovo zadnje delo pa je nastalo v ljubljanski Operi, in sicer pravljična opera Lepotica in zver. Ob tej priložnosti smo Matjaža Fariča povabili pred mikrofon oddaje Oder. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Lepotica in zver, SNG Opera in balet Ljubljana, 2017/18, foto: Darja Štravs Tisu
Teatrologinja Dr. Bogomila Kravos je odlična poznavalka tržaškega gledališča in še več: z njim je odraščala, zorela, ga spremljala in mu posvetila kar nekaj let svojega raziskovalnega dela. O njenem poznavanju in ljubezni priča tudi knjiga z naslovom Aplavz. V njej je avtorica rešila pozabe igralke in igralce, ki so soustvarjali tržaško gledališče v letih po drugi svetovni vojni, skratka, od leta 1945 do 1965 in še nekoliko čez. V pogovoru z Markom Goljo je predstavila nekatere igralske usode, pojasnila je tudi na pogled nekoliko izmuzljiv koncept tržaškosti, obudila spomin na Jožeta Babiča ter nam tako približala gledališče, ki je pomembno obogatilo ne le slovenski kulturni prostor. Kot dokaz o živosti in živahnosti tržaškega gledališča pa je tudi odlomek iz predstave Dva bregova Antona Leskovca in v Babičevi režiji. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. (Foto: Robert Šabec/Dnevnik)
V gledališču Glej bo te dni zopet na sporedu predstava Orgija, zadnji del trilogije, ki jo soustvarjajo Urška Brodar, Jure Novak in Katarina Stegnar. V tej trilogiji se ustvarjajo različne pozicije gledalca kot sodelujočega v predstavi, pri tem, ko avtorji tudi tematsko načrtno brišejo meje med javnim in zasebnim, da bi gledalce spodbudili k zavzemanju stališč glede na vprašanja, ki jih v posameznih predstavah odpirajo. K pogovoru v studio smo povabili Jureta Novaka, ki bo projekt – trilogijo – podrobneje predstavil v njeni celovitosti in posameznostih. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
V tokratni oddaji Oder smo z glasbenico in plesalko Ireno Tomažin ob primeru predstave Mes(t)o glasu spregovorili o uprizarjanju glasu kot najbolj elementarnega besedila, ki je pred besedo, pred pomenom. In kot pravi Irena Tomažin: »Čeprav živimo v vizualni kulturi, je ta vedno opremljena tudi z zvokom. Zvok ne pripada področju vizualnega, obstaja ,v temi'. Je tisto nevidno, kar nas veliko bolj zadene kot vizualno, saj učinkuje naravnost na naše fizično telo. Glas, zvočnost, je vibracija, ki jo fizično občutimo.« Avtorica fotografije: Nada Žgank
Jožico Avbelj zelo dobro poznamo, tako iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila po diplomi, leta 1975, kot iz različnih zunajinstitucionalnih projektov in skupin. Med drugim je sodelovala pri Pupiliji Ferkeverk, gledališču Pekarna, gledališču Glej, sodelovala je z različnimi režiserji v 90-ih letih in pozneje, dandanes pa velikokrat kot igralka sodeluje v projektih svojih študentk in študentov. V pogovoru s Petro Tanko je spregovorila o svoji naravi igralke, zahtevah in umetniških standardih, ki jim vse svoje igralsko življenje sledi ter o umetnosti in umetniških delih, ki jih spremlja kot gledalka in ki jo navdihujejo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Mimi Antolović / arhiv MGL
Plesalka in koreografinja Leja Jurišić ter igralec Marko Mandić sta, s sodelovanju s Semiro Osmanagić in Bojanom Jablanovcem, ustvarila performans v trajanju z naslovom Skupaj. Tako smo bili, gledalci, z Lejo in Markom, v Katedrali Kina Šiška, skupaj šest ur. Šest ur neprenehne odrske akcije, intenzivnega sporočilnega naboja in proizvajanja lepote, »ljubezni, ki v pesmih je samo« (kot zapoje Ditka Haberl v pesmi Samo nasmeh je bolj grenak). Doživetja se v pogovoru ne da obnoviti, vseeno pa vas vabimo, da prisluhnete performerjema in gostujočemu kritiškemu glasu Nenada Jelesijevića, ko se bomo pogovarjali o različnih vidikih performansa Skupaj. foto: Urška Boljkovac
Gledališka predstava je premišljeno stkana vezenina. Njena sporočilnost vznika v prepletu raznovrstnih niti – izraznih sredstev, kot so – med drugimi – oblikovanje glasbe, svetlobe, prostora. Prefinjeno vtkani v svet predstave dopisujejo zgodbo; niso le podporni elementi, temveč enakovredni soigralci na odru. Kot takšnim jim namenjamo cikel oddaj Oder, v katerem bomo na primerih izbranih predstav spregovorili o glasbeni in vizualni dramaturgiji. Fokus prve v nizu oddaj bo odnos (in dinamika interakcij) med oblikovanjem zvoka, svetlobe in organizacijo prostora. Naša študija primera bo avtorski projekt Sen kresne noči po igri Williama Shakespearja. Gosta oddaje bosta soustvarjalca predstave, scenograf Branko Hojnik in oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak. Kot sogovornik pa se nam bo v obliki glasbenih odlomkov in zapisov o glasbi pridružil tudi skladatelj Branko Rožman. Avtor fotografije je Peter Uhan.
Ob žalostnem in prezgodnjem odhodu enega največjih slovenskih igralcev vseh časov, Jerneja Šugmana, se ga v oddaji Oder spominjamo z odlomki iz gledaliških predstav in radijskih iger. Tako se bomo na slišno-čutni način poklonili njegovemu geniju, ki sije lepoto skozi igralske stvaritve, ohranjene v bogati zapuščini. V oddaji smo uporabili posnetke iz gledaliških predstav: William Shakespeare: Hamlet, režija Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana, sezona 1993/94 in Bertolt Brecht: Baal, režija Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana, sezona 1998/99, ter odlomki iz radijskih iger igranega programa Radia Slovenija: Dane Zajc: Grmače, režija Gregor Tozon, 2003, Dane Zajc: Otroka reke, priredba in režija: Igor Likar, 1993, Dante Alighieri: Božanska komedija, režija Sergej Verč, 1994, Irena Androjna: Nosorogec Rosonogec, režija Irena Glonar, 1996 in Mateja Perpar: Pri psihiatru, režija Klemen Markovčič, 2015 in odlomek iz oddaje Dvignjena zavesa, režija Alen Jelen, 2016. Za pomoč pri pripravi oddaje se zahvaljujemo Mojci Kranjc in Jerneju Pristovu iz Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, posebej pa se zahvaljujemo Poloni Juh. Jernej Šugman kot Hamlet William Shakespeare: Hamlet, režija Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana, sez. 1993/94 foto: Tone Stojko
Vabimo vas k poslušanju pogovora o predstavi Človek, ki je gledal svet, v režiji Žige Divjaka, ki je na 52. Borštnikovem srečanju prejela Borštnikovi nagradi za najboljšo režijo in za igralski kolektiv. O »katalogu človeških stisk« in njegovi uprizoritvi, se bomo pogovarjali z režiserjem ter z igralko Katarino Stegnar. foto: Nejc Saje
Po tem, ko smo prejšnji teden poslušali pogovor z Iztokom Kovačem, ustanoviteljem zavoda EnKnap in stalnega plesnega ansambla EnKnapGroup, vas ta torek vabimo k poslušanju pogovora s plesalko Ano Štefanec Knez in plesalcem Lukom Thomasom Dunnom, ki sta člana EnKnapGroup od ustanovitve. Pogovarjali smo se o ustvarjalni in umetniški dinamiki skupine, katere bistvena lastnost je, da sodeluje z različnimi slovenskimi in tujimi koreografi in režiserji, gradi občinstvo doma in v tujini, odlikujejo pa jo nesporno visoka merila etičnega in estetskega izraza.Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Lamut
Prvi in zaenkrat tudi edini slovenski stalni plesni ansambel, EnKnapGroup, letos obeležuje 10. obletnico delovanja. Zadnjih osem let v Kulturnem centru Španski borci, pod umetniškim vodstvom Iztoka Kovača. Njihova uspešna in predvsem s svetovno uveljavljenimi ustvarjalci zaznamovana umetniška pot bo v tej sezoni zgoščeno na ogled sredi aprila, do takrat pa bodo gostovali na prestižnih odrih Evrope, Združenih držav Amerike in Azije. Poleg tega mineva tudi 25 let od ustanovitve skupine EnKnap, ki jo je Iztok Kovač ustanovil v Belgiji in si tako na začetku svoje kariere ustvaril okoliščine za delovanje in umetniški razvoj. Več o EnKnapu in skupini EnKnapGroup bomo izvedeli v pogovorih z Iztokom Kovačem danes, s plesalko Ano Štefanec Knez in plesalcem Lukom Thomasom Dunnom pa prihodnji teden. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Lamut
Dviganje glasu je koncertni projekt slovenskega skladatelja in pianista Draga Ivanuše, ki je v izhodišče postavil glas. Slovenski filozof Mladen Dolar v svoji knjigi O glasu pravi: "Tudi v izolaciji, v popolni samoti, daleč od ponorele množice, nismo prosti glasov; nemara se takrat pojavi druge sorte glas, bolj zavezujoč kot vsi drugi glasovi: notranji glas, ki ga ni mogoče utišati. Kot da bi bil glas zgostitev družbenosti, ki jo nosimo s seboj in pred katero ni mogoče ubežati, tudi če se lahko skrijemo pred besedo in tudi če glasu ni slišati. Družbena bitja smo po glasu in skozi glas, videti je, da glas stoji v presečišču vseh naših družbenih vezi in da so glasovi sámo presečišče družbe." Še slišimo notranji glas? Je hrup današnjega sveta dokončno premagal tišino? Kaj govori notranji glas? So naše odločitve, naši nazori, naše razumevanje sveta in naša čistost odvisni od tega, ali resnično slišimo sebe, in smo zato boj pristni in dobri? V glasbi Draga Ivanuše se približujemo skrivnostnemu trenutku – ko zaslišimo svoj notranji glas. Več o predstavi - koncertu Dviganje glasu pa v pogovoru z Dragom Ivanušo. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matej Povše
Neveljaven email naslov