Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sklepala so se premirja, izrekale prerokbe vseh vrst in tudi danes nas, čeprav o njih vemo tako rekoč že vse, mrki ne puščajo ravnodušnih.
Na večjem delu severne poloble, tudi pri nas, smo lahko ta teden kljub oblakom in dežju opazovali delni Sončev mrk. V času mrka Slovenijo prežema klima, ki spodbuja nasilje, o tem ni dvoma. Najpriročnejši peskovnik so mediji, klasični in družabni, ki omogočajo nedostojen in sovražen govor in dajejo prostor diskreditacijam vseh vrst. Da se naša notranja razklanost potencira, poglablja in fragmentira, je ta teden v intervjuju na Prvem opozoril režiser Miran Zupanič, avtor novega dokumentarca Sarajevo Safari o zamolčanem strahotnem dogajanju med obleganjem v 90. letih. Smer, v katero gremo tudi pri nas, na koncu v najbolj sprevrženi različici privede v brezno človekovega zla, v demonijo človeka, je brutalno nazoren.
903 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Sklepala so se premirja, izrekale prerokbe vseh vrst in tudi danes nas, čeprav o njih vemo tako rekoč že vse, mrki ne puščajo ravnodušnih.
Na večjem delu severne poloble, tudi pri nas, smo lahko ta teden kljub oblakom in dežju opazovali delni Sončev mrk. V času mrka Slovenijo prežema klima, ki spodbuja nasilje, o tem ni dvoma. Najpriročnejši peskovnik so mediji, klasični in družabni, ki omogočajo nedostojen in sovražen govor in dajejo prostor diskreditacijam vseh vrst. Da se naša notranja razklanost potencira, poglablja in fragmentira, je ta teden v intervjuju na Prvem opozoril režiser Miran Zupanič, avtor novega dokumentarca Sarajevo Safari o zamolčanem strahotnem dogajanju med obleganjem v 90. letih. Smer, v katero gremo tudi pri nas, na koncu v najbolj sprevrženi različici privede v brezno človekovega zla, v demonijo človeka, je brutalno nazoren.
Referendumsko kampanjo so nekateri napovedali kot najlepšo, bila je vse prej kot to. Pokazala je na vso iracionalnost strahov in predsodkov, na nevednost pa tudi na do absurda prignano uravnoteženost v javni hiši. Mnenje ima lahko vsak, ki ima čas, znanje si je treba pridobiti. Na neki način poraz je že to, da se bo o enakopravnosti v družbi odločalo na referendumu. Ker 25 let po plebiscitu se bomo odločali prav o tem, ali kot družba razumemo, za kaj v demokraciji sploh gre. Če ne gremo proti enakopravnejši družbi v vseh vidikih, potem ne gremo nikamor. Če ne gre za prav vse otroke v družbi, potem gre le za sprenevedanje, za predsodke in diskriminacijo. Po vsakih volitvah pa žal tudi dobimo tudi prav tisto, kar si zaslužimo.
Začel se je drugi del podnebne konference v Parizu, kjer so vajeti v roke vzeli okoljski in zunanji ministri. Do konca tega stoletja bi si želeli uresničitev sicer že doseženega dogovora o omejitvi globalnega segrevanja, a kaj ko so odločevalci le polni lepih besed s figami v žepu.
Zdaj nas bo še FURS spodbujal k tožarjenju - z računi in davčnimi blagajnami! Petkovo centrifugo je zavrtel Marjan Jerman.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Smo v vojni? V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
Smo v vojni? V imenu vojne proti terorizmu se je Zahod, predvsem Amerika, terorizma enkrat že lotil s terororjem, če ne kar terorizmom. Se ga bo spet?
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Morda je bilo golo naključje, a še begunci so nam tista dva praznična dneva pietetno naklonili zatišje - tako malo jih že lep čas ni prečkalo naših meja.
Glavne tema številnih oddaj je seveda begunska kriza. Ne gre le za slovenski problem čedalje težjega sprejemanja, fizičnega in mentalnega, množic ljudi, ki ves čas prestopajo našo mejo in želijo večinoma v Nemčijo, ampak gre za širše razsežnosti, ki še kako zadevajo tudi Evropsko unijo.
Najprej dobre novice, ki jih v tokratni Centrifugi ni: naši odbojkarji so ta teden dokazali, da se z voljo in sodelovanjem zmore tudi nemogoče, Škofja Loka je po »skoraj stoletju« prizadevanj dočakala obvoznico in morda bo zmešnjava z imenom Klinični center po dveh letih le dobila vodstvo brez oznake v. d. Kar je pa že zelo pogojno dobra novica. Ostalo pa v Centrifugi. Nataša Štefe.
Niti obilne padavine, ki so nas zajele v tem tednu, niso uspele pogasiti požarov v različnih institucijah: klinični center, onkološki inštitut, slaba banka, KPK … Zadnja postaja vedno bolj le sama sebi namen, zaradi slabih odnosov v vodstvu te institucije pa imajo največ koristi prav tisti, zaradi katerih je bila sploh ustanovljena. Tudi na onkološkem inštitutu, kjer na sume korupcije v številnih projektih že dolgo opozarja kirurg Erik Brecelj. Za mnoge ljudski zdravnik, za nekatere nebodigatreba. Tako kot slaba banka, ki ji je politika najprej zaupala reševanje gospodarstva, zdaj pa bi najraje videla, da je ne bi bilo.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Saj bomo pomagali, ampak ne smemo pozabiti na varnostno vprašanje, zakaj ne bi najprej poskrbeli za vse pomoči potrebne sodržavljane, najprej rešimo naše probleme, potem pa se ukvarjajmo z drugimi, najprej naj metla počisti domači prag, šele nato jo posodimo na Obrežje... in tako naprej.
Šele ta teden se je gospa Evropa zbudila, pomela oči in ugotovila, da ima težave. Velike težave. Šele ta teden je ugotovila, da na Bližnjem vzhodu ni vse OK, da na mejah EU ni vse OK in da tudi na schengenskih mejah ni vse OK. Begunci so dregnili v vest in zavest milijonov Evropejcev kar je nekoliko predramilo spečo damo.
Žal je že nekaj časa vsakodnevna tema medijev begunska problematika. Z njo se ukvarjajo predvsem mediji, bolj malo pa tisti, ki bi morali za te nesrečneže poskrbeti. To so dobro plačani politiki iz vseh držav Evropske skupnosti, ki sedijo v Evropskem parlamentu. Očitno imajo toliko dela sami s seboj, da bodo o begunski krizi resno razpravljali šele naslednji teden, čeprav je v EU do zdaj pribežalo že več kot 350 tisoč migrantov.
Aktualna begunska kriza, ki jo dobesedno v živo spremljamo že ves teden, se ni začela pred dnevi v Makedoniji, ampak se nas je, ker se dogaja na našem pragu, dotaknila bolj kot poročila v zadnjih letih s Sredozemlja. Morda tudi zato, ker gledamo posnetke ljudi, družin, otrok, mladostnikov, ki so še pred kratkim živeli čisto običajno življenje z vsem udobjem ki ga nudi 21. stoletje, danes pa si rešujejo golo življenje.
Ker so se napetosti v zgodbi arbitražnega »nesporazuma« v tem tednu malce pomirile, so si na ministrstvu za zunanje zadeve morda zaželeli kolektivni dopust. Z izjemo ministra jim ni uspelo, razpoloženje pa se je odmikalo daleč od brezbrižnosti.
Ker so se napetosti v zgodbi arbitražnega »nesporazuma« v tem tednu malce pomirile, so si na ministrstvu za zunanje zadeve morda zaželeli kolektivni dopust. Z izjemo ministra jim ni uspelo, razpoloženje pa se je odmikalo daleč od brezbrižnosti.
Neveljaven email naslov