Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
900 epizod
900 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Tema (z obema naglasoma) tokratne Centrifuge je tekma v pomembnosti. Kdo je bolj vpliven? Influenserke, ki s svojimi twitti sesuvajo podjetja, ali ficoti (po priimku slovaškega premiera), ki s svojim vladanjem iz naših držav delajo divji vzhod.
Potencialni sončni kralji, zglasite se v parlamentu, na vladi ali pa morda celo pri predsedniku Pahorju, on bi vas znal celo razumeti. Morda je predlog enega izmed poslancev, da Slovenija postavi kralja, celo konstruktiven. Predvolilno prerivanje starih vojakov in novih obrazov namreč dobiva nenavadna poglavja, škornji pa bodo poleg jezikov zagotovo še naprej eno izmed glavnih orožij. Tako kot priložnostno nudisti, imitatorji, zunanji ministri, kosmatinci in še kdo. Zadnji olimpijski teden se nam ni ravno posrečil, so pa zato naši pločniki in ceste občasno spet drsališča in smučišča. Po belem avtobahnu so v Slovenijo s 3D očali priplužili Kraftwerk, pionirji elektronske glasbe. Biti in miti včasih res delujejo kraljevsko …
Slovenija se je ta teden opotekala med pustnimi rajanji in množičnimi stavkami. Pust je minil, stavke, najprej policistov, potem opozorilna zdravstvenega osebja in v sredo še množični shod šolnikov, so minile. V postnem času pa spet poteka hvalevredna akcija “40 dni brez alkohola”, namenjena predvsem perečemu problemu opijanja mladostnikov. Kdo ve ali je bil pijan, vsekakor pa poln sovraštva, nekdanji dijak, ki je pobijal na svoji šoli na Floridi. Na olimpijskih igrah pa smo le, po povprečnih nastopih in razočaranjih, dočakali kolajno. Srebro si je pritekel in pristreljal Jakov Fak. Centrifugo vrti Tomaž Gerden.
Gospodarska lokomotiva pošilja javni sektor na shujševalno kuro, kulturni ustvarjalci dvigajo glas vpijočega v puščavi, ljudje, ki živijo ob meji, pa pravijo, da bi se dalo vse rešiti v dveh urah, če bi res hoteli in želeli.
Prvi mesec leta se je poslovil z modrokrvavo superluno, ki nam je v Sloveniji ni bilo dano videti niti po 152-ih letih. A vsi moramo živeti pod eno luno. Brezmejno zgubljeni so še tisti, ki se jim je dozdevalo, da poznajo pravila igre o mejnih sporih.
Množica zaposlenih v javnem sektorju, po ocenah sindikatov kar 30.000 v suženjstvu zakletih, je v minulih dneh poslala pomembno sporočilo vladi. Gospodarska rast je res rekordna, kar pa ne pomeni, da bolje živimo vsi. Res je, da sindikati znova govorijo le o plačah. Nič o nagrajevanju bolj marljivih in bolj uspešnih. Nič o tem, ali bi bile zaradi višjih plač krajše vrste v zdravstvu, boljši pouk v šolah, manj birokracije v uradih. Toda – res je tudi, da za reforme in za delovanje sistema niso zadolženi sindikati, ampak država, torej vladajoča politika.
V Sloveniji teorije zarot dobro uspevajo – proti nekaterim očitno vedno nekdo kuje zarote, pa naj so to strici iz ozadja ali pa premraženi begunci. In kaj bi lahko bolj razplamtelo domišljijo teoretikov zarot kot sodnika, ki se vedeta, kot da bi padla z Marsa?!
Nekaj malega ogrevanje pred prihajajočimi (v)olimpijskimi igricami, kjer so glavni kandidati za kolajne stari mački in mački v žaklju. Nekaj malega mordorskega humorja. In ker je ravno svetovni dan farmacevtov, vas bomo kot del pro-cepilskega lobija še brezplačno cepili.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Bolj ali manj iskrenih in bolj ali manj neinovativnih voščil je te dni v količinah, ki se lahko primerjajo samo z na kruh namazanimi tatarskimi biftki, korektno majonezastimi francoskimi solatami, pa morda še z mastno ocvrtimi zrezki … Jedlo in preobjedlo se je tudi v čast božiča in države. Svetega in posvetnega. Točke v Sloveniji postajajo orožje, ne pa orodje. Ko se začne mahati s tabelami in jih evforično interpretirati, je jasno, da razvoja in novih idej ne bo. Prodajalci megle v birokratskih sistemih celo lažje prosperirajo. Še dobro, da so vsaj (dobre) zgodbe vedno močnejše tako od zgodovine kot birokracije … Pa vendarle smo v prazničnem obdobju, zato ne bodimo tradicionalno slovensko zamorjeni in zaskrbljeni, ampak vsaj malo hepi. Hepi. Hepi. Prosto po Magnificu: “In da nas lahko bratje in sestre, za trenutek boli …”
To si je dobro zapomniti v času, ko je na pohodu po Stari celini nekakšna mešanica skrajno desničarskega populizma in iskrene fašistične politike.
V tednu, ko nas je obiskal prvi od dobrih mož, je pravi čas, da se vsi skupaj, z otroki vred, spet malo pretvarjamo. Tako bomo decembrske trenutke naredili resnične in tako bomo spet verjeli, da je vse prav in vse dobro. Simptomi prazne denarnice in prazne vesti nas itak obiščejo šele po novem letu. Verjemite, kar hočete, z malo pretvarjanja lahko vse postane resničnost!
Ne vstopamo le v praznični čas, dober teden nas loči tudi od vstopa v volilno leto, za katerega pa vemo, kaj prinaša. Veliko obljub starih in novih političnih obrazov, njihove medsebojne udarce pod pas in prilizovanje volivcem. A preden naredimo prostor novemu običajno pospravimo staro, zato se bomo nekoliko ozrli v iztekajoče se leto. Med drugim smo dobili novega starega predsednika republike, ki ne želi biti moralna avtoriteta.
Predsednik Evropske komisije je pooblastil svojega podpredsednika, da posreduje pri rešitvi mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško. Kakšno ponudbo, ki je ne bodo/bomo mogli zavrniti še ni znano.
Haaško sodišče je s svojim zadnjim dejanjem poskrbelo, da bo najhujši še živeči zločinec ostal za zapahi. Za mnoge je to slaba tolažba, saj za njim ostajajo mnogi, ki razmišljajo podobno kot on. Tudi pri nas smo vedno bolj ksenofobični in bi se najraje zaprli v stekleno kupolo. Je strah pred neznanim sploh še mogoče premagati, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Andrej Šavko.
Na Martinovo pred dvema letoma je vlada Mira Cerarja na naši meji s Hrvaško začela postavljati ograjo, ki se ji je takrat reklo tehnična ovira. Vsak, ki je to tehnično oviro videl, ji je rekel ograja. Pri nas se stvarem pogosto – prepogosto – ne daje pravih imen. Za to, da stvarem daš pravo ime, je potreben ščepec poguma in kanček iskrenosti. Za vse ostalo imamo pri nas pravo.
Poleg skrivanja pred sodno pošto, to je gotovo najosnovnejša prvina te nove igre in jo bodo kmalu obvladali že najmlajši še pred maturitetnim esejem, se v Sloveniji skrivamo predvsem pred odgovornostjo.
V dopustniški teden in v naše razmišljanje bi moralo zarezati pol tisočletja staro dejanje, ki je bridko predrugačilo dotedanjo Evropo.
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Neveljaven email naslov