Skupina Tantadruj s svojim šestim albumom "Vihar" nadaljuje z uglasbljanjem klasikov slovenske poezije. Na sprehod med pesmimi z nove plošče nas bo pospremil vodja skupine Boštjan Soklič.

Glasbeni odmev Cankarjevega leta

Skupina Tantadruj s svojim šestim albumom Vihar nadaljuje uglasbljanje klasikov slovenske poezije. Na sprehod med pesmimi z nove plošče nas je pospremil vodja skupine Boštjan Soklič.

Skupina Tantadruj je z najnovejšo ploščo nekoliko razširila svojo postavo, Boštjanu Sokliču, Mateji Blaznik in Alešu Hadalinu se je namreč pridružil Vid Sark. Po več kot treh ustvarjalnih desetletjih in številnih uglasbitvah klasikov slovenskega pesništva, kot so France Prešeren, Dragotin Kette, Simon Jenko, Srečko Kosovel, Josip Murn – Aleksandrov in drugi, so zdaj pozornost posvetili predvsem Ivanu Cankarju, saj je novi album nastajal lani, v Cankarjevem letu. Boštjan Soklič je tako uglasbil Cankarjeve pesmi Kamor jim veli vihar, Kot začarane stoje, Slavec, Helena in Ali je zaspalo svetlo sonce, poleg tega pa so na plošči še pesmi Simona Jenka, Franceta Prešerna, Josipa Murna – Aleksandrova in Janeza Puharja. Z uglasbitvami se je poskušal približati duhu časa, v katerem so pesmi nastale:

“Jaz se trudim nekako podkrepiti to atmosfero, ki jo vzpostavlja že sama pesem, z ustreznimi zvoki. Včasih mi to uspe, včasih ne, po večini pa kar nekako ujamem ta občutek teh pesmi, ki so tudi zelo različne. Tako da še raziskujem stare čase.”

Boštjan Soklič, pogovor za Pesem v žepu

“Nisem tako konservativen, da se ne bi recimo lotil kakšnih bolj modernih pesnikov, avtorjev, sodobnikov, toda ker mislim še malo, recimo, v bližnji prihodnosti, se pomuditi pri poetu Sorškega polja Simonu Jenku, me to še čaka, ta sodobna slovenska poetska scena. Bi pa rad tudi uglasbil kakšno pesem zelo pomembnega – mislim, da je bil eden najpomembnejših slovenskih pesnikov prejšnjega stoletja kar Dane Zajc. Oziroma eden najpomembnejših slovenskih poetov vseh časov. Kajti Daneta Zajca sem tudi osebno poznal, večkrat sva se družila, se kaj pomenkovala v galeriji Insula, ko je ta še obstajala.”

Boštjan Soklič, pogovor za Pesem v žepu