Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot navaja Pravilnik iz leta 1973, se Borštnikov prstan podeljuje vsako leto izmenično »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki.
To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij.
Prejemniki Borštnikovega prstana v odlomkih iz predstav oziroma radijskih oddaj (po vrstnem redu):
Vladimir Skrbinšek (Borštnikov prstan 1971) kot Papež Pij XII v: Rolf Hochhuth, Namestnik božji, režija Jože Gale, Mestno gledališče ljubljansko, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Zlatkom Šugmanom, prejemnikom leta 1986, kot Patrom Riccardom Fontano.)
Slavko Jan (Borštnikov prstan 1974) kot Orest v: Hugo von Hoffmansthal, Elektra, radijska igra, priredba in režija Maša Slavec, Radio Ljubljana, 17. 2. 1954. (Odlomek uvede Ivan Jerman, prejemnik leta 1980 kot Orestov vzgojitelj.)
Boris Kralj (Borštnikov prstan 1990) kot Grof Kent v: William Shakespeare, Kralj Lear, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Danilom Benedičičem, prejemnikom leta 1989, kot Vitezom.)
Polde Bibič (Borštnikov prstan 1984) kot Polonij in Danilo Benedičič (Borštnikov prstan 1989) kot Hamlet v: William Shakespeare, Hamlet, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1968/69.
Jurij Souček (Borštnikov prstan 1994) kot Komisar Jeremija in Lojze Rozman (Borštnikov prstan 1988) kot Simon v: Primož Kozak: Afera, režija France Jamnik, Drama SNG v Ljubljani, 1961/62.
Arnold Tovornik (Borštnikov prstan 1972) kot Komisar Jeremija v: Primož Kozak: Afera, režija Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Dare Valič (Borštnikov prstan 2016) kot Aleksander v: Vitomil Zupan, Aleksander praznih rok, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1970/71.
Ivan Jerman (Borštnikov prstan 1980) kot Zdravnik v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Maks Furijan (Borštnikov prstan 1978) kot Učitelj v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Bert Sotlar (Borštnikov prstan 1982) kot Ponza v: Luigi Pirandello, Kaj je resnica, režija Andrej Hieng, Drama SNG v Ljubljani, 1966/67.
Igor Samobor (Borštnikov prstan 2012) kot Peer Gynt in Ivo Ban (Borštnikov prstan 1996) kot Dovrejski starina v: Henrik Ibsen, Peer Gynt, režija Slobodan Unkovski, Drama SNG v Ljubljani, 1991/92.
Rado Nakrst (Borštnikov prstan 1976) kot Policaj v: Anton Leskovec, Dva bregova, režija Jože Babič, SSG v Trstu, 1975/76.
Janez Hočevar (Borštnikov prstan 2010) kot Jerman in Zlatko Šugman (Borštnikov prstan 1986) kot Župnik v: Ivan Cankar, Hlapci, režija Dušan Jovanović, Mestno gledališče ljubljansko, 1980/81.
Janez Bermež (Borštnikov prstan 1998) kot Julijan Ščuka v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, režija Mile Korun, SLG Celje, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Aleksandrom Krošlom, prejemnikom leta 2000, kot Aleksejem pl. Gornikom.)
Aleksander Krošl (Borštnikov prstan 2000) kot Florijan Falac in Bine Matoh (Borštnikov prstan 2004) kot Peter Pajot v: Gregor Strniša, Ljudožerci, režija Mile Korun, PDG Nova Gorica, 1987/88.
Radko Polič (Borštnikov prstan 2002) kot Dr. Poročevalec v: Dominik Smole, Zlata čeveljčka, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1982/83.
Peter Ternovšek (Borštnikov prstan 2006) kot Peter v: Tone Partljič, Ščuke pa ni, režija Jože Babič, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Boris Cavazza (Borštnikov prstan 1992) kot Skapin in Aleksander Valič (Borštnikov prstan 2008) kot Geront v: Jean-Baptiste Poquelin Moliere: Skapinove zvijače, Literarni večer: Boris Cavazza, redaktor France Vurnik, Radio Ljubljana, 15. 5. 1986.
Janez Škof (Borštnikov prstan 2018) kot Amor v: Emil Filipčič, Psiha, režija Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94.
Vlado Novak (Borštnikov prstan 2014) kot Baron Naletel in Peter Boštjančič (Borštnikov prstan 2020, najnovejši prejemnik) kot Matiček v: Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režija Vito Taufer, SLG Celje, 1993/94.
V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka.
Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Juvan. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020.
Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja, v partnerstvu s Festivalom Borštnikovo srečanje.
770 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
Kot navaja Pravilnik iz leta 1973, se Borštnikov prstan podeljuje vsako leto izmenično »najzaslužnejšemu slovenskemu dramskemu igralcu ali igralki«.
Letos mineva petdeset let, odkar je bil na Borštnikovem srečanju prvič podeljen Borštnikov prstan, najvišje stanovsko priznanje za igralski opus. Prva prejemnica je bila Elvira Kralj, prvi prejemnik Vladimir Skrbinšek. S tem znamenitim slovenskim igralcem začenjamo oddajo 50 let Borštnikovega prstana: Prejemniki.
To je druga od dveh oddaj, s katerima se posvečamo 50-letnici podeljevanja Borštnikovega prstana. V njej lahko spremljamo izbrane igralske stvaritve, predvsem dialoge med posameznimi prejemniki. Tudi tokrat pripoved in spomini Toneta Partljiča, dolgoletnega sopotnika Borštnikovega srečanja, širijo pogled na gledališki in festivalski utrip preteklih desetletij.
Prejemniki Borštnikovega prstana v odlomkih iz predstav oziroma radijskih oddaj (po vrstnem redu):
Vladimir Skrbinšek (Borštnikov prstan 1971) kot Papež Pij XII v: Rolf Hochhuth, Namestnik božji, režija Jože Gale, Mestno gledališče ljubljansko, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Zlatkom Šugmanom, prejemnikom leta 1986, kot Patrom Riccardom Fontano.)
Slavko Jan (Borštnikov prstan 1974) kot Orest v: Hugo von Hoffmansthal, Elektra, radijska igra, priredba in režija Maša Slavec, Radio Ljubljana, 17. 2. 1954. (Odlomek uvede Ivan Jerman, prejemnik leta 1980 kot Orestov vzgojitelj.)
Boris Kralj (Borštnikov prstan 1990) kot Grof Kent v: William Shakespeare, Kralj Lear, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1963/64. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Danilom Benedičičem, prejemnikom leta 1989, kot Vitezom.)
Polde Bibič (Borštnikov prstan 1984) kot Polonij in Danilo Benedičič (Borštnikov prstan 1989) kot Hamlet v: William Shakespeare, Hamlet, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1968/69.
Jurij Souček (Borštnikov prstan 1994) kot Komisar Jeremija in Lojze Rozman (Borštnikov prstan 1988) kot Simon v: Primož Kozak: Afera, režija France Jamnik, Drama SNG v Ljubljani, 1961/62.
Arnold Tovornik (Borštnikov prstan 1972) kot Komisar Jeremija v: Primož Kozak: Afera, režija Branko Gombač, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Dare Valič (Borštnikov prstan 2016) kot Aleksander v: Vitomil Zupan, Aleksander praznih rok, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1970/71.
Ivan Jerman (Borštnikov prstan 1980) kot Zdravnik v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Maks Furijan (Borštnikov prstan 1978) kot Učitelj v: Max Frisch, Andorra, režija Viktor Molka, Drama SNG v Ljubljani, 1962/63. (Na posnetku ga slišimo v dialogu s Poldetom Bibičem, prejemnikom leta 1984, kot Andrijem.)
Bert Sotlar (Borštnikov prstan 1982) kot Ponza v: Luigi Pirandello, Kaj je resnica, režija Andrej Hieng, Drama SNG v Ljubljani, 1966/67.
Igor Samobor (Borštnikov prstan 2012) kot Peer Gynt in Ivo Ban (Borštnikov prstan 1996) kot Dovrejski starina v: Henrik Ibsen, Peer Gynt, režija Slobodan Unkovski, Drama SNG v Ljubljani, 1991/92.
Rado Nakrst (Borštnikov prstan 1976) kot Policaj v: Anton Leskovec, Dva bregova, režija Jože Babič, SSG v Trstu, 1975/76.
Janez Hočevar (Borštnikov prstan 2010) kot Jerman in Zlatko Šugman (Borštnikov prstan 1986) kot Župnik v: Ivan Cankar, Hlapci, režija Dušan Jovanović, Mestno gledališče ljubljansko, 1980/81.
Janez Bermež (Borštnikov prstan 1998) kot Julijan Ščuka v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, režija Mile Korun, SLG Celje, 1966/67. (Na posnetku ga slišimo v dialogu z Aleksandrom Krošlom, prejemnikom leta 2000, kot Aleksejem pl. Gornikom.)
Aleksander Krošl (Borštnikov prstan 2000) kot Florijan Falac in Bine Matoh (Borštnikov prstan 2004) kot Peter Pajot v: Gregor Strniša, Ljudožerci, režija Mile Korun, PDG Nova Gorica, 1987/88.
Radko Polič (Borštnikov prstan 2002) kot Dr. Poročevalec v: Dominik Smole, Zlata čeveljčka, režija Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1982/83.
Peter Ternovšek (Borštnikov prstan 2006) kot Peter v: Tone Partljič, Ščuke pa ni, režija Jože Babič, Drama SNG Maribor, 1973/74.
Boris Cavazza (Borštnikov prstan 1992) kot Skapin in Aleksander Valič (Borštnikov prstan 2008) kot Geront v: Jean-Baptiste Poquelin Moliere: Skapinove zvijače, Literarni večer: Boris Cavazza, redaktor France Vurnik, Radio Ljubljana, 15. 5. 1986.
Janez Škof (Borštnikov prstan 2018) kot Amor v: Emil Filipčič, Psiha, režija Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče, 1993/94.
Vlado Novak (Borštnikov prstan 2014) kot Baron Naletel in Peter Boštjančič (Borštnikov prstan 2020, najnovejši prejemnik) kot Matiček v: Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režija Vito Taufer, SLG Celje, 1993/94.
V oddaji so uporabljeni: gradivo iz arhiva RTV Slovenija in gradivo, ki ga hrani Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter zvočni zapisi iz videoposnetkov predstav v avtorstvu Toneta Stojka.
Avtorici oddaje sta Petra Tanko in Ana Perne. Zvočno so jo sooblikovali tonski mojstri Radia Slovenija, končno zvočno podobo je oblikoval Miha Juvan. Vezno besedilo je brala Lidija Hartman, glasbena oprema: Marko Šetinc. Posneto v studiih Radia Slovenija in Radia Maribor, med julijem in oktobrom 2020.
Oddaji 50 let Borštnikovega prstana: Prejemnice in Prejemniki sta nastali v sodelovanju Tretjega programa RAS in Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja, v partnerstvu s Festivalom Borštnikovo srečanje.
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
»Dramsko besedilo Iskalci zlata v svoji eklektičnosti, zgoščenosti prizorov, širokem naboru motivov, preskokih, nepričakovanih povezavah, v privzdignjenem, na trenutke deklamacijskem jeziku v ozadju skriva natančno strukturo parov, ki si tiho postavljajo eno in isto vprašanje. In zdi se, da na Driadino vprašanje »Kaj je zlato?« kljub ›pravilnemu‹ odgovoru, ki ga poda Herakles, lahko sami iščemo še drugačen odgovor,« je v strokovni utemeljitvi nagrade za najboljšega mladega dramatika na 49. Tednu slovenske drame zapisala žirija. O Iskalcih zlata, ki so – kot jih opredeli žirija za podelitev nagrade – iskalci odnosa, nedosegljivega in neuresničljivega in o iskateljstvu – človeškem in umetniškem – se je z Ano Obreza pogovarjala Saška Rakef.
V prvem delu pogovora kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, letošnja prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo, pripoveduje predvsem o svojem študentskem obdobju, o umetniškem utripu 70.ih in 80-ih let minulega stoletja v Beogradu in širše po Jugoslaviji ter o njej vselej vznemirljivih dramatikih Shakespearju in Čehovu. V tej oddaji pa se pogovor vrti okoli njenih bogatih strokovnih izkušenj, o materialih, ki jih uporablja pri svojem drznem umetniškem delu, bodisi tekstilne bodisi druge narave, kot so na primer les, tekoča guma, sladkorna pena ali smetana. Vabimo vas k poslušanju! Foto: MMC RTV SLO
Letošnja Prešernova nagrajenka pripoveduje o umetniškem utripu v 70-ih in 80-ih letih minulega stoletja, o Shakespearju in Čehovu ter tekoči gumi, sladkorni peni in smetani kot materialih za kostume. Sedmi in osmi februar sta mimo, slovesnosti ob Slovenskem kulturnem prazniku tudi, zdaj gledališčniki praznujejo na Tednu slovenske drame. Preden pa se posvetimo temam, ki jih prinaša ta festival, se še enkrat spomnimo na letošnjo Prešernovo nagrajenko, kostumografinjo Bjanko Adžić Ursulov. Krajši pogovor z umetnico smo že slišali v naših prazničnih oddajah, danes in prihodnji teden pa vas vabimo, drage poslušalke in poslušalci, k poslušanju integralnega pogovora o bogati umetniški poti Bjanke Adžić Ursulov. Prvi del najinega pogovora zajema študentsko obdobje, vstope na odre v bivši Jugoslaviji, v Sloveniji in tujini, umetnica pa pripoveduje tudi o različnih uprizoritvah njej ljubih dramatikov Shakespearja in Čehova. Prihodnji teden bomo poslušali pripoved o njenih bogatih strokovnih izkušnjah, o materialih, ki jih uporablja pri svojem drznem umetniškem delu. vir foto: MMC RTVSLO
Ogledali smo si uprizoritev opere Koda L, ki jo je po besedilu Rolanda Barthesa napisal skladatelj Milko Lazar. Uprizoritev je v svoji fragmentarnosti, kot jo narekuje libreto Eve Kraševec, večplastna in celostno učinkovita. Posamezni elementi uprizoritve: glasba, vokalne in gibalne interpretacije ter režija in vizualni elementi: video Nataše Prosenc Stearns, kostumi Belinde Radulovič, svetloba in scenografija odlično sodelujejo, zato se bomo pred mikrofonom oddaje Oder temeljiteje pogovorili z nekaterimi ustvarjalci: s skladateljem Milkom Lazarjem, z libretistko in dramaturginjo Evo Kraševec, videastko Natašo Prosenc Stearns in z režiserjem Roccom. Vabimo vas k poslušanju!
V Lutkovnem gledališču Ljubljana Zverinice iz Rezije iz sodobnega sveta, v katerem je veliko lepega in iskrivega, predstava pa ne zakriva slabih reči, ki se dogajajo v gozdu počlovečenih zverinic.
Gibanica 2019, Nagrada Ksenije Hribar za plesalko: Nataša Živković Nataša Živković je na 9. bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti, Gibanica 2019, prejela nagrado Ksenije Hribar za plesalko. Po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani se je Nataša Živković preusmerila v sodobni ples in sodelovala s številnimi koreografi in koreografinjami, pozneje je vstopila tudi v gledališče in tako že več kot dve desetletji ustvarja na različnih področjih uprizoritvene umetnosti; od sodobnega plesa, gledališča do performansa. Za njen avtorski prvenec Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) in njeno plesno-gledališko udejstvovanje je v letu 2009 prejela nagrado Zlata ptica. Je avtorica treh samostojnih odrskih del, sicer pa, od konca 90-ih let minulega stoletja, njena biografija šteje več kot štirideset predstav, ter številna sodelovanja s filmskimi in video ustvarjalkami in ustvarjalci. Nataša Živković je tudi plesna pedagoginja na Srednji vzgojiteljski šoli in umetniški gimnaziji v Ljubljani. Več o njenem delu bomo izvedeli v pogovoru, vabljeni k poslušanju! iz predstave Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja), foto: Nada Žgank
Začenja se Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. Letos devetič, bo v štirih dnevih na ogled izbor desetih predstav, ki naj bi, po besedah selektoric, prikazal vrhunce slovenske sodobno-plesne umetnosti. Pred mikrofon oddaje Oder smo povabili Pio Brezavšček, predsednico Društva za sodobni ples Slovenije, plesno in dramaturginjo in Žigana Kranjčana, plesalca in koreografa. Z njima smo se pogovarjali na temo Kako gledamo (sodobni) ples. K povabilu se je, zaradi obveznosti le pisno, odzvala tudi Petra Pikalo, ena izmed selektoric letošnjega festivala. Tudi njeno razmišljanje o zastavljenem vprašanju bomo slišali v oddaji. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Matija Ferlin: Staging a play: Antigona, foto: Nada Žgank
Fotografske podobe Petra Uhana nas že več kot dve desetletji nagovarjajo z zunanjih in notranjih zidov ljubljanske Drame in vseh drugih njihovih slikovnih gradiv. Občasno se Uhan posveti tudi uprizoritvam zunaj »matične« hiše, vsekakor pa njegov umetniški opus globoko zaznamuje gledališče. Več o portretih igralk in igralcev ter fotografijah prizorov iz predstav bo Peter Uhan povedal v oddaji Oder. Vabimo vas k poslušanju! Homer: Iliada, SNG Drama Ljubljana, sezona 2015/16, foto Peter Uhan
O predstavi Ariol, gibalni premetanki, ki je nastala po stripovski predlogi in risbo prenesla v scemografski prostor večdimenzionalnosti
»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, ki izhajajo iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slog, organizacija zaznavanja in pozornosti, pa tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi,« v besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.
Vzgib-esej o izgovorjeni in zamolčani besedi Dramska igralka, nosilka Borštnikovega prstana Saša Pavček bo v oddaji Oder predstavila razmišljanje “Poklon besedi”. Igralka nam bo pripovedovala o izgovorjeni in zamolčani besedi in obudila spomin na igralca in pedagoga Rudija Kosmača. Esej je izšel tudi v njeni knjigi Na odru zvečer. Vabimo vas k poslušanju! foto: Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana
Režiser Mile Korun je konec oktobra 2018 praznoval častitljiv osebni jubilej – 90-letnico rojstva. Našemu pomembnemu ustvarjalcu, ki je v slovenskih gledališčih podpisal prek sto režij, zato posvečamo radijski poklon. V sodelovanju z Ano Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta smo ga sestavili z izborom zvočnih posnetkov. V Korunovem premišljevanju gledališča gotovo izstopa večkratna obravnava istih dramskih besedil. Tako se bomo tudi v oddaji osredotočili na zgodbo predstav iste dramske osnove. Od Hamleta kot ene paradigmatskih gledaliških predlog, ki se je je Korun režijsko lotil dvakrat, se bomo pomaknili h karakterističnemu dramskemu orisu slovenske doline … pa spet nazaj k Hamletu. Pohujšanje v dolini šentflorjanski ima v režiserjevem opusu posebno mesto. Da bi izvedeli zakaj in kako se je Korun v različnih obdobjih svojega režijskega ustvarjanja loteval znamenite slovenske farse, vas vabimo, da prisluhnete prepletu odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija. Na fotografiji: Mile Korun ob uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v ljubljanski Drami leta 1965. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Igralec Gregor Gruden je član igralskega ansambla Mestnega gledališča Ljubljanskega, od študijskih let dalje pa tudi na Radiu Slovenija, v Uredništvu igranega programa, redno uprizarja različne like v radijskih igrah in je pogost bralec in interpret literarnih oddaj. Dober teden dni pred oddajo Večer umetniške besede, za katero je Gregor Gruden izbral besedila, jih prebral in povedal nekaj misli o svojem izboru ter radijskem uprizarjanju, vas vabimo, da prisluhnete daljšemu pogovoru o pogledih na igro pred mikrofonom. foto: mgl.si
Petra Tanko si je ogledala prvo januarsko ponovitev predstave Razgaljeno, ki jo je s sodelavci ustvarila plesalka in koreografinja Rosana Hribar. Rosana Hribar RAZGALJENO Koreografija in idejna zasnova: Rosana Hribar Produkcija: Flota Ljubljana; Flota, zavod, Murska Sobota, koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana, Zavod Orlandina Premiera: 13.12.2018, Plesni Teater Ljubljana foto: Borut Bučinel
Slovenska dramska pisateljica, performerka in dramaturginja Simona Semenič, lanska prejemnica nagrade Prešernovega sklada, je v zadnji tretjini minulega leta več odrske pozornosti dobila s programom Abonma Simona Semenič, na festivalu Mesto žensk, v okviru katerega smo si lahko ogledali in premislili nekatera njena zadnja dela. Prav tako je premiero doživela predstava še ni naslova, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Tomi Janežič, druga premiera v Slovenskem gledališču ima naslov jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in jo je režiral Janez Janša, tik pred koncem leta pa je Simona Semenič v gledališču Glej uprizorila maratonsko branje svojih del, poimenovala ga je prečiščevalni ritual, z naslovom Do zadnjega. Med drugimi se je delu Semeničeve teoretsko temeljito posvetila teatrologinja Alja Lobnik. V besedilu, ki ga bomo slišali v oddaji Oder, avtorica govori bom o praksi pisanja Simone Semenič, ki se izrazito veže na njeno performativno prakso, torej na tisti del njenega pisanja, ki ga tudi sama izvaja in v katerem se do nerazpoznavnosti zapleteta dramsko besedilo in dogodek: pogosto ne vemo prav dobro, ali dogodek porodi besedilo ali besedilo sproži dogodek, včasih pa celo zavzame druge načine obstoja – recimo besedilo kot prostorska instalacija. V središču zanimanja so njeni solistični performansi, avtobiografsko samouprizarjanje, nekakšni izseki že napisanih besedil iz realnega življenja. Sem med drugim sodijo: Jaz, žrtev, 2007; Še me dej, 2009; Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012), Semenič in Bulc naprodaj (2013); drugič, 2014. Dva izmed naštetih performansov sestavljata trilogijo žrtve, jaz, žrtev in drugič, tretjega menda pričakujemo leta 2021, na istem prostoru, kot sta bila izvedena že prva dva – v klubu Gromka. Simona Semenič se ne uprizarja tako, da bi napravila vprašljivo telesno oziroma fizično mejo, kot je značilno recimo zlasti za vso zgodovino praks body arta, v našem prostoru pa recimo za performanse Vie Negative, pri katerih smo prav tako soočeni s strateškimi premiki v uprizarjanju jaza. To mejo Simona Semenič zarisuje nekoliko drugače. Njeno samouprizarjanje je telesno, vendar je to telesno naseljeno v jeziku, jezik nas nagovori telesno. Pisava se levi skozi telo. Več o dramatiki Simone Semenič pa v naslednjih minutah. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
»Verjetno je odgovor ena od skrivnosti umetnosti (in življenja), vsekakor pa ni dvoma, da sta Leja Jurišić in Marko Mandić s svojim Skupaj zavzela jasno pozicijo in z močno ter neprecenljivo gesto nagovorila prisotnost opazovalcev. Za več kot le šest ur. Zato lahko brez dvoma zapišemo, da je njun performans eden najpomembnejših domačih uprizoritvenih dogodkov tega časa.« Tako med drugim v kritiki performansa Skupaj zapiše Nika Arhar. Lejo Jurišić smo tik pred koncem leta gledali tudi v predstavi Izumitelj na zemlji, v režiji Bare Kolenc in produkciji Anton Podbevšek teatra. Umetniška dosežka preteklega leta, prav tako pa tudi zgodovina in odmevnost njenega ustvarjanja, Lejo Jurišić uvrščata med najpomembnejše slovenske odrske umetnice in umetnike in zdi se nujno, da njen umetniški kredo s poslušalkami in poslušalci delimo prav na dan novega leta. Vabljeni k poslušanju! Foto: David Lotrič, vir: arhiv Pekinpah
Slovensko narodno gledališče Drama je s predstavo Hlapci, ki jo je režiral Slavko Jan, poleti leta 1956 gostovalo v Parizu. Predstava je bila izbrana na natečaju, na katerega so se prijavila mnoga uveljavljena jugoslovanska režijska imena in gledališke hiše. Po poročanju francoskih in drugih tujih kritikov, ki so spremljali festival, je bila predstava zelo uspešna, z njo pa se je prvič, v mednarodnem prostoru, omenjalo tudi slovensko gledališče. Več v razpravi Alda Milohnića ter pričevanjih, ki smo jih našli v arhivu oddaje Dvignjena zavesa. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Sever (Jerman), Ančka Levar (Lojzka), Janez Cesar (Kalander), avtor fotografije: Vlastja Simončič, 1948, vir: SLOGI
Tokrat prihaja mrzli veter s severa, z Arktike, kjer je v Arktičnem gledališču najbolj severnega norveškega univerzitetnega mesta Tromso, kot dramaturginja sodelovala Vilma Štritof. Predstava je bila rezultat delavnic dramskega pisanja na temo migracij. Norveška organizacija za mednarodno izmenjavo na področju uprizoritvenih umetnosti Ibsen International je delavnice organizirala v treh kitajskih mestih. Predstava z naslovom Opice na Himalaji je zato vključevala odlomke dramskih besedil vseh osmih avtorjev, udeleženih v procesu pisanja, hkrati pa je predstavljala edinstven mednarodni dogodek ob nastopu mandata umetniške direktorice Inger Buresund, prejšnje direktorice Ibsen International. Predstava je bila igrana v treh jezikih – norveškem, angleškem in kitajskem – in v njej so med drugimi narodnostmi igrali tudi kitajski igralci. Vilma Štritof se je med študijem predstave z uveljavljenim, s Heddo, norveško nacionalno gledališko nagrado, ovenčanim režiserjem Jonom Tombrejem, z umetniško direktorico, s prevajalko in izvršno producentko s Kitajske pogovarjala o Arktičnem gledališču, o programski viziji in o predstavi. Urednica oddaje Petra Tanko Avtorica in režiserka oddaje Vilma Štritof Tonska mojstrica Mirta Berlan Glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina Brala sta Jasna Rodošek in Aleksander Golja Posnetek pesmi Oblak svetlobe in Noči se Jona Fosseja, v prevodu Jane Kocjan, je prebral Milan Štefe, zrežiral Jože Valentič, posnel pa Nejc Zupančič Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2018
V prejšnji oddaji smo v pogovoru spoznali dr. Majo Murnik, ki v razpravi Performans in gravitacija obravnava umetnost »nad tlemi«, umetnost, ki si prizadeva premagati gravitacijo. Danes vas vabimo, da prisluhnete besedilu, v katerem ob primerih tovrstne umetnostih, razmišlja o treh temah, ki jih imamo za ključne pri razumevanju tovrstne umetnosti: o gravitaciji, ki jo ustvarjalci razumejo kot temeljno silo, ki nas določa in vzpostavlja v Zemljinem okolju in obenem kot usodno silo, ki stoji na poti k osvoboditvi človeka, umetnosti in mišljenja. S sposobnostjo človeka, da se izmuzne na »odprto nebo« (po Virilliu), se vzpostavi pogleda zad drugačno dojemanje prostora in za reorganizacijo pogleda. To vpliva na spremenjeni koncept človekove telesnosti, ki je v članku interpretirana s filozofskega stališča, s pomočjo razširjenega koncepta telesa, ki se naslanja na Merleau-Pontyja. Tretja tematika je vprašanje znanstvene abstrakcije. Besedilo Performans in gravitacija je natisnjeno v reviji Amfiteater, 5. letnik, številka 2, 2017. Vabimo vas k poslušanju! Obred poslavljanja, Gravitacija nič / Biomehanika Noordung, Zvezdno mesto, 1999
Neveljaven email naslov